Pozdravljeni,

ure in ure sem presedela za računalnikom in poizkušala ugotoviti, kaj se pravzaprav dogaja oziroma se je dogajalo…prijateljica je bila prva, ki mi je omenila MOM in tako se je začelo spoznavanje krute resnice, ki pa je najbrž še kako resnična, čeprav kar ne morem verjeti. Upam, da ne bom predolga, a vas vseeno prosim, da me preberete in poveste, kaj hudiča se dogaja.

Pred tremi leti sem spoznala njega, skupaj imava hčerko in on naju iz nenada zapustil pri njenih 10. mesecih. Kar tako z danes na jutri…

Takoj mi je bil všeč, zelo všeč. Najin začetek je bil presežek vsega, kar sem prej doživela do svojega 32. leta. Tako dobro se nisem imela nikoli prej, pa čeprav sem že na samem začetku vedela, da me obhaja nekakšna zlo slutnja, ki si je nisem znala razložiti in se niti nisem ukvarjala z njo. Bil je drugačen, vsaj njegov stil oblačenja je iztopal do skrajnosti, živel je v najemniškem stanovanju skoraj brez vse opreme, brez televizorja, interneta, pač mislila sem si, da je totaln minimalist. Dotlej še nihče ni z mano delal tako lepo, takšnih objemov in noči si še v sanjah nisem znala predstavljati. Veliko sva žurala, vsi po vrsti so se čudili, da si je končno spet našel žensko in to lepo ženko. Zelo mi je laskalo, ko sem imela občutek, da so vsi govorili o tem in nikomur ni bilo jasno, kaj ta ženska počne z njim, njemu pa je to tudi najbrž dvignilo izkrivljeno samozavest. Veljal je za samotarja, ki vse dneve preživi v službi in potem za šankom in sedaj pa je srečal mene. Predstavili so mi ga kot človeka, ki nima nič od življenja, ki je zamorjen in živi nek svoj svet. Kakšen zagon sem dobila, da bo odslej vse drugače, sedaj je srečal mene in njegove bede je konec. Za seboj je imal cel kup neuspešnih zvez, iz ene tudi hčerko, za katero sem kasneje spoznala, da ga niti ne zanima kaj dosti oziroma da vse kar počne z njo počne zaradi enega občutka, da pač more. Ampak me to sploh ni motilo. Njena mati je bila najbolj grozna ženska, ki jo je srečal, čeprav danes na vse to gledam drugače oziroma mi je jasno, da je bila tisto njegova resnica, pač verjela sem vse kar je povedal. Nikoli nisem točno vedela kdo sploh je, vse stvari iz preteklosti je povedal tako nekako napol, da nisem nič vedela pri čem sem. Ampak tisto je bila preteklost in mislila sem si naj tam tudi ostane. Sedaj bo seveda vse drugače. Bila sem mu blazno všeč, mogoče je to tudi edina stvar za katero sem danes prepričana, da je res bila. Ampak prepričana sem tudi, da sem mu bila res všeč samo na tistem začetku….ko sva lahko skupaj žurala, bluzila in imela vso svobodo tega sveta. Po par mesecih se je zgodil prvi čuden dogodek, ko ga po nekem žuru ni bilo domov. Jaz sem odšla na nek drug žur, njemu pa da se ne da nikamor. Ko sem prišla k njemu domov v prazno stanovanje mi sploh ni bilo nič jasno kje je, klicala sem ga neštetokrat in javil se je šele naslednji dan, da so spali na nekem parkirišču in da naj spokam, da to je bilo vse in adijo. Kasneje so bili v neki oštariji in mi je pred vsemi govoril, da kaj mislim da sem, da tako lepa pa spet nisem in da naj nekam odjebem. Nikamor nisem šla, pa bi morala in bi se že takrat rešila vsega tega, kar je sedaj. Domov je prišel ves skesan in tako sva šla dalje. Sledilo je polno čudnih dogodkov, ki so bili ekstremni na tak ali drugačen način. Doma je bil totaln kuža, ko sva stopila iz stanovanja pa je z dvignjeno glavo hodil okrog in nastopal, kot blazno samozavestna oseba, čeprav je bil in je še vedno daleč od tega. Vseskozi je bil nezadovoljen in zafrustriran s svojim telesom, veliko je spal. Počasi sem začela spoznavati ta njegov svet, ki se mi je zdel tako čuden, a on mi je bil še vedno noro všeč. Njegova družina je par revežev na kupu, ki vsi živijo eden mimo drugega. Vsak je vedno počel kar je hotel, nobenih meja ni bilo. Niti pri vzgoji najbrž ne. Nobenega skupnega kosila, izleta, ničesar sploh, kar pač počnejo običajne družine. Opazila pa sem, da je njegov oče edina oseba na temu svetu, ki se je boji, čeprav kaj veliko sploh nista komunicirala med sabo. Pravil je vse sorte stvari iz svojega otroštva, pa še danes točno ne vem, kaj je bilo s tistim njegovim otroštvom tako hudega. Najbrž le to, da ni bilo nobene povezanosti in vzgoje, da je bil vsak prepuščen sam sebi in ni bil nikoli za nič kaznovan.

Njegovi prijatelji so čez čas začeli praviti, da je postal mnogo boljša oseba, kot je bil, nič več zamorjen, manj zapit, agresiven, jezen, skratka čisto nekaj drugega, kar je bil pred mano. In res se je zdelo, da mu je dobro. Govoril je kako me ima rad, vsak dan je to pravil in da ne more verjeti, da me je spoznal in da naj nikoli ne odidem, da sem vse oh in sploh, najlepša in ne vem kaj še. Najboljša stvar, ki se mu je sploh kdaj zgodila. Potem sem zanosila….in nič več ni bilo kod je bilo prej. Nisem več mogla z njim na pir, ostajala sem doma, on pa je vsaj 2x na teden moral nujno pit, ker taprav dec se ga pač more it napit, to je pravil vedno in povsod. Stalno sem imela nek občutek, da nekaj manjka, da ni pristno, sploh ne znam razložit, neki mi ni štimalo veš čas kar sem bila z njim. Stalno je bilo nekaj v zraku. Kot da sem skozi imela občutek, da sploh ne vem kdo je. Med nosečnotjo so se dogajali taki in drugačni prepiri…in med nosečnostjo se je začelo, da je po skoraj vsakem prepiru odšel v oštarijo in pil tudi po 2 dni skupaj in me totalno ignoriral. Nič nisem smela reči, vsako stvar je razumel kot napad na njega, pa čeprav je bilo daleč od tega. Za marsikatero banalno stvar se je on razkuril in šel in briga ga. Tolikokrat je čisto zapretiraval. Čisto nelogično mi je bilo, nikoli nisem razumela zakaj to počne na tak način. Pač se skregaš oziroma niti ne skregaš, samo pač vsakdanje stvari živiš in nisem razumela zakaj vedno takšna drama. Kot da bi samo čakal, da je bilo nekaj, da je lahko šel skozi vrata. Enkrat je po dveh dneh prišel pijan in sem ga klofnila in me je počil nazaj. Pač prva sem ga jaz in mi je vrnil. Vedno je pravil, da če ga bom jaz, da me bo nazaj. In tako je tudi bilo. Počasi sem ga začela gledati, kot da je res čisto drugačen, nobena stvar mu ni nič pomenila, vse je bilo dobro tako kot je bilo, nič kaj ga ni zanimalo, vse sem urejala sama, ker pač on ni pri nobeni stvari pokazal nobenega interesa, to pa je razumel kot da sem jaz šefica, pa ko to res nisem želela biti. Ma čisto vseeno mu je bilo za vse. Kar se tiče otroške opreme sem vse sama rihtala, ko smo šli na morje ni niti za eno stvar vprašal a imamo to ali ono, samo znosil je vse v avto in smo šli. On pač ne rabi nič, razen sebe. Sploh ni razmišljal, ker je itak vedel, da bom vse porihtala jaz. Ko smo prišli iz porodnišnice ni bilo nikjer nobene dobrodošlice, kot da bi eno vrečo krompirja prinesli domov je bilo. On je počasi postajal vse bolj čuden, ni veliko govoril, stalno je bil napet, veliko je počival in skratka ni počel nič pametnega. Samo alkohol ga je sprotil in komaj je čakal, da je lahko šel ven. Tudi drugače se je stalno z nekom nekaj menil, stalno neki opravki, tudi po pakrkrat na dan je šel iz stanovanja po tem, ko je bil že večino dneva na šihtu. Doma mu pač ni bilo kul, ker je bilo polno obveznosti, to razumem šele sedaj. Takrat sem ga pač imela za nekoga, ki stalno nekomu nekaj pomaga, jaz pa sem bila večinoma sama s tamalo in sem bila popolnoma izčrpana in tečna. Poleg tega sem celotno stanovanje rihala sama, prala, likala, kuhala, vse, on pa še ene žarnice ni mogel zamenjati, če nisem 5x rekla. Nič kaj dosti nisem imela od njega, razen skrbi kaj rečem, kako rečem, da se ne bo razkuril in mi nato še on povzročal dodatne težave, ker ne vem koliko ga bo razkurilo, koliko dni bo pil, a bo prišel spat domov in ali me bo kar najraje zapustil, ker sem tako grozna. Ko sem ga spraševala zakaj gre in se ga napije je vedno pravil Ti se vprašaj zakaj sem šel. S prejšnjim fantom česa takega tudi približno ni bilo. Tista njegova napetost in nesproščenost in govorjenje, da ga stalno nekaj usmerjam mi je že res dojadilo in sem sama pri sebi upala, da bo nekoč že bolje. Vseskozi je bilo polno ene drame, adrenalin na polno. Nekega večera ga je potem klicala ene ženska in sem spraševala, da kaj se gre in to je bil začetek konca. Iz tistega prepira (popldne je bilo še vse ok in kako me ima rad in bla bla bla) je rekel, da se mu več ne da, da to ni za njega in da gre. Pustil naju je sami, nič več se potem ni brigal za tamalo, on o tem kaj je storil ni nikoli potem sploh razmišljal, on je vedel, da je ona porihtana in drugo ni bilo važno.

