Kdaj veš ali si
Ker me vsake toliko zbije kakšna stvar, mi pridejo na dan in spomini in tudi občutja, ki so na nek način povezana z otroštvom. Kdor je odraščal v neurejeni družini, ve o čem govorim. Dejansko se zgodijo stvari, če hočeš ali nočeš, temu se ne moreš ubraniti.
Ker sem odraščala takorekoč brez staršev, še danes ne vem in nisem prepreičana ali sem res odrasla oseba, zrela in sposobna življenja v današnjem času. Od staršev nisem dobila nobene vzgoje, onadva se z otroki nista prav nič ukvarjala tako, da o nekih pripravah na življenje, vzgoji ipd. ne morem govoriti. Me je bolj vzgojila ulica, bi lahko temu rekla. manjka mi prepričanja vsae, trdnosti in predvsem občutek, da sem dejansko odrasla oseba, da sem vseeno uspela v življenju in dosegla en nivo kljub vsemu.
Kako naj sama ocenim, izvem in se prepričam, da sem zrela, da delujem kot zrela in odrasla oseba? Sprašujem predvsem zato, ker me zmotijo kdaj kakšne situacije v katerih sem jaz bolj občutljiva in čustvena kot drugi.
Se spomnim situacije, ko sem s prijateljico bila v parku, je peljala sina na igrišče in sem šla zraven. Sinček se je pridno igral v peskovniku, si je vzel tiste plastične kanglice ki so tam ves čas, od nikoga dejansko. Je res tak priden in miren fantek. Nakar prideta dva starejša fanta, mu dobesedno vzameta posodice iz rok. Sin je ostal čist brez besed, se ni znal ubraniti. Prijateljica je pač mirno sedela. Meni pa je zavrelo, dobesedno. V tistem trenutku sem se postavila takoj v bran, ker se mi je zdelo to da sta mu brez da bi prej vprašala, vzela igrače iz rok. In seveda, ker sta onadva starejša me je to še bolj zakurilo. In potem sem se vprašala, kaj je prav, reakcija moje prijateljice (otrok je njen in ga ona pač vzgaja) ali moja reakcija? Kdo je npr. v tej situaciji ravnal odraslo, bolj pravilno za samega otroka?
Potem so primeri, ko recimo vidim kako moji prijatelji razmišljajo in obravnavajo stvari v smislu, poskrbeti moram zase in to je to, posledice niso pomembne. Npr. Dogovorjeno je za nek posel, se ve kako bi moralo biti narejeno. Če je vmes kakšna zloraba, da se npr. uporabijo drugačni materiali (slabši) se to naredi po tihem in se nobeden ne izpostavlja, nobeden nič ne reče. Vsi so lepo tiho čeprav se ve kaj je prav. Potem so situacije, ko se laže zato da se stvari prikažejo drugačne. Mene to vse hudičevo moti in ne morem biti tiho. In potem se črna ovca…
Potem so situacije, ko npr. sodelavci pljuvajo čez šefe na dolgo in široko, samo re grdo in brez meja. Kljub temu pa so v službi tam kjer so in jim na misel ne pride da bi šli stran. Zame osebno je to dvoličnost in tega ne prenesem in enostavno ne znam tolerirati. Ravno tako parov, sorodnikov, ki se med seboj zmerjajo in ponižujejo, na koncu pa umrejo skupaj. Mene to pač moti in ne maram imeti takšnih ljudi v svoji bližini. Jaz ne morem tolerirati nekoga in se družiti z nekom, z njim jesti in piti, če ta oseba kar naprej pljuva čez druge. Eno je, ko nekdo komentira in ocenjuje neko delo, drugo je ko nekdo pljuva čez osebo. Ljudi, ki govorijo kako je nekdo bedak, kako nekdo nima pojma kaj dela, da ni sposoben za tisto delovno mesto, jaz enostavno ne morem tolerirati. Opazim pa, da je večini ljudi to nekaj povsem normalnega. Sodelavec kar naprej jezika čez vse povprek, druge pa to niti ne zmoti da bi karkoli rekli ali se odmaknili od tega.
