Moram priznati, da me je precej vznemiril odgovor dr. Pušenjaka, ki govori o tem, da EA ponavadi ni potrebna in da porodničarji pri porodu sami presodijo o njeni uporabi. Se pravi, da si odvisen od tega, koliko ti bodo verjeli, da zadeva boli. Moja sestra pravi, da je bila fino “zadeta”, bolelo ni pa zato čisto nič manj kot prej.

Ob tem se mi čedalje bolj poraja vprašanje, zakaj je moja znanka v Lj. ni dobila in zakaj se nikomur ni zdelo, da je 22 ur resničnega matranja dovolj dober razlog za EA. Ta ženska se svojega poroda resnično spominja kot nočne more. In potem poslušam, da ženske zganjamo histerijo okrog tega. Še nobena ni rekla, da jo hoče dobiti za vsako ceno (in ne glede ne to, kakšen bo porod), večina zainteresirank bi si rade zagotovile možnost – V PRIMERU, DA BI JO POTREBOVALE, kar je v porodnišnicah, ki trpijo pomanjkanje osebja in financ, odveč pričakovati. (Bile so pač redke srečnice)

Ne trdim, da je kriv dr. Pušenjak (ki pridno odgovarja vsem forumkam), daleč od tega, moti me splošna mentaliteta in odnos do porodnih bolečin.

Po drugi strani pa se LJ. KC hvali s srčnimi operacijami pod vplivom EA, ki so bojda veliko boljše kot po vplivom splošne narkoze.

Grožnje o nevarnostih in posledicah. Zelo rada bi slišala kaj o procentih takih negativnih izidov. V Postojni trdijo, da primera hromosti ali smrti ob uporabi EA še ni niso imeli, odkar jo uporabljajo.

Dovolj pošten odgovor bi bil, da EA ne garantirajo zaradi finančnih in kadrovskih težav in ne, da se te en ginekolog, kot piše forumka, otrese z “Tega itak ne rabite.”

Res je, kar si napisala za Postojno. Pred kratkim sem bila tam na predavanju za EA (ker mislim maja tam rodit). Dobili smo tudi napisano, kaj gre lahko narobe in kako to rešujejo. V Sloveniji baje uporabljajo EA že 20 let (za ostale operacije, ne za porod) in se v tem času hromost ali smrt še ni zgodila.

Tudi sama sem bila malo presenečena nad odgovorom dr. Pušenjaka, saj se mi je zdelo, da sem nekoč prebrala njegov pozitiven odgovor glede EA.

Pa še moj odgovor na vprašanje Kdo odloča o vaših bolečinah?
– V Ljubljani: dobra volja porodničarja (in če je anestezist prost)
– V Postojni: denar – 40.000 sit.

Mislim, da je to pravica vsake nosečnosti, da to zahteva. Še posebno, če je za to pripravljena plačati in podpiše izjavo, da je seznanjena z vsemi morebitnimi posledicami.
Zanima me, zakaj zdravniki – porodničarji v LJ tako izrazito odklanjajo EA, če pa je bistveno bolj varna kot splošna anastezija.

Naj opišem svoj primer:

Ko sem prišla roditi svojega drugega otroka (prvega sem rodila normalno, brez kakršnikoli neznosnih bolečin, vedno sem rekla, da tako lahko rodim še 10x ali več) je zdravnik porodničar v LJ takoj v porodni sobi ugotovil, da ima otrok nepravilno lego in da se tako ne bo mogel roditi po normalni poti. Vendar…. “mogoče” se pa bo obrnil v pravilni položaj. Da ne govorim o mojem 4-urnem mukotrpnem preživljanju v porodni sobi, o tem, da so me vsi non-stop nekaj tipali tam spodaj (verjetno so preverjali položaj otroka), non-stop UZ (ki veste, da vsak dotik na trebuh sproža popadke, ki so bili vedno močnejši, da ne govorim, da so bili neznosni)…. Mož, ki je bil prisoten pri porodu, me je poskušal masirati po križu (kar mi je pri prvem porodu neverjetno olajšalo bolečine) vendar pa sem mu komaj odmaknila roko, saj mi je masiranje povzročalo še bolj neznosne bolečine. Komaj sem imela toliko moči, da sem prosila, če bi lahko dobila EA. Reagiranja babice na moje besede ni bilo…
No, potem mi je počil mehur in takrat je bila pa “urgenca” za CR, saj bi se lahko otrok “zagozdil.” In takrat mi babica Beti (ki je bila vseskozi zadolžena tudi zame) rekla: “Kaj bi bilo pa sedaj, če bi imeli EA?” Češ, če bi imela pa EA, pa CR ne bi mogli narediti in komplikacije bi bile tu. Žal, babica Beti, ste takrat verjetno “pozabili”, da sem tudi jaz VMS in da vem, da se CR dela tudi v EA, pa še manj tvegano je kot splošna anastezija. Da ne govorim o vseh “urgentnih” postopkih glede priprave na CR in podpisovanja izjave, da si seznanjen z vsemi posledicami splošne anastezije. Draga babica Beti (in ostale) ter zdravniki (porodničarji in anastezisti): V podpis sem (v takšnem stanju kot sem bila – samo na pol prisebna) dobila v podpis izjavo, da sem seznanjena z posegom CR in z vsem učinki in posledicami splošne anastezije. Zanima me, kdo od vas me je o tem seznanil? – Nihče, pa bi morali, saj jaz nisem bila tega sposobna prebrati! Podpisati pa sem morala v sekundi! Pa je to popolnoma vaše delo (jaz sem pač vedela kaj tam piše, ker je bilo to del mojega dela kot VMS – čeprav je to v celoti delo zdravnika – vendar pa je takšno postopanje lahko v končni fazi tudi del “poravnave d.o.o.” kot piše dr. Pušenjak. Podpisati moraš (drugače ne napravijo CR), čeprav sploh ne veš kaj podpišeš. Ampak, če bi šlo pa kaj narobe, ti bi pa samo “pod nos” dali izjavo, češ saj ste podpisali in ste bili s tem seznanjeni in ste soglašali… Da ne bom po nepotrebnem izgubljala besed…
Da ne govorim o tem, da sem večino časa preležala do pasu v vodi in krvi, kar mi je kasneje pripovedoval mož, ki pravi, da tega poroda pa ne bo nikoli pozabil (v negativnem smislu!).

