In kakšni so rezultati? 🙂

p.s. Ampak ene zahteve pa ne izpolnjuješ. Če bi rada imela otroke, se njemu tega v teh letih več ne da, češ da si zamudila svoja leta za to. 😉

Pravzaprav nisem tip ženske, ki čuti, da se ji izteka “ura” za kar koli-pa tudi če je to otrok. Oboje mi je (bo) prav-če ga bom kdaj imela in prav mi bo, če ga ne bom imela.

V zvezi s tem sem popolnoma pomirjena… in še tole…pravzaprav je moje življenje vedno boljše in imam občutek, da če si zadovoljen s tem kar imaš, delaš na tem, da se razvijaš in rasteš, potem ugotoviš, da imaš vedno več možnost in priložnosti za polno in radostno življenje.

In ne zamujaš ničesar.

Lep pozdrav.

pn.
Gospod “Zametni” se mi se ni javil. Morda (najverjetneje) se mi tudi ne bo…kar povsem razumsko in pokončno sprejemam ter razumem.

Želim mu, vse dobro.

citiram Zametni: “Če že imate otroke to ni nobena ovira, ampak ne pričakujte, da bodo moški noreli za vami, če pri 35+ razlagate, da si želite čimprej prvega… saj ne, da nismo morebiti celo pripravljeni, ampak pri teh letih nekako ne iščemo več razploda ;)”

Glede teme OTROCI ima Zametni po mojem malo ambivalentno mnenje, tako da ni receno, da na to ne bi celo se pristal…

Torej, nisem stisnil repa med noge, sem preveč moža za kaj takega…
Gospodični živi sreči sem odgovoril na njen mail, morda razvoj dogodkov postane filmski in čez čas res kaj poročava… Zdaj čakam na njen odgovor 😉
Pustimo se presenetiti (prvo presenečenje je že pogum, aplavz in 100+ točk), in se popolnoma strinjam z zapisanim v tej temi: “Včasih nas loči tako malo, tako droben korak …”

Kar se tiče “izpolnjevanja pogojev” – nikjer nisem rekel, da je moj “seznam” absoluten in zabetoniran. Menim, da “normalni” ljudje ne iščemo partnerja s check-listo, ki zahteva 100% izpolnjevanje pogojev in zahtev… Konkretizirajmo na izpostavljeni točki – otroci.
Menim, da je enako zgrešeno, če ženska enostavno zahteva otroke, kot če moški popolnoma zavrača možnost otrok (ali obratno, takisto povsem možno). Kar se mene tiče, je to največja odgovornost v življenju in mora biti skupna odločitev, oba si jih morata enako možno želeti, nihče nima pravice tega zahtevati in postavljati pogojev okoli tega. Prav tako nima nihče pravice zapustiti partnerja, če si ta ne želi otrok – koga ali kaj hočeš, iščeš? Partnerja (tega imaš) ali darovalca genetskega materiala oz. maternico?
Če moški zapusti žensko, ker ta noče ali ne more imeti otrok, potem je svinja, če pa to naredi ženska, potem pa je naredila prav, ker ima materinski nagon in pravico do otrok? Če moški na začetku zveze (oz. sploh kdaj) govori o skupni prihodnosti, skupnem življenju, otrocih, potem je nesiguren, copata, je z njim nekaj narobe, če pa na začetku zveze ženska odpre te teme in postavi pogoje, potem je pa vse ok, kar ima to pravico… Bravo družba, bravo mi? (sic!)
Če je zveza funkcionalna in zadovoljuje oba partnerja, potem ne vidim ovir za otroke – ko si jih oba želita in se dogovorita. Kdaj, koliko, kako, zakaj… Če so nekomu otroci tako zelo pomembni in je v normalni zvezi, se bo potrudil partnerju razložiti svoja čustva in poglede, prav tako pa tudi razumel partnerjeve, pa če bo to trajalo mesec ali pa leto. Funkcionalne zveze enostavno ne zavržeš… Reševati zvezo z otroci je bolano, prav tako razdrti zvezo zaradi tega.

Kar se tiče mene konkretno…
Nisem zapisal, da nikakor nočem otrok. Želim si imeti zvezo, v kateri bi si želel imeti otroka…
Iščem žensko, ki jo bom ljubil in me bo ljubila nazaj, morebitni otroci (obstoječi ali bodoči) so “sekundarnega” pomena – če je prav, se vse uredi 😉 Komot imam še lahko kakšnega, ali pa tudi ne. Ne bi pa želel začeti zveze na način “ja, že, ampak a veš, jaz HOČEM otroke…”

To je zgolj moje razmišljanje – morda se marsikatera ženska ne bo strinjala (“jaz genetsko rabim otroke, materinski nagon”…), morda se marsikateri moški ne bo strinjal (“jaz nočem otrok, ker mi jih ni treba, nočem odgovornosti”…). Po želji, vsak je zase najbolj pameten…

