Ojla!

Zadnje čase se precej sprašujem nenavdene stvari in sem ugotovila, da še sama zase ne vem kdo sem, kaj hočem, kaj me veseli, ….. Ugotovila, sem, da se partnerju lahko oz. se mu čisto podredim in pustim vse stvari, ki so me vsaj malo interesirale. Kako naj se sploh spoznam? Ali vi veste kdo ste? Drugače sem zelo zabavna, ampak ko sem sama imam full čuden občutek, ne maram biti sama, ker sem že v službi cel dan sama v pisarni in se mi zdi, da me tale samota full ubija. V glavnem vedno mi je mar samo za druge, nikoli ne gledam svojih interesov, hočem vsem ugajati, pa ponavadi rečem meni je vseeno. Vem, da to nisem jaz, ampak se mi zdi, da se še nikoli nisem čisto popolno najdla. Skoraj vedno ene in iste stvari, zabava iz dneva v dan, pa živeti od danes do jutri, ampak to življenje me je začelo ubijati, ali pa sem se toliko že postrala, saj imajo moje kolegice že vse froce, pa može, jaz pa kr lutam pa ne najdem mojega princa. Kako naj se najdem, kako naj začnem uživati življenje- nekatere prav opazim, kako živijo in uživajo življenje. Kako se tega naučiti?

Hvala za odgovore

Vem, da v ljubezni full ni dober, če še sam sebe ne najdeš, zato prosim za nasvete, kako zaživeti najprej zase in šele nato za druge

Prav imaš, ko v zadnjem stavku sprašuješ in si takoj odgovoriš, da se ne najdeš.
Morala se boš vzeti v roke in se sama s seboj pogovriti, kaj od življneja pričakuješ, si želiš.Ampak postaviti si moraš realne cilje in hotenja.
In potem samo jadraj v valovih harmonije in imej te cilje pred očmi in jih začni izpoljnjevati, od najmanjših, pa do večjih.
In videla boš, da bo tvoja barka zaplula v mirne vode, priplula bo v miren pristan, kjer te čaka tvoj princa, pa čeprav brez konja.

imam popolnoma enak problem.sama zase ne vem kdo sem in kaj bi rada.imam fanta in otroka ampak se v tem svetu zdim popolnoma izgubljena,nesrecna in razocarana.samota in osamljenost me ubijata.sama s sabo sploh ne znam biti in uzivati.sem brez volje in energije.vcasih se mi zdi da vse samo zato ker mi v ljubezni skripa.
vcasih si zelim da bi bila kaar sama brez moskih,spet drugic pa dvomim vase, ce bi mi to sploh uspelo.mislim da je problem v tem, da se bojim odkriti v sebi tisto drugo stran,ker bi morda ugotovila nekaj o sebi kar ne zelim.ne vem..to razmisljanje se vlece ze eno leto in se vedno nobenega pravega odgovora.ne vem kako naprej…tudi do izpolnjevanja ciljev nimam prave volje.

Najti se? Najdena si že, kar verjemi, samo poslušat se moraš še naučiti, poslušat samo sebe in opazovat. Nekje sem brala, pa potem o tem tudi dobro razmislila, in ugotovila, da je veliko na tem, da stvari “spoznaš”, če jih dobro opazuješ. Saj veš, umetnik opazuje kak detajl iz narave, dokler ga, kot se reče, ne ponotranji, dokler ni čisto v njem, dokler ne pozna njegovega okusa, vonja, oblike, globine, barv, energije… Prav tako naj bi tudi človek opazoval samega sebe…dokler ti ne bo popolnoma jasno, kaj čutiš, kaj misliš, kaj želiš, kakšno barvo, vonj in obliko ima tvoja duša…veliko lahko o sebi odkriješ tudi preko svojih dejanj, preko tega, kako se soočaš s stvarmi, ki se ti dogajajo v vsakdanjem življenju. Najbrž boš rabila tudi veliko potrpežljivosti, ljubezni, spoštovanja – do sebe. Samota ti v tem iskanju niti ne bo škodila, če jo boš sprejela kot del tvojega trenutnega življenja. Ko se ti bo začelo malo sanjati, kdo je sploh to bitje znotraj tebe, se ti bodo začele dogajati tudi druge stvari. Le bodi iskrena, vedno, do sebe in drugih, kajti ti si zase prva. Samo sebe imaš, nikogar drugega, tako kot mi vsi.