Pozdravljeni!
Za Vas imam eno ˝veliko˝ vprašanje. Pri 12. letih(skoraj 13.) sem začela s hujšanje. V dobrem mesecu sem izgubila okoli 7kg, nato pa se je začelo nažiranje. V kratkem času sem se vrnila na prvotno težo, oziroma tehtnica je pokazala še kakšen kilogram več. Spet sem začela z ˝dieto´˝ , ki je obsegala največ 500kcal na dan. Kilogrami so padli. Zaradi neznosnega vrtenja, zaradi katerega nisem mogla včasih niti hoditi so me za 2tedna strpali v bolnico. Seveda niso ugotovili zakaj se mi vrti :). No, nato se je spet začelo nažiranje, po katerem sem začela bruhati in jemati odvajala. Sedaj se počasi bližam 16.letom. Vaga mi pokaže okoli 70kg(včasih več, včasih manj), pri višini 168cm…. pred slabima dvema letoma so mi diagnosticirali bulimijo in depresijo. Psihiatrinja mi je predpisala Fodiss….. Ker letos med tednom stanujem v dijaškem domu, so mi tam zaukazali da morm hoditi na redne terapije(1xtedensko)…….
No vglavnem….. Kje je logika, da ima nekdo, ki ima diagnosticirano bulimijo (in se prenažira in bruha od 3x na teden, v slabših časih do 4x na dan) težo groznih 70kg?!
Zakaj ne morem imeti 48kg?…
Poleg tega me kljub kratki bolezni večino časa boli želodec…Mislite da bi bil čas, da obiščem zdravnico?
Lep pozdrav…..
In se iskrem+no opravičujem, ker Vam zaradi takih neumnosti kradem čas…

Pozdravljena,

tvoje pismo je pomembno in nikakor ne kradeš časa. Hvala ti za zaupanje, da si pisala na forum. Srčno vabljena, da storiš to kadar te bo kaj zanimalo in če bom le znala ti bom odgovorila. Vsak človek je pomemben in tudi ti si pomembna, kot tudi tvoje vprašanje.

Torej zanima te razlog tvoje teže? Ne glede na to ali gre za dieto ali bolezen kot pri motnjah hranjenja, je dejstvo, da nepravilno hranjenje lahko povzroči nihanje v telesni teži. Pri tebi to pomeni, da tvoja teža znaša 70kg in ne toliko kot bi si želela ti. Če bi dejansko imela težo, ki si jo želiš, bi bila ta prenizka in bi prišlo do različnih posledic in težav, ki ne bi bile dobre za tvoje zdravje. Čeprav imaš te posledice tudi sedaj. Torej, tvoja teža je takšna zato, ker telo stradaš, po drugi strani, ko ne zdržiš več pa se prenajedaš. To je tako kot pri dietah. Kadar izločiš iz prehrane snovi, ki jih želiš jesti, potem dobiš nekontrolirano željo potem, da bi jedla ravno tisto, kar si prepoveš. In ta začaran krog je značilen tudi za bulimijo. Seveda je tu zraven še dejstvo, da so notranji pritiski, ki jih začutiš povezani s čustvenim delom – npr., če nekdo težko pove, da je jezen, je lažje jezo potlačiti s hrano, potem pride občutek krivde zaradi tega in sledi bruhanje,… To je le eden izmed primerov, ni nujno, da se dogaja tebi. Je pa dejstvo, da so v ozadju motenj hranjenja, nerazrešena čustva ali situacije, ki so bile travmatične, težke za osebo. S tem se je težje soočiti kot s stradanjem in prenajedanjem. Da se rešiš iz tega začaranega kroga je potrebna strokovna pomoč. In srčno sem vesela zate, da obiskuješ tedenske terapije, čeprav mogoče ti sedaj ne vidiš kako ti lahko to pomaga. Vendar, če boš delala na sebi ti bo.
Praviš tudi, da te boli želodec. Posledice motenj hranjenja so raznolike, bolečine želodca so le ena izmed njih. Dejstvo, da nekontrolirano ješ ali stradaš in potem na silo bruhaš – vse to vpliva na želodec in prebavni trakt. Da bi se bolečine umirile, bi bilo potrebno prenehati s tem, je pa dejstvo, da je zato potreben čas. Obisk pri zdravniku je dobra ideja – v toliko, da preveriš kaj se dogaja in dobiš smernice kaj lahko storiš. Vendar je zdravljenje motenj hranjenja potrebno na več področjih in samo zdravila za želodec ne bodo dovolj. Potrebno bo, da se lotiš pomoči sebi na večih nivojih – pogovori, terapija kar že počneš, uvajanje rednih obrokov, smernice zdravnikov, terapevta. Je veliko dela, vendar korak po korak v tej smeri, z navodili, ki jih dobiš in raziskovanjem sebe pa bo.
Želim ti vse dobro.
Z najlepšimi pozdravi,

