Spoštovani!

Res sem vesela, da boste odgovarjali na naše težave na tem forumu! Že lep čas se ubadam s težavo, ki jo imam s partnerjem in enostavno ne najdem izhoda oziroma pravega odgovora na svoja vprašanja. Skušam biti kar se da realna in gledati na probleme iz obeh zornih kotov – svojega in moževega, vsako stvar – dogodek – dejanje, pretuhtam in skušam najti pravično razsodbo, ali sem res jaz tista, ki delam napake ali jih dela mož?

Skupaj sva 5 let, poročena par mesecev, pričakujem njegovega otroka. Že na začetku sva imela (sem imela) nekaj težav z najinim razmerjem, ker izhajava iz popolnoma drugačnih družin. Najini cilji, razmišljanja o svetu in prihodnosti pa so si tako sorodni, da sprva nisem verjela, da sem našla človeka, ki končno enako misli kot jaz. Ampak očitno to ni dovolj za dobro, zdravo razmerje.

Moj mož je človek, ki vsakemu vse pove v obraz in pri tem (včasih) ne izbira besed, ima svoja določena načela, katerih se strogo drži in ne odstopa od njih. Je zelo dober prijatelj, katerih ima zelo malo, kajti on je vedno pripravljen priskočiti na pomoč, ko pa on koga potrebuje, pa nima te sreče. Zato takoj prekine prijateljstvo, ker pravi, da nihče ni takšen kot je on. Vsako stvar, ki jo kdo drug naredi po svoje in ne tako, kot on, zameri in se razburja, včasih tudi žali. Če kdo ni točen, če kdo ne pokliče, kot je bilo dogovorjeno, če kdo sploh ne pride, ko je bilo dogovorjeno, če je kdo neroden, če je kdo “šlampast” – nihče zanj ni dovolj dober, samo kritizira vsakega, še posebej ima vedno kaj za povedati čez moje prijateljice. Ko mu to očitam, češ, saj ne moreš biti tako malenkosten in samo kritizirati, ker na vsezadnje tudi ti nisi idealen, pravi, da on pač pove svoje mnenje na glas in ni zahrbten in hinavski kot so drugi. Jaz ne izhajam iz tako malenkostne družine in mi to tudi venomer očita – kakšni so moji starši – zato zaradi tega prihaja med nama do prepirov, kajti kljub temu, da z njim živim, starše zagovarjam, ker so le moji starši, ki pač žal vedno nisem ponosna nanje.
Ko želim kaj povedati o svoji prijateljici, takoj začne: eh, ona je tako smotana itd…..da mu raje sploh ne govorim. In vse to, kar vam tukaj pišem, mu tudi povem, nimava nobenih skrivnosti med saboj. Ampak on znova trdi, da sem jaz tako občutljiva, da je težko shajati z mano, ker mi ne sme nič rečt, pa takoj vsako stvar zamerim in vzamem negativno, ko on sploh tako ne misli. Glede tega sem veliko razmišljala o sebi. Res nisem bila nikoli prej vajena, da mi nekdo čisto vse pove v obraz in sem zato tudi takoj prizadeta in užaljena. Rada bi bila bolj flegma, ravnodušna in bi besede jemala bolj splošno in si jih ne bi tako “gnala k srcu”, vendar…..ne morem! Žal sem pač takšen karakter in ne morem iz svoje kože. Nisem tako samozavestna kot on, nimam tako direktnega dostopa do ljudi in on mi skozi pravi, da je že čas, da se spremenim, da postanem odločna itd. Jaz pa v sebi trpim, ker se skušam namerno spremeniti (da me boste prav razumeli – se želim spremeniti, ker bi tudi sama rada bila bolj samozavestna!), hočem postati nekdo drug, kar mi ne uspeva in tako padam v depresije, se smilim sama sebi, sem nesproščena in bi včasih najraje zbežala pred vsemi. Nimam nikogar, s katerim bi se lahko odkrito pogovorila o mojih težavah, ker so dandanes prijatelji vsi nevoščljivi in samo čakajo, da jim poveš kaj negativnega o svoji zvezi.

