Kdo so moji starši?
Lep pozdrav,
hmm kako bi začel … sem posvojen in bi rad izvedel kdo so moji biološki starši. Kot prvo naj omenim da sem polnoletna oseba in se z mojimi skrbniki/starši precej dobro razumem, ampak kljub temu čutim v sebi neko praznino in razdvojenost, mogoče zato ker sem bil posvojen pri osmih letih in pol in sem se na rejniško družino precej navezal. Poleg tega sem do osmega leta imel tudi stike z mojo biološko mamo (na to me veže tudi nekaj lepih spominov, vedar so na žalost precej zbledeli in se spominjam samo še določenih delčkov, slik/prigod).
Zanima me na koga se lahko obrnem in kot prvo me zanima če sploh imam pravico zvedeti kdo so moji biološki starši? No če jo imam (kolikor sem do sedaj prebal na internetu jo baje imam) bi rad to storil na čim bolj diskreten način, nebi rad vpletal v to moje trenutne starše in obenem tudi nebi želel “uničiti” življenja moji biološki mami, kajti predvidevam da si je ustvarila novo družino in name pozabila in bi bilo zelo nefer da bi sedaj jaz poizkušal vdreti v njeno družino. Torej zanima me zgolj to kdo so moji starši, ali so živi, je z njimi vse vredu in v primiru da si tudi sami želijo vzpostavit stik z mano, bi bil pripravljen se z njimi srečati tudi v živo.
hvala za morebitno pomoč
Kaj ste posvojeni, ali živite pri rejnikih?
Zakaj to sprašujem? Če ste živeli pri rejnikih lahko enostavno greste na občino in zaprosite za svoj rojstni list, saj starši s tem niso izgubili roditeljskih pravic in so pravno še vedno vaši starši v vseh evidencah.
Če ste pa posvojeni, pa vam žal jaz ne morem pomagati, ker ne poznam toliko posvojitvenih postopkov.
Vsekakor bi pa na vašem mestu bila previdna. Pravite, da čutite praznino, ob enem pa ste zelo navezani na nove starše? Če imate te starše radi in imajo oni vas, ne vem, zakaj potem tako čutite. Srce je doma tam, kjer se dobro počuti, ali ne?
In kaj pričakujete od te informacije? Kot sem lahko razbrala iz vašega pisanja imate željo jih spoznati. Kako boste pa drugače izvedeli, če si sami želijo stika?
Opravičujem se zaradi moje radovednosti, vendar me razmišljanje nekoga, ki ni živel pri svojih starših zelo zanima, ker sem sama rejnica in se zelo velikokrat ukvarjam s tem, kaj naše dete razmišlja in kako čuti!
Vsekakor mama ni pozabila na vas v to sem prepričana, le v določenem obdobju ni zmogla in ni šlo.
Pozdravljen!
Zelo vesela sem da se tukaj oglašajo tudi posvojenci in ne samo posvojitelji in rejniki.
Sama sem posvojiteljica. Svojemu sinu bom pomagala poiskati stik z biološko družino, če bo le hotel oz. če bodo hoteli biološki starši.
Mene osebno bi skrivanje, kot ga omenjate vi, da bi poiskali starše naskrivaj zelo prizadelo. Zato vam predlagam, da poveste posvojiteljem, kaj vas mori in kaj si želite. Nato se odpravite na pristojen CSD in jih prosite če lahko navežejo stik z vašo biološko materjo.
Najbrž vaši posvojiteljski starši vedo kdo je vaša biološka mati, saj je napisana v vašem rojstnem listu, ki je veljal 8 let. Če prav razumem ste bili nameščeni v rejniško družino in nato posvojeni.
Pridružujem se pa mnenju Darje+ da mama ni pozabila na vas.
Veliko sreče vam želim in srečno.
Da sem posvojen in do 8 leta in pol sem živel v rejniški družini z občasnimi stiki z biološko mamo.
Amm ne, ne pravim da sem zelo navezan na svoje nove starše, ampak da se precej dobro razumem z njimi, jim pa obenem marsikaj zamerim ampak to je že druga zgodba. Vem pa da se trudita po svojih najbolših močeh zato jih nočem obsojat. In jima ne smem nič zamerit, kvečjemu sem jima lahko hvaležen da skrbita zame. Ampak kljub vsemu se ne počutim prijetno, na trenutke se mi zazdi da je vse skupaj zaigrano .. ta družina, navzven res zgleda vse vredu, tudi sama starša ne vesta, kaj se mi roji po glavi, kajti z leti sem se zelo zaprl sam vase in tistih realnih občutji neprikažem, delam se da je vse vredu, kljub temu da ni ravno vse tako kot zgleda. VEM da je to moja napaka in da delam narobe to da se ne odprem ampak enostavno ne morem, morate vedeti da so to dejansko moji tretji starši in v vsem tem času sem nekako dobil občutek da se ne morem na nobenega zanest in mu zaupat, kajti še vedno imam v spominu kako so sredi poletja prišli k rejniški družini kjer sem živel in me dobesedno tebi nič meni nič iztrgali iz okolja v katerem sem odraščal, imel prijatelje polbrate oz. sorejnike in so me preselili v popolnoma drugo okolje, k ljudem ki jih nisem poznal. Malce sem zašel iz teme, torej da se vrnem natemo.
