kdaj znova?
Mene pa zanima kdaj ste se ve, ki ste izgubile otroka v nosecnosti, tudi v visoki nosecnosti, odlocile se enkrat poiskusiti in kdaj ste dejansko res zanosile. Januarja sem v 17 tednu tudi jaz izgubila zelo zazeljeno pikico, ki bi se morala roditi junija. Iz neznanih razlogov je umrla, kar sem ugotovila sele na rednem pregledu. Ne bi rada govorila kako mi je bilo hudo, kako mi je se vedno, ampak bi rada cimprej poskusila znova. Vsi mi govorijo naj se malo pocakam, naj dam casu cas, vendar jaz tega ne zmorem. Ne vem ce me kdo razume, ampak jaz bi bila rada cimprej spet noseca…
Te razumem in ne razumem, ker je zares šele mesec dni od izgube tvojega otročka.
Lahko ti napišem lastno izkušnjo: Zanosila sem štriri mesece po izgubi prvega otroka v 19. tednu nosečnosti. Sem se kar “dobro” držala navzen, v meni pa je očitno bila ogromna bolečina, ki je le počasi izvenevala.
Po prvih mesecih šoka, vrnitvi v službo in v okolje, ki me ni razumelo, sem se nekako umaknila v svojo žalost, v svoj svet. Umaknila sem se tudi partnerju, čeprav sem po čudežu kar zanosila. In bila seveda neizmerno vesela in tako zelo prestrašena, da še sama nisem dojemala kako.
V meni je bilo veselje in strah do tega otroka in hkrati žalost za prvim.
Na žalost sem tudi drugega izgubila.
In potem je blo pa res hudo.
Kako bi bilo, če bi donosila ne vem, najbrž bi žalost kasneje intenzivno na nek svoj način prišla ven. Imela bi pa otroka, ki bi mu lahko dajala svojo ljubezen.
kaj vem, če bi znala ločiti med prvim in drugim ali bi drugi bil nadomestek.
Skratka: ne želim ti, da moraš biti v tej žalosti noseča z drugim otrokom. Odžaluj, vzemi si čas. Kako dolgo je to? Do leto dni. Ko se obrnejo letni časi, si naša duša vsaj malo opomore.
Kako se boš odločila bo seveda prav zate, ampak mislim, da je zdaj čas za prižiganje svečk.
Pa vse dobro ti želim.
Sama sem izgubila otroka v 38. tednu. Čeprav so za nama z možem nepopisno težki trenutki, sva se po 7. mesecih spet odločila za drugega otroka. Sedaj sem v 16. tednu (gin. mi je svetovala zanositev po najmanj 6. mesecih), pa sem spet imela težave. V 13. tednu sem imela hude krče in sem tudi krvavela, zato sem bila nekaj dni v bolnici, kjer sem strogo ležala. Z otrokom je zaenkrat vse v redu, moram pa veliko počivat. Do konca bom ostala doma. Ne vedo, zakaj se je to zgodilo, jaz pa mislim, da je vse to posledica stresa in strahu, ki se ga ne morem rešiti. Vedela sem, da bo druga nosečnost težka, še zdaleč pa si nisem predstavljala, da bo tako zelo naporno. Samo močno lahko upam, da bo vse v redu.
Svetujem ti, da počakaš čim dlje. Te pa popolnoma razumem, kako zelo si želiš ponovne zanositve.
N.
Glej, sama sem lani julija izgubila mojega fantička v 20. tednu nosečnosti. Bolečina je bila neizmerna. Ampak sem se aktivno lotila žalovanja, ogromno govorila o tem, delala dobre stvari za mojega angelčka.
Kmalu ni več tako bolelo, ljubezen do malega sinčka me je rešila. In mi dala novih moči, novega poleta. Po dveh menstruacijah sva z možem sklenila, da je čas, da znova poskusiva. Začuda sem takoj zanosila. Zdaj sem najsrečnejša nosečnica – trenutno sem v 23. tednu. Sem pa tudi ponosna mamica enemu malemu angelčku, ki mi je dal več kot vsi učitelji tega sveta.
