Kje je moja sreča?
Spoštovani!
Ker se počutim izgubljeno vas prosim za nasvet.
Naj vam na kratko predstavim svoj problem. Živim v družini, kjer je bil, od kar pomnim, prisoten alkohol. Mama ni imela toliko moči, da bi se ločila. No, zadnjih nekaj mesecev alkohola ni več, ker so se pri očetu pojavile hujše zdravstvene težave. (Še vedno so prepiri in nagajanja iz njegove strani).
Zaradi prepirov doma, zaradi katerih si še vedno ne upam, nikogar povabiti na kavo, sem se nekako umaknila in prekinila stike s prijatelji. Zavedam se namreč, da če grem jaz na obisk, je prav, da ta obisk tudi vrnem. Drugim ljudem, tudi takratnim prijateljem, nisem govorila o domačih problemih.
Skratka, kljub temu, da v šoli nisem bila med najboljšimi, se mi je uspelo vpisati na študij, ki sem ga (po daljšem času) tudi uspešno zaključila. Čeprav nisem bila odličnjakinja in čeprav so bili doma prepiri na dnevnem redu, sem bila ponosna na to, da sem študij uspešno končala, saj sem bila prepričana, da bom dobila službo primerno moji izobrazbi, kar pomeni, da si bom s prihodki lahko privoščila najem neke garsonjere. Že zelo dolgo je v meni želja, da bi odšla od doma, saj mislim, da dokler bom doma, ne bom srečna. No, pa sem se ZELO zmotila. Službe primerne moji izobrazbi zame ni bilo in je še vedno ni. Najprej sem bila nekaj let prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, nato pa sem na lastno željo (ker sem želela delati in tudi doma me niso mogli več gledati cele dneve) šla delati v proizvodnjo, kjer sem že nekaj let in mi še vedno podaljšujejo za dol. čas. POČUTIM SE IZIGRANO. Včasih mislim, da bi mogoče imela več možnosti za boljšo službo, če bi ostala na zavodu, saj imam občutek, da to, da delam, delodajalci na razgovorih ne cenijo.
Leta tečejo. Vedno sem mislila, da bom pri teh letih imela poleg dobre službe, tudi svojo družino. ŽAL, nimam nič od tega.
Lepo vas pozdravljam.
Pozdravljeni, Joži!
Kot je razvidno iz vašega sporočila, je vaš osnovni problem nezadovoljstvo s službo. Iz tega potem izhajajo tudi druge težave – nezmožnost najema stanovanja, kar vpliva tudi na vaše družabno življenje; nezadovoljstvo v krogu, kjer živite pa izhaja še iz otroških oziroma mladostniških let zaradi prepirov …
Ste verjetno ena izmed mnogih, ki so obupali nad trenutno situacijo na trgu dela in ste se zaposlili na delovnem mestu, ki ne ustreza vaši izobrazbi. Namesto „ždenja“ doma oziroma na Zavodu, ste si raje poiskali službo, ki vam, kakorkoli že, nudi preživetje. Menim, da tukaj niste storili napake, saj na ta način ohranjate delovne navade in disciplino. Vsekakor pa ne bi smeli kar obupati nad službo v svoji stroki. Na voljo je veliko oglasov za zaposlitev, tako na internetu kot tudi v časopisih. Redno spremljanje le–teh bi vam morda prineslo tudi kakšno službo, v kateri bi bili bolj zadovoljni in toliko bolje plačani, da bi si lahko zagotovili tudi samostojnost v smislu najema svojega stanovanja.
Kar pogumno, Joži! Gotovo je nekje sreča tudi za vas, le malo ji bo treba pomagati, da vas najde.
Suzana Gliha Škufca
Pozdravljeni gospa Suzana Gliha Škufca!
Naj vam sporočim, da službo še vedno iščem, toda nekako nimam sreče. Mislim pa, da v naši državi marsikaj ni pošteno. Pred nekaj leti (takrat sem bila prijavljena na Zavodu) so v državni upravi začeli preverjati diplome in ugotovili so kar nekaj ponarejenih diplom. In kaj me je takrat in me še vedno zelo razjezi? To, da so vsi tisti s ponarejenimi diplomami obdržali službo, premestili so jih le na nižje delovno mesto in tudi visokih plač ki so jih pridobili s ponarejeno diplomo, jim ni bilo treba vrniti! Ja krasno, za njih seveda. JAZ, KI PA NIMAM PONAREJENE DIPLOME pa moram opravljati delo, za katero bi zadostovala osnovna šola. Da, študij ki sem ga zaključila spada pod družboslovje, žal, pa je moja srednja šola čisto drugo področje.