In ta princip, reševanje razlik in morebitnih težav skozi pogovore, iskanje kompromisov in skupne poti – je po mojem skromnem mnenju ključ. Pa vendar ga je vedno manj ljudi sposobnih se držati. Očitno ljudje postajajo tudi na področju čustev vedno bolj egoistični in potrošniški – trava je drugje vedno bolj zelena, tako enostavno je zamenjati, vsak si vedno zasluži boljše in več, nič ni dovolj dobro, vsak je najlepši, najboljši in najpametnejši, obenem pa nikoli dovolj dober.
Dosti lažje je biti lepo površen, plehek in instant – in vedno na nek način sam…
Dodaj v mešanico še igranje igric, pretvarjanje, malipulacije in laganje – bravo…
In potem ugotoviš, da očitno več ne velja to, da z leti pride tudi modrost… Ljudem tudi pri 35+ ni nič kaj preveč jasno 😉

No, če pa nisi tak – potem si pa itak čuden, je s tabo nekaj narobe in si nasploh alien in se te je treba izogibati, a ne? 😉

Ok sicer imam ‘šele’ 32, a vseeno sem nevarno blizu vsemu temu.

Srednje dobro izobražena, s povprečno dobro službo, povprečno urejena. Kuham zelo rada, torej ne bom lačna. Pospravit mi ni bil problem niti do zdaj, ne vem zakaj bi mi bilo v prihodnje.

Bila na nekaj zmenkih s 35letniki. Eden se je čist zjokal kako ga mamica ni mela rada in še zdaj ne more prebolet. Drugega očka. Tretjega sta zavrnili dve sošolki v srednji šoli in ima še zdaj fobijo pred ženskami. Pa tko naprej po spisku.

Ob izjavi ‘moški pri 35 imamo raje mlajše, saj jih itak lahko dobimo’ se samo še nasmehnem. Če mu je važno le kako zgleda, mi je že v štartu jasno, da nimam z njim kaj iskat. Da je njegov intelekt malo prenizko.

Da rabim moškega le za razplod? Do stanovanja sem sama prišla, tudi do hiške bom. S precej odrekanja a ni hudega. Do otrok? Greš pač na žur, se ga napiješ, kak 24letnik bo zelo vesel, ko mu bo ena ‘izkušena’ dala in to brez da teži s kondomom. Dejstvo.

Počasi se sprašujem a res rabim moškega? Da me bo sekeral kako ni dobro pospravljeno, zlikano, skuhano medtem ko bo preganjal dolgčas pred tv-jem? Da bo jamral kako mu ‘dam’ le vsaki drugi dan, medtem ko ga moj orgazem sploh ne briga?

Po drugi strani sem spoznala simpatičnega 30-letnika. Poln življenja. Kompromisi mu letijo iz rok brez debate. Zna bit gentlemen. Ne pride v obzir, da bi gospodična plačala kavo. Očitno uživa vsakič ko me nasmeje.

Zakaj pa nebi 35letnice gledale za mlajšimi? Ko bomo stare bojo še vedno poskočni, medtem ko bodo tiste s starejšim partnerjem trpele sušo. Tko kot Oriana Cavazza…

..ja ja, 30-letniki komaj čakajo eno tako starejšo “emancipiranko” kot si ti.. je lepo sanjarit pa si filat ego preko forumov, pa sama sebi odgovarjat na vprašanja ane? ..dokler te ne udari realnost v glavo. Ti kar uživaj v svojem stanovanju ..pa ne se preveč trudit z temi tvojimi namišljenimi 24-letniki na žurkah da ne boš razočarana ko ti ne bodo “dali”..

..pa čao v naslednjem lajfu..

Uff, teksas, kje se spozna take simpatične 30-letnike?? Iščem enega! :))

In kakšne misliš da bojo tvoje 25letnice čez 5, 10 let? Brez gubic in ‘neemancipirane’? Sem bila neumna ja, pri njihovih letih sem tud sama gledala za nekje 5-8 let starejšimi. Napaka, priznam 😉

24letniki me niti ne zanimajo. Nisem sprejela enega povabila. Ker mi je jasno zakaj mladi fantje iščejo starejše 🙂

Po nekaj mesecih lahko rečem samo da se imava fajn. Če bo bo, če ne ne. Sicer pa kar nekaj mojih vrstnic hodi z leto, dve ali tri mlajšim veš. Če ti ne poznaš nobenega takega para tvoj problem. Sicer pa a nima britanski kraljevski dvor tud tak frišnopečen primer? Aja poznam tudi par, ona 41 let on 32 pa že nekaj let živita skupaj in imata dojenčka. Sta zelo predana starša.