Večkrat mi je že rekel, da sem zrela za psihologa, naj grem na en pogovor in se bom mogoče lahko spremenila. Prej sem imela eno partnersko zvezo, ki pa je bila popolnoma drugačna od te. Bolj ssem bila proščena, počutila sem se lepo, ljubljeno, saj mi je takratni partner to tudi z besedami in dejanji dokazoval. Tega pri svojem možu ne občutim. To sem mu tudi večkrat povedala in je rekel, da ga toliko že zdaj poznam, da vem, da on ni takšen človek, da bi na zunaj kazal čustva in mi vsak dan govoril, kako rad me ima in kako sem lepa zanj. Pravi, da me zelo ljubi, vendar tega pač ne govori, ker ni takšen karakter. Ga pač moram razumeti, kajne? Čeprav bolj kot vse potrebujem nežnost in toplo besedo.

Sedaj sem noseča in čustveno stanje iz moje strani se poslabšuje, saj sem še bolj občutljiva in jokava. Pa si ne morem kaj! On pravi, da komaj čaka, da bom rodila in da ne bova več imela otrok, ker me ne bo mogel še enkrat 9 mesecev prenašati takšno kot sem. Priznam, da sem še bolj občutljiva, ampak on enostavno ne varčuje z besedami. Pravi, da se trudi, da bi me razumel, ampak včasih tudi njemu ob pritisku v službi popusti. Potem pa zopet padajo žaljivke, kot so da sem nesposobna, da nisem organizirana, da nič ne naredim doma (sem namreč v bolniški), da sem pozabljiva (kar priznam, da sem, zato si veliko stvari tudi pišem, pa vseeno pozabim, ker si vsega človek tudi v danem trenutku ne more zapisati), da nič ne naredim zase, enkrat je celo dejal, da je z mano še skupaj le zaradi otroka. To me je tako prizadelo, da se dva dni nisem pogovarjala z njim. Ko je to opazil, mi je rekel, kaj je z mano spet narobe in sem mu povedala. Pa je rekel, da spet vsako besedo tako dobesedno jemljem in da včasih človek pač v jezi kaj reče in tako ne misli.

Poleg tega imam nekaj nosečniških težav, bolečine v hrbtenici, v spodnjem delu trebuha, utrujenost itd….in mu za te sploh ne govorim več, ker je kar tiho, ko mu kaj “zajamram” ali pa reče: drek, pa nosečnost, če imaš take težave. Njegova mama je tudi rodila in ni tako jamrala, pa še delala je na njivi itd…..Počasi se mi bo zmešalo!

V bistvu gre med nama le za čustven, besedni konflikt, ki ga enostavno ne znava rešiti. On se ne more brzdati z besedami, jaz pa sem občutljiva. Jaz imam občutek manjvrednosti in se mi zdi, da vsako stvar naredim narobe. Že vnaprej mi “predava” o vzgoji otroka, ki ga bova dobila, kako se ne smem obnašati, da ne bo razvajen, ker on vse to ve, ker je prebral že mnogo knjig in tudi v otroštvu pazil in previjal otroka.

Ko se pogovarjam s prijateljicami ali berem anonimne pogovore o nosečnosti na forumu, opažam, da jim možje zelo stojijo ob strani zdaj, ko so noseče. Vsak dan jim mažejo trebuh proti strijam (meni je samo na začetku dvakrat), se pogovarjajo z otročkom v trebuščku (da bom poštena: on se je z njim pogovarjal 5x), ga božajo, jim masirajo hrbtenico, ko jih boli (1x), jih razumejo, sočustvujejo z njimi itd…..

Kar se tiče ostalih stvari, pa problemov skorajda ni. Nikoli ne hodi po gostilnah! Vedno me pokliče, kam gre, da točno vem, kje je in kdaj pride in vedno točno pride (včasih še prej)! Ne gleda športa po TV, ker ga ne zanima! Pomaga pri hišnih opravilih, vse sproti pospravi! Včasih tudi kaj skuha! Zvečer mi vedno pripravi sadno večerjo, ker zdaj potrebujem vitaminčke, ko sem noseča! Otroke ima zelo rad in komaj čaka, da pride na svet! Ko je treba v hiši kaj naredit, se takoj loti dela!Zna gospodariti z denarjem!

