Kdo so moji starši?
Se strinjam, da bi bilo lepo in prav, da bi vsak posvojen otrok moral biti seznanjen s tem dejstvom, da je posvojen in da se mu pove največ, kaj pač vedo in seveda, koliko želi…in če sploh želi.
Rada bi pa, če mi lahko bolj ražložiš Dark-rose kaj točno pomeni tvoj stavek, da vsak globoko v duši sodi tja, od koder izvira , torej k svojim koreninam??’
Torej globoko v duši nikoli ne sodi tja, kjer je res doma, kjer je ljubljen…itd, temveč samo k koreninam?
Pa saj nismo repa….
Pa saj to ni nič slabega,če kdo misli, da nekje v srcu ali kje “sodi” tja. Saj je verjetno res na nek način. Toda človek ne živi samo po občutjih. Občutja spoznava, o njih razmišlja in jih navsezadnje tudi usmerja in obvladuje. Ko torej ve, kam “sodi”, se lahko odloči, da tam ne bo. Sploh, če najde razloge..in posvojen “siliti” nekam, kjer so z njim že prekinili, bi bila neumnost. To je tako,kot bi nekdo rekel, da afričani sodijo v Afriko. Nekje globoko že,”pri koreninah”, toda to dejstvo nikakor ni nujno omejujoče ali obremenilno…
Prav vesel lahko afričan živi v Avstraliji. Res pa je, da je vse potrebno VEDETI IN RAZUMETI. TO PA JE VERJETNO PROBLEM O KATEREM GOVORIMO.
A POSVOJEN GOR ALI DOL, “Družinske skrivnosti” in travme obremenjujejo tudi biološko potomstvo (velikokrat v nič manjši meri..pomislite samo koliko otrokom je prikrit resnični oče, pa razna kriminalna in druga slaba dejanja, pa pomembne resnice…) ki tudi velikokrat ne ve.
Res nismo repa in tudi ne žival. “Korenine” se reče samo tako metaforično in to pomeni še najbolj: biološko. Človek pa ima poleg vsega kar ima vse drugo na zemlji edini tudi razum in svobodno voljo. Lahko se odloči! Tudi o tem, kako se bo počutil.
Tos, s tem sem želela povedti le to, da recimo, kolikor posvojencev poznam, niso bili rojeni v Sloveniji, z mano vred. In jaz bom večno čutila prisotnost svojih korenin, nikoli se ne bom imela za čisto Slovenko, saj se po moji krvi ne pretaka slovenska kri in se nikoli ne bo. Globoko v sebi se bom vedno čutila to kar sem…. Gre mi ekstremno na živce, ko mi ljudje začnejo, da zdaj sem pa Slovenka, da bi morala na to biti ponosna….itd. Ja, Slovenka sem samo na nekem listu papiraja in kolikor sem se naučila jezika in čisto po nesrečnem naključju zdaj to študiram, ker me ta jezik veseli. Sem namreč ljubiteljica jezikov…takšno je vsaj moje mnenje. Če kdo misli drugače, me ne moti. Lp.
Ne vem, razmišljam:
Moja sorodnica ima sina (21 let), ki je čistokrvni mešanec mame Slovenke in očeta Bosanca. Tudi živijo malo v Sarajevu, malo v Ljubljani.
vendar je mali od nekdaj “vdarjen” na Rusijo in vse, kaj je ruskega, pa tam še nikoli ni bil. športne tekme gleda samo, če tekmujejo Rusi…ko je bil naš prijatelj v Moskvi mu je moral prinesti obvezno nekaj njihovega..itd.
No, če bi bil posvojen iz Rusije bi rekli, da so to KORENINE.
Tako pa mama komentira, da je pač obseden, od kod mu to….itd.
