Kdo so moji starši?
Za Ojoj*
Niste posvojeni, niste posvojiteljica in niste rejnica ste zapisali. Kot vsi ostali ste upravičeni do svojega mnenja. Vendar je iz vašega pisanja razvidno, da o temi, v katero ste se spustili, ne veste prav veliko. Kolikor sem sama do sedaj spoznala o posvojitvah, preko CSD-ja, literature in tujih forumov, vse kaže na to, da gre pri posvojitvi za zelo kompleksno situacijo. Vsem, ki sodelujemo na tem forumu, je interes, da dobimo čimveč informacij. Prav te nam lahko koristijo kot rejnikom, posvojiteljem, posvojencem, bodočim posvojiteljem. Več kot vemo, bolj kot poznamo te občutljive in zapletene odnose, boljši bomo v svojih vlogah.
Kakšen je vaš interes, da se oglašate z žaljivim tonom in besedami, kaj boste vi pridobili od tega?
Če si želite predsvem krajšat čas, bi bilo mogoče boljše, da poiščete kak primernejši forum na MON-u.
Vse dobro vsem.
lp
Žal mi je Forgotten, da je iz tvoje težave nastal takšen cirkus. Še enkrat pa povem, da so izkušnje, mnenje, razmišljanja za nas, ki živimo rejništvo in verjetno tudi posvojiteljstvo zlata vredne informacije. Želeli bi si, da jih bi bilo več, da bi otroci, majhni ali odrasli povedali svoje izkušnje, saj tako lahko popravljamo svoje napake in smo boljši, predvsem pa bo vsem lepše in lažje.
Ne Darja tak način komuniciranja ni dovoljen. Osebno se opravičujem, ker sporočila nisem brala (izkoriščam zadnje dni počitnic) in zato nisem zasledila tega ”pogovora”. Sedaj sem kar se mi je zdelo spornega pobrisala in pustila sporočila, ki se dotikajo te teme in so lahko v pomoč avtorju sporočila. Če je kje kakšen stavek preveč pobrisan se opravičujem. V kreganju je težko kasneje ločevat.
Bom pa malo bolj pozorna od tu naprej.
Če se pa še kdaj komurkoli zdi, da je potrebno ukrepat bi pa prosila, če me opozorite preko el. pošte ali ma zs. Da mi spet kaj ne uide:)
Darja +, v tvojih postih se pojavlja vprašanje, zakaj bi rejenec ali posvojenec sploh želel spoznati svoje biološke starše.
Vsak človek si želi poznati svoje korenine. Vsak otrok želi vedeti zakaj so se straši odločili tako kot so se. Na nek način si želi vedeti, da njegovi biološki starši niso slabi, da z njim ni nič narobe, da bi lahko živel v matični družini, če……………, da je bil zaželjen, pa so se stvari drugače obrnile……….. Nešteto vprašanj, na katere si posvojen otrok ne zna odgovotiti, pa so zelo pomembna za oblikovanje njegove samopodobe.
Kakšni so odgovori na ta vprašanja pa je druga zgodba.
Zelo verjetno se bodo slej kot prej pojavila tudi pri tvojem rejencu. Zelo hvaležen ti bo, če mu boš pomagala iskati odgovore in ga pripravila tudi na tiste stvari, ki lahko bolijo.
Če bosta našla njegove biološke starše in bo z njimi lahko obdržal stik, boš ti še vedno enako pomembna zanj, kot sedaj. Imel te bo enako rad, morda te bo še bolj cenil, ker bo videl da ne obsojaš.
Praviš, da je zelo molčeč, da ne veš kaj se mu plete po glavici. Mnogo slabih izkušenj, izgubljeno zaupanje, vprašanja brez odgovorov, mogoče strah, da bi z vprašanji prizadel tebe…………..
Pogovarjaj se z njim o teh stvareh in nikoli, res nikoli ne reci slabe besede čez njegove biološke starše.
Resnično me zanima, po čem ste razbrali, da moje pisanje namiguje na to, zakaj bi posvojenec ali rejenec želel spoznati svoje biološke starše? Če greste prebirati moje poste, sem venomer ponavljala, naj se odloči. Gre za njegovo življenje, razmišljanje in ne življenje biološke mame ali posvojiteljske. Zmotila me je prevelika uvidevnost. Želela pa sem le razumeti Forgotna, da bi lažje razumela, ali pa prišla v glavico našega rejenca. Vem, da so zgodbe vsaka svoja in je ni enake, vendar pa se redki, ki so prišli skozi rejniški ali posvojiteljski sistem odprejo ali govorijo o svojih bolečinah.