Naj povem, da tam, kjer sem delala kot VMS, zdravniki porabijo 70-80% časa za popolnoma druge stvari, ki se ne tičejo pacientov za katere so zadolženi. Gre za ti. znanstveno – raziskovalno delo, za katerega dobijo posebej plačilo (čeprav so plačani za svoje službeno delo). Da ne bo pomote, nič nimam proti temu njihovemu delu, ampak samo takrat, če za to ne trpijo pacienti, porodnice, nosečnice…

Upam, da se bo na ta naši pisanja odzval tudi kakšen pristojen zdravnik ali babica iz LJ porodnišnice, čeprav mojega mnenja o tem, da je bila moja zadnja izkušnja tako grozna, da ne želim imeti več otrok (pa bi imela še kakšnega), ne bo spremenil.

Vztrajam pa na stališču, da je EA pravica vsake porodnice (saj podpiše izjavo), ne pa prvobitna odločitev zdravnika. Zdravnik in babica in anasteziolog pa so ji lahko le v pomoč in nasvet pri njeni odločitvi, mar ne?

Spoštovani,

očitno ste res zagrenjeni. Sam načeloma zagovarjam vašim podobno stališče glede pravic o soodločanju pacientov o svoji usodi vendar hkrati menim, da to odločanje ne more biti “bianco ček”, do katerega ima brez omejitev pravico vsak. Vsaj osnove o tem, kar pacient zahteva mora poznati, to pa ni samo po sebi umevno! V porodništvu obstajajo žal določene posebnosti, ki jih ni mogoče primerjati s srčno operacijo niti z ortopedskimi ne. Opravka imamo s povsem drugim bolnikom, če nosečnici sploh lahko rečemo “bolnica”. Nosečnica je zdrava ženska in če ste medicinska sestra, potem bi lahko vedeli, da je naše in vaše prvo načelo pri obravnavi bolnikov: “Primum nil nocere”, kar v prevodu pomeni: Predvsem, ne škoduj! Nikoli nisem trdil, da je EA tako zelo nevarna kot to potvarjate v vaših trditvah in tega tudi nihče drug ni trdil. Ni pa mogoče trditi, da je EA brez vsakršne nevarnosti in razlika je, če uporabiš neko metodo zdravljenja z medicinsko indikacijo ali brez nje! Četudi se nekaj, kar delaš brez indikacije zaplete samo 1x v celem življenju, je to lahko zadnji poseg v karieri! Tudi nisem nikoli trdil, da EA ni potrebna, le da je v LJ vnaprej ni mogoče zagotoviti in da so za to razlogi, utemeljil pa sem tudi, zakaj ni smiselna pri vseh porodih. Vaše trditve o postopanju ob vašem porodu so preprosto nesramne in ker slučajno tam delam in slučajno poznam tudi vse babice, vključno Beti, sem prepričan, da ste nekaj hudo narobe razumeli ali pa ste bili tudi sami v kontaktu do osebja nemogoči, verjetno celo žaljivi, pa čaprav se strinjam, da moramo tudi takim situacijam biti kos na način, ki zagotavlja ustrezno dostojanstvo porodnici in njenemu partnerju. Slučajno sodi babica Beti med osebe, ki svoj poklic jemljejo zelo resno in ne le kot “službo” ki ji zagotavlja plačo!!! Če je pri prvem porodu masiranje hrbta tako pomagalo, pri drugem pa je tako zelo bolelo potem je bilo očitno nekaj narobe in EA bi to morda lahko celo zakrila!!! V skrajnem primeru bi lahko prišlo morda celo do raztrganja maternice kar bi zagotovo pri EA opazili kasneje ali celo prepozno! Tudi Beti zelo dobro ve, da se tudi pri EA lahko orpavi CR vendar ne v EA temveč bodisi kljub vsemu v splošni narkozi lai pa v spinalni prevodni anesteziji. In če je to kar trdite res, bi vas osebno prosil, da naredite prijavo s podrobnim opisom dogodkov, imeni babic in vpletenih zdravnikov komisiji za pritožbe in pohvale KC.