Potem so situacije, ko nekatere znanke poleg moža imajo ljubimce, ali pa ljubimkajo z nekom, ki ima punco / ženo. Jaz tega pač ne odobravam in tudi ne morem razumeti kako si lahko tako dvoličen in brez kakršnekoli etike. Jaz osebno smatram, da tisti ki mu je vseeno skakati čez plot kljub temu da je seznanjen z vsem, nima ne spoštovanja do sebe, ne do kogarkoli drugega in sploh ne čustev. Kdor je bil prevaran, verjetno ve kako to boli in se tega ne gre. Nekdo ki se vsaj zaveda kaj to pomeni, kakšne bolečine, rane, se verjetno ne bo šel kaj takšnega, ker ima vsaj nek občutek empatije. No, opazila sem, da je večina mojih znancev, katerim sem jaz jasno povedala svoje stališče, me je zavrnila, me je izločila iz družbe.
No, takšne in podobne situacije mi dajo misliti in zaradi tega se sprašujem, ali sem jaz res odrasla, ali sem jaz sposobna živeti v času v katerem živimo, ali sem jaz normalna ali pa je čas v katerem živimo takšen, da vse moje vrednote ne pomenijo nič oziroma so nezaželene?
Pozdravljeni gospa,
glede na napisano bi dejala, da imate visoko razvite vrednote, kar je v bistvu zelo v redu. Koliko so vaše vrednote zaželene v svetu, v katerem živimo, ne bi odgovarjala, saj imate odgovor na dlani. S prijateljico se večkrat »prepirava«, ko diskutirava o tem, ali je človek v osnovi dober ali slab. Osebno zagovarjam, da je dober, da pa imamo vsi veliko skušnjav in da hitro podležemo kakšni skušnjavi. Prijateljica, pa mi govori, da je človek slab, da npr. išče, kje lahko na čim lažji način zasluži, četudi uporabi slabši material kot bi ga moral; da je človek len, da raje samo blati ljudi okoli sebe, kot da bi kaj naredil za spremembo in tako dalje. Ljudje kot ste vi, ste zelo dragoceni za družbo. Imate zdravo razmišljanje. Je pa problem, da lahko zelo odstopate od okolja, v katerem živite in to povzroča, da ste črna ovca kot pravite. Kaj pa pravite na to, da bi še vedno bili to kar ste, še vedno povedali svoje mnenje ampak z nekim razumevanjem, da ljudje okoli vas nimajo tako razvitega čuta za to, kar je prav, kot vi. Se vam zdi, da bi vi lahko navdihnili ljudi okoli vas, da bi imel višje moralne vrednote? Za to bi bil potreben nek strpen odnos, odločnost, ne pretirana kritika. Poveste, kaj mislite, kaj se vam zdi prav, toda v prijaznem tonu. Seveda ne moremo vplivati na vse, na katere bi želeli, na mišljenje marsikoga pa lahko. Kaj pravite, bi poskusili. Škoda je, da bi vaš dar šel v nič.
Srečno!
