Danes bi moja mami praznovala 79. rojstni dan. Lani tak čas je bila še vitalna, le včasih nekoliko utrujena in bolj bleda. Tako rada je kaj dobrega skuhala svojemu vnuku in ga s čim razveselila. Veselila se je njegovih uspehov in bila ponosna nanj. Jeseni diagnoza, ki je nismo pričakovali. Uspala operacija, a ni bila več takšna kot prej. Kot bi izgubila voljo do življenja. Hirala je in se počasi izgubljala. Vse se je dogajalo tako hitro. Smrt je prišla kot odrešitev. Šele zdaj, ko je že nekaj mesecev ni, jo pravzaprav pogrešam. Vedno bolj. V meni kljuva: sem ji dovolj stala ob strani? Bi lahko preprečila, da ne bi kar odšla? Marsikaj neizrečenega je ostalo med nama in to boli.