Če lahko še jaz nekaj dodam. Če bo, ko bo nama uspelo posvojiti iz Makedonije bomo zavedno slov. maked. družina. Moji starši že tuhtajo, kdaj bodo šli na dopust v Makedonijo, da bodo čimbolj spoznali od kod bo prišel njihov vnuk/vnukinja;) Nama je jasno, da bomo nekaj dopustov planirali v Makedoniji, da bo otrok vedel od kod prihaja. A ni to povsem razumljivo? Saj bo od tam vse biološko sorodstvo, korenine…
Tudi jaz vsem, od kod so moji sorodniki, da imam korenine tudi na drugem koncu Slovenije. Zase vem, da če bi bila sama posvojena, bi hotela točno vedet, od kod sem. Ker sem radovedna in ker vem, da je to kdo sem zelo povezano s tem, da vem od kod prihajam. Pravzaprav bolj težko razumem, da nekoga ne bi zanimala njegova osebna zgodovina…
lpA
Aha, jaz pa ta odziv razumem v smislu, če nekomu ne dopuščaš, da polno zaživi in ne ceniš celotne osebe, mu ne priznaš, da čuti, kar čuti, mu ne priznaš, da ima korenine od nekod drugod, se bo hočeš nočeš obrnil stran od tebe in vse kar je tvojega. Obrnil se bo k svojemu začetku, ker mu bo vsaka informacija o njegovem izvoru, dala več varnosti in pripadnosti, kot posvojitelji, ki mu niso pustili dihat. Posvojitelji, ki niso želeli ali bili sposobni dojeti, kaj posvojitev pomeni, ki so v večji meri s posvojitvijo reševali svojo stisko in spregledali potrebe otroka, ki je posvojen.
Spadam tja, ker sem sprejeta, takšna kot sem, kjer me spoštujejo kot človeka in ne kot nekoga, ki je tam, da bi zapolnil praznino, reševal svoje težave z menoj, mi odrekel del identitete itd.
Ampak to je seveda samo moje osebno mnenje.
lpA
Tudi jaz se strinjam, da kdor si pač iskanje korenin zastavi za svoj cilj, to tudi izpelje. Vendar dark_rose med vama z forgotnnom je razlika, ker je pa on bil precej negotov. V določenem obdobju je iskal samega sebe in ob tem je bil pripravljen postavit na kocko svojo družino. S prikrivanjem ne bi šlo. Sama namreč mislim, da je pri njem problem nekje drugje in ne v tem, da najde svoje korenine in potem bo vedel, kdo je in kam sodi…. Tudi imena in naslovi staršev so lahko le na papirju, kot si ti Slovenka… Čustva pa so tista, ki nas vodijo in prav je,da čutimo različno!
Vsekakor pa samam mislim, da me bolj zanima kam grem in ne od kod prihajam! Cilj!
Darja, brez zamere za te besede. Res vidim, da ste navezani na svojega rejenca in ga imate radi, vendar pa me je nekaj zmotilo in sicer:
Sedaj pa mu predstavlja veliko oviro, ker se ne more odločiti, ker niha med obema mamama in na koncu sem mu dala vedeti, da je njegova mama vredu (medtem, ko jo gleda, kako propada) in da ni sama kriva, da ne zmore in ne zna, pa vseeno dobi bogata darila,.
Če sem prav razumela ste v odnosu rejništva, ki je žal drugačno opredeljen kot odnos, ki nastopi s posvojitvijo. Mislim, da se mora otrok zavedati, da mu je mama, mama in rejnica, rejnica. Razen, če ni v rejništvu z namenom posvojitve, kar pa nisem razbrala. Namen rejništva je namreč kratkotrajna pomoč otroku z namonom, da se vrne v matično družino kar se zaradi patologije same družine na žalost ponavadi ne zgodi. Res je, da so otroci vse predolgo v rejništvu in bi bila za njih boljša posvojitev, saj taki otroci res ne čutijo pripadnosti. Njegova mati se očitno ne bo spremenila in si je pač izbrala tak način življenja; oziroma niti ne moremo reči izbrala, ampak da pač tako je. Verjetno se ne uničuje zavestno oz. je že pregloboko v tem. Jaz sem prepričana, da se kot rejnica izjemno trudite in prav je tako, saj ste se odločila pomagati. Vendar pa se mi zdi pojmovanje 2 mam slabo za otroka, ki bo samo še bolj zmeden. In tudi to, da dobiva bogata darila se mi je zdelo malo ljubosumno napisano.