Mateja Debeljak, univ. dipl. soc. delavka
Pozdravljeni gospa Mateja,
hvala za odgovor. No, če se zdaj poglobim v naravo ljudi, bi se tudi jaz strinjala s tem, da se ljudje manj ali več rodijo s slabo ali dobro naravo oziroma so že ob rojstvu zaznamovami s tem, da so slabi ali dobri. Izhajam tudi iz lastnih izkušenj. Imela sem res hude preskušnje pa se vseeno nisem zatekla k slabemu oziroma nisem vzela kar je prišlo pod roko samo zato, da bi sebe rešila. Določena prepričanja so prevladala in se nisem prodala, če bi lahko tako temu rekla. Nisem popustila. Nisem šla na ulico prodajat smeti in na pol kvalitetne izdelke samo zato, da bi sebe rešila, nisem po blokih zbirala prispevke za revne (zase) ipd.. Moje videnje je to, da se dejansko narava, osebnostne lastnosti, ljudi prenaša iz roda v rod, z geni. Kasneje pa seveda okolje v katerem živimo, družba, potlači ali prikliče naše lastnosti. Jaz verjamem, da če je v nekomu trdno zasidrano, da kraja v kakršnikoli obliki ni dovoljena, bo temu prepričanju ostal zvest. Nekdo, ki pa je od otroštva labilen, vedno tehta, kaj mu bo prineslo več koristi, pa bo brez slabe vesti izkoristil tudi nekaj, kar zagotovo ni najboljše.
Jaz vidim pri sebi npr. Če se ravnam nagonsko, v določenem trenutku naredim, povem, ukrepam tako kot se mi v tistem trenutku zazdi prav, se počutim dobro, nimam slabe vesti, tudi če je rezultat slabši me to ne obremenjuje. Če pa začnem kalkulirati kaj bi mi prinselo več koristi, pogorim. Se vedno obrne tako, da čutim neko obžalovanje, slabo vest.
Jaz osebno mislim, da so dejansko ljudje v veliki meri predzaznamovani, seveda lahko kot odrasli marsikaj na sebi spremenijo in izboljšajo. Se pa to predzaznamovanje z določenimi osebnostnimi lastnostmi vidi takrat, ko oseba enostavno ne zmore – tudi noče – narediti spremembo na sebi. Zato je v določenih družbah tako težko priti do sprememb, kolektivnih sprememb. Jaz sem živela v treh različnih državah in iz prakse vidim kaj pomeni, če je družba razuzdana in ji je vse samoumevno in dovoljeno, ter kaj pomeni če je družba urejena, v njej veljajo enaka pravila in možnosti za vse.
Trenutno stanje v Sloveniji je pač takšno kot je, smo še vedno v fazi tranzicije, zato pa toliko zmede, blodenj, toliko zgubljenih duš. Dejstvo je, da so ljudje izgubili vodjo. Tolikokrat so bili prevarani, da ne vedo več komu zaupati. Tolikokrat so nas prinesli okrog da ne vemo več kaj je prav in ne. Seveda, položnice pa je treba plačati. Zelo negativno vpliva dejstvo, da so na vrhu ljudje, ki so naredili nepopisno škodo in niso kaznovani. To se ne bi smelo nikoli zgoditi…..
Jaz osebno sem črna ovca od rojstva. Mene tudi starši ne morejo sprejeti ker sem preveč radikalna za njihov pogled na življenje. Oni so se celo življenje trudili le preživeti in so se morali na takšen in drugačen način prilagoditi in podrediti. Jaz sem popolno nasprotje, ne bi se podredila tudi, če bi me postavili pred strelski vod. Jaz ne bi nekoga potunkala da rešim sebe tudi, če bi bila izguba na moji strani. Ne bi nekomu prodala umeten med za domačega ipd. Seveda pa zaradi teh mojih načel imam težave z vsemi. Enostavno je tako, da je večina ljudi pripravljena sprejeti vse samo da se reši, da preživi danes, kaj bo jutri, če eno leto ipd. pa sploh ni pomembno. In kdor ne razmišlja dolgoročno potem živi na filozofiji, da je vse dopuščeno in se tako obnaša.
Jaz upam, da se bo pri nas začel prebujati zdrav razum. Upam, da bodo ljudje končno spregledali in postavili trdne temelje za boljši jutri, ker vsem želim da zaživijo v svobodi, v spoštovanju in ljubezni. Do tega bo prišlo samo, če se bomo vrnili na pravo pot, ko bomo začeli spoštovati moralna in etična načela, ko bomo začeli drug drugemu biti človek.