Tatjana

Še enkrat en lep pozdrav….
nevem kje naj začnem….
skratka…. trenutno se nahajam na 65kg… groza, vem…. Počutim se kot največji slon, kar je sicer čista resnica…. pravzaprav je to stara logika in dejstvo.
No, s dejstvom da imam kljub bulimiji tok kg se še nisem sprijaznila in se nikoli ne bom. Je pogosto da je oseba kjub bulimiji tako obupno nagnusno,… debela?? Ali sem jst samo en izrodek?
no, dovolj pritoževanja….. moj trenutni problem je ta, da neglede na vse NIKAKOR ne morem bruhat….. nad školjko visim po več kot eno uro, ampak iz mene gre samo slina z vso energijo in potrpljenjem vred. Kaj bi bil lahko vzrok moje nesposobnosti za bruhanje? no, ker ta alternativa ne deluje…sem se poslužila druge, ki jo sovražim še bolj kot prvo. Vsak dan jemlem odvajala, kar ni nič novega. Ampak odkar imam težave z bruhanjem, po nažiranju pojem 30+ odvajal in seveda odvajala ki jih vzamem vsak dan. Od 5ega leta sem ledvični bolnik (operacija:reflux IV), stanje se je v zadnjih letih po pričakovanjih izboljšalo. Ampak skrbi me da bodo odvajala kaj zakomplicirala in bom zaradi ledvic spet pristala v bolnici(19x sem že, v dvajseto nimam v namenu)…..
Glede na to, da doma iz vseh strani spet prihajajo grožnje, da me bodo zaprli v kakšno ustanovo in me pustili notri toliko časa da me ne ˝pocajtajo˝ se zdravnikom izogibam minimalno v radiju 30m, tako da se tja ne prikažem.
Moja terapevtka me je želela pred koncem šole poslati na zaprt oddelek (nekaj takega), kljub vsemu sem jo nekako pregovorila. Čeprav priznam, da sem morala uporabiti vse igralske sposobnosti.
Ko sem že ravno pri zaloški oz. Polju… Ali lahko tako obupno debelo osebo sploh sprejmejo zaradi bulimije ali bi mi postavili diagnoso:obupno nagnusno ščene?
spet se bo počasi začela šola…. grem v 2.letnik in živim med tednom v dijaškem domu, no vsaj sem. Ko sem zadnji mesec šole 2x pristala na urgenci kamor so me peljali z rešilcem(pregloboke vreznine na zapestju in drugič doza 40tablet) so me vrgli iz dijaškega doma. Sicer so rekli, da se s septembrom verjetno lahko vrnem, če se mi stanje izboljša. Vsi vzgojitelji vključno z domskim kaplanom, ki je po dogovoru zame odgovoren v popoldanskem času pravijo, da bi radi da se vrnem v dom, problem je ravnateljica….
Doma me ves čas izsiljujejo z domom, ker mislijo da bodo z grožnjami kaj dosegli. Pritiski matere, da me bo poslala v bolnico in da bom v tistem trenutku zaključila šolanje do polnoletnosti me silijo v to, da si še bolj škodujem. Nočem si, hočem ozdraveti, ampak me je strah kaj bo v tem primeru pokazala vaga. Moja edina želja je, da bi bila v dijaškem domu. To mi daje pogum, da se borim sama s seboj. Nevem kako naj domačim dopovem, da mi njihovo izsiljevanje samo škoduje, nočem jih prizadeti, ampak oni mene so.
Zavedam se, da problem ni v hrani, ampak del mene je prepričan da je teža kriva za vse. Prepričujem se, da ko bom izredno suha me moški ne bodo več otipavali…. prepričana sem (vsaj del mene

