petek03052019,
hvala in imas prav v prvi vrsti mora biti spostovanje do socloveka in sodelovanje ter odgovornost..in ko bom tako dalec, da ne bo v mojih mislih, bom ze zelo veliko napredovala…je zalostno in po svoje neverjetno, da sem dopustila, da je toliko casa trajalo..da sem slepo videla parvzaprav iluzijo in se ne zavedala, da so med nami tudi ljudje, ki smo jim samo orodje, sredstvo in ne cloveska bitja… skusam biti mocna, da se iz vsega tega naucim,da je moja sreca in spostovanje do mene (in do drugih) pomembna…kjer tega ni, potem moram vedeti, da to ni oseba, ki bi bila lahko del mojega zivljenja…seveda boli, a to je del procesa..delo na sebi mi bo pomagalo in ljudje, ki mi stojijo ob stran, ce tudi jih ni v blizini. Hvala za spodbudo

On živ v prepričanju, da mora z nekom tako nespoštljivo ravnati in da s tem ni nič narobe. To ga napaja, žrtev pa slabi.

A si predstavljaš, da bi že na prvem zmenku začel s takim vedenjem; seveda bi ga takoj odpikala in si rekla pri sebi brez slabe vesti “kakšen kreten”.

Zdaj gledaš nazaj le zato, ker ti je po drugi strani mogoče zapolnil nek droben del v tvojem življenju. A to boš lahko našla tudi drugod in to še v večjem, boljšem, intenzivnejšem odnosu.

Torej naj ti vodilo (samo)spoštovanje 🙂

sobota04052019
Seveda bi me odbilo ce bi se ze na prvem srecanju obnasal tako kot se je gradualno intenzivno obnasal v zadnjem letu in pol..nihce si ne zeli, da z njim delajo kot s smetmi…spostovanje do ljudi je osnova..ne glede kdo in kaj posameznik je…nikoli ne vemo kaj je s clovekom zato je spostovanje clovekovega bitja osnova..a po moji izkusnji on ne spostuje nikogar..se bolj zalostno je, da lahko vsakega kritizira in ponizuje, tudi ljudi ki jih ne pozna…a njegov moto je, da lahko rece kar hoce, da ima vedno prav saj lahko vse dokaze…
Seveda je praznina, clovek se navadi pa cetudi ve da odnos ni zdrav, ni spostovan..vedno si dajes upanje, da bo drugace..in vmes zivljenje tece…zamudis priloznosti, uspehi postanejo neuspehi., zanemaris svoje potrebe in dejavnosti, da nevede polnis ego drugega, ki zivi na tvoj racun..energetski vampir…
Noben pogovor, prosnja ne pomagajo..je samo se slabse..on se polni ti se praznis…
Na zunaj tako prijazen ( do drugih se posebno) a v resnici samo preracunljivost, kaj pridobis..jemal in jemal in dajal samo unicevalsko substanco…ko se clovek zrusi in on ve, da vec ne bo dobil, si kriv vsega,ne znas nic, si nula…in te do konca izzame…
Kakor je tezko, se zavedam da jebil.odhod edino prava odlocitev..saj sem do nje prisla ze nekaj casa nazaj (po tem ko je bil pri meni 1.5 meseca zarad bolniske, ko se je poskodoval in so bili dnevi vedno vecji.pekel in ko sem spoznavala da se izgubljam in da ob njem lahko obstanem le ce bom tocno taksna kot si je zamislil o in njegovi starsi- ko si skupaj za vikende, praznike in dopuste ni enako kot ce vsak dan zivis skupaj )je trajalo da se je zgodil odhod..moja dusa je odsla ze prej, nato se ostali del..
On je kot je, kot so ga naredili starsi.. ne zaveda pa se da nihce ni “bog” in da ljudje nismo samo sredstvo..zelim mu vse dobro, a v prvi vrsti zelim dobro tudi sebi, da se sestavim.nazaj in da imam lepo zivljenje
Ja samospostovanje in spostovanje..osnova za vse. Hvala

Najtežje se je soočiti s problemom in zbrati pogum za odhod. Vse ostalo je potem lažje. Poskusi ga odmisliti, zamoti se z vsemi hobiji, ki te veselijo, spoznavaj nove ljudi, hodi v naravo, ne zapiraj se doma. Verjemi, da niti časa več ne boš imela misliti na to kar je bilo in na njega. S časoma bo postal le zelo bled in grenak spomin.
Me veseli, da sem ti lahko vsaj malo pomagala. Srečno naprej, močna si in taka ostani, zvesta sama sebi.

