Kje kupiti nove živce?
Nisem prebrala drugih odgovorov, bom pa napisala moje mnenje:
NE PRETIRAVAJ!
Najprej bodi vesela, da imaš radovedneža, ki raziskuje in si širi obzorja, s tem pa si pridobiva znanje. Otrok je shodil in mu je zdaj dostopnih tisoč stvari, ki jih je prej lahko le gledal in mora vse prijeti tisočkrat v roke, da odkrije kaj je to in kaj se lahko s to rečjo še počne (razen tisteka kar počne mama z njo). Ti primeš novo stvar enkrat v roko in ti je vse jasno (ali pa po nekaj poskusih), dete pa nima pojma kaj je npr. lonec in kakšna je to čarovnija, da je v njem enkrat hrana, drugič pa ne in mora zato lonec tisočkrat obrniti in pretipati.
Mi smo najprej zavarovali vse vtičnice (kar takoj ob rojstvu). Kot je otrok rastel, smo postavljali ovire in zaščite. Vse kar je bilo nevarno ali vredno (video, TV ipd), smo umaknili dosegu njegovih ročic ali pa zavarovali, da se mu ne bi kaj zgodilo. Vse ostalo smo pustili. In smo res imeli vso posodo v dnevni sobi skoraj 2 meseca, ampak potem pa ni bilo nobenega zanimanja zanjo več. In tako z vsako stvarjo. Smo ga pustili in ga je minilo. Nečak, ki je bil pa vedno preprečen v svojem raziskovanju, je pri nas doma še pri treh-štirih letih odpiral omare in vlačil ven stvari.
Moje mnenje je, da otroci to morajo doživeti, na starših pa je, da jim to najbolj varno omogočijo.
Tvoja zgodba se zdi podobna kot vsakemu s takimi otročki (raziskovalčki). Pri našem je pomagalo edino to (in še pomaga), da sem skoraj nenehno z njim in mu ves čas razlagam. Imam to srečo, da posluša in razume. Tako nimam več skoraj nobenih problemov. Npr. pralni stroj in vrtenje gumba (tudi med pranjem) – najprej nikoli ga ne udarjaj po roki (moje mnenje), raje mu razloži, da je to pralni stoj, da se operejo umazane cunjice, kje se da prašek, da je to fuj, če bo tikal in dal v usta, ga bo bolel želodček itd. Našemu se tako fino zdi, če mu razložiš zadevo kot “velikemu” in je nasploh zelo ubogljiv in sodelujoč fantič. Zelo tudi uživa, če delava vse skupaj, on daje stvari v pralni stroj, jaz mu dam v roko, on v boben, jaz pometam s ta veliko metlo, on z majhno. Več ali manj delava vse skupaj. Ne rečem pa, da nisem kdaj zelo utrujena. Otroci pa zelo hitro rastejo in tudi to obdobje bo kmalu le še spomin.
Hojla!
Jaz imam doma dva taka mulca (tudi nedonošenčka) in te zelo razumem. Če ne bi šla pred 3 meseci v službo bi me pobralo. No zdaj sta sicer že stara 22 mesecev pa ni nič bolje. Kakšen dan, ko dežuje in smo v stanovanju, z možem oba skoraj guzneva. Včasih enostavno ne morem več in ta teden hodimo po opranem perilu, piškotih in drugi odvrženi hrani, po igračah, pasji dlaki…- aja imamo še psa!
Enkrat bo že bolje!
Samo tole: včeraj sem se šla tuširat in pobrit noge, ker sva šla na bazen ( s sinom, 2 leti). Imam odprta vrata kopalnice in sprašujem: “Vito, kaj delaš?”
Mali: “Agam se (igram se)”.
Jaz: “S čim se igraš?”
Konec pogovora, sumljiva tišina, delo neodložljivo.
Pridem v sobo, na sredi tepiha (bele barve), raztresen kozarček timijana in kozarček mlete kumine. Mali bos packa po začimbah in se navihano smeje.
Kaj naj? Sama sem ga pustila, sama pospravila s skritim nasmeškom.
Noge imam pa le pobrite, haha
Mogoče se bo slišalo butasto ampak probaj se vključiti v njegovo raziskovanje s polno dobre volje in razmetavaj z njim;ni pa ravno treba izzivat z elektriko-začnita pri omarah,pomagaj mu zložit stvari iz omare in mogoče narediš iz igre tudi koristno delo npr.kdo bo prej je pri nas vedno priljubljeno ali kaj podobnega.
Težko je ampak brez panike in živcev,ker nič ne pomaga.Ko te vidi tako mu je še bolj zanimivo.Pri meni je vedno vžgalo kontra tako da sem zmučena že od zmišljevanja stvari da bodo pravšnje in da bo zaleglo.
Probaj bit navdušena nad kakšno nenevarno stvarjo ki jo naredi da ga presenetiš z drugačnim odzivom.
Sicer pa je tvoj otrok in ga najbolje ukrotiš sama-boš videla,da boš ti tista ki ga boš najbolje ukrotila brez nasvetov,saj drugi nikoli ne občutijo tvoje stiske in jeze.
upam da si me razumela kaj sem ti hotela povedat.
lp