Ker je tole življenje ah to življenje
imam eno vprašanje za vas, ki bo mogoče zelo razmišljujoče.
Kaj je za vas sploh smisel tega življenja. ZAkaj iz dbneva v dan živite, vstanete greste v službo. Tisti ki še študirate, zakaj študirate, dajmo se danes vsi vprašati, ne glede na to kaj delamo Zakaj to počnemo.
Rad bi čimveč vaši odgovoro ali veste kakšen je vaš cilj v življenju in kakšen je ta cilj.
Hvala
primož
Smisel življenja??
Včasih se sprašujem kaj se smisel v življenju, vsak dan služba, služim denar za preživetje, skrb za otroka, vsak dan isto, pomanjkanja denarja, razni opravki, zase komajda kaj časa, vedno vse drugo na prvem mestu, potem šele jaz. Vedno v naglici in norenju, se komaj ustaviš.
Blagor živalim, ki se ne pehajo za uspehom, denarjem, imajo hrano za preživetje in vodo in to je to.
Pa vendarle, ko vidiš, pogledaš malo naokoli, kaj vse hudega se dogaja, sem zadovoljna, da se meni to ne zgodi, če je dan lep, sončen, da me v službi ne sekirajo, takrat sem zadovoljna, da sem zdrava, da imam zdrava otroka in pridna, potem ne razmišljam več toliko o sebi. Živiš in si narediš življenje lepo, kar se da z malenkostmi.
Ja smisel življenja? Če bi morala pisati od začetka bi mogoče obrnila samo besede.
Če bi želela na kratko odgovoriti, bi rekla: “Smiselno je živeti.”
Skozi moje oči je svet poln zanimivosti: odkrivanj, novih spoznanj, izkušenj. Nič ni črno-belo in tudi z življenjem je tako. Vedno sem bila zadovoljna, če se mi je zgodilo kaj (vsaj malce) posebnega – pa ne le navdušujočega. Bila so obdobja, ko sem si v sebi rekla: “Živemu človeku se vse zgodi – meni pa še kaj zraven!” Včasih mora kreniti pot tudi navzdol, da kasneje lahko opaziš, kako se spet obrne navzgor.
Najbolj pa me osrečuje, če imam lahko ljudi odkrito rada. In če začutim, da mi “pridejo blizu”, je to največja nagrada…
Moj cilj? Živeti in biti dober človek.
Nasploh bi lahko, če se ozrem čez ramo, svoj smisel življenja opisal z besedami Benjamina O. Lassagea iz Samarkanda: “Vselej sem se ukvarjal samo z bistvenimi stvarimi, se pravi neresnimi: potoval sem in bral, ljubil in verjel, dvomil in se boril. Včasih pisal.” Cilj oz. želja pa mi bo ostala neuresničen(a). Kot njemu se je tudi meni princesa Širin izgubila v vrvenju zahoda.
Pri 37 prišla do točke, ko se sprašujm, zakaj sploh živim.
Imam vse (beri materialno urejeno, službo) in nimam nič (družine, otrok).
Je pač tako naneslo, pravijo, da je vse za nekaj dobro. Ni vsak za vse.
Do letos mi to ni bilo breme, zdaj mi pa je, morda tudi zato, ker sem pristala v službi, kjer je vseeno a si, ali te ni; moje strokovne kvalifikacije so pa čisto drugje. Delam na spremembi.
Ja, zdravje mi služi, ostalo se pa naštelam vsak dan sproti.
Nisem pesimist, vendar sem pripravljena tudi nato, če se jutri konča.
Ker je bilo dovolj.
Življenje nima nobenega smisla, je pa lepo in prav škoda bi bilo, če ga ne bi imeli možnosti živeti. Vse tisto spoznavanje in vera in pomoč drugim in potovanja in … ne morejo biti smisel življenja, saj mine skupaj z nami.
Ampak res je čudovito živeti. Čeprav z rakom, metastazami in bolečinami. In tule na netu lahko s svojim mnenjem pomagaš drugim iz stiske. Kako ti je takrat toplo pri srcu, ko se ti spraševalec zahvali! Ko te sin vrže izpred računalnika, pa lahko opraviš “tečaj španščine” po TV, berš časopis,če ravno ne štrajkajo, skuhaš svojo najljubšo jed, pocrkljaš moža, otroka ali vnuka, greš na premiero v gledališče in si potem pri poročilih na TV, greš na križarjenje, pa čeprav po hrvaškem morju, …
Uh, kako čudovito je življenje!
Včasih se mi zdi, da smo le žrtve poskusa in da se nekdo nad nami neizmerno zabava.
