Kdo sem jaz? Mama/partnerka/hči/prijateljica
Pozdravljeni!
Ima še kdo podoben problem in kako ga je rešil oz. ga rešuje?
Dolga leta sem na prvo mesto postavljala partnerja, družino ko sem postala mama seveda tudi otroka…. vse dokler nisem zbolela za depresijo in se je moj svet obrnil na glavo… Po dolgem zdravljenju, ki je vključevalo antidepresive oz. jih še vedno vključuje in ogromno pogovorov pri psihiatru, sem prišla do ugotovitve, da sem z leti izgubila lastno identiteto…. Najlažja vprašanja s strani psihiatra so ostala neodgovorjena: kdo si? kaj te veseli? v čem uživaš? kaj rada počneš?.. si vzameš tudi čas samo zase…. Ko sem spoznala, da je potrebno na vrh piramide postaviti sebe, vse ostalo pa pride na vrsto zadaj, so se začele moje težave…. Ponovno sem začela odkrivati stvari, ki me veselijo (umetniško ustvarjanje, kava s prijatelji, šport….) in seveda je še vedno na prvem mestu čas, ki ga preživim z družino!!! Sedaj pa dobivam s strani družine veliko neodobravanja, češ, da premalo časa posvečam njim… Sem zaposlena, poskušam skrbeti za gospodinjstvo v svojem domu kolikor se da dobro (oblačila so oprana, zlikana, otrok sit, umit, z njim se igram, posvečam se partnerju, posvečam se svojim staršem, sestri, nečakinji… vse kar se tiče urejanja stvari v družini pade name in seveda poskrbim tudi za to…), 4-5 krat na teden grem v fitnes, ker mi to pomeni sprostitev in razbremenitev, prav tako pa me napolni s pozitivno energijo (telesna aktivnost je naravni antidepresiv…) in vedno iščem termine, ki bi bili najbolj ugodni moji družini (čeprav meni marsikdaj ne odgovarjajo)…. Rada grem tudi na kakšno kavo s prijatelji/sodelavci in se včasih priznam tudi malo zavleče…. A to je zelo poredko…. Mogoče grem na kavo 1-2 krat na dva tedna…. In potem dobim zadaj vedno servirane očitke moje družine, in poskušajo mi obuditi slabo vest (čeprav razumsko gledano je nimam za kaj imeti)! Kaj je z mojim življenjem? Se moram res ves čas prilagajati vsem drugim?… Kje tukaj ostanem jaz? Sem v zmoti, ko želim v svojem življenju poleg družine tudi druge stvari, ki me osrečujejo?… Sem egoist?… Ne bi želela spet na stara pota, ponovno izgubiti sebe, ponovno zboleti….
Kako se s temi stvarmi spopadate ostali?
Lep pozdrav!
Pozdravljeni,
niste edina s tem problemom, kje pa. Samo veliko žensk, se niti ne zaveda, da ima tak problem, ali se ga zaveda, pa ne govori o tem, ali skrivajo, se pretvarjajo, ker se nočejo, ne zmorejo soočiti z resnico. Ne glede na to, kako se govori, kako smo moški in ženske enakopravni, to v praksi ne drži. V veliko okoljih, tako mikro – znotraj družin, kot makro – v širšem družbenem okolju, se pričakuje od žensk neverjetno veliko stvari in seveda še to, a se na račun tega, da je postala žena in/ali mati, odpove svojim strastem, radostim. Ne dajte se, ne dovoliti si vzeti užitke/razbremenitve. Zakaj živimo? Samo za to, da bomo skrbeli/e za druge? Neeee. Potrebujete čas zase. Svoje bližnje kar povprašajte, kaj bi raje depresivno ženo/setro/nečakinjo/… ali zdravo in veselo sopotnico? Vprašajte jih, če vas imajo res radi ali vidijo v vas samo nekoga, ki izpolnjuje njihova pričakovanja? Ne, ne se izgubiti, ne prodati svojo dušo za odobravanje in hvaljenje, kako dobra mama ste in gospodinja, če to sploh je. Če ni samo nerganje, če nečesa ni, pohvale pa sploh ni. Pa tudi če je. Ni vredno. Sami dobro veste, da ni vredno. Življenje smo dobili za to, da ga ŽIVIMO. In živeti pomeni iskati svoje strasti, seveda poleg vseh obveznosti, ki jih imamo in katere pravite, da izpolnjujete. Ne imejte slabe vesti, pihnite jo strah in se zavzemite zase in za svoje potrebe. Ne vem, če se vam kaj pomagala, samo želim vam, da živite svoj jaz. Želim vam, da ste srečni. Kaj narediti, da bodo pa to sprejeli vaši domači, je pa težko reči. Mogoče ne bodo zmogli, mogoče bodo na pol, mogoče pa bodo v celoti. Ampak bistveno vprašanje je ali se vi zmorete odpovedati še enkrat sebi in svojemu bistvu?
Srečno!
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Pomembno je živeti v ravnotežju. Preskoki Iz ene skrajnosti (kjer si čisto zanemarila svoje potrebe, da si še kaj več, kot le žena in mama) v drugo (ko si zastavila obisk 4-5 krat tedensko) povzročajo očitke s strani domačih. Tudi oni potrebujejo čas, da preklopijo med tako spremenjenim ravnanjem najbližjega. Nenazadnje si s svojim obnašanjem v preteklih letih (ki so te pripeljali do tega, da si zanikala samo sebe) prinesla v svojo temeljno celico, družino, prav tako prepričanje. Kar je na nek način razumljivo, saj manjši otroci veliko bolj potrebujejo mamino prisotnost.
Zdaj je čas za spremembo. A tudi ti lahko ubereš srednjo pot: dvakrat tedensko fitnes, dvakrat zvečer telovadiš doma. Kava s prijateljico lahko pomeni tudi kavo, ko pride ona k tebi domov. Si vzameš čas za prebiranje knjig, za ustvarjanje doma. Greš v bližnji gozd, a povabiš s sabo še moža ali otroke. Postopno jim boš pokazala, da zmorejo marsikaj tudi sami in da je čas, ko se napolnjenih baterij vračaš, efektivneje izkoriščen.
Ne živi s strahom glede ponovitve bolezni – raje poskrbi za lastno uravnoteženje.
Srečno!