Pozdravljene!

V soboto bo eno leto odkar sem izgubila našega malega sončka. Po šestih mesecih sva se odločila, da ponovno poskušam zanosit. A v vseh teh šestih mesecih ni uspelo. Vsak mesec je ob menstruaciji huje. Vsakokrat je večji šok in jok, da do zanositve ni prišlo. Bojim se novega meseca, ker se bojim novega razočaranja. Bojim se da se ob vsej bolečini ne bom mogla pobrat. Prvič z zanositvijo ni bilo večjih težav.
Sprašujem se že, če je kaj narobe z mano. Ne vem ali naj grem do ginekologa ali kaj. Sej vem, da ima veliko vlogo tukaj psiha ampak kaj naj jaz naredim. Vse bolj me je strah in vse bolj se obremenjujem, da ne bom nikoli več imela otrok. Amapk iz svoje kože ne morem.

Punce kdaj ste ve po vaši izgubi ponovno zanosile? Kako ste premagovale mesece, ko do zanositve ni prišlo?

Hvala vam, da se lahko v težkih trenutkih obrnem na vas. Ker včasih je tako neznosno težko in poleg že tako hudih bolečin ob izgubi, se moramo ukvarjati še s tem, da ne moremo zanosit. Objem vsem skupaj in nasmehnimo se našim angelčkom….

Jaz sem zanosila po dveh letih oz. takrat sem se ponovno odločila za otroka, ko sem si malo opomogla…..

Najprej razčisti pri sebi, umiri se, sprosti….in verjamem, da počasi bo.

Jaz sem vedno mislila, da bo druga nosečnost ena velika sreča, vendar sem celih devet mesecev preživljala hudo krizo in pričakovala, da bo otrok ponovno umrl. Ne prehitevaj in poslušaj svoje srce. Hvala bogu, v drugo sem rodila zdravega sina, ki ima danes dve leti in pol.

Verjamem, da tudi tebi posije sonček…..

lp,

N.

Živjo,

tudi midva se trudiva slabo leto, pa nič. G. mi je že dala napotnico za slikanje maternice in Klomifen.

Tudi mene najbrž daje samo psiha, a kako si pri tem pomagat?

Držim pesti, da nam čimprej uspe!

ko sem otroka izgubila prvič sem zanosila po letu,ko pa sem ponovno okušala izgubo sem vsakič zanosila po slabem letu.Vsaka izguba me je neskončno bolela ,mučila …ampak sem vztrajala in nikoli zares obupala da je za nas tudi sonce.To najino sonce,po 5 izgubah,bo staro eno leto.Zato nikoli ne obupaj,bodi pozitivna.Naj pa povem da so se nočne more prenehale šele zdaj po porodu,torej je podzavest delovala name negativno,kljub mojemu trudu,da bi bila pozitivna,ampak punca tudi za vaju je sreča,morda bliže kot isliš.Poskusi se sprostiti.SREČNO

Jaz sem zanosila po 9. mesecih. Prej sem imela še operacije(laparo in histero). Prav presenetljivo,glede na to,da sva se za Vida trudila več kot 6 let. Bilo me je nenormalno strah v začetku,ko sem imela začetne krvavitve in visok pritisk.
Nisem pa niti pomislila,da se mi še se lahko enkrat zgodi,da bi prezgodaj rodila. In res,našo Ulo sem rodila le dober teden in pol kasneje po tednih kot Vida. Vid je bil rojen v 24. tednu, Ula pa v 26. tednu. Raje ti ne opisujem,kaj vse mi je rojilo v glavi,ko so me peljali z rešilcem v LJ. Zmeraj se mi je postavljalo vprašanje- zakaj zopet mi?
Hvala Bogu se je srečno izteklo,po dolgih mesecih,lahko rečem da je z Ulo vse v redu.
Ne vem,midva sva se za Ulo odločila kar hitro. Povem po pravici,sem med starejšimi in me je tudi malo že emšo preganjal. Rabi pa vsaka izguba svoj čas. Naslednji otrok naj ne bo nadomestek izgubljenega,vsaj pri meni je tako. Zmeraj imam v mislih svojega Vida in ga imam v spominu točno takšnega,kot sem ga videla nazadnje. Ni dneva,da ne bi pomislila nanj.Čeprav imam to našo malo borko doma,ki mi sedaj ne da časa niti za dihat,toda v svojih mislih in v srcu hranim spomine na svojega fantka.
Moraš se res notranje psihično umiriti in ne nekaj na silo. Prišlo bo samo od sebe,boš videla. Saj imaš posebnega angelčka,ki bo čuval svojo bodočo sestrico ali bratca.
Drži se!
lp D.

Draga moja, mislim nate in s tabo čakam tvoje obletnice!

Se bereva po mailu!

Srečno!!!

Vidka

Punce hvala za sodbudne besede.

Je pa te dni, ko se bliža sobota res težko in še dobro, da sem doma na dopustu, ker nisem sposobna za nič. Že zjutraj se zbudim čisto na tleh in komaj se zvlečem čez dan. Tudi, če hočem kaj naredit neprestano mislim in mislim in ne morem pregnati teh misli. Tolažim se, da bojo tudi ti dnevi šli mimo. Vsi okoli naju pa kot da se ni nič zgodilo.Vsi sprašujejo kakšne rože naj prinesejo na grob, mene pa glih malo briga za rože. Noben pa ne vpraša kako se pa jaz počutim….

S čim se ljudje ukvarjajo in ubadajo namesto, da nam bi namenili eno toplo in spodbudno besedo. Kaj bi dala zanjo….

Lep dan drage moja in hvala vam, da ste z mano in mojim angelčkom v mislih….

ljudje bodo namesto tople besede rajši rekli kako butasto,pa velikokrat zaradi lastne zadrege.Želim ti da se bolečina malce umakne sončnim žarkom,in ne ljudje ti ne smejo priti do živega,ti jim kar naravnost povej da trpiš,nekateri se bodo umaknili,nekateri pa te bodo začeli tolažiti.In jok ni nikoli prepovedan.Če te v notranjosti tišči jokaj,vpij samo ne pusti se bolečini,da te povozi.

Jaz sem zanosila 4mesece po smrti in še čakamo na otrokca.Me je pa zelooooo strah.

Pri nas bo v soboto 2 leti naokrog, ko sem rodila našo sončico, ki nas je 5. dan zapustila. Leto in pol sva se borila s padci, zdaj pa nama je uspelo ( pričakujemo dvojčka ). Veliko je k temu pripomogla moja ginekologinja, ki me je gnala naprej. Ves čas sem brala, da je psiha glavni razlog za neuspehe, pa se ne strinjam. Mesec, ko sem zanosila, je bil en najhujših v življenju. Žalosten, strahoten, napet, razočaran, jezen, maščevalen,,, In na koncu, smo jokali od žalosti in veselja. Dedi je odstopil svoje mesto dvem vnučkom.