Res smo smešni: samski hočejo partnerja, poročeni se ločujejo, nekje stradajo, nekje hrano bruhajo iz sebe, nekdo zasluži 10mio mesečno in pravi da ga ta denar onesrečuje,nekdo 100.000 in hoče več denarja da bi bil srečen.
Smisel življenja je zame v ljubezni, da jo dajem ljudem in živalim. Smisel je tudi imeti moč za vse težave in če je še tako hudo, ostati srečen oz. tudi v najhujši nesreči poiskati nekaj, kar te osrečuje.
Ciljev nimam, ker živim za trenutek.
Profesor filozofije je stal pred razredom.
Pred seboj je imel nekaj stvari.
Ko se je pouk začel, je brez besed vzel velik
prazen kozarec od majoneze. Napolnil ga je z večjimi kamni
premera približno 5 cm.
Vprašal je študente, ali je kozarec poln. Strinjali so se.
Profesor je vzel posodo z manjšimi kamenčki in
jo zvrnil v kozarec.
Na rahlo ga je pretresel. Kamenčki so se
seveda skotalili v prazne prostore med kamni, ki so že bili v kozarcu.
Potem je ponovno vprašal študente, ali je kozarec poln.
Zasmejali so se in se strinjali.
Profesor je z mize pobral škatlo z drobnim peskom in ga stresel v kozarec.
Seveda je pesek zapolnil vse prostorčke, ki so se bili na voljo.
“Zdaj,” je rekel profesor: “želim, da spoznate, da je to vaše življenje.
Veliki kamni so pomembne stvari – vaša
družina, vaš partner, vaše zdravje, vaši otroci, vaši prijatelji – stvari,
ki ostanejo,
tudi če je vse drugo izgubljeno, vaše življenje je še vedno polno.
Manjši kamenčki so druge stvari, ki štejejo,
kot vaša služba, vaša hiša, vaš avto.
Pesek je vse ostalo, manjše stvari. Če daste
v kozarec najprej pesek, potem v njem ni
prostora za manjše in večje kamne.
Isto velja za vaše življenje.
Če porabite ves svoj čas in energijo za
majhne stvari, nikoli ne boste imeli prostora
za stvari, ki so za vas resnično pomembne
Bodite pozorni na stvari, ki so odločujoče za vašo srečo.
Igrajte se s svojimi otroci.
Vzemite si čas in pojdite na zdravniški pregled.
Peljite partnerja na ples.
Poveselite se s prijatelji.
Vedno bo še dovolj časa za delo in čiščenje hiše.
Najprej poskrbite za kamne – za stvari, ki resnično štejejo!!!
Postavite si prioritete!!! Vse ostalo je samo pesek!!!”
________________________________________________
Smisel življenja? Priti do konca s čim boljše zaponjenim kozarcem zate in za tvoje bljižnje!!!!
In še malo za šalo!
Nadaljevanje zgodbe:
Toda potem … Nek študent je vzel kozarec,
za katerega so se še prej študenje in profesor
strinjali, da je poln in zlil vanj kozarec piva.
Pivo je zapolnilo še vse ostale prostorčke
in resnično napolnilo kozarec.
Nauk te zgodbe je:
vseeno kako polno je vaše življenje,
vedno je prostora še za kozarec piva.
Nič ni brez smisla, tudi naše življenje ne. Redkokdaj se sprašujem o smislu življenja, za vsako dobro ali slabo obdobje, dogodek, najdem odgovor. Vsi se tako zelo oklepamo ali borimo za stvari, vzamemo jih resno, a vendar bodo že čez nekaj ur, dni, tednov, let in desetletij nepomembne. Živimo tukaj in zdaj, dano nam je, da to življenje preživimo kolikor moremo kvalitetno. V teh dne se spominjamo umrlih, in njihove duše brez dvoma živijo naprej, v nam še neznanih sferah, smo mi tako majhni, tako v manjšini, njih je veliko več. Vsaj v teh dneh se spomnimo, da si lahko življenje tudi olajšamo, zmanjšajmo si tako zelo resne skrbi. Življenje je ena sama preizkušnja, en velik smisel, za katerega bomo nekoč zagotovo izvedeli.
Tehnično gledano je edini smisel življenja nadaljevanje vrste. Ampak če bi gledala samo na tehniko, bi lahko že spokala na oni svet. Pa mi nekako ni…
Verjetno bi pogrešala jutranjo kavo s priokusom zobne paste, pogrešala bi veselje ob uspehih otrok, pa tudi tisti občutek trme, “bom že pokazala težavam, kdo je močnejši”. Ostajam tudi zato, da lahko grem z možem na potep po gozdu in zato, da drugo leto spet prevrim, ali je morje še slano. In še zaradi tisoč drugih razlogov.