Ljubezen je neizmerna, če ji le odpreš srce. Moja izkušnja je takšna, da lahko obenem ljubiš živega otroka, angelčka in novo življenje pod srcem. Le resnično moraš odpreti srce in pogumno dvigniti pogled.
Razumem te.
Poslušaj svoje srce. Če ti nov otroček ne bo nadomestek, ampak sestrica/bratec malemu angelčku, potem si na pravi poti. Čas je relativen, najvažneje je, da si očistiš dušo in dovoliš, da ljubezen premaga žalost.
Izrekam ti iskreno sožalje, obenem pa ti želim, da se ti izpolni tvoja velika želja.
Tudi jaz te razumem, in to še kako dobro. Sama sem med porodom izgubila fantka. Vzrok je bil vozel na popkovnici. Cela nosečnost brez problemov, še slabosti niso bile omenbe vredne, konec pa najbolj tragičen.
Fizično sem si zelo hitro opomogla, omogočeno mi je bilo tudi takšno žalovanje, kot sem ga potrebovala. To se mi zdi res zelo pomenbno. Želja po otroku pa je bila ogromna. Zdravniki so mi svetovali, naj z naslednjo nosečnostjo počakam šest mesecev. Čez pet mesecev sem ponovno zanosila, vendar je zelo kmalu sledil spontani splav. Ponovno sem zanosila čez tri mesece, pa spet kmalu začela krvaveti. Na srečo se je krvavitev kmalu ustavila, nosečnost je potem potekala normalno in rdila sem še enega fantka.
Seveda je bil v tej nosečnosti vedno nekoliko prisoten strah. Ampak meni je pomagalo, da je mojo nosečnost spremljal ginekolog, ki sem mu povsem zaupala.
Zelo se strinjam s Špelino, lahko ljubiš živega otroka, imamo še hčerko, angelčka in novo življenej. O otroku ki je rastel pod srcem nikoli nisem razmišljala kot o kakšnem nadomestku. Moje žalovanje se s tem ni nič spremenilo. In tako kot sta si med seboj različna hčerka in sin, tako bi bil nekaj posebnega tudi njun bratec. Kmalu bo minilo tri leta odkar je odšel med angelčke, včasih se sprašujem kakšen bi bil.
Zato poslušaj svoje srce. Ti sama boš najbolje vedela, ali si pripravljena ali ne.
Tebi in vsem ostalim želim, da bi se vam želja po otročku izpolnila.
Jaz sem leta 2001 v 21. tednu izgubila otroka. Po izgubi sem si neizmerno želela drugega, vendar sem v sebi vedela, da iz napačnih razlogov. Pritiski so bili hudi. Veliko sorodnic in znank okoli mene je rodilo, ljudje so postavljali neumna vprašanja, če ne morem imeti več otrok itd. Čakala sem skoraj dve leti, preden sem se odločila za ponovno nosečnost. Izbrala sem si drugega ginekologa, kateremu sem bolj zaupala. Klub temu je bila cela nosečnost stresni dogodek, namesto veselje in sreča. Hvala bogu, ta nosečnost je potekala popolnoma brez težav in sem rodila zdravega fantka. Moj nasvet je počakaj, žaluj in usmeri svojo pozornost in zavest v druge stvari, ki te v življenju veselijo. Sčasoma bolečina ne bo več tako huda, vendar se veliko pogovarjaj o tem. Nikoli ga ne boš pozabila, vendar daj času čas. Ko bo pravi čas boš vedela. Ne loti se soočanja s to bolečino med nosečnostjo!
Nataša
Tudi jaz sem oktobra 2003 izgubila svojo tako željeno punčko, v 26. tednu. Bolečina je bila neznosna, želja po takojšnji zanositvi nepopisna… Zdravniki so mi svetovali naj 6 mesecev počakava…. jaz sem si dala 3 mesece, da si telo opomore, potem sem pa dobesedno takoj želela zanosit. Zdaj vem, da to ni bilo vredu, potrebovala sem čas za žalovanje….. kljub temu sva na otročku delala in delala….. Sedaj že 1 leto poskušava, pa še vedno nič. Moja punčka bo vedno ostala moj prvi zaklad, moj prvi otrok, moj angelček…. a zakaj sedaj ne gre???? Ne vem. V tem letu sem prestala ogromno razočaranj, ob vsaki menstruaciji se mi znova trga srce….. tako rada bi že bila mamica, da me prav boli….. kljub temu sem hvaležna, da mi je bilo dano biti mama moji deklici, čutiti njene dotike in deliti z njo veselje….. Sedaj je moja zvezdica, ki čuva name in verjamem, da mi bo nekoč poslala tako željeno pikico, ki se bo razvila v zdravega otroka….
