Pozdravljeni,

zanima me kakšni so kriteriji za to, da te dajo v bolnišnico zaradi anoreksije (npr. pri kolikih kg?..) Sama se namreč borim z motnjami hranjena že kakšnih pet let, a je šele v zadnjih šestih mesecih prišlo do najhujšega. Stara sem 15 let, visoka sem 172cm, nekako sem začela z okoli 70kg, zdaj jih imam še samo 50-51kg in še vedno kilogrami gredo dol. Res imam sovraštvo do hrane, občasno se tudi silim bruhati, ampak je pri meni problem predvsem stradanje.. Nasplošno se počutim zelo žalostno in samo 🙁 Vem, da imam problem ampak nisem pripravljena da grem v bolnico zaradi tega. Moja mama je rekla da me bo drugi teden peljala k zdravniku mene pa je na smrt strah.

Mislite, da me bodo dali v bolnico? Sem iz Maribora in nimam pojma kako stvari delujejo.. Moja bivša soigralka se je s tem borila lani, sicer z njo nisem v nekih stikih saj ne hodima na isto šolo, vendar so mi njene sošolke veliko povedale. Njo so zaradi anoreksije dali kar v Maribor (ona je tudi iz moje okolice) in ne v Ljubljanu, v bolnici pa je bila dobre 3 mesece dokler se ni zredila na določeno težo. Me kar zgrozi, da bi bila jaz noter tako dolgo.

Bi lepo prosla za neko razlago in informacije o tem kaj sploh lahko pričakujem in kako vse deluje.

Pozdravljena Kawaii,

glede na to, da si stara 15 let, boš v kolikor se bo tvoja osebna zdravnica odločila, da je nujno potrebno, da greš v bolnico, bila sprejeta v pediatrično bolnišnico. Kako tam poteka dnevni ritem žal ne vem. Lahko pa pogledaš na njihovi spletni strani, če kaj piše.
Vem pa tole. Tvoja mama te želi peljati k zdravniku, ker jo je strah kako naglo izgubljaš telesno težo. Sama sebi si priznala, da je zadnje pol leta slabše kot je bilo. Dobro je, da je tvoja mama to opazila. Ljudje, ki te imajo radi, ti želijo pomagati. Verjamem, da ti sedaj tega ne vidiš tako, vendar včasih je bolnica edina rešitev, da se lahko kaj spremeni. Ali pa vsaj prvi korak.
Včasih odhod v bolnico ni potreben, če oseba sodeluje. To pomeni lahko prenehanje upadanja teže, redne terapije in strokovna pomoč, sodelovanje v terapiji. Predvsem bi prvi korak bil, da ti neha teža padati. Vmes pa, da začneš delati na sebi s pomočjo strokovnjakov, ki se ukvarjajo z motnjami hranjenja. Da začneš raziskovati kaj ti stradanje prinese, kaj ti da pozitivnega kar drugje ne dobiš in kako bi to lahko dobila drugače kot s stradanjem. To je možno skozi terapijo.
Kako se bo zdravnica odločila je po eni strani odvisno od tega kako resno je tvoje zdravstveno stanje in tvoje pripravljenosti sodelovati. Pri tem pa vedi, da hitro ugotovijo kdaj nekdo “sodeluje” samo zato, da bi odložil odhod v bolnico.
Tudi čas kako dolgo bi ostala v bolnici je odvisen od tebe. Dve osebi si nista enaki pri spopadanju z motnjami hranjenja in vsaka oseba se različno odzove na poskuse zdravljenja.
Verjamem, da te je strah, vendar ga izkoristi sebi v prid. To je priložnost, da se naučiš živeti brez anoreksije in najdeš v sebi dekle, ki bo lahko srečno, zdravo in zadovoljno s seboj, ne glede na to kaj boš jedla in ne glede na težo.

Želim ti vse dobro,

Tatjana