Glede Vaših odgovorov Forgottnu…nevem zakaj, ampak tudi jaz sem začutila rahlo “napadalnost” češ, ali ima trenutno kakšno stisko, da bi se rad srečal s svojo biološko mamo. Za to mislim, da niti ne rabiš stiske…to enostavno začutiš in temu slediš…marsikaterega posvojenca to začne zanimati šele z rojstvom lastnih otrok. Napisali ste, da se Vam zdi retirano uvideven do nje oz. do njene morebitne družine. Jaz se z njim povsem strinjam, saj ne moreš kar vdreti v tuje življenje.
Upam, da me niste narobe razumela, izrazila sem le svoje mnenje.
Nisem vas narobe razumela in lepo, da ste izrazili svoje mnenje.
Če še enkrat preberete zgornje besede: “Sedaj pa mu predstavlja veliko oviro, ker se ne more odločiti, ker niha med obema mamama in na koncu sem mu dala vedeti, da je njegova mama vredu (medtem, ko jo gleda, kako propada) in da ni sama kriva, da ne zmore in ne zna, pa vseeno dobi bogata darila,.” lahko preberete v njih veliko nasprotij.
Res otrok niha in je razcepljen, kar je zelo težko razumljivo tudi meni. Prav je, da ima mamo rad, vendar pa mora vedeti, da je ravnala napak. Nekaj, kar je pripeljalo do ukrepa je storila narobe in otrok mora vedeti, da to ni prav, saj drugače bo ravnal isto. Mami se ni zgodilo nič, ostala je brez posledic, otroka pa ima, kadar hoče in želi… ne rabi se kregat z njim, ga vzgajat, nima obveznosti,… in lepo po starem naprej. To ni dober vzgled našim otrokom. Veliko je rejence, ki gredo po isti poti kot starši, torej sem mnenja, da tudi jaz, družba ne ravnamo pravilno in je treba na tem še veliko narediti!
Bogata darila, resnično bogata darila, torej finančnih ovir ni in bi morebiti lahko skrbela zanj, ali vsaj plačevala preživnino,…pa so si vsi po vrsti zatiskali: oči ah pustimo jo…. Sama sem želela le, da se zaveda, da ima obveznosti in se nauči. Bila sem presenečan, ko sva po petih letih sama z otrokom mamo poiskala, šele takrat so se pristojni zmigali in začeli delati z njo. Presenečena pa zato, ker sedaj vem, koliko je pravzaprav pripravljena narediti na sebi, prihaja redno na stike, sestanke na centru, se drži navodil,… Dopuščam možnost, da naredimo napako in če se obrneš po pomoč, bi ta morala biti zagotovljena,… let čakanja pristojnih ZAKAJ? Da se otrok navadi nove družine, ker so starši nepopravljivi in je škoda časa (vsaj tako mislijo od samega vrha – ministrstva z Erzarjevo na čelu in po tem kodeksu ali doktrini se ravnajo centri,…)
Ja, veliko sem se spraševala in veliko delala na odnosu (za otroka zelo težkem čustvenem področju!!!) Veliko stvari ne razumem in jih tudi verjetno nikoli ne bom, tako kot pri Forgotnu, zato pa sprašujem. Žal mi je, če je izpadlo preveč agresivno ali napadalno to moje spraševanje in zanimanje…. Frgotten, pa vendarle bi tuda jaz rada slišala razplet. Ali je kaj novega, ste naredili korak naprej in kako se je izšlo…
Brez skrbi, zelo dobro vem, kaj rejništvo je. Pa mi povejte, je 6 let dolga ali kratka doba. Vem tudi, da bo vsaj še toliko let v rejništvu. Imamo tudi rejenca, ki je rojen leta 1958 in je še zmeraj v rejništvu. Statistika je pokazala, da je 10 let normalna doba za otroke v rejniški družinah. KRATKOTRAJNO??? Takšna pa je praksa. Jezna sem, ker me je sistem zavedel. Želela sem pomagati otrokom, pa me je porinil v razmišljanje o posvojitvi, ker druge rešitve za otroka ni. Jezna sem, saj imam sama dva otroka in nikoli nisem izrazila želje po posvojitvi, pa sem tukaj???