Naj vas spomnim še posebnosti pri porodu, ko se lahko stanje v hipu tako poslabša, da je za reševanje otroka dragocena vsaka sekunda in to ni vedno v naprej predvidljivo ali pa se sprva odložljiva situacija nenadoma spremeni v neodložljivo. V porosnišnici LJ se pri povprečno 15 porodih dnevno to kar naprej dogaja. Kaj je pri vas sicer bilo na stvari (omenjate nepravilno lego) tudi iz vašega dopisa ni razvidno vendar se je osebje očitno potrudilo in v čimkrajšem času organiziralo in tudi izvedlo CR, ko se je pokazala zanj potreba tako, da imate zdaj zdravega otroka, za kar nihče ne zahteva posebne hvaležnosti, ker to delamo iz prepričanja in ker je to naš poklic. In še nekaj, da ne bo pomote. Tudi brez podpisa smo nekateri, ki na srečo še nismo imeli slabe izkušnje s sodišči in smo glede tega še neobremenjeni, opravili CR v interesu otroka, ko je šlo za sekunde. S tem smo tvegali lastno eksistenco v interesu otroka! Pravnikov namreč ne zanimajo razlogi temveč samo to, če so bila ali niso bila kršena pravila, pa četudi so pravila v dani situaciji lahko škodljiva. Dneva, ko bodo pravniki naši in vaši 100%-ni gospodarji pa si nikar ne želite, ker je to v medicini pogubno. To vodi v defenzivno in tehnokratsko medicino, ki je draga in za pacienta ni optimalna. Sicer pa podpis vsaj pri urgentnem CR ne pomeni, da ste seznanjeni z vsemi možnimi zapleti temveč samo s potrebo po takojšnjem ukrepanju v interesu otroka in vsaj na grobo se razlogi za to vedno povedo in kolikor dopušča čas tudi razloži. Pri elektivnem CR pa se običajno podpiše dokumnet o katerem samozavestno govorite pa čeprav v isti sapi pišete, da ga niste niti prebrali.
Če bi želeli zagotoviti res “zavestno odločanje” porodnice o pristanku za CR ali kateremkoli drugem porodnškem posegu, potem bi morale tako izjavo prebrati in podpisati vse porodnice že najkasneje ob sprejemu v porodni blok, še bolje že kar v nosečnosti, saj v pogojih poroda o “prostovoljnosti” in “zavestni odločitvi” pod vplivom strahu in negotovosti glede stanja ploda ni mogoče več govoriti!!! Žal je urgentni CR situacija, v kateri posebnih razprav o tem ni mogoče voditi. Večinoma namreč ni nikakršnega dvoma, da bi otrok brez takojšnjega CR utrpel poškodbe ali bil celo trajno prizadet, v skrajnem primeru bi lahko celo umrl.
Prosim vas torej, da se ozrite nekoliko vase in se iskreno vprašate, kakšen je bil vaš delež pri “neuspeli komunikaciji” med osebjem porodnišnice v LJ in vami. To, da niste dosegli, kar ste si zamislili ni dovolj dober razlog, posebej ne, če je bilo že pred razpokom mehurja verjetno, da bo potreben CR. Takšna situacija pa je do razjasnitve vsakomur poznana kontraindikacija za EA!!!

Spoštovani g. Pušenjak,

Te forume sem na internetu našel šele pred kratkim in bolj po pomoti, kot namenoma. Zamisel in namen teh strani je vse pohvale vredna … kdorkoli si jih je že zamislil. So zbirka nasvetov in tudi nek tlačni ventil za razočarane ljudi.
Teh ljudi, ki so v tem primeru razočarani nad našim zdravstvom, verjemite ni malo. Ena od njih je očitno tudi ga. ”Še ena grešnica”. Verjamem, da njena zgodba ni le izliv besa in obtožb ampak je tudi razmišljanje o njenem resničnem doživetju.
Vem da teh njenih besed nikoli ne bi brali tukaj … če bi bilo v njej več zaupanja v zdravstvene delavce … če bi lahko 100% zaupal vsem okoli sebe, da se trudijo po svojih najboljših močeh. Kajti resnica je ta … in to ona kot zdravstveni delavec verjetno zelo dobro ve, da se dogaja vse preveč malomarnosti in napak v odnosu ”zdravstveni delavec” ( bodisi zravnik, specialist, med. sestra ali kdorkoli drug, ki prihaja v stik s pacienti ) in pacient. Mislim, da bi se ljudje veliko manj pritoževali in prenesli veliko več, če bi vedeli da je bilo v njihovem primeru storjeno vse kar je bilo mogoče v njihovo dobro.
Prosil bi vas, da tukaj ne ponavljam, da si preberete tudi kar sem napisal v odgovor ga. Maji pod naslovom ”ali zdravniki res delajo preveč”.
Zdaj pa roko na srce in čisto iskren odgovor ( pa ne kot zdravnik ampak človek );
V koliko primerih je pacient tretiran tako, da se lahko reče na koncu … tako več ni bilo mogoče storiti???