Po tistem sem doživela grozen šok, tri tedne se sploh nisem mogla pobrat, stalno sem premlevala kaj se je zgodilo, kako lahko kar naenkrat greš, kako ti je kar naenkrat vseeno za vse. Toliko vprašanj in nobenega odgovora. Vsi so se čudili, še danes ni nobenemu jasnu, kako da je kar šel, pa čeprav sedaj vem, da je bilo pri prvi hčeri enako. Naveličal se je. Naveličal – niti ne vem, če je to pravi izraz. Odgovornost in obveznosti, ki jih je prinesla družina so postale prevelike, v tej vlogi se ni nikoli našel, to ga je dušilo, popolnoma je izgubil sam sebe. Ni več imel svobode, počutil se je podrejenega, meni je celo rekel, ko je odhajal: Imam te rad, vendar imam sebe še raje in ne morem zatajiti sebe zaradi tega, kar ti hočeš od mene. Ni mi bilo jasno, kako lahko greš in ne vprašaš več po otroku, niti ali je ok, ali ti zmoreš… Sedaj vem, da on o tem sploh ni razmišljal, on je šel in ni nič razmišljal o tem, kaj je naredil. On se je osvobodil, nič več ni bilo nikomur treba praviti kam gre, zakaj gre, kdaj pride, ali sploh pride. Kakšna družina, otrok, to ni za njega, nima sploh tistega čuta, sploh se ne znajde, ne funkcionira v takem okolju. On funkcionira v situacijah in stvareh ki so ekstremne, abnormalne, nelegalne, funkcionira v kaosu. In sedaj ko gledam za nazaj menim, da me sploh ni imel rad, ne vem kaj sploh je in kaj ni…mislim, da nima rad nikogar, je manipulator, ki mi je celo dal vedeti, da bova pa mogoče v prihodnje kdaj še kaj imela, samo da zdaj pač ni čas za to. Bova še govorila je rekel. Tu sem res dobila občutek, da je bil ves čas popolnoma zlagan in da bi si sedaj celo rad še malo prostora zagotovil, da mu bom vedno na voljo in ga v nedogled čakala. Največja napaka, ki bi jo naredila bi bila, da bi bila še kdaj s takim človekom. Vzel mi je vse dostojanstvo, nič več nisem kar sem bila. In grozno sem prizadeta. Kako naj se spravim iz tega razočaranja, da je bilo najbrž vse narejeno, zlagano, da pač zadeve sploh ni dojemal na tak način kot jaz, ko se mi je kljub vsem stvarem zdelo, da to je pa to, da bolj rada ne bom imela nikogar več in res ne vem, če ga bom. Ne verjamem, da lahko še s kom doživim toliko čustev, strasti, bil je moj bog, počel je kar je hotel z mano. Pa je pravil, da ga jaz vrtim in vodim in da mu stalno nekaj težim in da mi nikoli nič ni ok. A je res z mano nekaj narobe? Vem, da ta človek ne bo nikoli mogel dolgoročno biti z nobeno žensko, ne uspe mu, vsako bo zapustil, kot jih je doslej. Vsi so čudni, samo on ne. In med svojo družbo je res priljubljen in fajn, v nekem odnosu pa sploh ne funkcionira, vendar kdor ni z njim v odnosu ne ve, ne razume. Težko je komurkoli govoriti o njem, ker oni ga vidijo kot čisto v redu. Za šankom je najbrž vsak v redu. Ne vejo pa kakšen je doma, da si z njim nimaš kaj spomagat, da nima nikoli denarja, da se mu nič ne da in ga vse le nekaj baše in duši, vsi mu le težijo in ubogi on. Včasih si kjub vsemu, da mi vsi pravijo pojdi daleč stran od njega želim, da ni moten in da bo nekaga dne še vse ok. Vendar po takšnem dejanju vem, da vse ok ne more biti. Še enkrat bo naredil isto. Kaj pravite?

In ne morem ga preboleti, pozabiti, dati iz misli, poleg tega mi je tako žal, ker bo hčerka brez očeta odraščala. Včasih je tako grozno, da bi ga najraje prosila, naj pride nazaj in počne z mano kar hoče, samo da ga imam. PA vendar mi je toliko zdravega razuma ostalo, da tega ne bom storila. Je pa hudo, zelo, najbolj grozno obdobje mojega življenja, zdi se da bo za vedno ostalo tako, da je konec vsega

Pozdravljena Tigronitica.
Super, da si se oglasila, je človeku težko, če je sam s take težkimi stvarmi, kot jih imaš trenutno nad glavo ti in še težje, kadar jih povzroča oseba, ki je navzven ok, doma pa drugačen in ki počne stavri, ki si jih kolikor toliko normalen človek sploh ne more zares predstavljti, ker sto tako mimo.

Diganoze lahko postavljajo samo strokovnjaki, vendar se zdi, da je tvoj bivši vsaj alkoholik in verjetno še kaj drugega. Alkohol dostikrat povzroča podobno vedenje, kot osebnostne motnje, tako da ga je treba najprej izključit. Vendar alkohol gor ali dol, njegovo vedenje precej smrdi po kakšnemu narcisu ali sociopatu. Prvi je tako usmerjen sam vase, da ga drugi v resnici sploh ne zanimajo dovolj, da bi jim posvetil trohico svoje energije, če mu niso zaradi takšne ali drugačne stvari koristni, drugi pa je povsem nezmožen empatije in ljudi vidi zgolj kot priložnost, da jih izrabi. Oba zelo težko prenašata dolgčas in lahko človeka ( kogarkoli) zapustita v tren oka, če se od njiju ne vidita več koristi ( kakršnekoli). Ker jim je tako zelo vseeno za kogarkoli, lahko odigrata ali se ufurata v karkoli in zaradi tega na začetku delujeta kot Popolna, po prvih razpokah gre vedno samo že navzdol, če ne izstopiš pravi čas, pa lahko pristaneš v pravem peklu. Ti imaš na srečo toliko pameti in zdravega razuma, da se kljub temu, da te vleče držiš nazaj.

