Ne vem kaj naj storim. Včasih delam tudi 14 ur dnevno, kar me zelo utrudi. Takrat me žene naprej misel, da se bom že kasneje naspala in spočila. Ko pridejo prosti dnevi, pa ni od počitka nič. Imam tri letnega otroka, ki zahteva svoje. Mislim, da sem pod hudim stresom, saj mi spanec zmoti že najmanjši šum, kot bi imela nenormalno občutljiv sluh. Zelo sem živčna in napeta. Vem, da bi me pomiril počitek. Rabim čas, mir in tišino. Kje pa naj najdem? Najraje bi šla na vrh Triglava, kjer ne bi bilo žive duše. Prosim svetujte mi, kje najdete mir.
Včasih se mi zdi, da družba potrebuje kakšne ustanove – hiše miru, kamor bi se lahko zatekli ljudje podobni meni. Sigurno bi bilo manj duševno bolanih ljudi, kar bom tudi sama postala…

Lep pozdrav!

V cerkvi boste prav gotovo nasla mir, takrat ko ni mas. Samo za urnik kdaj je cerkev odprta se morate pozanimati. Za to ne rabite biti “verna”.
Vsedite se , kjer vam najbolj odgovarja. Zaprite oci in poskusite zaznati
atmosfero, ki vas obdaja. Prav preseneceni boste nad svojimi obcutki in mirom ,ki vas bo prezel.

To je samo eden izmed nacinov kako doseci mir.

vesnak

TIŠINE BI RAD

Tišine bi rad.
Velike tišine neba pod jesen.
Da čujem zreli molk utrujenih bilk
in omagujoča srca molčečih dreves
in spokojno lesketanje voda,
ki se jim nikamor več ne mudi.
Naj ves občutim
predano usihanje korenin
in sinjo govorico neba,
ki neslišno prigovarja
vejam,
praprotim
in dremotnim čebelam :
spati, spati …

Tišine bi rad.
Velike tišine neba pod jesen bi rad.
Da mi do razbolelih,
razklanih globin
seže njena dobra, materinska dlan.
( Minatti )

… Človek praviloma potrebuje oboje : pravo razmerje med akcijo in umiritvijo, med dinamiko, dotokom zunanjih dražljajev in prisotnostjo ljudi , na eni strani, ter samoto, mirom, tišino, biti sam s seboj, na drugi strani. Koliko zunanjih “dražljajev” potrebujemo / ali prenesemo /, da se še počutimo dobro, je naša individualna posebnost, pogojena (tudi) z značilnostjo delovanja živčnega sistema. So ljudje, ki nenehno potrebujejo dotok zunanjih dražljajev in se dobro počutijo šele takrat, ko se okrog njih stalno nekaj dogaja. In so takšni, ki jim je že običajno, vsakodnevno bombardiranje z različnimi dražljaji preveč obremenilno. Sklepam, da sodite med slednje.

Seveda se ob dinamiki, ki jo v družinsko življenje vnašajo neutrudni triletniki, težko povlečete v mir in samoto, ki ju pogrešate. Ali obstaja kakšna možnost, da vas občasno razbremenijo vaši bližnji ( partner, babica, prijateljica … )? Vzemite si kdaj svoj mir, ki ga lahko najdete v naravi, v zelenju, na samotnih poteh. Ali pa kdaj tudi doma, tako da preprosto ugasnete radio, TV, računalnik, telefon …, se zleknete v udoben položaj, zaprete oči, sprostite misli … in se polnite s tišino …

Za mnoge ljudi ima beseda “tišina” negativen prizvok, saj jo povezujejo z nečim dolgočasnim. Psihologi pa opozarjajo, da danes človeku najbolj primanjkuje prav tišine in umirjenosti. V miru se približamo našemu notranjemu svetu, se poglobimo vase in prisluhnemo samemu sebi. Tako lahko odkrijemo prijetne, zdravilne in krepilne lastnosti tišine. Tako kot dnevu sledi noč, plimi pa oseka, moramo znati v enaki meri doživljati dejavnost in sprostitev, gibanje in mirovanje. Znati se moramo odpreti zunanjemu svetu, po drugi strani pa se za nekaj časa umakniti vase in drvečemu toku življenja navkljub najti svoj otok tišine. Živimo v času “drvečega” življenja. Nehote smo vključeni v različne škodljive pojave : prenasičenost z vtisi, hrup, naglica, stres na delovnem mestu in doma, nenehno tekmovanje in dokazovanje, primerjanje z drugimi … Tako se v vse večji meri pojavlja “sindrom živčne prenapetosti”, ki se kaže v “živčnosti”, nezbranosti, nemiru, nezadovoljstvu, spalnih motnjah in različnih telesnih težavah. Zdrav, duševno neobremenjen človek je po naravi s p r o š č e n . Sproščenost je človekovo naravno stanje, pomembno za naše telesno in duševno zdravje. Sproščenost je torej najbolj naravna, saj se telo z -n a p e t o s t j o odziva le, kadar opazi ne v a r n o s t. Vsakodnevna množica vtisov iz okolja sproža v telesu trajajočo pripravljenost na nevarnost, čeprav je le-ta lažna. Običajno se sploh ne zavedamo, da je naše telo v nenehni pripravljenosti na “nevarnost”, to pa se kaže v njegovi kronični n a p e t o s t i. Ta obrambni mehanizem telesa lahko povzroča nenehno telesno napetost, če se ne naučimo zavestne sprostitve.
Človek mora spoznati, da niso nujni le zunanji dražljaji, z vso raznolikostjo, barvitostjo in – žal – tudi napadalnostjo, ampak da obstaja tudi naš lastni notranji svet, svet miru in tišine, ki pomaga “predelati” zunanje dražljaje in jih pravilno opredeliti. To je svet, v katerega se lahko povlečemo in iz njega črpamo novih moči.
Psihologi ugotavljajo, da so značilnosti ustvarjalnih in zadovoljnih ljudi med drugim tudi tele : uživati znajo tudi v samoti in tišini, znajo se ukvarjati sami s seboj in črpati iz svojih lastnih virov ; najbolje se počutijo v naravnem okolju ; so v tesni povezavi s svojimi čustvi ; pri odločitvah pa poslušajo (tudi) svoj notranji glas.

