AnnaLaeca tako kot ne moreš na forumu diagnosticirati mom, tako tudi ne moreš trditi, da gre zgolj za alkoholizem. Mnogo žrtev se je znašlo v hudi stiski, ker strokovnjaki niso prepoznali sociopatskega vedenja nekoga, ki je bil tudi alkoholik. Vedenje je sicer res podobno in osebnostne motnje lahko zares potrdimo, šele ko alkoholizem pozdravijo, vendar je kljub temu mnogo vedenj, ki lahko poažejo, da se za alkoholizmom skriva še mnogo več.

GittaAna

Čas za ponovno poročanje in recimo temu tudi zaključek te debate…Po razhodu z njim se stvari počasi normalizirajo, na sodišču sva uredila vse kar je bilo še potrebno, on živi dalje svoj razuzdan svet, poln alkohola, žensk, brez vseh skrbi, ne obiskuje hčere, ne pokaže nobenega zanimanja, ko sva se razhajala pred sodiščem sem mu rekla, da ne vem kako bo nekoč razložil hčeri svoje obnašanje in je rekel le: ,,Rad jo imam in tebe tudi”. Jaz sem ga poskušala čim manj gledati, ker imam občutek, da tega človeka ne bom nikoli prebolela, ne glede na vse kar mi je storil, sploh ne vem od kje mu takšna moč, od kje mu moč, da so ženske od njega čisto zmešane, vedno ima kakšno na svoji strani, ne glede na to, da vse vedo oziroma bi morale vedeti, koliko škode je že povzročil, glede na to, da mu ni popolnoma nič mar za otroka, to bi moral biti znak za vse, ki se še zapletajo z njim. Tega jaz pač ne bom rešila, nikoli se ne bo spremenil in nikoli ne bo imel nikogar rad, dober je le za ustvarjanje zmede in paše mu tako. Jaz sem spoznala nekoga, ki sem ga bežno poznala prek njega že prej, on se je zaljubil, meni pa noče spodnesti tal pod nogami. Prebolela vem, da še nisem, GittaAna in ostale, ki ste to doživele sprašujem vas, a ste sploh kdaj zares prebolele?? Človeka nehaš pogrešati, vendar dejanja so bila tako velika, da ne vem, če bom kdaj v celoti prebolela. Razočaranje je bilo in je še vedno tako veliko, da sem okrog sebe sezidala nekakšne zidove in blizu ne pustim nikogar. Želela bi drugače, pa ne gre. In mislim, da ne bo nič kaj drugače čez eno leto, dve. Človek mi je pomenil vse in brezobzirno je odšel skozi vrata in pokazal čisto drug obraz, jaz pa sem ga imela tako zelo rada. Tako zaljubljena nisem bila nikoli prej in najbrž ne bom nikoli več, razen če ne bom srečala še enega MOMsterja. Probam razmišljati na način, da je prav, da me ne odnese tako kot takrat, vendar pa je bila tista zaljubljenost tako božanska, da če nimam tistega občutka z nekom drugim potem raje nimam nič. Človek, s katerim se videvam sedaj razmišlja normalno in nimam tistega občutka RUN AWAY, kot sem ga imela že na začetku pri unem. Ne bom se nikamor zaletela, želim ga spoznati, ne mislim z njim živet sploh, želim pač nekoga za družbo, vendar me je takooo zelo strah. Strah, da se mi bo še kdaj zgodi kaj podobnega, strah, da ga bom le vzljubila (ampak nikoli tako ljubila) in bo potem spet šel. In strah, da ne bom unega nikoli prebolela. Da me bo metalo ob tla vsakič, ko ga bom videla. Skupaj imava hči, bog ve kaj še bo, verjetno se bo enkrat kar zmislil, da bi jo pa malo videl, tudi meni je rekel, da on bi jo videl na ta način, da se mi vsi trije skupaj dobivamo, drugače pa ne. Tega pač jaz ne morem. Ker bo ustvarjal samo zmedo. Želim si, da bi nekoč prišla do tega, da vse kar je bilo je bilo popolnoma nerealno in zlagano in da če bom želela neko resnično zvezo, da takih presežkov v čustvih pač ne bo. In mika me le tisto…še kdaj podoživeti tiste filinge, kot droga je bilo. Toliko iz moje strani, nazaj k njemu se ne bom nikoli vrnila, upam da bo šlo življenje naprej, glede čustev ne morem reči, da verjamem, da me čaka še kaj boljšega, upam pa, da me čaka kaj bolj realnega. Srečno vsem in hvala za tole debato.

Pozdravljena tigronitica
Čeprav si debato končala ti moram povedati nekaj besed.
Ko sem prebirala tvojo zgodbo sem v bistvu prebirala mojo zgodbo. Razlika je le v tem, da moj mož denar ima in da sva še vedno skupaj.30 let zakona. Vesela sem zate, da si se ga rešila, imaš upanje na lepše življenje. Jaz sem večkrat poskusila in okolica je bila popolnoma proti meni, češ kaj počnem tako super človeku. To, da me je večkrat zapustil nazadnje za leti in pol, ter živel z prostitutko. Jaz pa sem ga po začetni oddahnitvi od njega začela idealizirat…kot ti ( nikogar ne bom tako ljubila…ipd..saj poznaš) in tako sva skupaj, jaz pa si ne morem odpustiti, da sem zopet podlegla. Sedaj se pripravljam na ločitev, ki bi jo morala speljati že pred časom.
Ne verjemi gittaani, da je le alkoholik, ker si opisala popolnega sociopata. Alkoholiki imajo vsaj občasno čustva.
Nikoli več ga ne spre4jmi, ne žaluj za njim…verjemi, če ga sprejmeš nazaj boš obžalovala do konca življenja. Jaz obžalujem in rešujem kar se da rešiti. Zelo sem vesela zate in ti želim obilo lepih trenutkov n življenju.