Pozdravljene

sem že nazaj iz Dobrne,Bivanje in terapije so bile kar v redu sicer pa je moje mnenje tako da bi komisija pri težjih primerih lahko tudi kaj podaljšala bivanje tako pa vsi dobijo 14 dni.
Zdaj pa bo verjetno treba že počasi v službo.Zanima me kakšna je kaj praksa ali vse začnejo z 4 urnim delovnikom?
Osebno me je kar precej strah kako bom zmogla, v toplicah so mi tudi nekaj svetovali da bi si poskušala uredit da bi me vsaj začasno upokojili za nekaj ur.Operirana sem bila na desni dojki in vzeli so mi 26 bezgavk,roka in rama sta kar precelj boleči pa tudi slabo gibljivi.
Ne vem kako bom zmogla v službi,doma…da ne govorim kakšne težave imam s hormonskim zdravljenjem da kar razmišljam da bi opustila tablete in inekcije in začela “zdravo živet”.

Spoštovana Tani- pri svojem onkologu si dogovorite še 2-3 mesece bolniškega staleža in si v tem času naberite kondicije (sprehodi, telovadba, rekreacija),nato pa poskusite s službo in boste takrat (glede na težavnost dela) ocenili, ali zmorete. Varianta 4-urnega delavnika je idealna. Vsaj 1 leto lahko imate polovično bolniško, kar je tudi finančno bolj ugodno kot nova varianta invalidske upokojitve. Vse dobro in LP – Bija

Koliko časa pa komisija odobri 4 urni delavnik,meni so kar sami določili 14 dni,zanima me ali se je smiselno pritožiti ali počakat na pregled pri onkologu.

Lep pozdrav

Ne vem, ali je še vedno tako, ker je že dolgo tega,ko sem bila sama na tem, toda jaz sem bila po operaciji 6 mes doma, potem sem pa še 6 mes. delala po 4 ure. Mislim, da te zdravnik ne bi smel pošiljati v 8 urno službo, če se sama ne počutiš sposobno za to. Pogovori se z njim. Ponavadi kar ustrežejo.
Srečno!

Sama sem bila julija 2005 operirana na levi dojki (vzeli le 1/4 + vse bezgavke), 6 CMF kemoterapij, 32 obsevanj, 14 dni v Dobrni. Bolniško sem imela od junija do aprila (10 mescev), potem pa po 4 ure delala, 4 ure bolniške še do naslednjega aprila (1 leto). Zaprosila sem za 4 urno upokojitev, odobrili so mi za 1 leto brez kakršnih koli vprašanj, kljub dobri gibljivosti (sem praktično brez težav). Je pa invalidska upokojitev finančno precej slabša. Namen imam prositi še za 1 leto.
Proti otekanju roke in bolečinam najbolj pomaga telovadba (vsaj 2x dnevno vaje – še vedno jih delam), jaz pa imam odlične izkušnje s tibetanskimi vajami. Te delam že leto in pol in mi roka nikoli ne oteka (nehala je približno po pol leta delanja teh vaj). Morda ti bo moj primer kaj koristil …
Srečno!
LP, Ajda

Zanima me kako je s to bolniško? Kot berem na forumu vas je velika večina ki imate daljše obdobje 4 urnega delavnika.
Kot sem že napisala mi je zdravniška komisija določila 14dni po 4 ure,nato pa normalen 8 urni delavnik.Na to sem se pritožila ker se mi zdi ta čas po 4 ure absolutno prekratek ampak so mi pritožbo zavrnili kot neutemeljeno, ker prvega pregleda pri onkologu še nisem imela ,imam samo izvid pregleda ki je bil opravljen takoj po obsevanju to je pred 5 meseci,pregled imam konec meseca.

Osebna zdravnica pravi da ona ne more nič pomagati da je tako kot določi komisija,meni pa se vseeno zdi da se je premalo zavzela zame.

Sem čisto razočarana nad tem sistemom ker ne moreš nikomur dopovedati
da je le desna roka (27 odvzetih bezgavk- 26 je bilo negativnih) ki jo povsod rabiš seveda če si desničar, in se moraš zdaj toliko presekirat.
Toliko je žensk ki imajo po isti operaciji iste ali podobne težave tako da to ni nekaj novega in neznanega ampak meni se zdi kot da odkrivam “toplo vodo”vsaj tako se počutim ko grem k svoji zdravnici.

Zanima me če kdo ve kakšne pristojnosti ima osebna zdravnica ali je le
tako kot v mojem primeru le kurir za pisanje bolniških listov.

Sem se malo preveč razpisala ampak sem resnično razočarana, ko premagaš
bolezen se začne šele drugi boj!!

Lp Tani

Prvič sem bila operirana na desni dojki in vzeli so mi vse bezgavke, imela pa sem tudi obsevanja, kemoterapijo in hormonsko terapijo. Da bi bila nesreča večja, se je to dogajalo še v študentskih časih, tako da niti nisem bila na bolniški. Ko sem se počutila kolikor toliko pri sebi, sem spackala tisto svojo tako dolgo prelagano diplomsko nalogo in si poiskala pripravništvo. Seveda na osem ur. Pa je kar šlo, ker sem vedela, da moram. Sicer sem bila še sredi hormonske terapije, a sem jo dobro prenašala. Se mi zdi, da mi je za gibljivost roke še najbolj pomagala redna telovadba. Zdaj je desna roka praktično kot zdrava, nimam nobenih bolečin in nobenih gibalnih ovir. Seveda pa jo pazim – ne pustim, da mi dajejo noter infuzijo, nikoli si na desni ne merim pritiska in podobno.