Zdaj pa še tisti talepši del … na zgornja vprašanja želim vaš odgovor, ker ste eden redkih ( čeprav zasledim vedno le vaše ime in nobenega drugega, tako, da verjetno edini ) zdravnikov, ki poskušajo tukaj pomagati ljudem po svoji dobri volji in ne po kakršni koli obveznosti. Tako da imam občutek, da ste resnično nekdo ki se za ljudi zavzame zaradi ljudi samih in ne denarja. Na moja mnenja bi želel nek objektiven odgovor nekoga ki resnično ve kako te stvari potekajo in močno upam da odgovor ne bo vseboval zdravniške solidarnosti ampak bo napisan od srca.

Zahvaljujem se vam v imenu verjetno vseh forumovcev, da si vedno znova odtrgate že tako močno prikrajšan čas, za svoje odgovore na naša vprašanja in za vašo pomoč. Upam da se bo še kdo Vam podoben našel in poskušal pomagati včasih že obupanim ljudem, ki več ne vejo kam se naj obrnejo. Če bi bio več takih zdravnikov kot ste Vi bi ta forum vseboval marsikatera drugačna vprašanja in predvsem več pohval.

P.S. Če je tukaj še kak zdravnik ali zdravnica, ki se prav tako trudi, da bi pomagala nam preko teh strani, se iskreno opravičujem in jih vključujem v to mojo ”pohvalo”, a v tem kratkem času kar poznam te strani sem zasledil vedno znova le gospoda Pušenjaka.

Spoštovani,

morda bom spet malce zatežil vendar kljub vsem pogromom in “razpihovanju protibelohaljskega razpoloženja” še vedno iskreno mislim, da nas 99% dela dobro in verjetno več kot 50% preveč dobro, sicer bi ne bili na lestvici merilcev kakovosti zdravstva med več kot 20 državami Evrope na 7. mestu (pred Italijo, Španijo, Veliko Britanijo in celo pred Nizozemsko), po lestvici investicij v zdravstvo in deležu BDP za zdravstvo pa med zadnjimi. Torej fenomenalno razmerje cost / benefit, ki gre večinoma na račun zdravja in delovnih pogojev zdravstvenih delavcev samih.
Sicer pa imam glede nepravilnosti v zdravstvu svoje mnenje. Zdravstveni delavci, celo zdarvniki smo morda v nasprotju s pričakovanji čisto običajni ljudje, ki izven svojega dela povsem enako kot vsi ostali državljani doživljajo na lastni koži vse nepravilnosti v družbi in se moramo tem tudi prilagoditi. So tako naša kot vaša vsakdanjost. Če se politika, državne institucije, javne ustanove in celo privatni sektor obnaša vzvišeno in se ukvarja predvsem s seboj in svojimi lastnimi koristmi ter za dosego svojih ciljev nekaznovano uporablja vsa dovoljena in nedovoljena sredstva, potem se zdravstvo od teh vplivov ne more povsem izolirati. Takega izolatorja na žalost še nismo izumili, da bi znotraj sprevržene družbe lahko neprizadeto deloval “idealen sistem” dobrote in pravičnosti, neomejenega požrtvovanja in odpovedovanja lastnim potrebam. Tako se posameznikom pač zgodijo krivice ali vsaj nekorektnosti, vendar kljub vsem stiskam, s katerimi se moramo v zdravstvu ukvarjati, je to malenkost v primerjavi s krivicami, ki se dogajajo v vseh ostalih vsakodnevnih sferah človeških odnosov in udejstvovanj. Nas zdravnike pri tem že močno moti stalno pretiravanje, koliko državljani plačujemo za zdravstvo in pri tem tako malo dobimo. Mislim, da se le malokdo zaveda, kako dobesedno zastonj je vse to, kar naše zdravstvo nudi. Naš zdravnik je v primerjavi z zdravnikom na opevanem zahodu takorekoč neprestano dostopen. Za našemu enak vložek v zdravstvo bi v opevani “Ameriki” dobili 10x manj in za tak vložek kot pri nas, bi lahko zdravnika v “Ameriki” videli le z daljnogledom ali pa morda kvečjemu kandidata za zdravnika, stažista oziroma študenta medicine, ki bi se z zdravnikom o potrebnih postopkih posvetoval po telefonu, izvajal pa bi jih večinoma kar sam v timu s sestro ali tehnikom. Večina opreme, zdravil in potrošnega materijala pa pride iz tujine, tako da smo pri obratovalnih stroškh (razen cene dela) povsem izenačeni z Ameriko ali pa smo zaradi carin in davščin celo na slabšem!
Morda bo kdaj dozorel čas, ko bo večina volivcev spoznala, da je zdravstvo nacionalni bolid v “formuli 1”. Ta je drag vendar lahko zmaguje le, če se vanj dovolj vlaga, ne le volje tima temveč tudi denarja in tehnike, sicer se bolid kvari in izgublja tekme. Do tedaj pa bo žal tako kot je, za veliko večino kar dobro, za redke slabo, za nekatere izjeme pa katastrofa.