Da ne boste mislili, da iščem zaposlitev izključno za mojo izobrazbo. NE. Pripravljena sem opravljati tudi administrativno delo za IV., V. ali VI. stopnjo izobrazbe. Žal, kot sem od delodajalcev že slišala, (enkrat na razgovoru, ponavadi pa po telefonu, ker jih vprašam kakšen je bil kriterij, da so nekateri prišli na razgovor) da imam npr. za tajnico previsoko izobrazbo. ZAKAJ JIH TO MOTI, ČE PA SEM JAZ PRIPRAVLJENA TO DELO SPREJETI. Za svojo izobrazbo pa žal nimam izkušenj, saj še vedno nimam opravljenega pripravništva.
No, potem so pa tukaj še problemi doma.
Kako naj pomagam sreči, da me končno najde?
Verjetno sem naredila napako, da sem se umaknila od prijateljev in jim nisem govorila o problemih doma. Žal, zdaj je pač tako. Zdaj bi jim vse to, še težje razložila kot takrat.
Pozdrav.
Ponovno pozdravljeni!
To, da se v kadrovanju dogaja marsikaj, poročajo tudi mediji. Danes veliko pomeni to, da človek pozna prave ljudi na pravih mestih.
Samo to vam lahko rečem, Joži, da ne obupajte. Slej ko prej se bo ob spremljanju oglasov za službe našlo nekaj tudi za vas.
Glede prijateljev pa tudi ni prepozno, da koga po dolgem času pokličete. Ali pa poskušate na novo s kom vzpostaviti prijateljstvo. Srečno!
Suzana Gliha Škufca
Živijo!
Na nižje delovno mesto – se pravi del. mesto POD tvojo izobrazbo, te ne sprejmejo, ker vejo, da boš ves čas na preži za višjim delovnim mestom in posledično boš ves čas ne predana v popolnosti trenutnemu delovnemu mestu in končno boš slej ko prej odšla na boljše delovno mesto.
Glede prijateljev je pa fajn zadeva Facebook in podobno – navežeš spet stik – gor so itak vsi – in se zmeniš za pijačo.
Srečno!
Pozdravljen/a Podizob!
Kot si lahko prebral/a sedaj delam v proizvodnji. Ali ni tudi to delo POD mojo izobrazbo?
Delo v administraciji, pa čeprav za npr. IV. stopnjo izobrazbe, bi bilo za mene stopnička višje in bi lažje zadihala. Verjemi, da tako veliko željo po menjavi službe kot jo imam sedaj, je potem verjetno ne bi imela. Da, verjetno bi še vedno iskala zaposlitev v svojem poklicu, toda ne tako vneto kot sedaj. Sicer pa, če primerno službo iščem ŽE NEKAJ LET, je zelo malo možnosti, da jo bom v primeru da dobim administrativno delo za IV. stopnjo izobrazbe, našla pa kar v nekaj dneh. Kajne?
Ne bom ponavljala zgodbe o problemih, ki jih imam doma. Lahko pa mi verjameš, da pridejo tudi dnevi, ko se sprašujem, ali mi je vredno živeti.
SLUŽBA PRIMERNA MOJI IZOBRAZBI – to bi mi spremenilo moje življenje na boljše!
Torej, odgovor na svoje vprašanje, kaj bi mi polepšalo življenje in dalo smisel POZNAM, ne vem pa KAKO TO DOSEČI?
Do sedaj so namreč bili moji poizkusi neuspešni.
Pozdrav.
čedalje bolj verjamem, da nekaterim sreča enostavno ni namenjena.
ne razumite me narobe – zaslužite si jo, vsak od nas si jo zasluži. vendar sreča dežuje le na nekatere, medtem ko se za nekatere zdi, da delajo v življenju vse prav in z najboljšimi nameni, pa jim vseeno uspe, da si življenje zafecljajo do konca.
veliko je odvisno od tega, v kakšno družino se rodite (tudi sama sem se v zelo slabo). gen za srečo ali nagnjenost za srečo se pač podeduje ali nasledi – vaši starši niso srečni, zato tudi vi niste.