Forgoten je pisal tudi, da zameri posvojiteljem marsikaj, a jih ob enem ne obsoja. Vsi smo ljudje. Trudimo se delati čim manj napak. Delamo po svoji vesti, ki pa ni nujno prava ali edina. Tako tudi prihaja do razočaranj in tudi do veselja. Obsojat starše, kakršnikoli so, je grozno. Ne morem si predstavljati, da mi otrok očita neko ravnanje, ko se pa le trudim, da bi čimbolje poskrbela za njih in jim pomagala, da odrastejo v zdrave ljudi. Da prihaja do vsponov in padcev do takšnih ali drugačnih napak, je pa človeško. Ni je knjige in nihče mi ne more dati nasveta, kaj je tisto tapravo. Ali pač? In še to. Moj rejenec ima stike s svojimi starši, ki se niso spremenili, celo vedeti so mu dali, da ga ne želijo in ne morejo skrbeti zanj. Ali mislite, da so se sploh potrudili? Ali resnično verjamete, da mu s tem, ko ga vozim v staro okolje koristim? Kdo pravzaprav ste, da mi lahko rečete, da je takšno ravnanje edino pravilno? Tudi sama se sprašuje veliko stvari in trenutno se sprašujem ravno to, ali bi morebiti bilo zanj bolje, da bi pospravil svojo preteklost, jo nekam skril in se ne bi rabil več obremenjevati s svojo sramoto. Zaživel, kot vsi otroci in poiskal starše, ko bi bil dovolj zrel in ne bi več tako bolelo, ko bi jih spoznal, ker mu je bilo lepo. Sedaj pa mu predstavlja veliko oviro, ker se ne more odločiti, ker niha med obema mamama in na koncu sem mu dala vedeti, da je njegova mama vredu (medtem, ko jo gleda, kako propada) in da ni sama kriva, da ne zmore in ne zna, pa vseeno dobi bogata darila,…. Veste, tudi ja se učim in se bom verjetno celo življenje. Me pa razjezi, ker sem predolgo poslušala ravno to: stoj mu ob strani, saj bo nekoč znal ceniti in te zaradi tega spoštoval, zakaj bi me pa moral spoštovati? Kdaj se bo to zgodilo? Mogoče ko mo že na isti poti kot starši? Ko bo gledal nazaj in rekel, prav je imela, pa je nisem poslušal,…? Kaj bom imela od tega, kaj sem naredila potem za tega otroka? Ali sploh veste, koliko rejencev gre po isti poti kot starši? Boste rekli geni? Žal se tudi s tem ne morem sprijazniti!
Kar se pa molčečnosti tiče, pa se odraža v šoli, kar mi predstavlja največji problem in vse je povezano in prepleteno (kaj boš govorila, saj mi nisi mama,…)
“ne reci slabe besede čez njegove biološke starše.”..kar pa je potrebno strogo ločiti od resnice – pod “slabe besede čez starše” na žalost nekateri (ki odločajo in podučujejo) razumejo že golo ubesedenje dejstev – to, da se otroku na primer pove resnica (seveda njegovim letom primerno). Če je ta resnica takšna, da starši niso skrbeli za lastnega otroka, je pač treba povedati tudi to, če ne zaradi česa drugega, pa zato, da otrok ve, kaj je prav in kaj narobe. Narobe je, če se teži k prikrivanju in “sprejemanju” in opravičevanju vseh dejanj, ki niso sprejemljiva in so otroku povzročila zlo.
Poznam (predvsem enega) teoretika, ki silno zagovarja, da ne sme nbiti slabe besede o staršu..seveda ne, a slaba dejanja, ki so jih storili starši (nepopravljive rane,ki so jih prizadeli, ko niso hoteli skrbeti za otroka ali pa so ga celo mučili in zlorabljali) morajo biti opažena in nekako označena. Da bo otrok vedel kaj je prav in kaj narobe. In da ne bo ponavljal tega, kar je bilo pri njegovih starših “sprejemljivo”.
Pri rejencih je zaradi prikrivanja, prikrojevanja in zamegljevanja dejstev (olepševanja staršev in neskončne strpnosti do njihovih dejanj) zelo pogosto to, da otroci, ko odrastejo, ponavljajo takšna dejanja, ker jim nikoli ni bilo jasno razloženo, da to ni prav, da je narobe in da se takšne reči ne tolerirajo!