Vendar zate ternutno ni tako zelo pomembno, kaj je z njim, temveć bi morala vso svojo energijo usmeriti v hčerko in vase. Prav to, zakaj te je sploh potegnilo in zakaj te vleče moraš odkriti, ker tvoje vedenje kaže na to, da imaš precej okvarjene obrambne mehanizme in da ti alarmi absolutno ne delajo prav. Takšno je ponavadi stanje pri odraslih otrocih iz zelo disfunkcionalnih družin, ki jih kasneje ponavadi pritegnejo partnerji, ki so podobni staršem. Tašne osebe so jim podzavestno domače ( tudi če so totalno morbidne) ker jih nekako globoko v sebi spominjajo na preteklost, so jim znane, domače. Kot da bi želeli s takšnimi partnerjem do konca odigrat drame iz otroštva v upanju, da se bodo tokrat končale drugače

Pa se ne, razen če se lotiš sam pri sebi spucati, odkriti zakaj ti ne zvonijo alarmi niti v primeru, ko bi vsi ostali zbežali stran, zakaj ne moreš tudi s čustvi, ne samo s pametjo doumeti, da njegovo je njegovo ravananje povsem brezučutno, da mu ni mar ne zate, ne za hčerko, ne za prijatelje, ne za kogarkoli drugega kot zgolj za samega sebe in da od njega ne boš nikoli dobila tistega, kar potrebujše in kaj bi bilo prav. Vse kar lahko počneš s takšnim človekom je izmenjava : daj – dam. Ti njemu energijo, pozornosti, žrtvovanje,…..on pa bo premislil, če te bo “blagoslovil” za kakšen trenutek s svojo prisotnostjo. Če na to pristaneš se večinoma ne konča dobro, ponavadi tako, da se ti povsem izčrpaš on pa v trenutku, ko ni več ničesar jemati takoj oddide poiskat novo žrtev.

Ne vem, če je tudi v tvojem primeru vzrok razrahljanih meja in obrambe v tvoji primarni družini ali kaj drugega, vendar bi bilo res dobro, da odkriješ te mehanizme v sebi, ker drugače se ti zna še kakšen takšen prikazati v življenje in spet ne boš preprozanala, da njegovo vedenje še zdaleč ni zdravo.

Vedi pa, da nisi edina, da je mnogo žensk ( pa tud moških) s takšno zgodbo, kot je tvoja, da so možnosti, da se iz tega ven izkoplješ in da ti bo vsa ta pot prinesla veliko zakladov. Enega že imaš -tvojega otroka 🙂

Preberi čimveč literature, na tem forumu je že ogromno predlogov, čuvaj se in bodi vsaj ti prijazna do same sebe in piši še kaj.

GittaAna

GittaAna,

hvala za lep in hiter odgovor oz nasvet in pregled situacije. Glede obrambnih mehanizmov bo kar držalo, vendar prej nisem bila nikoli v kakšni taki zvezi in ne vem ali se je to pojavilo sedaj s tem človekom ali pa je že od nekdaj in sem šele sedaj imela priložnost to odkriti. Glede moje družine ne vem…ko sem bila majhna sta se starša pogosto prepirala in sem večkrat občutila nekakšen strah in tesnobo pred tem, da bi šla narazen. Danes sta zelo v redu, dobro funkcionirata in imam vso njuno podporo, brez njiju mi ne bi uspelo. Mama je edino strašno picajzljasta za red in mora biti vse popredalčkano, pometeno in več ali manj čisto. Glede sebe imam še eno težavo in sicer da sem s tem človekom izgubila vse vrednote, ki sem jih prej imela, zgodilo se mi je celo to, da sem izgubila tist velik čut, ki sem ga prej imela do živali, sedaj pa tega kar ni več. Kako je to mogoče ne vem. Ali me je človek res oropal vsega, kot da bi prevzela njegov način. Vem, da se morem preusmerit vase in hčerko, včasih imam občutek, da niti nisem sposobna skrbeti zadnjo, vsaj ne v taki meri kot bi morala. Tale situacija, da me je on zapustil, je prevladala nad vsem in sem usmerjena samo v njega, kaj je z njim, kakšne motnje ima ali jih sploh ima in veliko pozornosti usmerjam v tist občutek, da ne bom zmogla biti mati samohranilka. In tist občutek, da on še ni rekel zadnje….prav strah me je tega, da bo nekoč spet začel, že sedaj me obdaja zlo slutnja, da me bo prinesel okrog. Mogoče pa sploh ne bo začel. Ali bom sploh kdaj pridobila nazaj svoja čustva, bom še kdaj taprava? Ne razumem kaj se je zgodilo z menoj, da me je ta človek tabo obsedel, kot da me ima v pesti se zdi. Doma pravijo, da nisem nič več kar sem bila. Najbolj se to kaže v odnosu do živali, do katerih, kot sem že omenila, nimam več tistega čuta, včasih so bile živali moja največja strast. Vem, mogoče bi rabila terapevtsko pomoč, ki pa si jo sedaj ne morem privoščiti, saj se vozim daleč na delo, popoldne skrbim za hčerko. Preprosto ni časa za kaj drugega. Vstanem zjutraj, grem v službo, pridem nazaj, hči, zvečer bežim sama pred sabo, nimam niti volje, da bi kaj pametnega počela, vrtim se v nekem začaranem krogu, kot da bi čakala, da on naredi kakšen korak, kod da bi čakala tist stavek Žal mi je, da sem to storil. Morem najti sama sebe, postaviti cilje vsaj za tekoči dan, se sprijazniti s tem, da sem živela iluzijo in da sem ga imela tako zelo rada. Tla na katera sem padla so zares trda. Pa saj ne vem, če ga imam še vedno tako rada ali je to le v gllavi. Pristotni so mnogi občutki, če bi prišel res nazaj se z njim najbrž sploh ne bi več počutila, čeprav ga sedaj včasih tako pogrešam. Včasih bi kakšno stvar radi imeli samo zato, ker je pač ne moremo imeti. Obljubim, da se bom sestavila in bila danes bolše volje, kot sem bila včeraj. Na socialni smo se en mesec po njegovem odhodu (vmes nič vprašal po otroku) zmenili, da vsaj kdaj pride pogledat hči in jutri da bo prišel. Rekla sem mu, da mu jo lahko pripeljem nekam zunaj, da bosta kako urco sama brez mene in je rekel Te pokličem zvečer…Najbrž bo želel še mene zraven. Moji starši pravijo, da ni sposoben biti z njo oz. ne marajo, da bi jo pustila samo z njim. Bom še pisala…

KO se ti dogajajo težke stvari tisto, kar predolgo ali redno boli izklopiš, ker je drugače prehudo ali ker si ne želiš videti, da si globoko v riti. Na žalost ne moreš izklopiti samo koščkov sebe in zaradi tega cel mal otopiš. Ko se soočiš s tistim, kar je bilo preboleče, da bi čutil in to bolečino sprostiš, se spet začneš čutiti celega.

Če trenutno ne moreš do terapevta obstajajo možnosti on line, preko skypa ali pa kup literature, kjer lahko dobiš informacije, kako se začeti ponovno sestavljati. Vedno pomaga kakšna telovadba, sprehodi, meditacija, početi kaj z rokami ( risanje, štrikanje, šivanje…) , iti med ljudi..

Ponavadi v takih trenutkih čakaš, da ti bo bolje, da boš spet počel stvari, ki se jih veseliš in se potem počutiš še slabše. Edini način je, da se pripraviš, da počneš stvari, za katere veš , da so ti nekoč prinašale veselje ali pa veš, da bi bile dobre zate četudi ti ne paše za začetku. Vse to ti bo dalo energijo , voljo, da se boš lažje spoprijemala s situacijo.