TO NI PRAV KAR SE DELA!!
Saj sem že napisala, da pomagam nekomu, ki je pomoči potreben. To je vse. Rada imam otroke in me boli, če kdo trpi… Lahko bi prav tako donirala ali pa bila botra otroku tretjega sveta, tako se ne bi čustveno vpletala, pa to ni bil moj namen. Moj namen je otroku pomagati na konkreten način in to bom speljala do konca, pa nikoli več. Po tej zakonodaji ne!!! Metanje polen pod noge, pa nepomoči, nedela pristojnih strokovnjakov,… ves ta šmorn, ki se dogaja otrokom…. Sedaj je pa moj namen tudi pomagati sistemsko vsem otrokom v rejništvu ne samu enemu konkretno!
Darja zavedam se tega problema večnega rejništva. In tudi sama menim, da to ni dobro za otroka. In 10 let vsekakor ni kratkotrajna pomoč, vsaj zame ne. In tudi logično je, da se na otroka navežeš. In verjetno začneš nanj posledično tudi gledati kot na svojega otroka, tako kot tudi otrok nate. Še posebaj po toliko letih; v vašem primeru 6. Jaz imam sama izkušnjo posvojitve in rejništva, pa moram reči, da zase lahko rečem, da sem naredila kar veliko v življenju kljub moji starosti. Vas pa razumem, da izražate skrb in toplino do otroka. Dajete mu veliko topline, počnite veliko skupaj in odprl se Vam bo. Npr. pojdita kdaj sama v kino ali kaj podobnega. Dajte mu vedeti, da kljub njegovi mami in kljub temu, da ste mu rejnica, da ga imate radi in mu želite biti zaupnica ter stati ob strani. Povejte mu, kaj mati dela narobe, vendar na način, da pač drugače ne more, da pa si ne želite, da gre on po njenih stopinjah. Nikar pa mu nikoli v kakšnem prepiru ne recite, da če mu kaj ni všeč, da lahko gre ali kaj podobnega…Poslušajta se…Vi poslušajte njega, kaj ga moti in on naj Vas. To je moje osebno mnenje.
Lepo Vas pozdravljam.
Hvala Carhrine. Veliko stvari sem že poskušala in jih bom tudi še v bodoče. Vidim, da resnično razumete stiske rejnikov in otrok. Jezi me, ker so to stvari, ki bi jih strokovnjaki morali povedati otrokom. Tako kot njegova mama, sem tudi jaz človek in kot ste zapisali, se mi lahko v jezi zareče in delam napake. Sicer se zelo trudim in zelo pazim, kar pa ne morem rečti za svoja dva otroka, ki sta predvsem zelo odkrita in direktna in povesta, kar mislita. Tudi kakšno krepko otroku v rejništvu. Res ni lahko vse to nadzirat in speljat tako da bo za vse prav. Strokovnjaki so pa tisti, ki teh napak ne bi smeli delati, pa sploh nič ne delajo!!! V 6 letih sem bila z otrokom 3x na centru!!!
Veste koliko sem svoje učila, pa je eden celo mlajši od njega,da morata paziti, mu pomagati,… obratno pa temu ni tako. Ima svojo družino z katero uživa še posebe in ga razvaja, medtem ko naša družina obravnava vse tri enako. Vsi, prav vsi se prilagajamo temu otroku in način življenja se nam je zelo spremenil in vsi stiskamo zobe, njemu pa kar ni,… To ne gre tako naprej,…. Skrajni čas je že, da se nekaj spremeni že v tem rejništvu!!!
Pozdravljeni Darja,
To imate prav glede socialnih služb in dejansko zelo malo naredijo. Tudi nadzora skoraj ni, pa bi po mojem moral biti. Saj veste, kako je; lahko je nekim “strokovnjakom” soliti pamet, če niso v isti situaciji. Že nam ljudem je lahko soliti pamet o situacijah drugih, ko pa sami pridemo v isto situacijo pa smo čisto izgubljeni, kaj narediti…Žal je tako…in menim, da edini dobri socialni delavec je tisti, ki ima sam izkušnjo na področju, na kateremu dela…pa ponavadi ni tako…Lep pozdrav, katarina