Nič ne vabim na pohod. Kot sem že napisala, druženje za hribe in/ali kolo ni mišljeno masovka, ampak čist zasebno. Kdor ima interes, mi piše in se tam podrobneje zmenimo – z vsakim posebej. Na netu obstaja dovolj formalnih in neformalnih društev, kjer je dovolj, da samo klikneš in potrdiš udeležbo.

Meni se zdiš normalen in uravnovešen, zato ne vem, kje pri tebi sploh tiči problem. Ali nikoli ne povabiš nobene na kavo ali kaj?

Ostali ste se pa usuli, verjetno večinoma poročeni, ki pametujete o tem, kdo je pregoren in kdo ne. Pustite samskim, naj se končno dogovorijo za kakšno zalife, da se bo končno kaj premaknilo.

Srečno ali nesrečno poročenim pač ni nihče kriv… Bi bila pa tema o tem zanimiva – brez samskih.

Ko pa bi se voda pomirila, bi se pa že izkristaliziralo na obeh straneh bistvo.:)

Če si po komarki upaš med pijavke … ŽivelaPomlad nas vabi na pohod, pa se ji javi na ZS za podrobnosti.
Ali drugače povedano: iz puščave v močvirje:)). Sicer pa sta zadnji sporočili zanimivi: ena vabi, druga umirja;).
Ne vem, koliko se osebno poznate in na katerih forumih se še družite, ampak ideja se mi zdi krasna. Sicer pa razumem, kaj misliš, Pomlad in sprejemam tvoj odgovor.
Mislim, da bi bilo tako druženje zanimivo. Moj mejl: [email protected].
Se beremo-

Kaj je zdaj to, kakšne pijavke, metulka? 🙂 🙂
Me smo vse dobre poštene in iskrene, škoda samo, da smo vsako sekundo tako občutno starejše in grše…ampak saj bo…glede na to, kar se dogaja tukaj, da imajo moški tako nesrečo, da nas iščejo, pa nobene normalne za njih ni, se da sklepat, da imajo moški več problemov od nas. Čisto prav jim je 🙂

Seveda smo tudi normalni. Smo poročeni 🙂 Poskusi speljati kakšnega poročenega…tega ni treba več trenirati 🙂

Hehe, super….. in še gat ni treba oprati, ker jih bo žena…. le najboljši kos se vzame:)

Normalnega?

Meni je nekoč nekdo rekel, da je vsak od nas po svoje ubrisan (beri nenormalen). In je keč v tem, da najdemo sebi podobno ubrisanega (nenormalnega).

ni ga..ne obstaja!!!

Tole prigodo moram pa prav deliti z vami, ker je simpatična.

Včeraj smo šli z otroki ven na kosilo. Ni bilo pretirane gneče in kuhar je tako večkrat prišel za šank (verjetno se malo shladit, ker je bilo v kuhinji najbrž nevzdržno) in enkrat celo tudi do naše mize, če je dobro skuhal (jaz sem naročila eno mogoče malo bolj posebno pico). Moram rečt, da mi je kar padel v oči, ker je tak tip moškega, da ga človek ne more spregledat (pa ne zaradi odvečnih kilogramov, da ne bo pomote).
V glavnem, pica je bila dobra, nisem je pa mogla snesti do konca in so mi jo dali v škatlo. Doma odprem škatlo in notri listek od kuharja 🙂 Ne bom prepisala vsebine, ampak je bilo zelo simpatično in duhovito sestavljeno. Tako da … ga bom verjetno res poklicala.

Kaj ima to veze z normalnimi partnerji nad 35? No, mislim, da je star čez 35, koliko je normalen, bom še videla, vsekakor je pa korajžen in domiseln in zna kuhati!

Mater, na poti pogube si 😛
Ko se bosta skregala, ne boš mogla skuhat bolje kot on, wtf???
Vso srečo, pa malo tudi fouš 🙂

Uro in pol sem posvetil vašemu forumu, natančneje tejle temi.
Zanimivi ti pogledi…
Seveda so! Povsod okoli nas so “prosti” ljudje – tako moški, kot ženske. Pri slednjih je lahko težava v biološki uri, ni pa nujno. Sicer pa, eni si otroke želijo, drugi sploh ne.
Obstajajo tako vredu moški, kot tudi vredu ženske. Pa naj bodo pri 25, 35 ali 55. Lahko naletiš tudi na mino; pač se zgodi tudi najboljšim. Več ko se človek druži, večja je možnost izbire.
Še malo reklame – sem samski in nič mi ne manjka. Če pa naletim na kako ta pravo… zakaj pa ne?…

zala73: odsvetujem črnogledost… Treba bo spustiti meje zahtevnosti parametrov po katerih se ocenjuje ljudi in iti v družbo. Pa brez zamere;o)

[email protected]

ne, ne iščem brezglavo nbenga partnerja, sem pa sama, z otroci, 40 let tudi imam. Če kdo želi z menoj deliti zgodbo o svoji nepreboleti ljubezni, težki preizkušnji, naj se mi javi. Rada si piše in se pogovarjam o stvareh, ki bolijo. Morda prav zato, ker sem dala skoz eno težko obdobje, še vedno ga dajem, a je bolje… Ne bom pa rekla, da je krasno….

javite se mi…

Ne prehitevat, ha ha. Kje je še to.