Jaz bi seveda od staršev, ki nočejo skrbeti za svojega otroka (in skrb zanj in stroške preživljanja naložijo davkoplačevalcem za 26 let) seveda terjala kazensko odgovornost!! Pa tudi država, ki “tolerira” in vzdržuje takšen sistem, ni kaj prida vredna!
Zelo na kratko, tudi jaz sem bila posvojena pri 3-eh letih, imela težko življenje v novi družini, pri 19ih izvedela da imam še 2 sestri ( tudi posvojeni pri drugih družinah ), poiskala vse in pri 30-ih našla še taprave starše. Enostavno čim manj kompliciraj, stare naslove oz. podatke od bioloških staršev imaš, se zapelješ v tisti kraj in začneš spraševat, ne čakaj na druge. Jaz sem imela SAMO ime in priimek očeta- pa ne živi v sloveniji in sem ga najdla. Da se vse samo če se hoče. RES moraš spoznat svojo familijo, saj je čist drugače ko veš iz kje izhajaš (čeprav so lahko pričakovanja previsoka) in lahko obrneš novi list v življenju, dejstvo pa je da ti nikoli ne bo nihče mogel spremeniti oz. zapolniti tiste praznine ki si jo doživljal zaradi posvojitve, niti krušni starši in tudi pravi ne! Enostavno s tem živiš… Lp in SREČNO!
Selena1, ali se resnično ne da pokrpati ta praznina. Starši so tisti, ki te vzgajajo in ti pomagajo. Čemu praznina, samo zato, ker te ne vzgajajo biološki starši? Napisala si, da si pri 3 letih bila posvojena, pa saj staršev še nisi mogla začutiti, da bi jih lahko pogrešala?
Katerikoli starši verjamem, da se trudijo po svojih najboljših močeh…
Kaj pomaga in čemu koristi, ko veš od kod izhajaš. Ko si vendar malo starejši in bolje razumeš, a ne pripadaš tja, kjer se počutiš doma in varno?
Darja+, ne morem ti s parimi besedami odgovorit, ker je to zelo kompleksna stvar in je težko opisati vsa ta čustva. Ja, starši so tisti ki te vzgajajo in ti pomagajo, ampak skozi leta, ko ugotoviš da si drugačen, da imaš določene lastnosti ki jih ne moreš pripisati krušnim staršem se začneš spraševati… Vsa ta leta sem se prepričevala da geni ne pomenijo nič, da je važno kdo te gor spravi in pripravi na življenje, vendar sem se motila. Ko sem spoznala pravega očeta mi je takoj postalo jasno od kje so določene moje lastnosti, prej sem jih hotela izbrisat (preveč sem izstopala v tej družini saj ni bil nihče tak), sedaj pa sem jih sprejela saj vem da gredo iz roda v rod in sem celo ponosna na njih. Zaradi tega precej lažje živim. Ko sem prvič šla na pokopališče kjer so pokopani moji predniki oz. sorodniki, sem se zjokala kot dež pa nikoli ne jokam, začutila sem…nekaj… Mogoče malo zakomplicirano napisano, ampak dejstvo je- kri ni voda! Moji 2 sestri ki sem jih spoznala sta živeli vsaka s svojimi krušnimi starši v različnem okolju in ko smo se spoznale ŠOK popolnoma smo si podobne po karakterju. Nikoli nisem pogrešala svojih pravih staršev, saj sem imela te že od malega, pa vendar dejstvo da so te pustili oz. si bil zavržen ždi v srcu celo življenje in pri vseh nas- posvojencih je tako. Nekateri ne bodo tega svojim krušnim staršem NIKOLI priznali in tudi tvoji biološki starši- če imaš to srečo da jih spoznaš in si z njimi v dobrem odnosu- ne morejo tega nikoli več popravit. Tega ti ne more nadomestiti nihče, ne krušni starši, ne partner, ne tvoji otroci. Tako to je, enako čutijo vsi moji “sotrpini” s katerimi sem govorila (12), ampak zaradi tega še ni podrt svet in živiš naprej. Rada imam te svoje krušne starše in hvaležna sem jim, da so mi povedali o posvojitvi že ko sem bila majhna, da sem lahko živela s tem in nisem bila nepripravljena ko so me drugi spraševali “a ti si pa posvojena? To pa niso tvoji pravi starši a ne?” i.t.d. Zato polagam na srce posvojiteljem, povejte jim čimprej ko so še majhni, če bodo izvedeli kasneje jih lahko za vedno izgubite saj bo to za njih prevelik šok. Srečno vsem, veliko sončka tudi vsem izgubljenim otrokom in njihovim staršem.