»Zakaj to sprašujem?« »In kaj pričakujete od te informacije?«
Hmm zakaj to sprašujem … nevem, enostavno imam občutek, da moram to vedet, da je to en del mene. Kaj pričakujem, zgolj to da zvem da je živa in zdrava, zelo rad bi spoznal udi mojega mlajšega polbrata (kolikr mi je znano ima drugega očeta), drugače pa kot sem že povedal, niti približno nočem bit vsiljiv in če zvem da noče met nikakršnega stika z mano bom to sprejel in bom pozabil na vse skupaj, ampak dokler obstaja neka možnost, upanje da si mogoče tudi ona želi srečanja z mano, bi to rad vsekakor izkoristil.
»Kako boste pa drugače izvedeli, če si sami želijo stika?«
Ja, to tudi mene precej muči oziroma me znima, kako naj sploh vem ali si želi kakršenkoli stik z mano :S
Ja pa še to bi dodal, nekja podatkov mi je že uspelo zbrskat, vem ime in priimek obeh staršev, ravno tkao oba naslova kjer sta učasih živela (s pomočjo telefonskega imenika sem ugotovil da ne živita več na teh dveh lokacijah), tako da nekja informaciji že imam.
»Vsekakor mama ni pozabila na vas v to sem prepričana, le v določenem obdobju ni zmogla in ni šlo.«
Ja to se popolnoma zavedam, da se me je odpovedala z določenim razlogom , če vam lahko zaupam še to sem iz njene emšo številke izvedel da me je rodila pr njenih 21 letih tako da mi je slika več ali manj jasna.
p.s: se opravičujem za način pisanja … brez repa in glave, ampak sem pod vplivom nekaterih občutkov ki se jih ne da napisati na papir tako kot bi želel …. bah pa še polna luna se bliža verjetno bo to to 😉
Resnično si želim še kakšne vaše informacije, zgolj zato, da bom lahko bolje pomagala in razumela našega otroka, ki ga imamo v rejništvu. Vesela bi bila, če bi se mi oglasili na moj meil:
[email protected]
Bolj kot razmišljam, bolj sem prepričana, da sedaj v neki določeni stiski iščete samega sebe. S tem, ko boste našli svoje starše po moje praznina ne bo izginila. Lahko se bo le bolj poglobila. Lahko so to stisko tudi nevede sprožili posvojiteljski starši s kakšno zahtevo ali prepovedjo, kar pa ni nujno da so mislili v vašo škodo in da vam s tem niso želeli le dobro.
Ne morem si zamisliti, kaj otroci doživljajo in kaj morajo preživeti, ko se jim dogodi, da morajo od svojih staršev, prijateljev okolja, ki jim je blizu. Postavljeni so nekam na tuje in kot da bi prestavili računalnik iz ene sobe v drugo, stisnemo na gum in rečemo, tukaj pa ti bo sedaj lepo, tukaj bodo lepo skrbeli zate in imeli te bodo radi, tako posledično se misli, da bo tudi otrok imel rad nove starše. Pa to tako ne gre. Čustev ne moremo programirati. Se začutiš, lahko pa tudi ne. Splet okoliščin privede do tega, kako se takšna zgodba razplete. Poznam nekaj ljudi, ki so naredili ta korak dokaj enostavno in danes mirno živijo, brez velikih vprašajev. Vendar pa vsi ne mislijo enako, saj smo si zelo različni. Moje mnenje je, da bi bilo najbolje narediti ta korak čim bolj mimo. Tako pač je in tako je pač bilo, gledat v prihodnost, saj spoznavanje preteklosti nam ne prinese posledično boljšega življenja. Delat zase, iz vsega zase najbolje istisnit in mislit na jutri.
Kaj je bilo tako hudega, da iščete rešitev v svojih koreninah?