Draga “nobody important”,

nakopičilo se ti je veliko različnih stvari, ki se bodo s časoma še slabšale, če ne boš poskrbela zase. Verjamem, da ti je težko, ob vsem kar opisuješ, vendar rešitev ni v tem, da zmanjšaš težo, da bruhaš ali izločiš iz telesa hrano, ki si jo zaužila. Verjamem pa, da ti vsaj za trenutek popusti pritisk oz. druga neprijetna občutja, ki te obkrožajo. Vse težave – telesne, ki jih opisuješ, so posledica bulimije. Po določenem času se telo upre in stvari, ki so se ti prej zdele samoumevne, postanejo težje – npr. bruhanje, bo pa tudi odvajanje pristalo na isti točki, če boš s tem nadaljevala. Telo ne zmore več in začne odpovedovati. Zdravljenje je pa dolgotrajno, včasih s epa klub vsem trudu stvari ne popravijo na boljše in si organe uničiš lahko za vedno.
Čeprav se ti v tem trenutku zdi, da so se starši in terapevtka obrnili proti tebi in da delajo v nasprotju s tvojo voljo, vidijo oni dogajanje izven bolezni, v kateri si se znašla ti. Terapevti izredno redko predlagajo hospitalizacijo. To storijo takrat, kadar terapija obstane na mestu, kot se je najbrž zgodilo pri tebi. Imaš izredno nizko samopodobo, o sebi govoriš grdo, se ponižuješ, očitno je, da se nimaš rada, poleg tega počneš uničujoče stvari za svoje telo. Seveda je to del bolezni in je logično, da ne vidiš izven tega trenutno oz. sama, zato včasih ljudje okoli nas, prevzamejo stvari v svoje roke in odločijo o nas – čeprav nam to ni všeč. Motnje hranjenja so kruta bolezen.
Ti nisi kriva za to, da te moški otipavajo, niti tvoj izgled, niti tvoja teža. Na žalost so na svetu ljudje, ki mislijo, da lahko počnejo kar želijo. To, da te nekdo otipava mora biti grozljivo. Vendar ti nisi odgovorna za to!!!! Si o tem kaj spregovorila s terapevtko oz. s kom drugim? Se ti to dogaja tudi danes?
V dijaškem domu so seveda v dvomih, ali bodo zmogli zagotoviti varno okolje zate, če te sprejmejo nazaj. Glede na izkušnje, ki jih imajo, je ta dvom upravičen. Ko si pri njih, so oni odgovorni zate in če menijo, da ne morejo zagotoviti varnosti, da bo s teboj vse v redu, ko si pri njih, je logično, da razmišljajo o tem, da te ne bi vzeli nazaj. Vsaj dokler se nekaj ne spremeni. Sprememba pa se bo začela pri tebi, ko boš ti pripravljena, da nekaj spremeniš. Nihče ti ne more pomagati, če ti ne želiš pomoči. Razumljivo je, da izsiljevanje ni prijetno, grožnje, da te bodo nekam dali, če česa ne spremeniš so težke. Tu ne gre zato, da se borijo proti tebi, temveč zato, da ne vedo kako bi ti pomagali sami. Verjamem pa, da je to zate izredno težko. Resnično si v težkem položaju, o tem ni dvoma. Če želiš biti v djaškem domu, sodeluj s terapevtko, bodi do nje iskrena, delaj na sebi in ne igraj igric z njo. Pomaga ti lahko le, če ne lažeš – niti njej niti sebi. Naj ti bo vključitev v dom motivacija za delo na sebi – vendar tudi, če sedaj ne boš sprejeta v dom, te lahko sprejmejo kadarkoli med letom, v kolikor se ti zdravstveno stanje izboljša.
Srečno.