Lep pozdrav vsem nosečnicam

Lahko vam povem, da sem bila v podobnem položaju pred nedavnim, ko sem se odločala o vrsti svojega poroda. Predvsem lahko rečem, da me je zbodel način antipropagande glede EA, da niti ne omenjam izjav tipa, češ saj gre za fiziološko bolečino in, da je pač treba potrpeti, razen če nisi nevrotična ženska,… Če nimajo vse porodnišnice pogojev za zagotovitev EA vsem porodnicam, je to razumljivo(do neke mere), ni pa opravičljivo zavajanje in ustrahovanje porodnic s hromostjo itd. Ker sem bila pred svojim drugim porodom, sem se tudi ponovno udeležila Šole za starše, kjer so za razliko od prvič tokrat EA namenili 4 stavke, ki pa niso vsebovali za porodnico nobene koristne informacije, razen tega, da EA boli, ko ti vstavijo kateter. Kot da bi se kdo delal norca in primerjal več ur trajajočo porodno bolečino z vbodom igle. Ko sem vprašala svojo ginekologinjo za mnenje, med drugim, zakaj je EA pri porodu bolj nevarna kot pri ortopedskih posegih, kjer jih uporabljajo tako rekoč vsakodnevno, pa tam svojih pacientov ne strašijo s hromostjo. Odgovor je bil, da je porodna bolečina pač bolečina z namenom. Potem pa sem se stvari lotila drugače. Poskušala sem zbrati različne informacije z vseh vetrov. Mnenje anestezistke, ki se ji zdijo argumenti te vrste smešni, mi je bilo v veliko pomoč. Saj je dejala, da bi se sama prva odločila za to možnost, saj ima 3 otroke in ji je žal, da te možnosti ona sama pred leti ni imela. Prebrala sem več člankov na to temo in poklicala 2 prijateljici, ki sta tako rodili, ena v Parizu, druga na Dunaju. Odšla sem tudi na info- predavanje v Postojno, kjer sem prvič rodila v vodi in odločila sem se za EA. Moj porod je potekal zelo dobro, brez zapletov in bolečine. Sodelovala sem lažje kot prvič, saj sem bila bolj prisebna, ker me bolečina ni ovirala in tudi čutila sem popadke, tako da sem lahko ustrezno pritiskala, ko je bilo to potrebno. Tudi moj mož je opazil znatno razliko med prvim in drugim porodom. Po treh urah sem rodila zdravo deklico, ki je po Apgarjevi lestvici dobila takoj oceno 10.
Da ne bom predolga, vam svetujem le, da se pred odločitvijo dobro informirate in presodite same. EA spremlja nekaj manjših nevšečnosti (kot npr,da po porodu malo dlje traja do prvega uriniranja), vendar le te ne bi spremenile moje prvotne odločitve. Ne želim uplivati na vašo. Dodati želim le eno izkušnjo, ki vam bo morda v pomoč. Pa še to. Kar se tiče Postojne lahko povem, da so zelo prijazni in so mi bili v veliko pomoč, kar veliko pomeni tudi v poporodnem obdobju.

Lep pozdrav in želim vam zdravega otroka in čim lažji porod

Ponovno lep pozdrav!