Men je vseen a je tipček starejši ali mlajši. Kaj ima. Važen mi je njegov odnos do mene. Tko sem vedno razmišljala in upam, da vedno bom. Ne želim se v najlepših letih počutit kot stara mama. Če ima pa kak tip zarad tega probleme pa njegova stvar. Sej sem imela po letih primernega ko sem bila tudi sama v ta lepih letih, pa je revček dal rep med noge, ko je prišlo do tega, da bo treba sprejet odgovornost. Se je raje skril mamici pod kiklco 😉

Nisem empacipiranka. Le zase moram znat sama poskrbet. Čeprvar bi blo lušno da bi kdaj tudi drugi…

awinehouse, sem spregledala, če mi daš mail ti lahko dam par idej, da ne bova motile tehle tu gor ;))

@zametni

V bistvu me seveda predvsem totalen firbec, kako se je nadaljevalo z mailanjem, če se je (upam, da se je). No, ob tvojem razmišljanju sem pomislila, da nekateri ljudje želijo živeti življenje iz kataloga (torej partner z dovolj točkami, bivališče z minimalnim št. točk, predpisano število otrok, minimalni standardi glede avta in tako dalje), drugim pa se življenje dogaja po neki inerciji – pogledajo na uro in si rečejo, čas je za resne zadeve, žena/mož, otroci, hiša, pes in se brez razmisleka podajo v to. Čez par let pa razsvetljenje, da to pravzaprav ni to.

Ja, težko je spoznati ljudi, ki vedo, kaj hočejo in jih “katalog želja” ne obremenjuje.

@Teksas, dve ali tri leta pa res ni neka razlika, no. S fantom sta s takšno razliko pri teh letih vrstnika (ne rečem, če bi govorila o 16-letniku in 19-letnici oziroma o 16-letnici in 19-letniku).

Se popolnoma strinjam s teksas :). Na žalost (ali srečo) se je tudi meni (31 let) večkrat izkazalo, da so moški med cca 35 – 40 let nezreli, neodgovorni, ne vedo kaj bi, nebi,…..pa nikakor nočem kogarkoli užaliti niti metati vseh v isti koš, sigurno so tudi super fantje v teh letih a očitno…….oddani?! 🙂
Tako da sem (kljub “predsodku” o mlajših) ugotovila, da so lahko mlajši moški (okrog 30, + kakšno leto manj) veliko bolj prizemljeni, zreli, odgovorni,….skratka lahko zelo prijetni :))).
So pa to pač moje izkušnje in se sigurno najde tako “normalne” moške pri 30ih, kot pri 40ih, kot tudi ženske seveda :). Tako da je zagotovo veliko pomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na to ali ti (in koliko) nekdo ustreza ali ne…in kemija ima kar pomembno vlogo pri tem….vsaj kakšen “odstotek” 😉

Lp.Tara

Morda pa se je prav takih najbolj za bat :-)))))

Morda pa se je prav takih najbolj za bat :-)))))[/quote]

Moram priznat, da je v temle Boomovem odgovoru po mojih izkušnjah več resnice kot bi mi bilo ljubo… ;)) Ampak to so samo moje izkušnje… ;D

Sicer pa hvala, teksas, je bilo bolj tako za hec vprašanje, s spoznavanjem in idejami ni težav, ampak zaenkrat mi sledi napačen vzorec kasnejšega poteka dogodkov (najprej princ, potem pa se izkaže, da je žaba) – pa so mi kot punčki obljubljali, da bo ravno obratno… 😮 ;)) Ti žaboni!!

Metulka, hvala za spodbudo. Bo potreben kar konkreten klik v glavi, da bi se privadila na mlajšega :))

TaraS tudi sama nebi želela kogarkoli predalčkat, me pa preseneča, da ima še katera podobne izkušnje. Ker sem že resno razmišljala o svoji podstrehi. Glede na to, da smo tudi punce po svoje komplicirane, jim po eni strani res ne zavidam. Imajo pa možnost izbire, ki je pri nas omejena na uspešnost zapeljevanja.