Seveda bi si jo želel spoznat, ampak meni se enostavno ne zdi pošteno da vkorakam v njeno življenje in potrkam na vrata njenega doma in rečem njenemu možu “Živjo, vaša žena je pa moja mama”. Kaj pa če njena nova družina nič neve o njeni preteklosti, in bi se morebit zaradi moje prisotnosti zamajal njuin zakon … pač nočem nikomur zadet kakršnekoli nepotrebne bolečine in sem pripravljen se srečati zgolj v primeru da je to njena želja.
Pa če še na kratko pokometiram vaš zgornji post (mogoče napišem malo daljši odgovor kasneje ko bom imel malo več časa) amm ah kje daleč od tega da bi se kujal zaradi kakšne prepovedi oziroma zahtev, to sem nekak prerasel oz dojel da je popolni nesmisel tam nekje pri petnajstih letih 😀 … am kvečjemu bi lahko reku da sem skora na konju manjka mi zgolj en izpit do diplome in lahko rečem da sem zelo svoboden, dejansko lahko delam kar hočem, ker mi starši zaupajo in vejo da ne delam “štale”. Pač ravno zaradi takih in drugačnih pripetljajov v mojem otroštvu sem na nekaterih področjih precej hitro odrastel oziroma na določene situacije gledam na popolnoma drugačen način kot moji sovrstniki. Pa ne da bi se zdej tuki hvalil, verjemite mi raje bi sedaj kuhal kakšne luparije in se okoli podil, kot pa tukaj debatiral o tem pač kar se trenutno pogovarjamo.
Poglej Forgotten,
verjamem, da si se znašel v obdobju, ko želiš zvedeti kdo so tvoji biološki starši (kaj bi s tem pridobil je pa drugotnega pomena – boš videl potem). In imaš do tega tudi vso pravico. Če je enaka želja tudi na drugi strani, seveda. Me pa zanima, zakaj toliko besed okoli tega, ko je vendar jasno, da je edina pot preko Centra za socialno delo, ki je urejal tvojo posvojitev. Oni imajo vse podatke in edino oni lahko navežejo stik s tvojimi biološkimi starši in ti sporočijo tudi njihov odgovor.
Tudi mene moti to, da bi to rad storil na skrivaj ne da bi tvoji posvojiteljski starši vedeli.
Tudi jaz imam posvojenega otroka in si ne predstavljam, da bi kaj tako pomembnega hotel skriti pred mano (je pa še majhen in kdove, kaj še pride…). Želim si, da bi mu lahko pomagala, če bi kdaj izrazil tako željo. In mislim, da večina posvojiteljev misli enako.
Ko sva midva z možem posvojila najinega sončka, smo se prav o tem veliko pogovarjali tudi na CSD. In pot do stikov je ena in edina in vodi preko CSD kot sem že napisala.
Torej le pogumno pokliči CSD in se dogovori za sestanek, kjer boš lahko izrazil svojo željo po stiku in se pogovoril še o čem.
Sploh mi ni stopil na žulj, le razumeti ga želim, da bom lahko pravilno ravnala pri našem otroku, ki je v rejništvu. Sama se sprašujem o veliko rečeh. Predvsem me skrbi, kaj se mu plete po glavi, ker je dokaj nedostopen. Nič drugega kot želela bi mu pomagati, vendar če ne reče… Vedno pač ne morem kar sklepat in mu mogoče vsiljevat nekaj kar si ne želi.
Ker se Forgotten ne želi pogovoriti s svojimi posvojitelji, ker je tako previden pri vspostavitvi stika z materjo, … seveda ima praivco in če si to želi, ni kaj oklevati, kar sem mu tudi napisala.
In OJOJ, kdo pa daje vam pravico, da nekomu diktirate, kaj naj naredi?
Ljudje smo si pač različni in jaz spoštujem odkrit odnos in ga takšnega tudi vspostavljam in negujem. Niti kritike se ne bojim, nasprotno, tudi to je življenje in samo tako lahko kaj popravim ali storim drugače. O svojih otrocih pa toliko – sama sem iskala njegovo mater, ker sem samo čutila, nič mi ni rekel – pa sem imela prav?
Pravice gor in dol – kaj je pa dobro za človeka?
Je prav, da otroci v rejništvu obiskujejo starše, ki so zagrešili, nekateri prav grozne stvari lastnim otrokom (tudi spolna zloraba) in so jim otroci zaradi različnih vzrokov bili odvzeti ali samo odpeljati v novi dom – otroci pa kar brez skrbi nazaj k “ta starim” staršem – ker je to njihova pravica, pa je za njih to dobro?????
Pri svojem odgovoru nisem pikirala na rejence in rejnike, ki jim želijo omogočiti dom.
Pikirala sem na posvojitelje, ki si jemljejo pravico lastništva do otroka, njegovih čustev in želja, kot da bi ga kupili in bi bil papir nek račun ki so ga plačali.