Zdaj po dolgih letih sem bila operirana še na levi, a je bila operacija lažja, saj mi niso vzeli bezgavk. Preživela sem še novih šest ciklov kemoterapije in potem sem šla delat na štiri ure – nekako dobre tri mesece po zadnji kemoterapiji. Prvi dan mi je bilo v službi kar težko, a v bistvu ne zaradi dela samega, bolj zaradi nenadne spremembe – iz tistega mojega malega umirjenega sveta, v katerem sem živela toliko mesecev, sem padla v množico ljudi, kar naenkrat se je toliko dogajalo. A drugi dan je bilo že bolje, in ob koncu tedna sem ugotovila, da bi bilo čisto vseeno, če delam na osem ur in sva se potem z zdravnico kar tako dogovorili.

Jaz ti predlagam, da poskusiš s službo in če boš ugotovila, da ne zmoreš, se dogovori za predčasni pregled pri onkologu – tudi to se da. Splošna zdravnica ti sicer lahko spiše predlog na komisijo, a če nima nekih konkretnih mnenj od specialista, se pravi onkologa, je njen predlog težko prepričljiv. To sem enkrat videla pri moji zdravnici, ko ni vedela, kako bi se lotila zadeve, ker ni imela nič za prijet v roke. Potem sem šla prosit specialista, da si je vzel čas in malo bolj popisal moje stanje, pa ni bilo več težav.

Je pa res, kot praviš, da ko ozdraviš, se začne drugi boj. Jaz sem sicer trenutno spet na bolniški, sem imela eno manjšo operacijo, a dobro vem, da ko bom prišla nazaj na delo, si bom morala prav izboriti, da bom imela kaj za delati. Preden sem lani šla na operacijo, sem svoje delo zelo korektno predala, ljudje so ga pograbili in delali naprej in ga zdaj ‘nočejo izpustiti’. Ko sem prišla nazaj, so bili vsi zelo prijazni in korektni, a praktično nisem imela kaj dosti početi. Si moram zdaj zamisliti predloge za šefa, kaj bom delala:) Da ne bom kdaj še kakšen višek:)

Marjetica, zanima me, če si že bila na rekonstrukciji. Napiši nam kaj o tem.
Jaz sem 12.2.2008 končala z obsevanji in čakam na toplice. Potem pa najbrž počasi v službo, čeprav me je kar strah kako oz. če bom sposobna delati.
Moje počutje je tako – tako, en dan dobro, drugi dan čisto drugačno,…Tudi moj spomin in koncentracija ni več tisto kar je bilo včasih. Ne vem.
Julija imam prvi pregled pri onkologinji in do zdaj mi nobeden še ni omenil rekonstrukcije, pa imam pomisleke: “MOgoče je pa v mojem primeru boljše tako kot je, mogoče je pa pri meni prognoza takšna in takšna,…” Pride dan, ko imam res same slabe misli.

Lep pozdrav.

Za rekonstrukcijo še nisem prišla dlje kot do konzilija na plastični kirurgiji (me je poslal tja onkolog z napotnico in ker je bil še isti dan konzilij, so me že kar obravnavali). Tam so me pogledali in se odločili za način rekonstrukcije in vse zapisali in me postavili v vrsto. Član konzilija je vedno tudi en onkolog, a ne nujno tvoj, pač nekdo od onkologov kirurgov z OI. Ampak to je bilo že jeseni. Zdaj pa pridno čakam, da pridem na vrsto. Morda bom še to pomlad, pravijo.

Predlagam ti, da kar sama vprašaš onkologa, če zate pride v poštev rekonstrukcija, in če ja, da greš čim prej se dogovorit na oddelek za plastično kirurgijona KC oziroma v njihovo ambulanto na polikliniki, da boš vsaj v čakalni vrsti. Ker kakor so mi razložili, je zadnje čase zelo veliko sprotnih rekonstrukcij, ki imajo seveda prednost, tako da se čakalna vrsta za naknadne rekonstrukcije kar daljša. Napotnico za plastično kirurgijo ti lahko izda tudi splošni zdravnik. Če do julija ne boš hodila k onkologu, ga pa poskusi poklicati po telefonu in vprašati glede rekonstrukcije, ker njegovo mnenje res potrebuješ. Jaz sem vse telefonske številke našla na internetni strani Onkološkega inštituta, imajo objavljen celoten interni telefonski imenik.

Nihanje počutja se mi zdi da je kar skupen problem vseh nas okrevancev. Sem to enkrat omenila onkologinji in je rekla, da saj to je pa vendarle normalno za pričakovati, ko enkrat človek toliko hudega skozi da, da je kdaj tudi črnogled in zaskrbljen in žalosten. No, jaz sem imela tudi precej razpuščen spomin in slabe možnosti koncentracije. Potem sem se lotila branja – najprej poljudnih časopisov (recimo National Geographic), potem sem si v knjižnici vzela kakšne lažje knjige, zdaj pa berem že tudi kake bolj zahtevne romane. Pa tudi neko študijsko literaturo, ki sem jo imela par let zametano v kotu, spet preučujem. Možgane je treba postopoma spet navaditi na delo, pa nekako potem gre, sčasoma. Toplice so zelo primerne za branje knjig.

Ti želim še naprej lepo okrevanje, pa veliko veselja v toplicah. Mene so tam precej spravili k sebi, tudi glede delovnega ritma. Zagotovo bo tudi tebi v korist.