Ne poslušaj drugih, poslušaj svoje srce…..
Monka
Tudi sama sem izgubila otroka v januarju. In tudi jaz si srčno želim nove nosečnosti. Nikoli pa nisem pomislila da bi bil naslednji otrok nadomestek. Za svojim izgubljenim otrokm bom večno žalovala, zato zame ni pomembno ali bo nova nosečnost prišla čez en mesec ali čez eno leto. Ker sem osem let čakala na otroka, mi je še toliko huje, ker ne morem mimo vprašanja, ali mi bo sploh še kdaj uspelo…
No, jaz upam, in menim da življenje ne more biti tako kruto…
Po porodu sem že dobila eno M, počakam še eno in potem se naj zgodi kar mi je pač usojeno…
Brina
Iskreno sožalje ob izgubi.
Z možem sva izgubila najino tako željeno deklico v 24t. Po priporočenih 6 mesecih sem si otroka noro želela, pa so me ustavile oči mojega moža – ne ravno na isti datum. Tako sva počakala dobro leto. Vendar tako željene pikice ni bilo še leto in pol. Ko sem že obupala in hotela iskati pomoč, se je zgodilo. Sedaj sem v 6t, vendar ne teče vse kot bi moglo. vem pa, da je bilo prav, da sva z možem počakala tisto leto, da so se rane začele celiti in zdaj vem, da ta otrok ni noben nadomestek za najino deklico, ampak popolnoma novo bitje, ki mu bo, upam, namenjeno živeti.
Poslušaj svoje srce in pusti življenju, da prinaša svoja presenečenja.
Žal mi je, da si izgubila malo pikico.
Sama sem tudi izgubila hčerkico med porodom, zaradi popokovine.
Doma sem imela takrat 6-letnega sina.
Po letu dni, se je tudi mož strinjal, da sva morda pripravljena.
Tako močno željeno nosečnost sem preživela z mešanimi občutki, v strahu, pa tudi z veliko ljubezni.
Rodila sem zdravega sina. Tudi on je imel ovito popkovino. Imela sem veliko srečo, da sem bila krepko čez rok in v porodnišnici “na čakanju” (lagala sem glede datumov… “**** in case”…)
Te “napake” se namreč z vsemi napravami, ki jih premoremo v našem zdravstvu, ne vidi.
Kljub temu, da sem bila prepričana, da ne iščem nadomestila, sem npr. takoj, ko se je videlo na UZ, hotela vedeti spol, kar pri prvih dveh nikoli nisem.
Ko mi je G. povedal, da bo deček, sem ostala brez besed in so mi solze dolgo polzele po licih.
Seveda so vsi čudni občutki in ostali strahovi izginili takrat, ko so mi naše malo bitjece položili na trebuh.
Je pa le res, da nisem bila tako pripravljena, kot sem bila prepričana.
Veš, kljub vsemu, mislim, da bi to storila še enkrat.
Povem ti tudi to, da mojega žalovanja še zdaleč ni konec. Na teh straneh sem se znašla takrat, ko sem mislila, da je že skoraj mimo…
To me ne naredi nič slabše mame od tistih “srečnih”.
Bodi pogumna in poslušaj svoje srce. Samo ti boš najboljša mama svojemu novemu srčku ali srčici in malemu angelčku.
Želim ti vse dobro!
Ko sem rodila Vida,sem bila najbolj srečna tisti trenutek,ko sem ga slišala zajokati.Čeprav sem vedela,da je prezgodaj(24 teden)sem imela takšno upanje,ne morem ti povedati.Toda čez dva dni,ko sem klicala v LJ,mi še zmeraj odzvanjajo besede v ušesih:Žal gospa vaš Vid je danes ponoči preminul.Takrat sem mislila,da me bo pobralo.Prvo,kar sem možu rekla:obljubi mi,da še bova imela otroke.In on je rekel:seveda,normalno.