Še vedno te vleče k njemu in glede na to, da je verjetno precej spreten manipulant zna biti, da boš morala še nekakrat “ponoviti vajo” preden boš videla stvari takšne, kot so, ne takšne, kot bi ti želela, da bi bile. Za dobro tvoje hčerke naj bo čas do končne rešitve čimkrajši, pa kakršna koli že to bo. Jaz svojega otorka ne bi pustila s takšnim človekom samega, ne glede na to, da bi bil oče otroka. On je preprosto škodljiv. Če se ti ne moreš zaščititi pred njim, kako meniš, da se bo lahko hčerka, ki je šele v obdobju, ko se mora učiti zaščititi samo seb,e ko se uči kaj so to meje, kaj je prav in kaj ne, kaj je primerno in kaj ne…itd. Drugače se zna zgoditi, da boš svojo nalogo preložila nanjo.

GittaAna

saj nimam kaj dodati, Gitta ti je že vse lepo razložila. To kar čutiš do tega tipa ni ljubezen, ampak bolezen, najbrž primarni strah pred zapustitvijo, ki si jo doživljala ob prepirih staršev. Malce tudi dvomim, da je odnos med tvojimi starši tako dober, kot bi ti rada videla. Ženske ne pretiravajo z redom in čistočo od sreče, ampak ker so globoko nesrečne in dobijo s pucanjem vsaj malo občutka, da imajo nadzor nad svojim življenjem.
Odreži tega tipa iz glave in se posveti sebi in hčeri. Veliko lepega ti želim.

Pozdravljena en glasek in pa tudi GittaAna… Hvala za spodbudo…se trudim in mi zaenkrat kar lepo ratuje, še vedno sem zelo prizadeta in še kar pride dan, ko mi vse pade dol. Odrezati takega tipa ni čisto enostavno, pa ne zaradi drugega, ampak zato, ker imam z njim otroka, ki ga želi videti. Pa sploh ne vem ali si ga res želi. Nazadnje, ko naj bi se v nedeljo dobili sem mu rekla, da mi ni do njegove družbe, da pa lahko pripeljem hčerko ven in bosta sama malo skupaj. No ker mu očitno ni bil moj odgovor všeč je napisal nazaj samo odgovor: Drugič. Torej nekako to razumem, da mu niti ni toliko, da bi videl hčer in bil sam z njo. Kot je že GittaAna napisala njemu ni mar ne zame, ne za hčer, ne za nikogar. Mogoče se dobro počuti, ko se mi vsi dobimo, to mu je poznano, domače, počuti se kot da se sploh ni nič zgodilo. Jaz ne vem ali je ta človek narcis, sociopat ali je depresiven ali kako drugače moten, nekaj pač z njim ne more biti ok. Sigurna sem v to, da nima čustev do nobene stvari. Sedaj se seli nekam stran od civilizacije, čisto na samo. Ne vem a beži pred vsem, vem pa da bo s tem le še bolj asociativen, kar mi sploh ni všeč zaradi hčere. Ta človek je en sam strah, nikoli ne bo funkcioniral. Mene pa je tako razočaralo spoznanje, da je bilo vse samo v moji glavi, da sem celo mislila, kako super je vse, pa je bilo daleč od tega. S tem se bo treba sprijazniti, ne s tem, da njega več ni. S tem, da je bila vse samo iluzija v moji glavi. In še vedno sem prepričana, da glede mene ni rekel še zadnje. Torej zelo pogumna bom morala biti, da se ne bom spet ujela v njegovo mrežo.

Tole je pa pogost pojav, kadar si želijo preko otroka priti do partnerja. Torej gre le za izgovor, ne za resnično željo biti z otorkom. Kot majhna mu ne more kaj dosti dati, ker bi moral dajati on, ko bo večja se zna to razmerje spremeniti, saj mu lahko bolj koristi, če ne drugega, da skrbi zanj ali da lahko nanjo stresa svoje drame. Običajno tudi ne gre zato, da bi bi mu bilo domače ( takšni ljudje se domače počutijo zgolj sami s seboj) temveč, da lahko iz vajinega odnosa nekaj črpa. Kaj mu tako dajše moraš odkriti sama ( občutek, da je vseeno normalen, tvojo energijo preko tvojega truda, strahu, želja….karkoli pač)

Seveda bo še prišel, glede na to, da si bila zanj dober vir energije in vsega tistega, kar je še lahko dobil od tebe. Če želiš še naprej biti njegov dobavitelj bo prihajal, če se boš odločila, da ne in mu tega ne boš več dajala, bo prenehal.

To spoznanje je bistvenega pomena za sprembe in na vse zapisano se zdi, da se zelo dobro spoprijemaš s stiacijo in da zelo hitro predeluješ stvari, četudi se ti morda zdi, da ni tako. To je namreč najtežje sprejeti in ko enkrat sprejemeš, da si lovil, bil in vzstrajal s svojimi hrepenenji, željami, predstavami in ne resnično osebo ( vsaj en s takšno kot je v resnici ) se začenjo stvari postavaljati na svoje mesto.

Žalovanje za izgubljenimi iluzijami je enko ali celo bolj močno, kot žalovanje za resnično osebo. Zanj si je treba vzeti čas. Ko pa klešče žalosti popustijo, lažje zadihaš in ker začenjaš videti stvari takšne kot so in ne takšne, kot si želiš, da bi bile, se ti možnosti ki jih imaš izjemno povečajo. Namesto, da sanjaš kaj vse bi se dalo skuhati ob napol praznem hladilniku, ga napolniš s tistim, kar imaš res rad in s čimer lahko res nekaj dobrega skuhaš 🙂

V glavnem dobro ti gre in držimo pesti zate.

GittaAna

GittaAna hvala za vse napisano, vaše besede mi res dajajo dodatno spodbudo. Res je težko, ko človek kar naenkrat spozna, da človek ni smo čuden, vendar pa da imajo vsa tista nerazumljiva dejanja in obnašanje nekakšno podlago in to je bolezen, motnja ali karkoli že. Sedaj sem toliko veliko prebrala o teh osebnostnih motnjah, da mi je marsikaj postalo jasno. Predvsem to, da za njega mi kot družina sploh nismo obstajali, ampak da sva bile na eni strani midve in na drugi on. Spoznala sem, da je bil tist čuden občutek, ki sem ga stalno imela okoli njega, dejansko njegovo prikrito delovanje. Najbrž se je res celo trudil, ampak mu ni uspelo. Mislim, da se je trudil, hotel je rešiti sebe. Toliko nenormalnih stvari je bilo, od ignoriranja mene in hčere, do stalnega nemira in tega, da je človek vsako stvar čutil kot napad na njega, pa čeprav je šlo za čisto vsakdanje stvari. In pa obremenjenost z njegovo postavo, samo to je gledal stalno, kako ga vidijo drugi, kaj si drugi mislijo (da je ratal copata in ne vem kaj in kakšen grozen občutek ga je ob tem spremljal). Stalno se je počutil ogroženega, bal se je da bo izgubil svobodo in to me sedaj tako boli, ker vem da je on le sebe iskal in tudi videl le sebe. Sedaj je še ena čudna stvar in sicer, da je kar naenkrat postal zelo zagret za svojo prvo hči. Prej ali jo je videl ali pa ne, nič kaj se ni sekiral, čeprav se je delal, da mu ni vseeno, meni pa se je vedno zdelo, da mu ravno mar ni. Prva leta njenega življenja ni nič skrbel in bil z njo. Šele potem, ko sva se midva spoznala je bolj vstopila v njegovo življenje (ker sem mu jaz pravila, da je vse skupaj malo čudno), pa še to daleč od tega kot bi normalno moralo biti. Nikoli ni prespala pri nas. Sedaj pa jo pelje na počitnice, kar jo do sedaj še nikoli ni. Še mi smo največkrat šli le sami, brez nje. Izgleda tako, kot da je sedaj napalil nanjo, ker ima občutek, da je ona vse kar mu je še ostalo. Ali bi rad dokazal, da je postal boljši človek. Mogoče celo tako res misli. ZAveda se tega, da je v očeh drugih ljudi slabič. Ta njegova hči ima tudi kar nekaj težav, je bolj introvertirana, moči posteljo in ima občasno vedenjske motnje, kar pa najbrž izvira iz tega, da sta se z njeno mami kar nekajkrat preselili, živeli en čas z enim, en čas z drugim, sedaj sta se ustalili. In strah me je, da bi moja hči postala taka. Ali je možno, da je tudi oče oziroma ta moj bivši prenesel svoj negativizem nanjo? Mene uglavnem ne bo prepričal, da je kar naenkrat postal boljši, mogoče ima res slabo vest, ampak to je pa tudi vse. Mislim, da takemu človeku, ki ima tako izkrivljen pogled na svet, ki nima nobenih vrednot, nobene morale, nobene odgovornosti ni pomoči. Še vedno si bi želela slišati, da lahko postane s kakšno terapijo drugačen, ampak on ne želi postati drugačen. Zadnjič mi je sodelavka zanj rekla Lost case. On je tako ekstremen človek, da takega pač res ne poznam, tudi okolica ne. Mislim, da sploh ne študira nič za vnaprej, kaj bo, kako bo, kakšne posledica ima kakšna stvar, ima popolnoma napačno predstavo o tem kaj je življenje. Rekel mi je: Rad bi samo našel srečo in mir. Kako lahko po vsem, kar visi nad njim še išče srečo in celo misli, da jo bo našel. In ob tem ne pomisli, koliko nesreče pa je že povzročil drugim. Nič ne pomisli, kaj pa še ena hči, ki jo je zapustil, kaj pa njena sreča. Rada bi, da bi se človek spravil v red, ampak mislim, da je pri njem to nemogoče. In jaz imam s tem človekom otroka. Veliko dela me še čaka, da okrevam po vsem tem, kar me je doletelo. Tla so res trada, velik del odgovornosti pa moram prevzeti tudi sama, ker sem že od samega začetka vedela, da je tip tak, da bi morala samo stran od njega. Kaj vse mi je pravil iz svoje preteklosti in jaz sem pa kar mislila, da bo odslej pa vse drugače. Takšne stvari bolijo, ampak zdaj je kar je. Človek s katerim sem bila sploh ne obstaja.