Forgotten potrebuje nek zaključek, razlago od biološke matere, ne od drugih.
Le tako bo lahko šel naprej.
Pa kakorkoli bi se to zaključilo, se nima nihče pravice vtikat, posvojitelj tudi ne.
Pa ne mi zdaj s tistim pocukranim čustvenim izsiljevanjem: mi smo mu dali vse, ljubezen, dom, on pa tako…..
Kdor ima otroka res rad, mu želi, da je srečen.
Tu je vsa poanta.
Kar se pa mojega sodelovanja na tem forumu tiče, si mogoče administrator, da lahko urejaš in komandiraš, kaj naj kdo napiše in kje? Kitty, ali je dovoljena takšna aroganca in samovšečnost na tem forumu? Mislim, da nisem bila nikoli nesramna in žaljiva in če še ne veš – forumi so zato, da se komunicira, Kdor si tega seveda želi in odloča se vsak po svoje in dela kar hoče!!!
Forgotten pa je prav tako polnoletna oseba, zato bo sam odgovarjal in ne rabi tebe, kar sem že prav tako napisala!
Vam, spoštovani Forgotten pa bi rekla tole: imate pravico slediti svoji želji, da spoznate vaše roditelje če tako čutite. Vendar bi jaz spoštovala tudi pravico vaših posvojiteljev, da jih s tem seznanite, saj ni potrebno, da se strinjajo, samo da so seznanjeni.
Morda lahko iz tega nastane še kak lep odnos, tudi med roditelji in posvojitelji….morda.
Prikrivanje se meni osebno pač ne zdi dobro, skrivnosti so lahko pogubne, poskusite to preseči že sedaj, sicer se zna to ponoviti tudi v drugih odnosih.
PA VELIKO SREČE
Ja, se strinjam lidija11, rejništvo bi bilo treba resnično prevetrit, to že zelo dolgo tudi sama trdim. Veliko je nepravilnosti, nas peščica, ki si želimo boljše, pa nas potem vsake toliko takšna cvetka žali, pa verjetno še sama ne ve zakaj, pač to počne. Res se v rejništvu ne preverja, še manj pa spremlja, verjemite, sama sem šla skozi to. Zato tudi mene skrbi. In želim si tukaj sprememb, ker so nujne. Neki kriteriji, pogoji morajo biti.
Malo sem šla prebirati Forgottnovo pisanje, mislim, da me je zmotilo tole, citiram:
Da sem posvojen in do 8 leta in pol sem živel v rejniški družini z občasnimi stiki z biološko mamo.
Amm ne, ne pravim da sem zelo navezan na svoje nove starše, ampak da se precej dobro razumem z njimi, jim pa obenem marsikaj zamerim ampak to je že druga zgodba. Vem pa da se trudita po svojih najbolših močeh zato jih nočem obsojat. In jima ne smem nič zamerit, kvečjemu sem jima lahko hvaležen da skrbita zame. Ampak kljub vsemu se ne počutim prijetno, na trenutke se mi zazdi da je vse skupaj zaigrano .. ta družina, navzven res zgleda vse vredu, tudi sama starša ne vesta, kaj se mi roji po glavi, kajti z leti sem se zelo zaprl sam vase in tistih realnih občutji neprikažem, delam se da je vse vredu, kljub temu da ni ravno vse tako kot zgleda. VEM da je to moja napaka in da delam narobe to da se ne odprem ampak enostavno ne morem, morate vedeti da so to dejansko moji tretji starši in v vsem tem času sem nekako dobil občutek da se ne morem na nobenega zanest in mu zaupat, kajti še vedno imam v spominu kako so sredi poletja prišli k rejniški družini kjer sem živel in me dobesedno tebi nič meni nič iztrgali iz okolja v katerem sem odraščal, imel prijatelje polbrate oz. sorejnike in so me preselili v popolnoma drugo okolje, k ljudem ki jih nisem poznal.
Sedaj vem, da sem na dobri poti in se tudi sama sprašujem, kaj našemu malčku roji po glavi in da si želim in hočem priti do njega. Nisem jaz kriva, da se mu je zgodila nesreča, želela sem le pomagati.
Mislim, da je vedno več odraslih rejencev ali posvojencev, ki vedno bolj odkrito govorijo. Še bolje, sami otroci znajo danes že zelo na glas pokritizirat, ker vedo in poznajo svoje pravice….
Najverjetneje bi tudi Forgotten napisal še kaj več, če bi mu ojoj pustila. In nič drugega, kot njegovo zgodbo sem želela slišati, pa ne tebe.
Lidija11 še to, tudi za biološke otroke ne more skrbeti vsak, kar je dokaz rejništvo.