Življenjske vrednote niso le tiste, ki služijo družbi v njenem nenehnem boju za materialne dobrine, ampak najprej tiste, ki človeku omogočajo z d r a v j e , u s t v a r j a l n o s t , s p r o š č e n o s t in z a d o v o l j s t v o . Posledice pretežnega pehanja za materialnimi vrednotami pa se marsikdaj izražajo v kronični napetosti, splošnem nezadovoljstvu in b o l e z n i.
Odrasli imamo veliko možnosti za sproščanje : šport, sprehod, poslušanje glasbe, meditacijo, tišino, branje … idr. To nam omogoča, da najdemo v sebi svoj mirni pol, iz katerega lahko potem črpamo nove moči.

Pozdravljam vas,
Veronika

Tudi če bi hiše miru obstajale, ne verjamem, da bi se pri tvojem načinu življenja našel čas zanje. Tudi zdravniki ti pri tem ne morejo pomagati. Sama pa lahko, toda za kaj takega, da spremeniš tempo svojega življenja, tudi potrebuješ ogromno energije. Veliko pa je že to, da se problema zavedaš. Nekoč se boš odločila tudi za spremembo in ne boš potrebovala za to nobenih zunanjih spodbud. Dokler pa nisi pripravljena, ti tudi forumovci ne moremo pomagati.

Sama sem v isti ali morda še hujši situaciji. POmaga:
– meditacija (vsaj 10-15 minut na dan) – ker se sprostiš, umiriš in ne bezljaš več naokoli – tako nekako jo je nekdo opisal, kot da bi v sedel v središču tornada , tam je namreč popoln mir. Ni potrebno nič posebnega znat, ali pa se učit ne vem kako zapletenih tehnik, zadostuje že da se vsedeš (uležeš) globoko dihah in ne misliš na nič, pustiš da misli gredo po svoje in čez čas se popolnoma umiriš.
– joga (ali kakšna druga telovadba) : vzame samo pol ure na dan
– delavnice plesa ali kaj podobnega, kar vas veseli in sprošča

Če sem “pridna” in uporabljam, kaj od naštetega je moj dan bolj miren, imam več energije, bolj jasno vidim stvari in se lažje organiziram in dostikrat teče dan kar sam od sebe in ne tako hektično …….tako da preverjeno deluje!!

Jana

Zdaj si že zelo znervirana ko to pišeš, najprej moraš najti rabremenilne trenutke v okviru tega kar lahko preko delovnega dneva, v takem stanju se težko umiriš tudi v tišini, rabiš prehodno fazo…hrano za dušo bi jaz temu rekla…šele po veseli fazi pride mir;

*V Ljubljani grem včasih na sprehod po stari Ljubljani in obvezno sedet v cerkev na Tromostovju, tam čutim eno posebno energijo, mir… ko je bil mali še čist majhen sva šla skupaj, potem kasneje pa sem začela hodit sama…
*ali pa v soboto zjutraj zgodaj še pred vrvežem, ko se glavna tržnica šele prebuja…čutiš jutranjo vnemo…vse še na pol spi…težko je ko si utrujen sploh vstati zgodaj vendar je za izpraznjeno dušo to nekaj najlepšega…
*umirjena sem tudi če sem močno fizično utrujena…
*delno umirim se med pomivanjem posode saj takrat vsi pobegnejo stran, da jim ne bi bilo treba kej migat zraven…
*ob dobrem filmu, čeprav se včasih sploh ne morem preklopit na film in traja včasih tudi do polovice filma da padem not, potem pa me le iztrga iz skrbi vsakdanjika…čeprav se mi pred tem ni zdelo da je tko hudo z mano
*ob dobri knjigi…
*joga in predvsem čim več veselja in družbe veselih pozitivnih ljudi…

skratka zavestno moraš iskati kaj so tiste stvari ki ti polnijo dušo in prinašajo mir vanjo. Nadzirat moraš svoje stanje in takoj ukrepat da ne postaneš preveč znervirana…saj veš ko enkrat meja prestopi so pa pomirjevala in nevarnosti le teh niso zanemarljive. Preberi knjigo z naslovom: ženske ki tečejo z volkovi, v njej je več zgodb, tako da jo lahko počasi bereš če si prezaposlena, a že samo uvod te knjige vzbuja vsaj pri meni neke posebne občutke in ga večkrat preberem…

Malo sem naložila, upam da sem ti sploh kaj pomagala…

Pozdravljena! Jaz imam 2 majhni punčki, stresno in odgovorno službo in do nedavnega hude probleme z jetri, vedno pa tudi ogromno pozitivizma in dobre volje. Zraven jem še program Shapeworks, ki mi pri tem zelo pomaga. Vrnil mi je zdravje, odnesel kg in cm, tako da sme srečna. Hiše miru ne bi pomagale. Drugi se ne spreminjajo zaradi nas, sami se moramo. Zato naredi kaj zase. Lahko se oglasiš. Srečno.