Tigronitica, kakor si se lotila stvari ti dobro kaže. Poskušaj se čimbolj usmerjat vase in hčerko in čim manj vanjga. KOlikor razumem, se je tako ali tako že sedaj vse vrtelo okoli njega. Pomagati ne moreš nobenemu, če si sam noče in tudi spremeniti ne moreš nikorar, če se sam tako ne odloči.

Vem, da se ti sedaj vse skupaj zdi grozno in včasih tudi brezupno , ampak če prebereš izkušnje vseh tu gori, ki so se že izkopali iz podobne situacije so iz nje prišli boljši, notranje bogatejši, močnejši in predvsem je njihovo življenje potem pogosto celo bolj kvalitetno od večine “običajnih” ljudi, ki za seboj nimajo tako hudih in prebrodenih izkušenj.

Tudi tvoja hčerka se lahko čisto super ravzija, ker otroci so precej bolj odporni, kot si mislimo, če imajo seveda ob sebi vsaj enega odraslega, ki jim nudi, kar potrebujejo.

GittaAna

Pozdravljeni,

ponovno se javljam, minili so trije meseci odkar je moj sociopat odšel. Od mojega zadnjega pisanja je minil že kak mesec, v temu času sem z njim popolnoma pretrgala vse stike in končno, ampak res končno dojela, da je lagal ves čas najinega poznanastva, težko se je sprijazniti s tem, kako te ljudje prinesejo okrog in ko ne zmorejo več igrati preprosto odidejo stran. In ti si vedel ves čas, da nekaj ne štima, pa nisi znal prepoznati kaj se dogaja. Pač prej nisi imel takšne izkušnje. Moj ”dragi” sociopat je v tem mesecu še prihajal za vikend kako urco k najini hčeri, meni pa trosila raznorazne laži, da tudi njemu ni lahko, da se večkrat razjoče, da je tako kot bi hodil po žerjavici, da je za naju še upanje, vendar šele čez kako leto, ko bo on razčistil sam s sabo in poštimal njegove psihične težave, pravil je da si on ženske ne bo več našel, da me ima rad, da ko imaš nekoga rad ga imaš potem vedno vsaj malo rad in podobne kozlarije. Ko je rekel, da ko imaš nekoga rad ga imaš potem vedno vsaj malo rad, me je zmotilo. To ne drži. To lahko kaže samo na to, da on misli da tako je, ve pa ne, ker ni imel nikoli nikogar zares rad. Potem je prišel en vikend za eno urco in mi rekle, da se nekaj govori da ima eno žensko in da naj ne verjamem vsega kar slišim. Takrat bi šele lahko rekla, da mi je zares potegnilo kakšen lažnivec je. Meni je nakladal nekaj, vmes pa že imel drugo, tudi sedaj jo še ima. Ločena ženska, z dvema otrokoma, starejša od njega. Neverjetno, od tistega dneva naprej sem postala druga oseba, končno sem vzela stvari v svoje roke. Kakšen prevarant, nikoli me ni imel rad, stalno je nosil masko, sploh ne razumem zakaj, kaj je želel od mene. Saj je vedel, da bo prej ali slej odšel. Vse nas je pretental. In sedaj najhujše – njegov odnos do otroka. Jaz sem njemu sporočila, da se z njim ne bom več dobivala in visela zraven, ko pride pogledat hči. Rekla sem, da ve kje smo doma in naj pride, če hoče. Takrat je napisal sms, da se ne bo več videl ne z mano ne z nobenim in da nama več ne bo grenil življenja, če tako želim. Adijo. Zbogom. Ok, najbrž je mislil, da ga bom potem prosila naj pride in ne vem kaj. Ampak se ne dam. Nikoli več mu nisem pisala, sem pa par dni nazaj dobila njegov sms, kjer je pisalo samo: OK. To sem razumela kot provokacijo. Izgledalo je tako, kot da bi želel sms poslati nekomu drugemu, ampak se je zmotil in ga je meni. My ass. Na take fore ne bom padala. Želel je videti kakšen bo odziv, a mu bom mogoče napisala Kaj ok? Najbrž mu ne gre v račun, da se nič ne javim. On tudi ni potem več nič vprašal po otroku, tudi preživnine ne nakaže. Najbrž želi, da ga prosim. Morem se obvarovati od tega človeka in če pač ne bo preživnine je ne bo. Ne bo dosegel tega kar hoče, to je da ga kontaktiram. Ne vem kaj še pričakovati, kaj bo sledilo tej tišini. Danes res razumem, da gre za čistega sociopata oz narcisa in da je vedno povzročal samo škodo, da laže o vseh in vsem, da je sposoben nositi masko, dokler se ne naveliča. Potem si najde novo žrtev. Dokler ne preživiš sociopata misliš, da so takšni ljudje samo v filmih. Ko gledam za nazaj mi je marsikaj jasno…začetek tak, da misliš, da si srečal samega boga, govorila sem celo, da do sedaj še nihče ni z menoj delal tako lepo. Danes lahko rečem le, da še nihče tako grdo. Vseskozi je bilo čudno, res čudno, imela sem občutek, da to ni on in nisem se zmotila. Danes vidim njegov pravi obraz in ni je moči, ki me ustavi in me glede njega spravi na kolena. Ne glede na to, da imava hči, z njim ne želim spregovoriti nikoli več. Vem, da njegova tišina, ki se kaže sedaj ne bo večna. Prej ali slej bo udaril tako ali drugače. Ampak ne zato, ker bi ga zanimala njegova hči, njemu zanjo ni mar. Ali je sploh možno? Tega ne bom nikoli razumela, kako lahko tako pustiš vse za sabo in živiš dalje, kot da ni bilo nič. Kako ti lahko ni nič mar za otorka?? Razumem samo to, da je bil človek, ki ni obstajal in vse kar sem prebrala na teh forumih je točno to, kar se je meni dogajalo pretekli dve leti in pol. Vse zlagano, jaz budalo pa sem mislila, da sem zanj najdražji človek na svetu. Saj me je prov sram, kako naivna sem bila in nič videla, pa vseskozi se je kazalo na raznorazne načine, da nekaj ne štima. Zakaj takšni ljudje delajo otroke tudi ne vem. Da dodločene ljudi obdržijo v svojih okvirjih za vedno?? Pa LP 😉

Pa še tole, kljub vsemu trudu, ki ga vlagam v to, da to pustim za seboj, me vse to vsako noč preganja v sanjah, skoraj vsako noč ga sanjam in še vedno se vsak dan znova trudim pozabiti, kako zelo rada sem ga imela. Zakaj – ne vem. Ne vem je le izgovor. Zaradi strahu, da bom sama, kot pa sem sedaj itak. Sploh ne vem ali bom kdaj lahko pozabila vse kar se mi je zgodilo in ali bom sploh kdaj zares pozabila njega. :/

Pozdravljena Tigronitica!