Boom, ko zgleda prelepo da bi bilo res, potem SIGURNO ni res :)) To se strinjam. Sva pa še v začetni fazi kofetanja tko da pustimo se presenetit…

Evo.. Že eden, ki skoraj ustreza kriterijem 🙂 Ne vem, če s simpatičnostjo. Z leti pa brez dvoma 🙂

No itak se večina princev spremeni v žabe, nisi edina jezna na te lažne obljube 🙂 Pa najbrž bi fantje podobno rekli za nas punce 😉

Mal smo skrenil 🙂 Kaj sem hotela že na začetku povedat je bil le odgovor na mnenja fantov, da so le ful mlajše oh in sploh, vrstnice smo pa itak že za odstrel. Men je ta pogled tuj in naj pri tem tudi ostane.

ps.. enej tebi pa good luck 😉

@ metulka

Nekaj časa sva si dopisovala, nato pa ugotovila, da sva na različnih stopnjah v življenju ter da od partnerja pričakujeva različne reči, zato sva dopisovanje in virtualno spoznavanje prekinila.
Tako da ne bo nekega materiala za romantične filme 😉

@ teksas

Če sem prav razumel vsa tvoja pisanja, sta po nekaj mesecih (22.06.11 06:49) še vedno v fazi kofetkanja (22.06.11 17:47)??? Resnično upam, da sem te narobe razumel ali pa da to pri tebi pomeni skupno kuhanje jutranje kave, ker drugače – ojoj…

@ TaraS

Nekateri smo se po spletu takšnih in drugačnih okoliščin vrnili na “tržišče”… 😉

@ awinehouse

Nikoli nisem trdil, da sem princ (niti to nočem biti), nisem pa tudi žaba. In ne iščem princes, ker sploh ne obstajajo niti jih nočem, pač pa le žensko s + in -. In takšnih, s plusi in minusi nas je na obeh “straneh” dovolj…

Drugače pa, drage dame, vsi smo že veliki in odrasli. Na žalost je tako, da srečaš “paciente”, ki so stari 25, pa tudi take, ki so stari 45. Ampak na osnovi tega graditi predsodke in predalčkati ljudi pa res ni na mestu. Oziroma morda celo je, ampak s tem delaš škodo bolj samemu sebi 😉
Se pa strinjam z vami, da moški, ki razlagajo, da so mlajše boljše in lepše in oh in sploh niso kaj prida. In morda jih je celo dosti takšnih, kaj pa vem. Sam nisem med njimi, leta so mi precej nepomembna, pomembno je, kako se ob nekom počutiš.
Mi je bilo pa vedno smešno poslušati ženske, ki se trudijo biti super-emancipirane in te reči, kako razlagajo, da pravzaprav nikogar ne rabijo, da so itak same najbolj srečne, da nočejo biti na noben način odvisne in se na nikogar zanesti itd… V takem primeru vstanem in odidem… Želim, da me rabiš, ker tudi jaz tebe rabim, če bi bil najbolj srečen sam, potem ne bi bil s tabo itd…
Cenim močno in samostojno žensko, ampak meje…
Razumem, da je marsikateri takšen “nastop” posledica travm in fobij, pridobljenih v preteklih zvezah, pa vseeno.

Še bolj smešno od vsega pa je, da ravno te, ki tako rade izgovarjajo, da nikogar ne potrebujejo, se v resnici s tem samo tolažijo, ker ponavadi se ravno pri teh izkaže, da potrebujejo največ pozornosti.

zadnjič smo se pogovarjale v neki družbi. Pametne punce različnih starosti. Pa pripoveduje ena- 45 +, da se je srečevala z moškim, ki jo je potegnil z bogato retoriko, ki niti ni bil neumen, imel je svoja stališča.
Ko pa so se zgodile intimnosti, jo je totalno razočaral, saj je bil nemogoče zanič.
Ob iksrenosti, ki smo jo bile deležne, so se oglasile še druge in povedale, da z moškimi še gre, dokler se ne slečejo
🙂
Potem pa so neiznajdljivi, nedomiselni, štorasti, EGOISTIČNI, pa z zelo dvomljivimi navadami glede čistoče…..
Tako da…..

Jaz se pa ne morem načudit, kakšne razlike delate med 30, 32, 35 in ne vem 40 letniki?! 32-letnica si je našla 30-letnika in že teče debata o “mlajšem partnerju”? :))

Pa da ženskam od 30/35 naprej ful neki peša videz? Pa kje živite?? :)))
Ne vem no, vse moje kolegice s(m)o od cca 30 do 35, pa s(m)o roko na srce še vse totalne mačke (kakšen kg +/- od 20-ih let) brez gub – vsaj jaz jih ne vidim, res pa da jih ne iščemo z mikroskopom dan za dnem, ene še specializacij niso zaključile, več ali manj še samske, brez otrok … družimo se, dopustujemo, hodimo na večerjice, koncerte, občasno žurat … Ne vem no, ali res živimo v drugih svetovih, ali pa samo jaz narobe razumem vaše debate.

Mene namreč vse tole pisanje več ali manj spominja na 35 letnice/ke, ki se počutijo, kot da jih imajo 60 in da so zamudile/i že vse biološke “pravice” do uživanja, do vsega lepega in mladostnega.

Pa dajte se malo razbremenit tega emšo kamna in zadihajte življenje brez, da si štejete mesece do okroglih obletnic in zamujate življenje. 🙂