lp

Tatjana

lep pozdrav še enkrat 🙂
vem, da gre vse vedno na slabše, to sem ugotovila. Sicer sm opazila, da sem nek napredek že naredila. Še 2meseca nazaj sem imela moje drage ˝epizode all you can eat˝ po 5x na dan…. Trenutno se na teden povprečno prenajem in bruham/odvajala po 3x na teden. Zadnji teden sicer vsak dan, ampak to je že mimo :). Sovražim, da je moje razpoloženje kot vrtiljak, čakam da mi psihiatrinja da termin, ker se mi zdi da mi ti antidepresivi ki jih jemljem skoraj eno leto bolj škodujejo kot koristijo…. Včasih sem rabila po ˝epizodi˝ po več dni da sem se postavila na noge in bila sposobna normalno funkcionirati, sedaj potrebujem nekaj ur, včasih niti pol ure.
Zavedam se tudi, da se telo nekoč začne upirat, mogoče je tako še najbolje. Ja, zadnjič ko sem napisala tisto pismo sem se mogla nekam razpisat, bil je izredno slab dan. Je že minil 🙂
Zaradi včerajšnjega dogodka v trgovini, ko sem ravno kupovala žiletke sem se zamislila. En popolen neznanec mi je polepšal dan, pa še zaradi njegovega optimizma (ima paralizo) nisem kupila žiletk… Spet sem dobre volje, vem, da bom kmalu spet popustila hrani, ampak pomembno je da bom nazaj dobila nadzor. in se spet postavila na noge
Če pogledam iz realne strani je moj ITM normalen, kar po človeški logiki pomeni da nisem debela. S pomočjo prijateljice (njeni starši so dietiki) bom poskušala uvesti redne obroke. Sama pri sebi sem sklenila, da ne bom hujšala… Težko to rečem, ampak dokler se ne pozdravim se ne bom zaganjala. prej ali slej vedno padem nazaj na še nižjo točko. Najprej se bom pozdravila, medtem ko se bo prenajedanje manjšalo bodo verjetno tudi kile izginile. Odvajala sem vrgla v smeti, naslednjih nekaj tednov bom napihnjena kot žaba, ampak…. bomo potrpeli. tudi žiletke so romale v smeti…moje telo si ne zasluži trpljenja ker se sama ne znam drugače odzvati na določene stvari.
Moj razum (odštejmo bolezen), se še predobro zaveda da mi ti ljudje skušanjo pomagati. dom pač ne more prevzeti odgovornosti. Vem, da se bom vrnila med njih, za to se bom potrudila po najboljših močeh. Moj cilj trenutno je, da se s 2.9 vrnem v dom, k ljudem ki jih imam rada in vem, da imajo tudi oni mene.
V bolnico so me skušali spravit zato, ker sem bila menda preveč nevarna sama sebi in je bulimija ušla izpod nadzora…. ampak sama pri sebi zdaj vem, da sem boljše… dobro spet odštejmo moje dneve, ko bom vsakega poslala v tri krasne.. 😛
Samopodoba….. verjemite, da v trenutku ko imaš tako poln in napihnjen želodec da ne moreš druzga kot ležati v postelji s solzami v očeh drugega ne moreš misliti o sebi…. 3ure po tistem, ko sem napisala vprašanje in je slabost minila sem sama pri sebi rekla: jebat ga, nisem zamočila ne prvič ne zadnjič… drugič bo boljše (oprostitre izrazu)
vem, da nisem kriva…ampak ko se to zgodi več kot 3x s strani različnih ljudi človek avtomatsko pomisli da si je kriv sam…. nevem zakaj, ampak vsakič ko se je to zgodilo sem otrpnila, in nisem mogla narediti nič. Zaradi tega sem se bala vsakega dotika, zahvaljujoč fantu in domskemu kaplanu sem začela verjeti, da niso vsi moški isti. Vedno bolj jim zaupam, če je en človek ˝poseben˝ ne pomeni da so vsi taki. Ne gre vse metati v isti koš.
o tem sva že nekaj govorili s terapevtko , tudi s šolsko psihologinjo… ampak kaj ko se to ponovi vsakič ko o tem govorim, tako da sem rajši kar tiho…ops..
S terapevtko normalno sodelujeva, čeprav je sistem v katerem se nahajam ogromen…. trenutno uživa na počitnicah, jaz pa ugotavljam da se da počitnice kar koristno preživeti.
Po 3h letih spet slikam, septembra v šoli pričakujejo da naredim razstavo, uživam v učenju grščine in latinščine, branju knjig,…
Glede na to, da sem preteklo šolsko leto večinoma prespala, je čas da nadoknadim snov grščine, latinščine in francoščine… sploh ni tako slabo 🙂
če se ne postavim na noge, vem da dolgo ne bom več živela…. vsakič ko mi utrip srca čisto ponori ali pa ga dobesedno ne čutim več, vem da sem zabredla pregloboko. Pozdravila se bom, če mi ne bo uspelo letos mi bo pa drugo leto. Pomembno mi je, da bom v tretjem letniku in četrtem lahko delala s polno paro in da se bom lahko vpisala na medicino… jah, malo bomo potrpeli, potem ko bomo zdravi pa uživali brez skrbi(skoraj)
lep dan 🙂