Gospod Pušenjak … hvala za odgovor in žal se moram v večini pogledov strinjati z vami. Z malo … morate storiti veliko.
A verjemite ni glavni problem v tem … ne morete se skriti za izgovorom da nimate dovolj sredstev in dovolj velikih plač, da bi se vam splačalo potruditi za soljudi. Poglejte sebe … koliko dobite plačano, da si trgate čas in odgovarjate ljudem tukaj? Mislim da nič … pa vseeno to počnete … torej denar lahko odštejemo, ker ga lahko nadomesti tisti občutek, da si naredil nekaj dobrega. Tudi sredstva niso izgovor … res je da z omejenimi sredstvi lahko prej narediš napako, ker vsega ne moreš dovolj kvalitetno preveriti. Tega se močno zavedam, verjemite. A kot primer naj vam navedem, kako zgleda delo resnično brez sredstev … oz odnos zdravnika do pacienta. Karkoli si že kdo misli o Srbih so moje izkušnje take …
Lani sem bil poleti blizu Bačke Topole ( Vojvodina ), naenkrat sem začutil močne bolečine v predelu srca, ker se mi to še ni nikoli zgodilo sem se po kakih dveh dneh odločil da grem vseeno do zdravnika, pa čeprav nisem imel urejenega zavarovanja. Ko sem prišel v ordinacijo in pogledal po njej … zdravstvena torba zdravnika in zeloooo star EKG aparat ( kakršnega nisem videl niti kot otrok ). To je bila vsa oprema poleg tiste mize za pregled. Od zdravil pa samo penicilin in skoraj ničesar več. Razložil sem zdravnici zakaj sem prišel … ona me pregleda, ”slika srce” ( EKG ) … potem pa gleda sliko vzame ravnilo meri tiste krivulje ( kar sem mimogrede doživel le od enenga zdravnika v Sloveniji in sicer dr. Igorja Krampača v Mb ), potem mi da neko injekcijo in reče da naj se čez pol ure vrnem na ponovno snemanje srca. Ko je imela obe sliki ju je primerjala in naenkrat odhitela v višja nadstropja do kardiologa kaj bo on rekel ( namreč na sliki so bile neke nepravilnosti ). Ko se je vrnila mi pove da verjetno ni nič hudega in da je ta napak na srcu že stara a ne more preveriti ker bi rabila kako staro sliko. Prosila me je naj se vrnem še naslednji dan, da še enkrat preverijo če je vse vredu. Rekla mi je tudi naj takoj po vrnitvi vse te slike in njene uzvide nesem do svojega zdravnika da preverijo še pri nas. Čeprav je ena zdravnica in ima preko 15000 ljudi, se je čez dva dni spomnila in me poklicala na moj gsm, da vpraša kako se počutim.
Reče kdo karkoli hoče a takega odnosa pri nas ne poznam. Dr. Krampač se je resnično vedno poglobil ( če ga ne poznate je kardiolog in revmatolog ) in moje slike natančno preučeval. A ker je bil otroški zdravnik kmalu nisem mogel več do njega. Nato pa sem spoznal sistem drugih zdravnikov … bežen pogled po papirju v roku 5 sekund in že je vedel da je z menoj vse vredu. :)) ( upam da res )
Se opravičujem sedaj sem tudi jaz malce zatežil … a hotel sem povedati, da se tudi z manj sredstvi da narediti veliko, če le hočeš in imaš voljo.

Navedel bom še en primer .. pa ga opravičite če lahko;
Zakaj je moja mama invalid … pri padcu si je potrgala vse kite v kolenu, v bolnici pa je zaradi prepira med doktorjema niso dali na pregled z ultrazvokom, tako da sploh niso ugotovili, da ima potrgane kite. To so ugotovili šele, ko bolečine niso in niso ponehale in ko se je začela noga v kolenu zvijati tudi nazaj … takrat pa so že vse kite zarasle … kdo ve kam, skupaj ne. In sedaj ji ne morejo več pomagati ker je prepozno.

V večini drugih strok imaš še drugo možnost, v vaši pa največkrat ne … žal. In tega bi se mogli zavedati vsi mladi, ki se odločajo za zdravniški poklic. In se pri sebi vprašati:>> Ali bom zdravnik zaradi denarja, ali pa zato ker želim pomagati ljudem??

Spoštovani dr. Pušenjak,

Čeprav sem se ob pisanju prejšnjega prispevka odločila, da sem zaključila s to tematiko, ki je (na žalost) do sedaj v mojem življenju poleg očetove smrti pustila največjo travmo, sem ob vašem prispevku prisiljena odreagirati in vam odgovoriti, zgolj v obrazložitev.

Upam, da mi bo svoje razmišljanje uspelo preliti na papir na takšen način, kot si to želim, ne želim vas na kakršen koli način užaliti ali prizadeti, vedite pa tudi, da zelo spoštujem in cenim vaše delo tu na forumih, saj razdajate svoje strokovno znanje in svoj dragoceni čas ostalim, in to ZASTONJ.