Čisto vse kar si napisla sem doživela in velika večina ostalih, ki smo padle na šarm sociopatov. Šele kratek čas si sama, oz. brez njegovega tretmaja, zato je logično, da se ti še vedno mota po glavi in v mislih. Trajalo bo, trajalo kar nekaj časa, da se boš v mislih nehala ukvarjati z njim. Strokovnjaki pravijo, da se nekako po dveh letih spet sestaviš skupaj. Čisto brez brazgotin pa ne uspe nobenemu.

Zase lahko reče, da sem potrebovala približno dve leti. Ob podpori prijateljev, družine in terapevta. Ti osebki te tako globoko ranijo in razvrednotijo, da potrebuješ veliko volje, trme, vztrajnosti in samokontrole, da se spet postaviš na noge.

Najprej se prenehaj sramovati tega, da si se zapletla z njim. Si se pač. Veliko se nas je, glede na njihovo število. Dr Dernovškova je v nekem intervjuju povedala, da nimamo nobene možnosti, da kakšnega ne bi v življenju srečali. Možnost je enaka, da nikoli ne zboliš za gripo. Srečuješ jih v službah, v ulici, kjer živiš, tudi med prijatelji in ne nazadnje v domači hiši.

Ne glede na užaljenost in jezo in razočaranje, je hkrati to priložnost, da spoznaš sebe. Da se zaveš koliko si zmožena, kaj vse lahko narediš in greš z dvignjeno glavo naprej.

Lep dan, želim!

Moskito, hvala za odziv. 2 leti je dolga doba, ampak ajde, važno je živeti in preživeti. Kakšni izrodki so tile ljudje, človek res ne more verjeti, niti razumeti, če jih ne doživi. 2 leti in pol sem živela v neki igri, ki se je čez noč spremenila v največjo moro, ki sem jo doživela. Niti slutila nisem kaj podobnega, samo čudno se mi je zdelo vse skupaj, ves čas. Spomnim se prizorov za katere sedaj vem, da so bili vsi po vrsti zlagani. Z otrokom naju je pustil kot pločevinko, obnašanje na nivoju srednješolca. In niti preživnine ne nakaže. Imam občutek, kot da hoče preko otroka manipulirati z mano. Želi, da mu napišem sms, da je spet čas za preživnino. Ampak ne. Saj ve, da je čas. Če bi mu pisala bi on dosegel kar želi – da mu pišem, se ukvarjam z njim, da me jezi, ker ne nakaže, to on želi. Da čas porabim za ukvarjanje z njim. Če bi mu pisala, bi on kar poskočil, saj bi menil, da se še vedno ukvarjam z njim. Saj se, ampak on tega ne bo vedel. Tudi brez tistih njegovih evrov bom preživela, hči bo vseeno imela vse kar rabi. Človek, ki tako zanemarja svojega otroka ni vreden nič, sploh ne vem, če poznam še kakšnega takega, kot je ta. Nič ne vpraša, ne pride pogledat, briga ga. Budala. Nikoli več ne želim spregovoriti z njim. Postavila sem mejo, ki jo ne bo nihče več prekoračil. Nobene laži več mi ne bo natrosil, ker ga bom prej utišala. Je hudo vse skupaj, zmedeno, izven območja razumevanja normalnega človeka, ampak bo prešlo, postala bom močnejša, dalo mi bo neko zrelost. Vem, da se bo izplačalo.

Tigronitica,
prebrala sem tvojo zgodbo in vse odgovore. Od uvodnega posta do danes si veliko napredovala, kar je zelo dobro. Najprej bi ti rekla, da vloži izvršbo za preživnino. Otroku po zakonu pripada, zato jo moraš izterjati. Če prav vem, te to nič ne stane in ima prednostno obravnavo. Ne pozabi ga terjati prav za vse preživnine. To si dolžna zagotoviti otroku.

V začetku branja tvoje zgodbe sem ti nameravala napisati stvari, do katerih si kasneje že sama prišla. Jaz sem z narcisom imela opravka dolga leta, večkrat se je vrnil in vsakič sem ga sprejela…k sreči pa skupnih otrok nisva imela. Nazadnje sem ga zapustila jaz, ker so se mi odprle oči. Ključna lastnost narcisa je v tem, da daje ženski na začetku občutek, da je v devetih nebesih. Tako je lepo, da ne veš če je to res. V resnici, ni res. Lastnosti narcisa so predvsem odsotnost čustev, vesti, empatije, egoizem, manipulacija in laganje, varanje. Torej tvoj nima slabe vesti kot si napisala zgoraj. Pomemben pa jim je ugled in napajanje pri ljudeh, ki jim vedno znova nasedajo. Kdor ga spregleda in mu to da vedeti, se ga bo ognil v velikem loku.

Upam, da si sedaj toliko razsvetljena, da mu ne boš znova nasedla. Taki ljudje niso sposobni za resno zvezo, ne s teboj ne s kom drugim, zato prenehaj misliti, da je s teboj kaj narobe. Da si zgubila čut do živali je le en dokaz, kako velik vpliv je imel nate. Najbrz to ni edina stvar. A s časom bo s teboj vse tako kot je včasih bilo. Ko boš spoznala, da njegova veličina ne obstaja, se ti bo zdel tako majhen in njegov pogled na stvari izkrivljen, zato boš z lahkoto videla kaj je realno. Tudi jaz ti svetujem, da prenehaš raziskovati, kje in s kom je sedaj. Zelo mi je poznana manipulacija da bosta spet skupaj, ko bo razčistil svojo psiho. Verjetno je to priporočil tudi tebi. Ko boš dovolj dobra (beri odprta vrata) se bo spet oglasil pri tebi s svojo čarobno predstavo. Ker on te ima takoooo zelo rad! Vedi, da to ne drži. Rad ima edino sebe. Nič nisi omenila, če si ga kdaj videla potočiti solzo ali jokati. Narcisi namreč ne jokajo. Tudi tvoje solze ga niso ganile, kajne?

Na tvojem mestu ne bi vzrajala pri stikih z otrokom, samo preživnino izterjaj. Gita ana ti je lepo povedala, da je vajina hčerka še premajhna, da bi filala njegov ego. Ga pa zato lahko prva hčerka, ki je že večja, zato se je pričel zdaj zanimati zanjo. Pri poznavanju narcisov gre za logiko ali navodila za uporabo. Ko to enkrat poznaš, se ves čas odvija enak scenarij, samo prepoznati ga moraš znati.

Pa še tole, kar zdaj ni najbolj pomembno. Tudi moj narcis je rad pil, a ne toliko kot tvoj. Tvoj je bil hud alkoholik. Najpomembnejše so mu bile počitnice in izleti, ter druženje z ljudmi, katerim se je hvalil na način, da so ga občudovali. Narcis potrebuje duševno hrano potrditve predvsem v svoji okolici, na drugem mestu pa družino. V resnici pa so narcisi zelo nesigurni vase. Upam, da ti bo še naprej šlo tako dobro.