Seveda imam probleme,ki jih moram rešiti z operacijo(miomi) in prej absolutno ne smem zanositi,dokler ne bom tega rešila.Po eni strani,sedaj je že 6. mesecev od tega,si mislim,da je prav.Ker jaz sem si delala že načrte,da bom šla v jeseni na operacijo in potem,naj bi bila že sedaj noseča.Ampak jaz si mislim,naj bo,kot bo.Nobenih načrtov,nič.Kar bo,pa bo.Vem,da bom še morala po operaciji počakati,pa kaj čemo.Toda vidim,s pomočjo tukaj na forumu in še na ostalih forumih,s pogovorom sem dosti boljša,čeprav ta teden,sem totalno bi se reklo na psu.Ali me je res to prizadelo,da je že pol leta,odkar ga ni med nami,ne vem.In kot je rekla A.M.(vem kdo si)imam odpor,da bi prijela kakršnegakoli dojenčka.Kar stresem se ob misli,da bi se ga mogla dotakniti,ali pa sploh prijeti v naročje.Ne vem,upam da bo to tudi minilo.Ti naredi,kar hočeš.Jaz vem,da bom še počakala,ker v bistvu moram in tudi potem bom pustila času čas.Moj angelček je prisoten zmeraj z mano.
lp D.
Draga D.,
upam, da si kaj boljše od prej.
Hotela sem ti povedati, da je moja najboljša prijateljica pres 2 tedni rodila sinčka in potem, ko sem se dobro zjokala od žalosti in sreče hkrati, sem ga šla pogledat in poujčkat.
Dobro dene. Eno morje mešanih, vendar zelo lepih občutkov.
Drži se močno. Vem, da zmoreš.
Lep pozdrav,
A.
Hvala vam za odgovore. Ne, nova nosecnost ne sme biti nadomestek za prejsnjo, neuspesno, te ne bom nikoli pozabila. Ko se mi je to zgodilo, ko sem bila v bolnici sem si mislila, da ne bom nikoli imela moci za se eno nosecnost, zdaj pa razmisljam pozitivno. Rada bi, da bi hcerka imela bratca ali sestrico in da bi midva z mozem imela se enega otroka, s katerim bi delila najino ljubezen. Ce mi je to dano, se bo to zgodilo, ce ne pac ne… Imava sreco, da imava drug drugega in da imava tega prekrasnega otroka, mudi se pa mi, ker nisem vec rosno mlada. Glede na to kako sem se pocutila po izgubi (ne morem tega imenovati ne splav, ne porod) se zdaj pocutim izvrstno. Edino kar ne bi rada tvegala je to da bi dozivela se eno izgubo zaradi neucakanosti.
Pojutrišnjem bo tri leta, ko sem morala v 22. tednu roditi.Mojemu fantku je prenehal biti srček. Po trinajstih urah popadkov, sem bila v takem šoku, da sem si predstavljala, da je živ. Kar objemala sem ga….Naslednji dan je prišlo za mano, ko sem podpisovala papirje za obdukcijo…
Še danes ne mine ura,da nebi mislila mojega sinka.
Sevada, sem si želela čimprej zanositi.Ni šlo kar takoj. Sledili sta dve operaciji, imela sem miome in endometriozo. Po enem letu sem se vzela v roke, ker sem bila prej čisto na koncu z živci. Začela sem se ukvarjati z jogo, večino časa preživela zunaj v naravi….Vedela sem, da tako ne gre več naprej.
Zanosila sem, donosila fantka, ki je sedaj star 15 mesecev. Moram povedati, da sedaj mislim, da je prav, da ne zanosiš prehitro. Ta nosečnost je bila zelo težka. Kar se tiče psihe sploh. Kadar je spančkal in kakšen dan manj brcal je bila že panika.
Lep pozdrav vsem tukaj na forumu.Vsak dan vas berem, jokam. Ampak tako težko mi je bilo pisati tukaj.
SREČNO VSEM!!!!!