Pozdravljena,

dobro je, da opažaš spremembe. Takšna nihanja kot se ti dogajajo, so v procesu okrevanja običajna, je pa potreben čas, da se ponovno najdeš.
V terapiji je sodelovanje in odkritost potrebna in pomembna, če želiš, da se bo nekaj resnično spremenilo. Sprva sicer izgleda kakor, da gre na slabše – še posebej zato, ker se iluzije podrejo o sebi in svetu in potreben je čas, da uvidimo napredek in v čem je neka stvar dobra za nas.
Dobro je, da preveriš pri psihiatrinji, če bi bilo smiselno zamenjati antidepresive. Če opažaš, da z njimi ni v redu tvoje počutje, je seveda potrebno razmisliti o tem. Kar naroči se in pojdi na pogovor.
Kar se tiče dotikov in tega, da si zmrznila ob tem, je to običajna reakcija telesa, ki se zgodi, ko nekdo poseže v naše telo in naš osebni prostor. To je bil zate šok in nisi mogla odreagirati drugače. Storilec dobro ve kaj počne, potem pa skuša zamaskirati svoje dejanje z besedami pa saj si si to želela, saj nisi nič rekla, ipd. To ni tvoja krivda in ti nisi odgovorna za to, da se te nekdo dotika proti tvoji volji. Storilci manipulirajo, so iznajdljivi, skušajo prikriti svoje dejanje tako, da odgovornost vržejo na osebo, ki jo zlorabljajo. Zamrznitev, otrplost, nezmožnost storiti ničesar v takšnem položaju (in še marsikaj drugega), je pogosta reakcija pri zlorabi. Nič nisi naredila narobe ti, temveč oseba, ki se te je dotikala. Če o tem govoriš ti tega ne povzročaš. Storilec ne bo odnehal, dokler njegova skrivnost ne bo razkrita, ali boš ti dovolj močna, da boš lahko se umaknila iz okolja v katerem je on. Tudi, če mu jasno poveš, da tega ne želiš, še ni rečeno, da bo odnehal. Zato je dobro, da o tem govoriš. Zlorabe ne povzročaš ti, nikoli je nisi. In samo na ta način boš pomagala sebi.
Super, da si našla toliko različnih stvari s katerimi se lahko ukvarjaš. Imam en predlog zate. Takrat, ko si v dobri koži, kot v tem trenutku, ko je nastal ta mejl, si skušaj napisati na list papirja načrt za primer krize. To pomeni, da zabeležiš vse o čemer si dobra, vse svoje dosežke, tudi te, ki si jih napisala tu, da vidiš takrat, ko ti ne gre najbolje, da so spremembe. Spet bo prišel čas, ko teh stvari ne boš mogla videti, takrat skušaj biti čim bolj nežna do sebe, poskusi poskrbeti zase kot bi za svojo dobro prijateljico ali za nekoga, ki ti res veliko pomeni, če bi bil na tvojem mestu. Če boš imela težave, ti lahko tudi jaz pošljem primer takšnega načrta, vendar je fino, da najdeš nekaj svojega.
Zaupaj si, si na pravi poti. Takoj ne more biti vse dobro, vendar je pa že počasi bolje kot opažaš sama.
Če pa boš potrebovala prostor, kamor bi lahko izlila, kaj se v tvoji duši dogaja, pa vedno lahko pišeš na forum.

Želim ti vse dobro. Srečno.