Verč nas je- tudi tebi hvala za odziv. Sprašuješ, če sem ga kdaj videla jokati…ja na socialni je dobil solzne oči, ko sem mu rekla, da je svojo prvo hči vsa leta zanemarjal in da je njegova sestrična rekla, da jo je 4 leta samo vozil k njim in jo tam pustil ter šel po svoje, rekla je da mu ni bilo popolnoma nič mar zanjo, niti njegovim staršem ne. Njegovi starši živijo poleg njegove tete in zanjo torej niso skrbeli stari starši, ampak njegova teta. Na socialni je celo rekel, da je to res in malo zajokal, mene ni prinesel okrog, socialna delavka pa se je brž omehčala in mu rekla še imaš čas, da popraviš napake. Ko mu torej ni ostalo nič več je navalil nanjo, da bo ja dokazal, da pa le ni tako slab kot zgleda. Vse to je z namenom, zrežirano, njemu u resnici ni dosti mar zanjo. Sem skozi čas, ko sva bila skupaj videla, da so stvari precej čudne v odnosu oče-hči. Moje solze ga pa res niso nikoli ganile. Včasih, ko mi je bilo težko se je kar posmehoval, ni mogel skriti tistega nasmeška, posmehoval se je in ko sem mu rekla naj tega ne počne, ker ni smešno je rekel, da ja, da ve da je bedno, vendar da on tako odreagira v takih situacijah. Kar se mene tiče njega sploh ni nikoli nič zanimalo, nikoli me ni sparševal o družini, preteklosti, nič ga ni zanimalo. Nič ga ni zanimalo, kdo sploh sem. Včasih sem se spraševala, kako da ga čisto nič ne zanima. V bistvu še sedaj težko dojemam vse kar sem zadnjih 3. mesecih spoznala. Da je res patološki narcis, resnica oziroma takšno spoznanje ima res veliko težo. Davek je velik. Takoj na začetku sem imela najbolj čiste občutke glede njega, zdelo se mi je, da svoje prve hčere ne jemlje kot hčer, enkrat me je celo prešlo, da če bi ta človek nekoga ubil najbrž ne bi imel nič slabe vesti. In on mi je pravil za tebe se bom spremenil, si prva ženska u mojem življenju za katero bi se res spremenil, torej se začel malo drugače oblačiti, nehal piti, nehal biti tak čuden tip. Rekel je: dal ti bom najlepše življenje. Joj že ko to nekdo reče bi človek moral vedeti, da tu nekaj ne štima. On je tudi kamor sva prišla pravil, to je to, našel sem kar sem iskal. Jaz sem bila čisto prenavdušena, ko smo bili kje mi je stalno mežikal, me lupčkal, objemal, noben drug sploh se ni tako obnašal s svojimi ženskami v družbi. Izgledalo je, da sem res njegova boginja. Jaz pa lahko sedaj rečem, da sem srečala samega hudiča, včasih sem res imela tist občutek like I can feel the devil walking next to me. Še danes, če bi ga videla in bi se me dotaknil bi me najbrž obšlo, kot da bi me stresla elektrika. Res je imel ogromen vpliv name. In ni misli, da ga bom tako odpikala, kot sem ga sedaj. Ne vem kdaj bo spet udaril, samo pričakujem lahko. On je vedel, ko je šel, da imava midva hčerko in da lahko počne karkoli, da jaz bom potem itak spet z njim…enkrat, ko se bo spet naveličal mejati po oštarijah in ko se bo spet dovolj zgonil okrog z drugimi. Čez eno leto, kot je rekel in še dala sem mu občutek ja ok, samo poštimaj stvari v glavi…ko še nisem vedela kakšem patološki lažnivec je. Ko sem mu rekla da sem tudi sama slišala, da ima drugo je rekel ne nimam, sploh ni to, le psihični problemi so prehudi. Maaa daj lažniveč. Problemi so ja in res hudi, ampak on se tega ne zaveda. Njegov lajf je beda, živi v neki koči kamor se še z avtom ne da, stalno brez denarja, zapit, zavožen v svojem svetu. In okolica ga še vedno vidi, kot čisto ok tipa, vsaj tisti njegovi kolegi, ostali že vedo koliko je ura, da z njim nekaj ni ok, da počne takšne stvari, da je zapustil že drugega otroka. Ampak tako je, dokler nisi v nekem odnosu s takim človekom nimaš pojma. Če z njim ne živiš sploh ne veš, kakšen je. Kolegom naredi vse usluge, doma pa si z njim nimaš kaj spomagat. In me prav žalosti, da je takšen bolnik, drugi pa tega sploh ne vidijo. Žalostno res. In da mu tisti kolegi še nudijo podporo, ja bogi, sej boš našel žensko, ki je zate. Samo sram ga je lahko za vse. Danes sploh ne vem, če lahko naštejem 5 njegovih dobrih lastnosti. Jih ni, razen tega, da hodi na šiht. Sploh ne vem, kako se lahko ljudje tako delajo, da so čisto nekaj drugega, kot so, saj to mora biti res naporno. En čas gre, ko se naveliča pa preprosto gre skozi vrata in pusti za sabo neverjetno razdejanje in mu sploh ni mar, gre brez kančka slabe vesti, pusti otroka, ne vpraša več po njem, ne plačuje preživnie. In ko sva rihtala stanovanje pri meni doma, me je napeljeval, da vzameva 600 eur kredita. Dobro, da sem takrat vztrajala na tistih 300 eur in da si ostalo sposodiva. Že to mi ni jasno….a se je tip kar naenkrat odločil, da bo odšel ali je že prej vedel? Če bi že prej vedel valda ni taka pi…a, da bi mi nakopal 600 eur kredita. Ker tudi, če bi ga bilo toliko bi on vseeno šel in vse pustil na meni. Kako bi to plačevala ne vem. Ni mi jasno, kako lahko rithaš stanovanje, vse zrihtaš (on sam sicer ni imel enega interesa pri delu, več ali manj so delali moji starši, ker z njim ni bilo nič) in potem tam nisi niti en teden, ker si pač en večer vstal in rekel, da je bilo to to. Ali pa je bilo vse že vnaprej zrežirano in je vedel, da ko šel, ko se preselimo. Vendar mi ni jasno zakaj bi mi želel nakopati toliko kredita, če je vedel. Nič več ne vem kaj je res in kaj ne, imam občutek, da je bilo čisto vse zlagano. Človek s katerim sem bila ne obstaja.

To, da se ne odzvaš tako kot si se je prava izbira pri sociopatih. Ko vidijo, da ne morejo več do svojega dajo mir in poiščejo novo žrtev. Ker ni mogel več izsiljevati z otrokom je izgubil zanimanje zanj. Vendar se mi zdi tudi prav, da od njega izterjaš preživnino, saj je to dolžan svoji hčerki, za katero se moraš sedaj boriti ti, ker ona se ne more.

Z njim se ni treba sesatajati ali ga kaj prositi v zvezi s tem. Z njim se lahko pogovarjaš preko odvetnika in socialne službe. Najprej mu pošlji uradno pismo ( s povratnico in če je možno preko odvetnika) da naj plača preživnino, če ne bo nič od njega pa se obrni na center za socialno delo, kjer pride do utečenega postopka. Verjetno se bo poskušal tako ali drugače izmazati ali dokazovati, da daje denar, zato z njim komunicraj zgolj pisno in vse to shrani. Če ti bo kdarkoli karkoli nakazoval pa naj to naredi preko banke, nikoli na roke.

Zna biti da bo kar naenkrat spet prijazen ( grožnja pred izgubo nečesa, kar mu je drago- denar) vendar ne nasedaj. Najboljše pravilo pri komuniciranju s sociopati je, da ne poslušaš kaj govori , temveč opazuješ kaj počne. Torej presojaš in se odločaš na podlagi njegoviih dejanj, ne besed, z njimi so lahko tako zelo spretni, da lahko še tako izkušenemu vampirologu vsaj za nekaj trenutkov zmedejo pogled na realnost.

