Živjo!

Videla sem, da vas zanima vse o kemoterapiji.
Moje izkušnje-bolj na kratko-:
prvi dan sem prejela kemoterapijo v bolnišnici na OI H1 oddelek. Krasna dr. Vovko-va, medicinske sestre in pacienti. Tolažijo te VSI. Prvo sem nekaj pojedla, nato je stekla KT (shema ABVD – imela sem II.stadij, levo in desno vrat, medključne kotanje, mediast.. joj, spet ne znam napisat); po končani kemoterapiji sem povečerjala in veliko pila. Tekočina je POMEMBNA! Jutro-grem domov.
Doma so bile slabosti, najbolj izrazite tri do štiri dni, vendar so mi tableti proti slabosti, ki jih dajo na recept, lajšali težave. Posledice so lahko zaprtje, ki ga preprečimo s pitjem Donata. Žal, malo reklame ampak dobronamerno.
Jedla sem vse, kar mi je pasalo, “tenstan” krompir, zelenjavne juhe, banane – prečudovito, hruške, jabolka, češnje, sladoled, solate na sto in en način, kava s smetano, čokolešnik! Meso mi je smrdelo! Veliko sem pila kar navadne vode, po tri litre dnevno. Sedmi dan po prejeti KT (prejemala sem jo ambulantno) pa sem si privoščila čaje iz kopriv, zeleni čaj, pa tudi kakšen drug čaj, pač, kar mi je takrat zapasalo. Na račun te raznolike hrane sem pridelala 8 kg več.
Veliko sem zaužila tudi svežega zraka. Vsakodnevno sem šla, kljub slabosti, ven na sprehod. Nisem hotela obstati na neki točki. Želela sem si čimprešnje okrevanje.
Ob KT so se pojavile tudi druge težave. Levkociti so mi padli, tako, da sem morala prejemati dodatna zdravila v obliki injekcij. Boleli so me sklepi, težko sem se premikala. Po prejeti KT sem imela težave z žilami. Tudi te so me strašno bolele, zato sem ob vsaki naslednji KT prejela še zdravilo za žile. Je zelo pomagalo.
Bila sem pozitivna na tuberkulozo, zato sem vmes morala prejemati še dodatna zdravila. Ker pa ta zdravila pojedo veliko vitamina B, sem morala jemati vitamin v obliki tablet.
Lasje mi skoraj niso nič izpadli, zelo, zelo malo, največ pri obsevanju. Ampak, to je že druga zgodba.
KT ni tako strašna, kot nekateri pravijo, ni pa tudi tako enostavna. Vsak jo prenaša po svoje. Bilo mi je tudi hudo, a sem se zjokala in mi je odleglo. Nekje mora žalost ven.

Polagam vam nasvet: ko pride do težave se pogovorite s svojo onkologinjo ali osebno zdravnico. Le tako vam bo vse skupaj veliko lažje in boste vedeli, kako naprej.

Jaz osebno imam zelo lepe spomine na OI, na njihovo osebje, saj sem šele tu začutila, da sem res človek. Tu nimaš občutka, da si bolnik z rakom. Si nekaj več.

Mogoče sem malo razmetano napisala, vendar sem pisala po trenutnih mislih. Upam, da vam bodo te informacije pomagale.

Aja, še nekaj.
Imela sem strašen S T R A H pred prvo KT. Večer pred KT sem tako jokala, kot da je konec sveta. Čisto po nepotrebnem. Strah mora stran, ker ga ni!!!!!

Želim vam samo dobro!

čaw Mateja!!moje ime je Mirsad in bi te zelel vprasati glede te bolezni levkemija ali pa ce bi mi lahko vsaj dala kaksen nasvet glede taga.
Spoznal sm dekle katera ima to bolezen na msn sva se spoznala sicer sva sedaj zlo dobra prijatelja ona ima to bolezen za katero vem samo jaz i njene dve kolegice!!niti njeni starsi tega nevedo,jaz pa mislim da se ona samo boji tega ko bodo vsi izvedeli za to da bi jo ignorirali in da bo izgubila vse najboljse zato bi ji rad pomagal koker bo v mojih moceh.
zato me zanima vse kako gre s to kemoterapijo ker jaz mislim da stem ne bo nicesar izgubila lahko pa pridobi da zazivi novo zivljenje.in da vem se povem ko je izvedela za to ja naredila napako seveda je bila pretresena in custveno na tleh je odklonila vse medicinsko nujno pomoc tudi kematerapijo.
vem da je neumnost naredila samo mogoce bim jo tudi jaz ce nebi nasel pravi odgovor!!