Tatjana

Ampak tale nihanja so izjemno nadležna, ne samo zame… tudi prijatli se pritožujejo o.O
Vem, da je normalno da gre najprej na slabše, ampak v tistih trenutkih ima človek občutek da je boljše da se ne trudi, ampak ostane kar na tem kjer si…
H psihiatrinji grem ko pride iz počitnic, se pravi čez slabih 20dni.
O zlorabah bi težko karkoli povedala, ker oseb niti ne poznam… pa še vsakič druga je…. Spet se dogaja to, da me en polnoleten vabi na kavo… začelo se je z ogovarjanjem v trgovini… Sicer je res da ponuja službo, ampak vseno neprijetno….S starejšimi moškimi imam vedno probleme, ker pravijo da sem: pametna, komunikativna(pa ja), in pa da zgledam zrela za svoja leta. To zadnje je tudi eden izmed razlogov da hočem pod 50kg…
Bi bilo možno da napišete samo primer načrta?
Sama sem se po včerajšnjem dnevu ko nisem bila niti najmanj pridna odločila, da bo avgust mesec brez prenajedanja… Vseno mi je za rezanje in podobno, ampak prenajedanje je stvar ki mi kvari dneve…. Prvi dan je uspel, še 30 dni..
Lep večer 🙂

Pozdravljena,

verjamem, da so nihanja nadležna, so pa del življenja. Marsikdo verjame, da je lahko življenje ves čas lepo, brez padcev, vendar je dejstvo, da so padci del življenja. Nemogoče je, da se ves čas počutimo dobro, da nimamo težav, da ni ovir na naši poti. Vsakemu izmed nas se zgodi, da ima boljše dneve in slabše. Štos je namreč v tem, da se nad dobrimi dnevi ne pritožujemo, ker nam zbujajo dobre občutke, nad slabimi dnevi se pa zdi kot, da jih ne bo nikoli konec. Vendar minejo. Važno je, da si takrat, ko smo v slabi koži damo razumevanje, podporo, tolažbo – odvisno kaj potrebujemo. Včasih pa rabimo nekaj časa, da ugotovimo kaj potrebujemo. In nič ni narobe s tem. Tudi to je del življenja.
Spoznanja za primer krize bom objavila v naslednjih dneh na vrhu vseh tem. To je vzorec kako lahko takšen načrt zgleda. Prilagodi si ga po svoje, dodaj tisto kar vidiš, da je pomembno zate, kar ti lahko koristi, če ti kaj ne, spusti. Ko boš v slabši koži ga poglej in preberi. Zato je pomembno, da vanj vpišeš stvari takrat, ko si v dobri koži – da boš lahko to uporabila, ko ti ne bo šlo tako dobro.
Kar se tiče opazk, ki ti jih na ulici dajejo moški, je dejstvo, da je problem v njih in ne v tebi. Ti bi lahko sebe 100x spremenila, vendar, če boš naletela na osebo, ki zlorablja, se lahko še vedno zgodi točno to, da ti poda nove opazke. Ni fora v tem kaj ti narediš, problem je v njih, ne v tebi! Z neznanimi moškimi ne hodi na kave, tudi, če ti ponujajo službo. Če ga ne poznaš, mu ne zaupaj, še posebej, če se že na začetku počutiš neprijetno. Službo si raje išči kot ostali – hodi na razgovore, pošiljaj uradne prošnje. Storilci marsikaj obljubijo, da bi zmamili osebo k sebi in včasih dobro vedo na katere karte pritisniti. Poskusi se s terapevtko pogovoriti o tem kako se lahko v takšnih situacijah zaščitiš – kaj lahko narediš. Predvsem pa, da spregovoriš z njo o svojh občutkih, ki se ti ob tem porajajo, daš tem občutkom prostor, jih ozavestiš in predelaš. Če mora biti koga v takšni situaciji sram, so to osebe, ki zlorabljajo, ne pa tebe. In res vedo kaj delajo.
Glede tvoje samopodobe bi bilo mogoče dobro, da si pobrskaš za kakšno knjigo o samozavesti. Lahko tudi terapevtko vpraša katero bi ti ona priporočila za branje. Ti pa predlagam knjigi Čar samozavesti in Čustveno izsiljevanje. Mogoče najdeš kakšen koristen napotek ali smernice zase v njih.

Želim ti vse dobro.

Srečno.

Tatjana