Kot je že napisal “Pelikan” moja zgodba ni in ne more biti izliv besa, daleč od tega, saj sem po naravi preveč tolerantna in vzdržljiva (po mnenju okolice). Kot VMS tudi nisem bolj zahtevna od ostalih, daleč od tega. Saj poznate, da nas je strah nepoznanega (zame pa tega ne morete reči: polega tega, da sem VMS sem bila tudi porodnica v drugo.) Sedaj se ob vsem tem sprašujem le zakaj imam tako čudovite spomine in izkušnje iz prvega poroda, prav tako v Ljubljani? Mogoče sem bila takrat “normalna”, pri drugem porodu pa sem “nekaj hudo narobe razumela ali pa sem bili tudi sama v kontaktu do osebja nemogoča, verjetno celo žaljiva…” kot ste vi napisali. Ja, dragi dr. Pušenjak, tu pa ste se hudo zmotili ali pa ste šli iz pozicije “napad je najboljša obramba!”, saj s takšnim načinom označevanja porodnic, nosečnic in pacientk hočete sebe (tu mislim na zdr. osebje) “oprati” vsakršne krivde pri kakršnemkoli nezadovoljstvu nasprotne strani.
In kaj sva imeli “takšnega” s sestro Beti? Bom do podrobnosti napisala vse, pa ne bo zavzelo veliko prostora. Pome je prišla (sredi noči – mogoče je to vzrok?) v sprejemno, me kratko pozdravila in me odpeljala v I. nadstropje – porodni blok. Ob njenem nastavljanju porodnega zapisnika sem jo vprašala, če nimajo nobene porodnice, ker je tako tiho (rekla sem zgolj zato, da bi razbila tisto tišino med nama, ki je bila kar mučna). In njen odgovor: “NIMAMO NOBENE, KI BI ROJEVALA SKOZI USTA!!!” Poleg kratkega pozdrava in tega krutega odgovora, za katerega bi bilo bolje, da ga tudi ne bi bilo, nisva z možem od nje dobila popolnoma nič več: nobene vzpodbudne besede, nobenega drugega odnosa, …, nič do česar bi bila upravičena. Hvala Bogu, da nama je vsaj zdravnik – porodničar namenil nekaj besed – in zato mu bova vedno hvaležna. Da ne bo pomote: od babice nisva pričakovala, da nama bo povedala kako porod napreduje, v čem so težave oz. problemi oz. druge strokovne obrazložitve … pričakovala pa sva vsaj tisto bližino babice, tisto dodatno psihično moč, ki bi nama jo morala dati.

Verjemite, da najine izkušnje iz drugega poroda ne bi nikdar in nikoli nihče prebiral na teh straneh, če naju ne bi odnos porodnica – babica tako zelo prizadel. Ob tem pa moram pohvaliti oba zdravnika – porodničarja, ki sta se res trudila in nama z možem tudi v grobem – toliko kot je bilo seveda nujno – tudi povedala.

Sedaj pa vas osebno sprašujem dr. Pušenjak: Ali se vam zdi to vedenje oz. njen grob odgovor primeren in dopusten? Nama z možem ne. Pa mislim, da pri tem mnenju še zdaleč nisva osamljena.
Do tistega trenutka, ko sem odšla roditi drugega otroka, sem že kar nekaj časa opravljala delo VMS v KC (tu mislim na leta, da ne bo pomote z vaše strani in s tem plaza očitkov in nepotrebnih klicajev (!!!)) in ker je babica v porodnišnici tudi profil VMS (včasih to ni bil pogoj, pogoj je bila samo specializacija po SŠ) vas moram spomniti, da obstajajo naslednji odnosi: VMS-pacient, VMS-zdravnik, VMS-VMS in VMS-SMS. Če je njen odnos do vas kot zdravnika zelo dober, še ne pomeni, da je njen odnos na drugih ravneh tudi tak, kajne? Ob svojem delu sem spoznala, da je odnos VMS – pacient najtežji in da ga marsikatera med. sestra ne zmore (to pomeni, da tudi v tistih najbolj kritičnih trenutkih, ko ji gre vse “narobe” in ima slabe trenutke oz. dneve (ki jih ima prav vsak od nas) ohrani prijaznost, dostopnost, nežnost,…). Jaz lahko mirno rečem, da je meni to do danes uspelo, saj se odlično razumem s pacienti (ki me imajo radi in se me z veseljem spominjajo, saj me “cukajo” za rokav, pa naj bo na cesti, v trgovini, gostilni, na izletu) in z zdravniki s katerimi sodelujem (z večino od njih smo tudi prijatelji izven službe), malo manj (priznam) pa s SMS, katerim predstavljam “šefico” in od katerih zahtevam red, natančnost, prijaznost oz. vse kar je potrebno za čim boljše počutje pacienta. Mislim, da vse pove dejstvo, da pacienti ob morebitni ponovni hospitalizaciji želijo posteljo na ti. “mojem delu oddelka”.
To je moja “replika” na vaše opisovanje mojega značaja pri porodu. Mislim, da napisano pove vse..

Kot vidite, zelo dobro poznam delo zdr. delavcev in čeprav sem tudi sama del njih moram priznati, da “Pelikan” razmišlja pravilno. In dokler bo miselnost vseh zaposlenih v zdravstvu (med drugim opažam, da je to tudi vaša, na žalost, čeprav vas cenim zaradi že zgoraj napisanega) takšna kot je, se razmere ne bodo spremenile. Poznam tudi organizacijo zdravstva in delo v nekaterih evropskih državah in v ZDA tako, da se v nekaterih stvareh z vami strinjam, z nekaterimi pa se ne morem. Še vedno pa velja rek in s čimer se srečujem tudi vsakodnevno, predvsem med belimi haljami, da “vrana vrani ne izkljuva oči!” Ja, so tudi izjeme, mogoče ste včasih med njimi tudi vi, da poskušajo in delajo po svojih najboljših močeh izključno “za dobro pacienta”, vse preveč pa je takšnih, ki delajo predvsem za svoje dobro. Ne rečem, da v drugih poklicih in v drugih službah ni tako – povsod je glede kvalitete zaposlenih porazdelitev v obliki “Gausove krivulje”. In strinjam se z ugotovitvijo nekoga, ki je tudi pisal v okviru te tematike, da se z vašo trditvijo, da je 99% zdravnikov dobrih, ne strinja. Če bi bilo to res, bi bili slovenski zdravniki svetovni fenomen.