Sem zbrala pogum in ga poklicala, naprej se vas pa ne tiče več 🙂

Olja,

no, pa še jaz naj nekaj dodam k temu. Letos sva se s partnerjem razšla, ker je bilo življenje
dobrih 11 let več ali manj cirkus. Seveda sem upala, da bo kdaj boljše, ampak človeka ne moreš spremeniti oz. omehčat, če sam ni pripravljen sodelovat. Pa tudi meni se več ni bilo za prilagajat in popuščat. Med tem časom sva naredila dva otroka (3. in 7. let). Letos je pa počilo. Gospod me je pretepel, ker ni prenesel tega, da sem ga prosila za pomoč pri vzgoji otrok in še pri čem. Prvič in zadnjič, da me je kdo udaril!!
Odločila sva se za ločitev, ker skupno življenje ni bilo več možno. Seveda je pričakoval, da se mu bom opravičila, ker sem ga tako znervirala, da me je udaril. Prosim vas lepo!! Potem sva v treh mesecih vse lepo uštimala (notar, izplačilo moje polovice vrednosti oz. mojega vloženega denarja, sodišče; otroci so pri meni, preživnina …). Kupila sem stanovanje, ga preuredila … Ko je ugotovil, da več ne bom njegova prijateljica, ga je začela grabit panika. Mislil je, da bo k meni prišel na kosilo, da ga bom peljala na servis, k zdravniku … Jaz pa seveda nikakor nisem za nadaljno vezo z ex možem, ki pričakuje, da ga bom čakala. Ljubezni in spoštovanja že tudi nekaj časa ni bilo več. Pa tudi v spolnosti ni vse štimalo. On me je vedno bolj ignoriral, jaz pa zganjala hrup, da me je opazil. Seveda sem bila jaz vedno vse kriva; jaz vzrok, on pa posledica. Nikdar nič kriv.
Potem, ko se je bližal čas naše selitve, si je na hitro našel žensko preko neta, ki mu je rekla, da je dober, lep, sexi … in je takoj zapalil. Seveda mu je ostalo veliko stanovanje. Ima avto, denar-dobro službo ..Kljub temu, da je zdaj na veliko zaljubljen je še vedno zelo sovražen do mene, me ne more pogledat v oči. Komunicirava samo zaradi otrok, če, preko maila. Mislim, da še vedno ni prenesel tega, da sem resnično odšla in si uredila življenje, brez njegove pomoči, po svoje. Otroka ni videl že kar nekaj tednov. Mala dva si tega tudi ne želita, saj se njegovo življenje vrti samo okrog njegove nove. Ko sta otroka pri njemu gledata, kako se onadva mečeta po postelji in zalizujeta.
Tudi jaz imam željo imeti nekoga ob sebi, ampak v tem trenutku so mi otroka na prvem mestu. On je nanju čisto pozabil. Še dobro, da imam tako dobre starše in brata ter sorodstvo, ki mi otroka pazijo, ko sem v službi, ker na ex ne morem več računati. Tudi meni pridejo dnevi, ko mi je hudo, ampak sem rajši sama, kot pa z moškim, s katerim se ne marava. Zakaj vztrajat v vezi, ki pelje v pekel? No, pa so mi prijateljice svetovale naj grem malce na net in si poiščem koga za dopisovanje, zvezo, prijatejstvo … Pa sem v dvomih ! Kar naprej mi hodijo po glavi misli, da če si tip išče bejbo preko neta, mora biti z njim nekaj narobe. Zakaj je ni srečal na teku, sprehodu, v hribih, v trgovini … Sicer sem sama zelo komunikativna, hodim v naravo, s prijateljicami v kino, na drink ..pa tudi nobenega ne najdem. Statistika kaže, da je vsak tretji par že ločen. Kje so ti moški, ženske?
Ko si najdeš nekoga preko neta in odnos postane bolj globok, resen. Kako veš, da si on ne išče več drugih na netu, chatu? V teh letih (37) pa mi res ni več do avantur. Skakanje od rožice do rožice, pa ponovno razočarano srce ..Kako zaupat? Kako veš, da si išče partnerja preko neta samo zato, ker si ga drugače ni mogel najti?
Mila

Mila, pri tebi je stvar še frišna in glede na to, kako se do otrok (verjetno tudi zaradi nove ljubezni) obnaša bivši, je mogoče celo prav, da ti s tem počakaš. No, itak pa nimam občutka, da bi se ti z vsemi štirimi in čez noč vrgla v novo zvezo.