Re: Kdo so moji starši?
Napisal: ojoj*
Datum: 24.06.2008 14:12
Pri svojem odgovoru nisem pikirala na rejence in rejnike, ki jim želijo omogočiti dom.
Pikirala sem na posvojitelje, ki si jemljejo pravico lastništva do otroka, njegovih čustev in želja, kot da bi ga kupili in bi bil papir nek račun ki so ga plačali.
Forgotten potrebuje nek zaključek, razlago od biološke matere, ne od drugih.
Le tako bo lahko šel naprej.
Pa kakorkoli bi se to zaključilo, se nima nihče pravice vtikat, posvojitelj tudi ne.
Pa ne mi zdaj s tistim pocukranim čustvenim izsiljevanjem: mi smo mu dali vse, ljubezen, dom, on pa tako…..
Kdor ima otroka res rad, mu želi, da je srečen.
Tu je vsa poanta.
Z njo se pa tudi strinjam… Lp
Hvala Selena za to, da poveš kako se počutiš.Sama sem, ko sem začela bolj intenzivno razmišljat o posvojitvi, prebrala veliko izpovedi posvojencev na tujih spletnih straneh in se spraševala, ali bom sposobna posvojenemu otroku 100% stati ob strani, ko bo iskal svojo identiteto. In bolj ko sem se poglabljala v to, bolj sem bila prepričana, da bom maksimalno poskusila.
Najbrž je že priprava na posvojitev drugačna kot je bila v preteklosti (recimo otrok je že od malega vzgajan tako, da ve, da je posvojen). Literature je tudi veliko (sicer ne pri nas in v slo, ampak je dostopna).
Darja še tako prizadevni posvojitelji, so le posvojitelji. Vsak človek se v nekem trenutku zave, da se svet ni začel z njim in raziskuje svojo preteklost, sprašuje babico, kako je bilo včasih, kje je spoznala dedka ipd. in se zave, da je biološko povezan, da od nekod prihaja. Ko se dojenček rodi, vsi ugibajo, komu je podoben. Torej zanikanje bioloških vezi je kot da bi nekoga hendikepiral. Sama si predstavljam, da bi naj bili posvojitelji čimbolj poučeni o bioloških starših in na vsak način pomagali otrokom, da raziščejo svojo osebno zgodovino. Brez tega ne morejo ugotoviti kdo so in postaviti temelje za svoj osebni razvoj. Posvojitelj, ki gre v posvojitev, da bo pripeljal domov malega sončka, ki ga bo neizmerno osrečeval ima po moje zgrešeno predstavo o posvojitvi. Odraščanje je naporno v vsakem primeru, če pa nimaš pojma zakaj so se te biološki starši odrekli, je najbrž občutek izgube in nepripadnosti vseobsegajoč.
In smo pri temeljnjem vprašanju. Zakaj si želim otroke (posvojene ali biološke)? Da jim pomagam odrasti, nuditi oporo, ko iščejo svojo identiteto in vzgojiti v zadovoljne in samozavestne odrasle. Zanikanje, da posvojeni otroci potrebujejo vedenje o bioloških starših, da morajo narediti pot nazaj, do začetka, je izjemno sebično. Imeti rad z vsem srcem meni pomeni, spoznati otrokove potrebe in mu nuditi oporo. Vse ostalo je sebično. Ne bioloških, ne posvojenih otrok nimaš zase, ne pripadajo ti, pripadajo sami sebi, najti morajo svojo zgodbo. In če ti je delo dobro uspelo, bodo srečni. In to je vse, kar si jaz želim za svoje otroke, če mi bo usoda, kakšnega namenila.
To je le moje mnenje,
lpA
Da ne bo pomote, sem rejnica in imam tudi svoje biološke otroke. Rejenca sama vozim na stike s starši in sem tudi vstrajala sama, da se mama poišče.