vas prosim za odgovor….lep pozdrav

Živjo

o levkemiji ne vem ničesar. Mogoče se bo kdo oglasil kakšen s podobnimi izkušnjami, ki jih je, kolikor mi je znano, tu na tem forumu kar nekaj.
Lahko povem, da tudi jaz prve ure nisem hotela povedati mojim staršem o moji diagnozi, nato pa sva se skupaj z možem odločila, da jim poveva. Šok je bil za vse, a so me potem lažje razumeli.
Nikakor naj ne odkloni medicinske pomoči, saj je to edina možnost, ki ji omogoča kvalitetno življenje naprej. Mogoče pa z boleznijo le ni tako hudo, danes se da zelo veliko pozdraviti.
Bodrite jo in ji stojte ob strani. Pojdite z njo ponovno k zdravniku in povejte o njenem strahu, njenem razmišljanju. Saj zdravniki so tega navajeni in to razumejo. Mogoče ji bo vaše zaupanje olajšalo vse skupaj.In naj spregovori, naj se pogovarja o bolezni. Mogoče bi bilo dobro, če bi se obrnila na kakšno psihološko pomoč. Na onkološkem inštitutu je oddelek psihoonkologija in za začetek lahko meddrugim poskusite tam.
To je moje laično mnennje iz mojih izkušenj.
želim samo najboljše

ja hvala ti MATEJA,za tvoj odgovor samo vseno ne najdem tiste prave besede s katero bi ji zelel povedati da se odloci za to kemoterapijo ona pravi da se je tko odlocila in da ne bo sla.jaz pa sem ji povedal ze mnogo zgodb vendar je vse zaman in zdaj nevem kako cem to ispelat da jo bom nagovoril na to da sprejme medicinsko pomoc.ampak bom ze nasel to besedo zanjo katera se bo na koncu iskazala za pravo.

lep pozdarv…

Glej, jaz sem bila tudi trmasta. Nisem hotela kemoterapije. Jokala sem, kot dež. Kemoterapija mi je v nekem trenutku pomenila smrt. Ko sem s pomočjo moje onkologinje ponovno razmislila o možnosti preživetja, sem pristala na na njo. Veš, v naših glavah je zasidrano neko mnenje, da te kemoterapija skuri in da je s tem, ko prejmeš kemoterapijo že konec s tvojim življenjem. A vedi, da se pravo življenje z njo šele začne.
Ne obupaj. Kot si rekel, našel boš pravi trenutek in bo pristala na zdravljenje.
Mogoče zberi nekaj postov takih kot smo tu gor in ji pokaži. Začela se bo postavljati na noge in vse bolj razmišljati. Vredno je živeti, pa čeprav samo za en dan.

bom držala pesti, da vama uspe

Pozdravljen Mirsad.
Sem mama sina,ki je pri 21-ih zbolel za levkemijo. Tega je sedaj 8 mesecev.
V takem primeru kot je levkemija človek ne sme ničesar skrivati. Vsako tako početje človeka samo izmuči, tega pa si v takem stanju ne sme privoščiti. Ne sme se obremenjevati s tem:”Kaj bodo rekli drugi?” Sprejeti mora stanje tako kot je in misliti samo na sebe, misliti na življenje, ki je še pred njim. Na vsak dan posebej. In mora se boriti. Živeti mora za vsak dan posebej, ker vsak dan šteje. Z vsakim dnem zdravljenja je bližje ozdravitvi.
Pri zdravljenju levkemij zdravniki dosegajo zelo lepe rezultate in naši zdravniki so zares dobri.
Mi nismo nič skrivali. In vsak, ki je zvedel za sinovo bolezen nam je želel po svojih najboljših močeh pomagat. Ljudje niso tako sebični kot nekateri mislijo. Veš, mi nismo točili solz (samo včasih na skrivaj) zato, da nam ne vzamejo moči, ampak takrat, ko nas je poklical nekdo od prijateljev in znancev in ponudil vso svojo pomoč, takrat nas je zvilo. Človek se sploh ne zaveda koliko dobrih ljudi je na svetu.
Kar se tiče kemoterapij in zdravljenja.Treba je začeti takoj, saj je levkemija zelo agresivna bolezen. Kemoterapije pomenijo življenje. Tako je v primeru levkemij. 6 mesecev so zelo intenzivne, nato manj. Treba je biti pogumen in zaupati zdravnikom. Potrebno je imeti veliko volje, kar ne sme biti težko, saj gre za življenje, a ne? Vredno je potrpeti.
Sin si je ob pogledu na prvo polno steklenico citostatikov, ki so mu tekli v telo govoril:”Ti si moja prijateljica.” Seveda ga je bilo strah in nas tudi.

Dragi Mirsad, tebi in tvoji prijateljici želim samo najboljše in veliko poguma.

Se vam prisrcno zahvalujem za vase nasvete in vaso iskrenost, imate pa prav kar ste napisali glede tega da je veliko dobrih ljudi na tem svetu.jst sem to punco spoznal na mesenderju v zivo jo spolh se ne poznam,ampak tko sva se spijateljeva da mije tudi za to povedala in ni mi lahko da ima to bolezen se tezje mi pa je da noce sprejeti tega da se gre zdravit jaz srcno upam ta trenutek da bom docakal da bo sprejela in odsla tam na zdravljenje.

vseno hvala za malce posvecenega časa..

lep pozdrav vam in vašemu sinu……..mirsad