So še druge malenkosti, ki me motijo in sem se pač sprijaznila z njimi, pa jih tukaj ne bom omenjala, ker sem že tako preveč na široko opisala svoj problem. Upam, da vam nisem preveč “zatežila” – želela sem vam le približati svoje občutke, kar je pač težko enostavno zliti na papir.

Zelo bom vesela vašega odgovora. Sprejela bom tudi vsako kritiko, ki bo padala name, saj bi rada bila pravična in realna do svojega in moževega obnašanja. Sprašujem se, ali bi morda pa le morala jaz k psihologu?

Lepo vas pozdravljam!
Noseča

Ali ste se kdaj vprašali zakaj ste sploh ostali s partnerjem, sedanjim možem, ki se tako grdo vede do vas. Težave ste imeli v partnerstvu že od začetka, vi pa ste se celo poročili z njim in si omislili otroka. Pravite, da ste že doživeli zvezo v kateri ste bili sproščeni, zadovoljni in ljubljeni, torej že od začetka veste, kaj vam sedaj manjka. Klub temu se zavedajte,da ste si sami izbrali partnerja z njim ste že pet let, to pomeni da vam ta zveza na nek način odgovarja. Vam je že všeč, da vas partner ponižuje, žali, zaničuje, vam vsakodnevno sistematično uničuje samozavest in pričakuje, da se boste spremenili. Zamislite se malo, nikakor pa ne pričakujte, da se bo spremenil on.

Alenka B

Ko žena začne z besedami; “Ampak sem spregledala, zaradi miru…”
se je obsodila na neuspelo partnerko.

Pa ne osojam. Tudi sama sem žena. Vendar, kadar se žena začne strijati z moževimi “muhami”, to pomeni, da je izstopila iz odnosa. Verjamem, da ste sedaj bolj občutljiva in želite več pozornosti. Pa ste jo zahtevali? To zveni, da morate dati vačemu možu ultimat. NE! Zahtevate lahko tudi z besedo: “Dragi, tako rada bi…..” Vendar se postavite na noge. Začnite brati knjige, lahko greste tudi po pomoč, daj jo vendar vi želite. Zahtevajte, da gresta skupaj, saj želita VAJINEMU OTROKU primerno življenje. Še je čas, da se pogovorite kako bosta skupaj skrbela za otroka.

ŽAl mi je, da sem bila malo bolj ostra. Ampak kadar gre za novo bitje, ki ni ničesar krivo, ki naj bi bilo spočeto iz ljubezni, takrat je dovolj energije za spremembe na boljše.

Verjamem, da to želite in zmorete.
LP

Da bi mož uspel, potrebuje ob sebi žensko, ki se bori zase. Le tako se bo tudi on boril za pravo pozicijo.

Poznate besede, da za uspešnim možem stoji močna žena. Bo kar držalo!

Če smem še jaz povedati svoje mnenje…

Nekako si ne predstavljam, da bi si nekdo sam izbral poniževanje, žaljenje… vsaj ne zavestno. In verjamem, da lahko pisano besede beremo v veliko bolj “težki” obliki, kot bi pa potem imeli občutek, ko bi to videli v “živo”. Jaz tudi svojemu partnerju rečem, da je siten, recimo, pa s tem ne mislim nič slabega, daleč od tega, to je bolj kot neka ugotovitev njegoviga stanja.

In če partner reče da je gospa občutljiva, je tukaj vzadaj lahko čisto miren ton, ali pa res žaljivka.

Kakorkoli, niste vi, draga nosečnica, tista, ki potrebuje psihologa, če je kdo, sta oba tista, ki potrebujeta nekega svetovalca na nivoju partnerskega odnosa.
Niste vi tisti,ki ste krivi, niti ni parnter tisti, ki je kriv. Oba sta pač kakršna sta. In veliko lažje je od partnerja pričakovati, da se bo spremenil, kot pa na sebi delati, da se sam spremeniš. In potem si ves začuden, ko ugotoviš, da v večini primerov bi sam sebe vseeno lažje spremenil, kot pa da bi spremenil partnerja.

Lahko kaj podebatiramo na to temo, če želite.