Vem, da se bo enkrat treba posloviti in prepustiti prostor drugim. Vrsta se vendarle mora nadaljevati. Medtem pa uživam vsak prijeten trenutek, da se mi takrat ne bo treba krčevito oklepati tega sveta in razmišljati, kaj vse sem zamudila.
Živeti brez upanja.
Vzeti prihode dogodkov in ljudi brez upora.Take kot so.Ravno tako odhode.
Verjamem, da se vsak rodi z namenom, da izpolni naloge, ki si jih je duša zadala.Da se nauči čimveč.
Je pa težko pri vseh teh navezanostih, ki jih imamo.Na ljudi, živali, predmete, preteklost….
Smisel življenja je predvsem v lastnem ŽIVLJENJU, ne pa živeti skozi/zaradi partnerjev, otrok, službe, drugih….
Tako je moje skromno mnenje.
Malo za hec, kdaj je življenje izpolnjeno:
– ko pri 1 letu shodiš
– ko pri 2 letu že govoriš
– ko si pri 3 letu brez plenic
– ko pri 7 letih bereš
– ko imaš pri 17 letih punco
– ko imaš pri 18 letih vozniški izpit
– ko pri 20 letih že redno seksaš
– ko imaš pri 27 letih svojo družinico
– ko imaš pri 35 letih dober avto
– ko imaš pri 40 letu dobro službo, avto, ženo
– ko pri 50 letih ugotoviš, da imaš vse, oziroma ti nič ne manjka
– ko imaš pri 60 letih ŠE dobro zdravje, zobe, lasje …
– ko imaš pri 70 letih ŠE prijatelje svoje generacije
– ko imaš pri 80 letih ŠE vozniški izpit
– ko pri 90 letih ŠE NIMAŠ PLENIC
Smisel življenja? Smisel zagotovo obstaja! Pa če je to le “ležanje na plaži … pa še nekaj v zvezi s čivavo …”!
Odkar sem se začela zavedati sama sebe, to pa je bilo žal že v res rani mladosti, sem se spraševala o smislu življenja. In o tem se sprašujem še danes, ko lahko rečem, da imam za seboj že toliko izkušenj, da se mi ne bi bilo potrebno niti sekunde več spraševati o smislu življenja. Pa se kljub temu na določene trenutke le vprašam… še danes se vprašam o res pravem smislu življenja.
Ko mi je umrla najljubša in edina oseba, na katero je bilo osredotočeno vse moje mlado življenje, oseba, ki sem jo uzrla zjutraj, ko sem se zvlekla izpod odejice in ki mi je rekla lahko noč, ko sem odhajala od mize v kotu pod razpelom, kjer je vedno bilo moje mesto. Ko je iz mojega življenja izginil moj dedek. Človek, ki je skrbel zame od rojstva do svoje smrti, ob katerem sem ležala v njegovih zadnjih minutah, da bi mu ne bilo dolgčas, ko gre na tako dolgo pot, kot mi je pripovedoval in ob katerem sem od utrujenosti, ker sem “pazila nanj, da mu ne bo težko” zaspala najbrž ravno takrat, kot je zaspal on sam. Pet let mi je bilo in … ko mi ni niso in niso mogli dopovedati, da je šel “na tako pot, odkoder ne more več priti nazaj”, da, takrat sem se najbrž prvič v življenju vprašala, v čem je smisel tega, le da z drugačnimi besedami, na drugačen način, z drugačnim, otroškim razmišljanjem. Bilo mi je hudo, težko, nisem se pač mogla sprijazniti s tem, da me ne bo več nosil s seboj v nahrbtniku, da ne bova več skupaj vendrala od hiše do hiše celo zimo in popravljala polomljeno orodje ljudem, ki za to delo niso imeli časa ali smisla, da ne bova več skupaj prespala na kakšnem seniku, zavita v koc, ki tako praska in grebe po licu, a ko se čisto sključim k dedku, pozabim na grobost odeje.
In potem pot od enega skrbnika do drugega, prošnje tet in stricev, kdo bi zame lahko skrbel, podaja žogice, ki ni v stanju odbiti se …in življenje v družini, ki ji ni bilo podarjeno in naklonjen ne čas, ne kraj bivanja, ne okoliščine, v katerih je odraščalo dekle, ki je moralo za seboj pustiti sanje o vsem, kar naj bi ji osmislilo življenje. Smisel življenja mladega dekleta je postal vsakdanjih, v katerem ji je bila naložena skrb za družino od jutra do večera, skrb za mlajše brate in sestre, skrb za to, da je bilo nekaj na mizi za pojest in da je bila vsaj ena rjuha na postelji, kamor naj bi se ulegli.