Vendar pa ste mi pripovedovali, da potrebujete zaključek, da pretklost zapolni človeka,…Če živi otrok resnično od malega v družini, zakaj bi nekoga iskal, ko pa ne ve, da ni biološki. Ne mi prosim zamerit, pišem le o svojih razmišljanjih. Ne poznam otroka, ki se v puberteti ni iskal. Velikokrat sem si tudi sama želela, da bi bila posvojena in da grem iz te družine, ker je bed in veliko mojih sovrstnic takrat je tako razmišljalo. Takšni pač pubertetniki so. Nezadovoljni sami s sabo in z vsem okoli sebe. Iščejo, raziskujejo, si želijo,…In ni vsak zaključek tak kot je bil vaš. Moj je bil, da tako pač je.
Danes, ko gledam nazaj, se sama sebi le nasmejim, kakšne kozlarije so mi rojile po glavi in me skrbi, ker se bližajo in to zelo hitro tem letom moji otroci.
Želela sem povedati, da ne le posvojeni in rejniški otroci, vsi se v določenem obdobju vprašujemo po svoji preteteklosti in prihodnosti ter o obstoju. Odgovori pa so pač različni in vsi naredimo korak čez, korak naprej, kor moramo, saj to je življenje…
Tudi jaz sem posvojena in rada prebiram te forume.
Starše imam rada, jih spoštujem, tudi oni mene. Tudi otroštvo je bilo lepo. A kljub temu še vedno močno želim priti v stik z biološko materjo. Mislim, da je taka želja živa v vsakem, ki je posvojen, in da je to čisto normalna in naravna želja. Kje se dobi podatke o pravih starših, pa tudi jaz nimam pojma, čeprav bi se takih podatkov z veseljem poslužila.
Pozdravček vsem!
Nekajkrat sem izrazila željo po tem, pa je bila tema zelo boleča za njih, tako da potem niti nisem več načenjala te tematike. Vsak posameznik pač po svoje reagira na to, vsak ima svoj način. Starši so starejši, zato jih ne želim obremenjevati s tem. Je pa dejstvo, da od vsega začetka vem, da sem bila posvojena, da so do mene “fer”, ampak kot starše jih toliko poznam, da vem, da jih boli globlji pogovor o tem.
Po drugi strani se mogoče tudi jaz bojim, da ne bodo narobe razumeli mojega spraševanja in iskanja, da ne bi mogoče to razumeli kot pomanjkanje moje ljubezni do njih ali kaj podobnega.
Torej, v kolikor bi se jaz poslužila kake informacije o vsem skupaj, bi se je poslužila sama, brez staršev.
Res vsak po svoje. Verjetno tudi najbolje poznate situacijo v vaši družini, zato bi bilo najverjetneje kakršnokoli moje pametiranje odveč, čeprav mislim, da je bolje dati karte na mizo – torej odprt pogovor, da se razblinijo vsi strahovi in dvomi, kot pa nekako postrani vrtat v to. Če bi starši zvedeli, da sami raziskujete, bi verjetno bili še bolj prizadeti.
Pa ste bili že na centru?
Selena1, povsem razumem tvoje občutke, ker sem sama šla čez isto. Mi pa gre pošteno na živce, ko berem, zakaj se posvojenci počutimo tako kot se, zakaj se počutimo prazne, zavržene…
“Čemu praznina, samo zato, ker te ne vzgajajo biološki starši? Napisala si, da si pri 3 letih bila posvojena, pa saj staršev še nisi mogla začutiti, da bi jih lahko pogrešala?
Katerikoli starši verjamem, da se trudijo po svojih najboljših močeh…
Kaj pomaga in čemu koristi, ko veš od kod izhajaš. Ko si vendar malo starejši in bolje razumeš, a ne pripadaš tja, kjer se počutiš doma in varno?”
Točno to izjavo sem pred nekaj dnevi skušala obrazložiti prijateljici, ki prav tako ne razume, zakaj sem šla v proces iskanja (ki se ni začel na mojo željo, ampak ga je sprožila moja biološka sestra). Skoraj sva se skregali, ker ona seveda ni odobravala mojega početja.
Čemu koristi? Vsaj iz svojega stališča lahko rečem, da prinese nek duševen mir, ko izveš, od kod izviraš, ko najdeš svoje mesto pod soncem. In ne, tudi ko si starejši, sem mnenja, da še vedno globoko v duši sodiš tja, od koder izviraš, torej k svojim koreninam! VSI IMAMO PRAVICO TO VEDETI, IZVEDETI, POSVOJENCI NISMO IZJEMA!!