Vprašanja Kako sem lahko?Kako, da nisem prej videla.,.,?!! in podobna so pvosem običajna in nikar se ne obsojaj preveč. Takšnih kot je tvoj je kar veliko število in ker je pri nas še premalo znanja o teh stvareh, je velika verjetnost, da kdaj padeš v takšno zanko. Še posebej če si sočutna, dobra, topla, skrbna oseba, takšne imajo najraje, ker lahko od njih največ dobijo in jih lahko najdlje vrtijo, saj je takšni osebi način doživljanja sveta sociopata ( brez empatije) tako zelo nezamisljiv, da preprosto ne morejo verjetei, da je lahko kdo tako zelo grd vse do takrat, dokler ni že boleče jasno.

Na boljšem si ti, saj pri tebi bo minilo in ti imaš možnost, da zaživiš polno, srečno, ljubeče…medtem ko bo on za vedno en tak polčlovek večno v iskanju žrtev in ujet v svoj egositični svet.

GittaAna

Morem rečt, da mi je nakazal preživnino, sam od sebe. Ampak mi vseeno ne gre račun…kaj tele zverine res nič ne čutijo do svojih otrok???Kako je možno, da greš in te popolnoma nič ne zanima, kaj je s tvojim otrokom, nič ne vprašaš, jaz kaj takega še nisem videla. Nikoli se ne bi mislila, da se mi bo zgodilo najslabše, kar sploh lahko, to je, da oče povsem zanemari svojega otroka. Kod da ga ni. Enako njegovi starši. Tole mi ni in ni jasno. Za takšnega kot se je ta tip izkazal vem, da je za mojo hči bolje, da ga sploh ne pozna, vendar a ni to grozno? Živi 30km stran od naju. Kaj rečeš otroku???Ko enkrat začne spraševat? Mi je pravila mami od njegove prve hčere, da pravi tamala, da so vedno zraven ene 3 ženske, za vikend da jo je pripeljal na dogovorjeno mesto in iz avta skoči tamala, notri pa sta bili še 2 ženski. Kakšna budala, nima nobenega moralnega predsodka, kakšno škodo dela tamali, ki ima že itak neke vedenjske težave, se ne čudim, glede na ve kar že že doživela. In tega jaz nočem in ne bom dovolila. Da bi mi jo peljal in jo potem vlačil bogve kje, s kakšnimi ženskami, ker so vsi skupaj zmešani. Ampak ja, za njega je važno le to, da on malo peče na žaru, popiva, ima družbo, boji se staranja, on je preprosto na nivoju srednješolca. Ne vem kaj bom storila, če se bo en dan kar oglasil in spet želel videti tamalo, tako čez ene pol leta. Kaj potem človek naredi? Ona ga že najbrž sploh ne bo poznala več. Ali pa je za vedno umolknil, kar bi bilo še najbolje. Nikoli ne bom razumela tega odnosa do otoka, to je najslabše kar narediš, sicer pa ja se zavedam, da nimam opravka z dokaj normalnim človekom, temveš s sociopatom. Ta moj je šolski primer tega, kakšne te osebe so. Neodgovorne, nedorasle svojim letom, brez vsakega moralnega zadžka, vesti, vedno brez denarja, nesposobne realnega pogleda na svet. Mislem a se ta človek sploh zaveda, kaj počne in koliko škode je že naredil in je še bo? Ali se zaveda tega, da je popolnoma odrezal svojega otroka in kaj neki ob vsem tem razmišlja?

Spoštovana tigronitica, hudo mi je, ko berem vašo zgodbo. Upam, da ste se med tem čustveno pobrali in si uredili lepše življenje, takšnega, kot ste si ga želeli in si ga zaslužite. Tako iz distance, kot oseba, ki ima izkušnje z alkoholiki, bi podala samo pripombo, da iz obnašanja vašega bivšega partnerja ne razberem mejne osebnostne motnje ali patološkega narcizma, kot je bil omenjen na tem forumu. Prej se mi zdi, da ima vaš bivši partner težave z odvisnostjo od alkohola in da ne sodi v kategorijo oseb z borderline motnjo ali patološkim narcizmom, zato je pri postavljanju tovrstnih diagnoz potrebno biti previden, saj napačna diagnoza naredi več škode kot koristi. Kakor koli že, zvezo ste presekali, zaživite polno in uspešno in upam, da vam ta grozna izkušnja ne bo zamajala vero v partnersko življenje.

Ana Lecta hvala za sodelovanje v tej debati. Življenje gre naprej, boljše je kot je bilo, je pa še daleč od tega, da bi bilo vredu oziroma da bi bila jaz ok. Ne morem pa se strinjati, da ta človek nima osebnostne motnje, ker če je on nima, potem res ne vem, kdo jo ima, seveda pa res nismo diagnostiki in v bistvu pri takšnih ljudeh sploh ne veš kaj je in kaj ne, ker je vse skupaj čudno in vleče neke poteze, ki so nam popolnoma nerazumljive. Alkoholik seveda je, vendar še za to nisem prepričana, ker ne vem točno komu rečeš alkoholik. Je oseba, ki ga edino alkohol sproti, morem pa reči, da recimo doma ni nikoli pil, je pa to res počel zunaj, večkrat na teden, včasih tudi samo enkrat na teden, sedaj slišim, da se dosti zabava oziroma meji po oštarijah kar naprej. Poleg tega pa sem zanj prepričana, da mu ni mar za svoja otroka, da laže, kar naprej laže, v vsaki debati z njim je cel kup laži, prepričuje te, da ni res kar si slišal, da se bo sedaj spremenil, da bo postal boljši človek, ima nekakšno čudno razmišljanje, vedno je pravil kaj vse bo storil, pa se ni nikoli nič od tega zgodilo (no kaj je že tudi naredil), nima realnih ciljev, je vedno brez denarja, v njem je nakopičen cel kup neke jeze. Poleg tega nima prav nobene vesti, s hčerko naju je zapustil, kot da sva dve smeti (še pogledal je ni, ko je spala v gajtru) in nikoli ni rekel, da mu je za kaj žal, ker mu pač tudi ni. Normalen človek tudi lahko zapusti družino iz takih ali drugačnih razlogov, vendar ga to vsaj malo obgre, se ob tem slabo počuti, ker mu je hudo, da je tako ratalo. Temu pa se je samo kamen odvalil od srca, ko se naju je rešil, ker pač otrok njemu predtavlja neko odgovornost, ki pa je ne more prevzemati in se mu to tudi ne da. Uživa tudi v tem, da te spravi na tla, niti malo ne sočustvuje s tabo, celo še ko enkrat gre in vidi (oziroma on ne vidi – se ne zaveda) koliko škode je povzročil, on vidi samo sebe, nikoli ni vprašal kako sem, kako je tamala, ma čisto nič slabe vesti nima, on pravi: meni je sedaj bolje (to je edino pomembno, kako smo vsi drugi sploh ni v okviru njegovega razmišljanja), do sedaj sem v življenju počel stvari, ki mi niso pomenile popolnoma nič. Tole je bila zame res močna izjava, saj je celo priznal, da vse kar je bilo ni bilo zanj vredno nič, kjub temu da je kar naprej pravil, kako naju ima rad in kako je srečen, da naju ima. Ob tej izjavi se mu je še fajn zdelo, da me je to prizadelo, vendar pomemben je samo on. Rekel je, do sedaj sem veliko lagal, lagal sem vsem ženkam, lagal sem tebi, ljudem okrog sebe, sedaj pa se bom spremenil je rekel. On je lagal sam sebi. Želel bi si biti, kot vsi ostali normalni ljudje in ko je spoznal mene je v tem videl dobro priložnost, menil je da se celo lahko spremeni, da mu bo ratalo, se je pa pomoje ob vsem tem počutil grozno, saj je moral stalno igrati nekoga, ki to ni. Nekaj se je trudil, lagal sebi, meni, vsem okrog sebe in potem je maska padla. Nikoli se ne bo spremenil in nikoli mu ne bo ratalo. Enkrat po njegovem odhodu je rekel: vse kar je za druge ljudi samoumevno je meni popolnoma tuje. On se zaveda, da je drugačen, vendar se ne zaveda da je moten. In če mi reče, da odslej ne bo več lagal – se je že zlagal. Človek se ne spremeni.