Edina pot za izboljšanje razmer v zdravstu je sodelovanje zdravstvenega osebja na eni strani in “potrošnikov” teh storitev na drugi. Dokler pa prva stran preveč in izključno prepričana o svojem “izključno pravilnem delovanju in razmišljanju” pa se razmere vsekakor ne bodo izboljšale in bomo/bodo “potrošniki” iskali mesto in kraj, kjer bomo ustrezno strokovno, predvsem pa človeško oskrbljeni.

Dr. Pušenjak, ne želim in ne pričakujem nikakršnih komentarjev na moje pisanje, razen tega, da me zanima kako komentirate obnašanje babice Beti do naju z možem in zakaj ste mogli mene kot osebo (ki me ne poznate, jaz vas poznam in moram povedati, da ste me malo razočarali) glede vedenja tako, po pravici rečeno, grdo opisati. (Sodelavka, ki je to prebrala in s katerega računalnika pišem, je namreč ostala brez besed…). Če bi bila v resnici takšna kot me opisujete verjemite, da me takšno obnašanje sploh ne bi prizadelo.

Pa lep pozdrav!

P.S.: Prosim vas tudi, da pri morebitnem odgovoru ne uporabljate toliko klicajev (!!!), ker po njih sploh ni potrebe…

Miranda je pisal/pisala:
>
> Res je, kar si napisala za Postojno. Pred kratkim sem bila
> tam na predavanju za EA (ker mislim maja tam rodit). Dobili
> smo tudi napisano, kaj gre lahko narobe in kako to rešujejo.
> V Sloveniji baje uporabljajo EA že 20 let (za ostale
> operacije, ne za porod) in se v tem času hromost ali smrt še
> ni zgodila.
>
> Tudi sama sem bila malo presenečena nad odgovorom dr.
> Pušenjaka, saj se mi je zdelo, da sem nekoč prebrala njegov
> pozitiven odgovor glede EA.
>
> Pa še moj odgovor na vprašanje Kdo odloča o vaših bolečinah?
> – V Ljubljani: dobra volja porodničarja (in če je anestezist
> prost)
> – V Postojni: denar – 40.000 sit.

Nikoli, ampak res nikoli več v življenju ne grem roditi.

O porodnih bolečinah moški zagotovo ne morete biti tako zelo “frdamano” prepričani.Glede nesramnosti babic (kot je to Jelena Kecman), pa ti ni potrebno pač čisto nič več govoriti. Jaz sem od bolečin dobesedno onemela, kaj da bi se lahko še s kom prepirala, pa bi bilo bolje, če bi lahko kričala, še prej pa prebrala brošuro, ki jo očitno imate le za razkazovanje EU.

Pa brez zamere

V imenu ……….. & …………..& ……………, amen!

Jania sploh ni tako hudo.Manj ko komplicaras bolje za-te.

Meni se izkušnja, ki jo je opisala Še ena grešnica v ničemer ne zdi žaljiva. Je le opisala izkušnjo, in to pravico kot človek verjetno ima. In ni edina!!!!!!!!!

g. Pušenjak, vaš odgovor samo potrjuje posredne in neposredne govorice o ljubljanski porodnišnici, v kateri je osebje vsaj na verbalnem odnosu do porodnic
skrajno neprofesionalno!!! Če ne drugega lahko za boljšo kakovost v vaši porodnišnici začnete pri bontonu.
Vaš odgovor pa je ciničen in žaljiv. Tipičen za nadute medicince…
Še dobro, da niste ženska in ste brez skrbi, da bi morali kdaj “rojevati skozi usta”.

Malo pozno, vendar od srca: ponavadi so pri vseh takih zadevah odločilne tri postavke:

veze, denar in sreča.

V tem vrstnem redu.

lp

Porod je za ženske lahko izkušnja, ki jo zaznamuje za celo nadaljne življenje. Tudi jaz sem se že zamislila nad odnosom zdravnikov (tudi zelo cenjen zdravnik porodničar intervjuvan v Delovi prilogi Ona), ko dajejo izajev tipa: nobena še ni umrla od bolečin, pripombe nad histeričnostjo ženske in podobno… Kako mora nekdo, ki poroda nikdar ne bo izkusil na lastni koži dajati takšne izjave.
Ženske se TUDI zaradi takšnih stvari manj odločamo za otroke.