In človek pač celo svoje življenje išče njegov smisel in smisel svojega obstoja. Kadarkoli pade na kolena, kadarkoli ga nekaj resnično dotolče, začne že v času padanja iskati smisel tega, kar se bo zgodilo in smisel tega, kako iz situacije priti na najmanj boleč način. Če povzamem na kratko, je smisel življenje v torej v smislu obstoja samega, v smislu bivanja na tej strani, v sleherni stvari, ki sestavlja naše življenje in ki se nam dogaja od jutra do večera in od večera do jutra. Četudi se nemalokrat vprašamo po smislu, le-ta je in obstaja. Ni ga moč zanikati niti v najtežjih trenutkih. Ni mogoče vse vzeti za dobro in si dejati: “Ja, če tako je, pač tako mora biti, je že tudi v tem en smisel!” Najbrž je res tako, a če nas tovrstni smisel onesrečuje, onemogoča pri našem nadaljnjem razvoju, pri kvaliteti našega življenja, ga je treba pač spremeniti oz. nekaj ukreniti na tem, da ne zamremo v objokovanju lastne usode in pomilovanja, temveč da nesmisel spremenimo v smisel.
Posamezniki različno dojemamo smisel življenja. Nekomu pomeni smisel življenja vse, kar mu življenja prinaša, nekomu zgolj družino z otroki, nekomu je pravi smisel le njegova kariera, nekdo bo ves smisel življenja našel v čutnosti, drugi v prehranjevanju, spet tretji v hitrem teku za modnim trendom in tako dalje in tako naprej. Tudi določena življenjska obdobja pač prinašajo različen – spremenjen smisel življenja oz. iščemo smisel v drugih, prioritetnejših rečeh.
V najstniški dobi je najbrž pravi smisel življenja v iskanju “ljubezni svojega življenja”, v obiskih diskotek in žuriranju, malo manj smisla je pač v knjigah in v učenju. Normalno! In bog daj sreče vsem tistim, ki znajo in jim je dano to izživeti tako, da še vedno ostajajo v tem smislu neranjeni, da izživijo svoje najstništvo in mladost tako, da se je z veseljem in milo nostalgijo spominjajo.
V zrelejši dobi po študiju je najbrž iskati smisel v iskanju službe, tiste, zaradi katere nam ne bo zjutraj težko oditi od doma in v kateri bomo poleg vsega, kar s nam bo dogajalo tudi še našli smisel. In smisel zrelejše dobe življenja je najbrž v vzpostavljanju naše službene kariere, osnovanju družine in še čem. In predvsem v iskanju tistega pravega razumevanja, prijateljstva, kolegialnosti, tovarištva, požrtvovalnosti in nenazadnje tudi v tem, da se nam nekaj, kar dajemo, tudi nekaj malega vrača.
V kasnejši zrelejši dobi je smisel umestno iskati v nadaljevanju življenja, v življenju z vnuki, v pomoči mladim staršem, v sožitju z njimi in svojo bivanjsko okolico in v doživljanju vsega tistega, za kar poprej ni bilo ali časa, ali možnosti, ali pač v vsem tistem še nismo našli pravega smisla.
Smisel življenja je torej v … nenehnem iskanju smislov, osmišljevanju in dajanju kvalitete našemu življenju …. In kadarkoli pomislimo, da “to naše življenje enostavno nima nobenega smisla več”, pomislimo istočasno tudi na to, da je tudi v vsakem takem in podobnem nesmislu (nesmisel je tako razmišljanje!) določen smisel … iskanje poti ven iz nesmisla !
marija (1)
Smisel življenja so zame moji otroci, moj mož, moja dva vnučka, moje delo, moji hobiji …
Že zjutraj se zbudim srečna v objemu svojega moža, skupaj oddideva na delo, imamo družinsko firmo.
Neskončno rada in z užitkom skuham kaj dobrega, da svojo družino pocrkljam, popoldne kaj dobrega spečemo, skupaj posedamo na terasi, če je čas, drugače pa vsak po svojem delu ali rekreaciji, večeri so spet najini …
Ja, resnično imam življenje izpolnjeno in zame je smisel življenja, da osrečujem moje drage in vse dobre ljudi, kajti dobrota in sreča se delijo in več kot daš, dobiš nazaj !