Najdi forum

Pozdravljeni,

imam 15 let, hkrati pa tudi težavico, ki je sčasoma, predvsem v zadnjem letu, ko sem vstopila v 1. letnik srednje šole prerasla v velik PROBLEM.

Že od nekdaj sem malce bolj sramežljive narave. Nikoli se nisem trudila, da bi izstopala iz množice, to se je vedno zgodilo samo po sebi. Pa ne zaradi tega, ker bi bila glasna ali zgovorna, v ospredje sem vedno prilezla na drugačen način, recimo s svojimi pisateljskimi dosežki, slikami, fotografijo oziroma nečem, kjer sem se lahko tiho izrazila. Gotovo si mislite, da imate opravka z bodočo tipično umetnico. Umetniki pa so ponavadi … čudni.

Jaz ne želim biti takšna. Zavedam se vsega kar počnem, a si ne morem pomagat. Priznam, da sem precej dobra na naštetih področjih, a umetnosti nočem postaviti na prvo mesto. Zame so prioritete drugje, čeprav je to le malokdaj očitno. Bistvo tega kar skušam povedati je, da se v določenih situacijah ne znam predstaviti v takšni luči, kakršna sem. Moj pravi obraz poznajo le moji bližnji, saj vem, da se mi pred njimi ni treba in da se se niti ne morem pretvarjat. Če vprašate moje starše, vam bodo povedali, da sem (bila) precej uporniška najstnica in to v res pravem pomenu besede. Veliko sem se prepirala z mamo in očetom zaradi popolnoma navadnih stvari. Ena takšnih je mogoče ta, da mi ni bilo všeč, da sta se toliko vtikala v mojo zasebnost. Razumem, da ju je skrbelo zame, a močno me živciralo, da sta skrb izražala z nadzorom vsakega mojega koraka. Za primer, včasih ju rajši nisem vprašala, če grem lahko ven, saj sem vedela, da me preden bom sploh dobila dovoljenje, morala pretrpeti mučne pol ure pogajanja o uri vrnitve, poleg tega pa še podrobno ‘zaslišanje’ o tem, kdo vse bo tam in kaj se bo dogajalo. Kot da sem vedno natančno planirala potek dogodkov?! Vselej pride kaj novega, nepričakovanega, in ravno to je tisto, kar me vznemirja v pozitivnem smislu. No, zato sem raje ostala doma, sama v sobi. K sreči se je situacija z leti malce omehčala, imam več zaupanja. Mogoče ker sem nekoliko dozorela, razmišljam drugače ampak nekaj ostaja. Ne znam si razložiti vsega skupaj, a občutek imam, da sem takrat izgubila del časa, ko bi si morala najti družbo, skupino ljudi, med katerimi bi bila lahko sproščena, energična in nasmejana, kot sem med sorodniki in peščico najboljših prijateljev. Takrat ob obilici časa nisem vedela, kaj bi počela. Tako se je začelo neskončno premišljevanje, kompliciranje, sama sebi sem največji sovražnik.

Moja težava je torej v tem, da me močno skrbi, kaj si drugi mislijo o meni, zato vedno analiziram njihove besede in si jih razlagam po svoje. Nezadovoljna sem s svojim izgledom, rada bi izgubila nekaj kg, a nimam motivacije, zrasla nekaj cm, na to pa nimam vpliva. Kar naprej zardevam, in potem trapam neumnosti, da bi se najraje ugreznila v tla. Komplimente zmeraj zavračam, čeprav vem, da to ne pusti dobrega vtisa. A ni lažje reči ” hvala “, kot pa človeka nazaj obstreljati z ” ah, ne, meni nikakor ni všeč, ne laži … ” ? Ne upam izražati svojega mnenja, saj se bojim zavrnitve in tistega premerjanja s pogledom. Včasih mi je nerodno celo hoditi po ulici ali sedeti na avtobusu. Počutim se nelagodno. Če smo v šoli postavljeni pred kak izziv, kjer je ključnega pomena improvizacija govorjenja, v sebi kar podivjam, čeprav dokler nisem na vrsti, hlinim mirnost. Za vrhunec pa sledi izbruh rdeče barve ne le lic, ampak kar cele glave, ko se zavem, da sem postavljena pred nekaj neizogibnega, na kar se poprej nisem pripravila.

Ja. Zveni kot odlomek iz dnevnika. Lahko bi bil, a še ni zapisan, ker mi list papirja žal ne zna svetovati. Zato prosim za kakršnokoli pomoč, kako naj postanem bolj samozavestna, kako naj se naučim reagirati, kako naj si pridobim večjo naklonjenost ljudi? Pa ne le, da me napotite na psihoterapijo, ker tako hudo še ni, čeprav se sliši, in zato tudi pišem, sicer bi tja že šla. Prebrala sem že mnogo obrabljenih nasvetov po spletu pa ne vem, kje naj sploh začnem. Hvala za vaš čas.

Pozdravljeni,

hvala za vaše sporočilo.

Morda lahko začnem kar na koncu vašega pisma – da ste prebrali že mnogo obrabljenih nasvetov pa ne veste kje naj sploh začnete. Če bi bilo vedenje in čutenje tako lahko spremeniti – zgolj z nasveti, potem verjetno nihče od nas ne bi doživljal stiske ob raznih dogodkih. Navsezadnje lahko kadarkoli in kjerkoli dobimo veliko nasvetov pa vendarle so tako malo učinkoviti.

Spremembe se dogajajo z novimi izkušnjami, uvidi, predelavami, tudi delno z nasveti, novimi spoznanji ipd. Veliko se razrešuje ravno v odnosu z ljudmi. Vsak dogodek oz. občutje, ki ste ga opisali ima globoko v vas nek razlog in pomen. Na primer, omenjate, da vas skrbi kaj si drugi mislijo o vas. Razlogov za to je lahko veliko – ali je to zato, ker se bojite, da vas ne bodo sprejeli? Ali zato, ker ne želite biti izpostavljeni? Ali je kaj drugega? Ko najdete razloge so ti razlogi povezani še globlje – npr. ali ste že kdaj v preteklosti doživeli kaj podobnega in če ja, kakšen je bil ta dogodek… itd.

To je proces, ki se odvija tudi na psihoterapiji. Na kratko povedano je to boljše spoznavanje samega sebe in na ta način se lahko lažje soočamo z vsakdanjimi izzivi. Za psihoterapevtsko obravnavo ne rabimo imeti zelo hude težave, pomembno je, da si pustimo nuditi pomoč, ko jo potrebujemo. Morda le toliko, da lahko potem po tej poti lažje stopamo sami.

Ali lahko te stvari, ki ste jih opisali zaupate svojim staršem ali kakšni drugi odrasli osebi, ki ji zaupate?

Lep pozdrav,

Mag. Miha Štrukelj, Psihoanalitični psihoterapevt v Ljubljani, Link: Psihoterapija Štrukelj

New Report

Close