Darga Melindaa,
Hvala za pomoc in spodbudo. Zavedam, se da bom od trenutka, ko ne bo vec okupiral moje misli, ze dalec naprej.
Lahko bi se cakala,da se zgodi cudez, a bi se se bolj pogrezala v temo, se unicevala….
Pocasi se skusam aktivirati- zopet hodim v knjiznico, kamor sem pred njim zelo rada hodila- srecujes ljudi, beres, v knjiznici se dogajajo razlicne dejavnosti.. prej sem samo poslusala, da je to izguba casa in da za vse informacije obstaja google.
Zacela sem hoditi v hribe s skupino ljudi-nihce me ne ponizuje, da sem nesposobna in pocasna, vsak ima svoj tempo in hitrejsi gredo naprej in nas pocakajo.. je prijetno
Skusam se zaposliti cimbolj; vcasih mi uspeva, vasih zal ne in misli letijo do njega…
Glede na to, da sem pred tremi meseci tudi zamenjala sluzbo in se ji nisem mogla posvetiti dokler je bil on v blizini(on in njegova sta bili edina pomembnost), imam na temu podrocju veliko za narediti.. in se toliko bolj pomembno, ker je to sluzba, ki je blizu tiste najbolj zazeljene..zdaj ni vec obtozevanja in zahtev, kdaj grem lahko v sluzbo in kdaj moram priti nazaj, tudi doma si lahko vzamem cas in se ucim nove stvari, prej je bil ves prostor njegov, jaz sem morala biti tiho in nevidno, razen ko je odlocil, da je cas za hrano, planiranje…
No, se moram ustaviti in fokusirati drugam..
Hvala res za pomoc in podporo

Brati tvoje pisanje je bilo zame custveno zelo naporno… Mislim, da dokler nisi sam v takem odnosu, ne mores razumeti zakaj vztrajas. Jaz sem s takim clovekom zivela pa sem bila zelo zelo mlada pod 20 let. Ko se zdaj, pri 30ih obcasni spomnim na to, kaksen preblisk in so tisti obcutki spet nazaj… me kar vrze. Ampak v smislu, da ne morem verjet kaj sem dopustila drugemu cloveku! Da me nadzira, kritizira, pred drugimi ponizuje. Zdle ko tole pisem, mi je kr slabo… jaz sem jo odnesla dobro, ker mi je uspelo iz tega odditi, veliko zensk ne. Pri meni sicer ni bilo fizicnega nasilja, bilo pa je verbalno in psihicno. Takrat sem razmisljala tako kot ti, rada ga imam?!? Zdaj, ko res ljubim in sem ljubljena, mi je jasno, da sem bila takrat zrtev in to ni bila nobena ljubezen.

Sicer meni je jasno, zakaj sem to dopustila, ker mi je to takrat le potrdilo, da sem umazana smet, ki si nicesar ne zasluzi. Skozi otrostvo sem bila zlorabljena in nisem imela pravih vzorcev, me je to zaznamovalo za celo zivljenje in ko je v moje zivljenje prisel on, mi je na zacetku dal upanje, a ga kaj kmalu poteptal. Vse te muke, varanja, nadziranja, ponizevanja, takrat mi je to dalo neko cudno uteho, v smislu vidis sj drugega pa itak nisi vredna. In sem prepricana, da v takih zvezah pristanejo zenske, ki nimajo prqvih bzorcev, ali so bile brez oceta, ali so to alkoholiki, zlorabljena, itd. Normalna zenska z zdravo samopodobo si pac tega ne bo dopustila.

Pozdravljena ja grozljivo, ja taksni odnosi so tezli, nerazumljivi..zakaj to zenske (verjetno se dogaja tudi moskim) to dopuscamo, je verjetno razlicno…
V moji druzini ni alkoholizma, niti nasilja..razlog iscem da ga odpravim s pomocjo terapevtke…
Ja in je tako mislis da delas narobe in ga imas rada..in si slep za marsikateri znak…das sebe na stran..ja vse to…
Nikoli ni prepozno, ce se odlocis da prekines in poisces pravo pot.
Upam da je pri tebi danes vse uredu in da si se nasla ter postavila na trdna tla. Da imas ob sebi nekoga, ki te spostuje in ima rad..Hvala

naj se ti vsi potegnejo

Malenkost, me veseli, da sem ti lahko malo pomagala. Pusti ga, preveč je okupiral tvoje življenje in ga nadziral. Zdaj vidiš kako je, ko nisi od nikogar odvisna, ko si sama razporejaš hobije, službo, prosti čas. Zdaj bo kmalu poletje, lepši in daljši dnevi bodo. Boš že spoznala kakšne ljudi za druženje in bo s časoma postalo veliko lažje.

Veliko sreče še naprej.

Draga Melindaa,
Hvala za spodbudo. Vsekakor je moj namen osvoboditi se tega jarma misli. Da si nazaj postavim samopodobo in da verjamem da z menoj ni nic narobe…da vsak posameznik nekaj zna in je dposoben nekje vec, nekje manj. In da je to popolnoma normalno. Nekaj kar nekomu lezi, morda drugemu ne..in tako je uredu.
Vse dobro in hvala