Ja, dejansko si nekateri očitno težko koga najdemo v resničnem življenju. Pa če pogledam sebe, ne bi rekla, da je z mano kaj bistveno narobe, je pa res, da nisem niti v najširšem krogu za miss Slovenije. Verjetno nisem niti po karakterju niti po zunanjosti nič slabša od povprečja in verjetno si je marsikdo, ki bi ga – joj, res mi je tole smotano napisat – tako po značaju kot po zunanjosti postavili bolj proti dnu gaussove krivulje, laže našel partnerja, partnerko kot jaz, in to celo večkrat. (Moja sorodnica je majhna, debela, z mišje rjavimi, tankimi scefranimi lasmi, komaj je spacala poklicno šolo, dela za nizko plačo, pa je tipa zamenjala med nosečnostjo!)

Ne imej predsodkov. Jaz sem prek raznih forumov spoznala par ljudi, fantov in punc, in ti lahko rečem, da so zelo fajn. Nekateri od njih so si partnerja našli prek neta … Jaz sem že v študentskih letih veliko ircala (chatala), ampak takrat je bilo drugače, ni bilo toliko pecanja, tako spoznala veliko ljudi in res nimam predsodkov. Zdaj je na chatih žal drugače, ampak se tudi najdejo solidni sogovorniki med njimi. Na spoznavnih portalih pa nisem.

In bravo, da si si tako hitro uredila življenje. Ker sem dala skozi ločitev, vem, kakšna muka je to. Bravo, bodi ponosna na to.

Čestitke tudi od mene, da si se tako dobro zrihtala. Dejansko imaš veliko, delo, si materialno preskrbljena, imaš otroke, svoj flet, prijateljice in predvsem sebe. Ne razmišljalj o tem ali boš sedaj 40 ali 50 let sama, ker itak noben ne ve, kaj življenje prinese. Glede tipov je pa tako, da nobenega nujno ne rabiš, zato jih lahko spoznavaš neobremenjeno. Nihče ne more vedet, kakšen je v resnici tip na drugi strani računalnika ali gostilniške mize, imaš pa za to na voljo dovolj časa, da ga spoznaš, pa tudi izkušenj malo več kot pri 15, da te ne bo ravno vsak bizgec vrtel okoli prsta. Ne pričakuj preveč in morda te kdo prijetno preseneti.

Zivjo,

tudi sama se isto sprasujem ze nekaj casa. Moje zivljenje je potekalo normalno do nekje 25 leta, ko sem imela fanta s katerim sem bila od 19. leta. Na koncu sva ugotovila, da se samo prepirava in da nisva za skupaj in se razsla. Bila sem ze proti koncu studija, tako, da sem si pred dilplomo vzela nekaj casa samo zase (potovanja, zuri….). Pri 26 sem se zaposlila. Letos bom stara 32 let pa sem se vedno sama. Bioloska ura tiktaka in zgleda da nikoli ne bom naletela na pravega…Zivljenje ni vec tako zanimivo…denarja za potovanja ni, ker placujem kredit, zurat se mi ne da vec…tako, da sedaj cas preganjam s sluzbo in obcasno rekreacijo. Res da sem v tem obdobju spoznala nekaj fantov, ampak…nekako se nic ne obnese. po eni strani mi je jasno. stari smo ze in temu primerno zahtevni…en problem je tudi, da prostih fantov mojih let skoraj ni…so taki precej mlajsi in se zraven pocutim kot pedofil, potem so pa veliko starejsi. Mlajsi so sicer veliko bolj zanimivi, prilagodljivi, ampak kot sem ze rekla, se ob njih pocutim stara…Ta starejsi pa…OMG. vecinoma so vsi loceni, razocarani, trmasti, ce samo ne kimas, je ze ogenj v strehi. Tako, da mogoce najboljs da pocakam se kakksnih 10 let, pa se bo moja generacija ze zacela locevat:P

Pika

Draga se že z razlogom lepijo čudni nate, kaj izžarevaš to dobiš

Ahh no, ljubezen je usojena to vsi vemo, pač ko pride pride če je pa ni se je pa brez veze siliti v nekaj pri čemer bi trpeli. Čestitam vsem ženskam ki ste se uspele osamosvojiti in oditi preč od partnerjev kateri so vas onesrečevali.

Imam tudi 29 let, in sem samska že dolgoooo, pa mi je čisto lepo, rajše sem samska kot pa v neki srečeni in posiljeni vezi.

Še eno odkrivanje tople vode….
Kadar ženske rečejo, da ni normalnih moških po 35-tem letu, s tem v resnici mislijo, da ni privlačnih, seksi, situiranih, iskrenih, prijaznih, inteligentnih, komunikativnih in zvestih moških.
Seveda jih ni, ker take ženske v hipu pograbijo.
So pa manj privlačni, prav nič seksi, bolj ali manj revni, tihi in mirni samski fantje, ki morda premorejo le veliko srce, a po njih (kljub temu, da se baje išče samo notranja lepota in da je treba gledati s srcem) ni povpraševanja.
Vsaka povprečno in nadpovprečno lepa ženska si želi visokega, postavnega, situiranega, zanimivega moškega, ki jo bo nadpovprečno osrečil. A jih je premalo, žal……in še tisti, ki so, grejo kot vroče žemlje.
Drage moje, vedno je treba biti na preži in morda…nekoč….nekje…..:)