Ko se v zrelih letih sprašuješ kdo si, kaj si in kam sploh greš. Zakaj živiš, zakaj si sploh takšen kot si, zakaj nisi drugačen, zakaj hrepeniš po nečem pa le-tega kar ne moreš imeti in zakaj toliko neizpolnjenih želja, zakaj ne moreš imeti tega kar si želiš. Zakaj je tako težko dobiti tisto kar si želiš? Zakaj je določenim ljudem prepovedano imeti to kar si želijo? Zakaj ne moreš biti s fantom, ki ti je všeč, vsaj dobiti priložnost za spoznavanje? Zakaj vedno in znova nove slabe izkušnje, nove bolečine zaradi neizpolnjenih želja? Zakaj toliko bolečine?

Ne razumem in si ne morem olajšati trpljene ker se znova kažejo dejstva in utemeljitve, da tisti ki jim je življenje od rojstva naklonjeno, so tudi v zrelih letih bolj zadovoljni in srečni. Zakaj ljudje, ki so že v otroštvu pretrpeli toliko, še kar naprej trpijo in imajo uničeno življenje tudi v odrasli dobi. Zakaj smo otroci iz neurejenih družin in družin alkoholikov obsojeni na propad, čeprav se trudimo in hočemo iti ven iz tega? Zakaj smo obsojeni na slabe stvari, čeprav nobenemu ne delamo nič hudega? Zakaj se ne moremo znebiti strahu, slabih spominov in bolečine? Ali ni dovolj. da smo trpeli v otroštvu, ali ni dovolj da nam je najlepši del življenja uničen?

Hm. Vprašanja o smiselnosti trpljenja so gotovo ena od najtežjih življenjskih vprašanj. V čem je smisel vsega tega. Obdržati vero, v karkoli že, v takih trenutkih je najtežje. In mogoče ti celo uspe, nekaj časa, nekaj let. Potem pa se naveličaš verjeti v nekaj, kar se ne pojavi na obzorju. Gledaš ob sebi srečne ljudi, saj tako se ti zdi. Zdi se ti, da imajo vsi okoli tebe boljše življenje, da gre tebi najslabše. Dobiš občutek nepoštenosti, krivičnosti, ki se ti je prilepila na kožo in katere vonj te ne zapusti. Lahko se umivaš in umivaš –berite trudiš- a vonj ostaja na tebi, celo v tebi. Vonj, ki te je zaznamoval kot majhnega otroka, in te ne zapusti. Težka so vprašanja o tem: »Kaj lahko zagreši majhno dete, da doživlja čustveno, telesno, spolno nasilje?« In zakaj ni konec. »Kam gre moje življenje?« »Ali gre vse v nič.« Lažje je, če imamo vero. Vero v nekaj, nekoga; če verjamemo, da smo duša, duša, ki se uči tukaj na Zemlji. Če presežemo ozko potrošniško misel, da smo tukaj zato, da bomo neskončno uživali. Pa tudi, če ne morete verjeti v tak pogled na svet, pogled skozi oči učeče duše. Poskusite kljub vsej svoji bolečini, videti lepe stvari. Poskusite se kljub bolečini radostiti malenkostim. In če je ena na dan, je pač ena. Poskusite tisti trenutek, ko se v vas naseli radost, to radost občutiti v vsej celovitosti. Dovolite ji, da vam preplavi telo. Dovolite jo občutiti do kosti. Bolečina in razočaranje vas bosta počakala, nič bati. Samo za nekaj trenutkov pozabite na muke preteklosti. In potem to počnite čim bolj pogosto, vedno globlje, vedno bolj srčno. Ter prosite, prosite življenje vedno znova, globoko iz srca, da naj se vaše trpljenje konča, da naj bo končno konec, ker imate dovolj in je čas, da zaživite sproščeno in srečno. »Prosite in dano vam bo.« Upam, da nisem bila preveč religiozna ampak na taka vprašanja težko odgovoriš, ne da bi se dotaknil teme vere.

Srečno!

Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka

Treba je spremeniti zorni kot. Ne gledati, česa nimaš, ampak kaj imaš, kaj si dobil v življenju dobrega in kaj ti je tisto zoprno kljub vsemu koristilo.
Poleg tega se mi je pa že velikokrat zgodilo, da človek, katerega življenje na zunaj zgleda idealno in bi na prvi pogled takoj zamenjala z njim, potem ko ga pa boljše spoznaš in ti več zaupa, se pa izkaže, da ima njegovo življenje tudi temne strani, samo bolj skrite so. Nikogar na tem svetu ni, ki bi imel idealno usodo in ga ne bi nič bolelo.
Zakaj ljudje, ki so že v otroštvu pretrpeli veliko, trpijo še naprej in imajo uničeno življenje še v odrasli dobi? Zato, ker premalo naredijo na sebi, premalo časa posvetijo predelavi vsega, kar se je dogajalo in ker kot odrasli preslabo poskrbijo sami zase. Ker še naprej živijo v prepričanju, da si nič dobrega ne zaslužijo, si pustijo skakati po glavi, delajo vse samo za druge, se preveč zatekajo v bolezni in stokanje, jamranje, jezo na starše in cel svet….

Kaj opravilno sposobnemu človeku preprečuje, da si ne uresniči svojih ciljev – samo ta ovira v glavi, v njegovi glavi. Okolica nima nič proti, če človek poskrbi zase. Večinoma ti slej ko prej začnejo pomagati, vsak ima rajši dobrovoljnega človeka, kot eno kislo in jezno kumaro, ki samo grunta o starih krivicah.

Če pa se ti to posreči in uspeš najti zadovoljstva v življenju, potem pa počasi postajaš drugi človek, stare krivice in trpljenje, ki si ga doživel, začne bledeti, ker nimaš časa zanje, ker ti je tukaj in zdaj lepo in greš rajši za svojimi cilji in delaš tisto, kar te veseli. V nekaj letih postaneš drug človek.

Ni treba ostati tam, kamor te je življenje postavilo kot otroka. Obstaja pot ven, ni lahka in dolgo traja, vsekakor se pa zelo splača iti po njej.