želim vam, da zdržite to življenje, ki ga živite. ostane vam upanje, da bo nekoč boljše. morda.
Za Joži – najbrž se problema lotevaš iz napačnega konca. Če prav razumem imaš službo, ki pa ni kaj prida. Vendar imaš reden dohodek, ki ti omogoča preživetje. Vse ostalo pa je odvisno od tega kje živiš. Najprej se odseli od doma, ko boš na svojem, boš lahko vabila prijatelje in spoznala nove. Ker boš boljše volje, se boš tudi na razgovorih za službo bolje odrezala itd…..
Sreče ni v genih. Res da pomaga, če ima človek dobro ozadje (primarna družina), ampak vsak se naj vsak dan vpraša, kaj lahko stori danes, da mu bo bolje in to tudi naredi, pa bo slej ko prej prišel tudi rezultat.
Pozdravljena,
Rada bi, da ne obupaš in zato, ker običajno to ne delam, bom s teboj delila izkušnjo.
Izhajam iz odvisniške družine, oče je bil duševni bolnik in tudi nasilen. Kot ti sem se vrtela v krogu in končno pri 19-tih našla fanta, ki pa ni bil v redu in me je po 7 letih tudi pretepel. Kot vidiš nisem potegnila nauka iz mojega prejšnjega življenja in sem naletela na ravno tako nasilnega. Poleg tega sem po pretepu duševno zbolela. Imam shizofrenjo in po besedah kakšnih ljudi tudi smolo. Vendar sem se pobrala. To mi je ostalo od otroštva, da sem si vedno govorila ne glede na karkoli bom šla naprej. In res po 7 letih ??? iskanja službe sem jo tudi dobila, čeprav z boleznijo in jo tudi obdržala. 15 let sem bila sama in sem hotela razčistiti s seboj in ta čas se mi je obrestoval. Sedaj sem srečno poročena s službo. Moj mož je enkraten. So bili tudi taki trenutki kot jih opisuješ ti, vendar slej ko prej se boš navadila, da stvari nima smisla govoriti, ker si s tem odpiraš rane in ne pustiš času, da ti jih zaceli. Koristno uporabi čas ZASE. Karkoli vložiš tudi dobiš. Verjamem ti, da ti bo uspelo.
Lp
joži, nisi ravno edina s takšno problematiko v Sloveniji, ozri se malo okoli sebe, veliko nas je ki smo prjeli tudi za takšno delo (pa čeprav imamo izobrazbo). Najlažje je sedaj jokati; doma ni vredu, služba zanič…pa kje ti piše, da boš morala vekomaj to delati? Vzemi to službo kot prehodno obdobje, saj vendar delaš za denar, potem verjetno nekaj zaslužiš. Če še živiš doma, lahko ta denar malce privarčuješ, s tem lahko pokriješ strošek najemnine za par mesecev. Ker je seveda garsonjera draga(odvisno kje iščeš), lahko za začetek iščeš alternativo kot sonajemnica, ni najboljše to vem, ampak če je doma nevzdržno, kaj še čakaš. S tem, ko zamenjaš okolje imaš možnost, da vzpostaviš kakšen nov odnos. Praviš, da nema prijateljev? Seveda, ker se smisliš sama sebi, v psihi si si zgradila neko sliko, kako je vse obupno. Pa ni res, ti povem da sem tule gor prebrala mnogo res hudih primerov. Verjemi dokler imaš zdravje imaš vse! Glede prijateljev, če se ne morte obiskovat po domovih, pa pojdi z njmi ven na kakšen sprehod, ali kavico v bližnji kafič. Sicer pa, naredi najprej nekaj zase, začni napredovat, boš videla koliko teh “prijateljev” ti bo ostalo. Na tvojem mestu se nebi obremenjevala z njimi, ter na takšen način za brezveze trošila energijo. Kar se tiče izobrazbe (ki na trgu delovne sile ni iskana), si razmišljala kaj o prekvalifikacijah(tokrat bolj iskanih službah). Država ne bo poskrbela zate, sama boš morala. Pa srečno.
Pozdravljeni!
Obupani mi pišite na [email protected], vzame vam 2 minuti časa, stane pa nič.
Lep pozdrav, Laura