Vsem se zahvaljujem za odgovor.

Izgleda, da sem v prvem primeru imela hudega MOMsterja, v drugem pa sem prav tako padla na šarm podobne osebe. Problem je, kako sebe spraviti iz začaranega kroga in se nezaljubljati v takšne osebe.
Kar pomeni, da je okvara na obeh straneh, tudi moja, ker se patološko navezujem na takšen tip človeka in mu hočem pomagati in ga rešiti.

Vela,

Ja predvsem je zanimivo zakaj se navezuješ na take ljudi..jaz sem začel kar fajn brskat po mojem otroštvu, mladosti..in ne more verjeti kako zelo podobne občutke podoživljam…noro..je pa res potrebno biti samokritičen in kritičen do bližnjih, da vidiš v čem je štos…poleg tega sem si omislil terapevtko in delava na mejah, ki jih roko na srce sam nisem nikoli imel prav dobro postavljene…niti v odnosih niti v službah..povsod sem bil priljubljen, vedno so se z mano vsi zastopili, vse sem naredil in hudiča ti ni jasno, zakaj ne najdeš ustrezne partnerke…ja v veliki meri sem se našel v “rešitelju”… nikoli ne reci NE .-(
sem pa v pričakovanju otroka….če imaš s tega stališča kak dober nasvet se priporočam…

Brskaj po sebi, beri, spremljaj forume. Predlagam ti knjige: Ne stopajte več po prstih, Čustveni vampirji, Rezanje spon; na sosednjem forumu Čustveni vampirji sta dva filmčka za pogledat..zanimivo…
lp

Pozdravljena

Res je tudi sami smo kot kloni (REŠITELJI) tako kot naši partnerji , ki jim pravimo MOM ali NOM.

Ne obzožuj prvega bolj kot tega s katerim si trenutno, saj po napisanem si z njem le krajši čas, tiste taprave stvari verjetno še pridejo. Vsaj pri meni je bilo tako le da drugi je svoje filmske vloge znal veliko bolje odigrati, ker je visokofunkcionalen narcis. Ko jih dobro spoznaš, kako delujejo in veliko delaš na sebi, takrat šele vidiš kaj vse so zmožni ne samo do nas ampak do vsakega, ki je v bližini, za vsakega odigrajo drugaćno vlogo in vse so sposobni spraviti v isti kontekst.

Lahko noč in radi se imejte, čimveč se naučite kako delujejo vsaj tisti, ki imate otroke, kajti po moji izkušnji bomo imeli še dolgo stike z temi težavami.

Če hočeš iz tega začaranega kroga je moj nasvet, da si poiščeš dobrega terapevta in z njim skupaj ( odkritja bodo zelo boleča, verjemi) ugotoviš čigave patološke narcistične potrebe si zadovoljevala kot otrok, da si dobila vsaj kanček pozornosti. Kdo je to počel še predno si našla oba partnerja?… Poiskati odgovore kot so; kdo od mojih bližnjih poseduje to motnjo? Ali in kako so se odzivali na moje čustvene potrebe? Koliko spominov imam na otroštvo? Kakšni so? Je sploh bil kdo zame tam? Za tolažbo, za jok, za objeme, za varnost, ljubezen? …Začni pisati dnevnik svojih odzivov na momovca… zakaj več energije, časa porabiš za to, da ugotoviš kaj se z njim dogaja in kaj on rabi, kot zase? Kje si ti v vsej zgodbi? … Ko prideš do spoznanja, da si bila “ustvarjena” za zadovoljevanje narcističnih potreb, se bo zgodba o tem kaj vse si se kot otrok morala naučiti, da si preživela, čeprav poškodovana in ranjena, se bo tvoja pot raziskovanja šele začela… Želim ti vse dobro!

Zelo odločilna vprašanja.
Mi, ki imamo otroke z momsterjem, se zavedamo, kako pomembna je ta dota za lastne otroke. Če so partnerji narcisoidni in se od njih ločimo, se bodo prisesali na otroke, če ostanemo, izsesavajo nas in dajemo slab zgled otrokom. Tisti brez otrok zelo dobro premislite, če boste imeli družino na taki podlagi.
Dokler nisem prebrala osnovne literature o MOM, sem bila prepričana, da je z mano nekaj narobe. Potem sem prepoznala MOM pri možu. In še ne vem, kako naprej.

(ne)močno vztrajna,

te razumem, da kakorkoli obrneš se ne izide najbolje..jaz sem trenutno v pričakovanju otroka z MOM Verjetno, če bi eno leto nazaj vedel toliko ko vem sedaj me verjetno ne bi bilo več z njo ampak časa nazaj ne morem vrteti. Otroka se veselim, vem pa da v takile zvezi prav dolgo verjetno ne bom (razen če se čudežno vse skupaj obrne). Iz izkušenj ti povem – iz neposredne biližine moje širše družine – da bi verjetno otrok imel več od tega, če sta starša ločena kot pa da vsak dan čaka kaj bo spet (vpitje, psihično manipuliranje,….)….Že sam sem pobasal kar nekaj zadev, ker sem živel v bližini teh ljudi, da ne govorim o njihovem otroku (ki je že odrasla ženska z svojm otrokom)….kar precej poškodb..
sedaj ko prebiram vse te knjige, forume me včasih prime da bi vse te ljudi z njihovim manipuliranjem poslal na drug planet in naj živijo kot jim paše samo druge naj pustijo pri miru…
sam še iščem pravo pot kako naprej..vem pa da prvo kot prvo postavim meje..pol pa naprej…

Js osebno ugotavljam, ali imam mom … itak pravijo, da naj bi MOM vsi imeli, samo da je pri nekaterih močno izražen, zato je potrebno zdravljenje, oz izstopajo…

Kakorkoli, hecn mi je, kako jih napadate, nobena (jp, večinoma ženske zgleda), razen oseba Vela, se ne zamisli nad sabo. Zej jaz prvo pomislim, da z vami ni nekaj vredu (recimo prelaganje krivde na drugega – ker odnos sta vedno dva // želja po spreminajnju druge osebe // nedojemanje, da nekdo ni za vas)

No tako malo za samorefleksijo … zej se opravičujem če sem koga prizadel, to ni moj namen. Namen je provakativno izvati samorefleksijo..

Živjo Momster,

niti pod razno se ne počutim prizadetega ko si tole napisal verjemi…se strinjam s teboj, da sta za odnos dva. Saj zato pa pravim, da je potrebno najprej pri sebi poštimat. Tu tiči glavni vzrok, da človek vztraja v takem odnosu. Je pa res da kar nekaj časa potrebuješ da (vsaj jaz) prideš do neke točke zakaj se dogajajo take čudne zadeve v odnosu. Krivda za obnašanje je MOMsterjeva (okolje, odnosi od otroštva naprej), 100% odgovornost ali krivda, da sem z njim/njo je pa definitivno moja. Vsi imamo slabe in dobre lastnosti ampak nihče nima pa pravice nekoga psihično/fizično maltretirati – no in to da to kdorkoli dopušča – z mano na čelu je pa moja težava. Kar se tiče samega obsojanja…ja jaz sem kar precej krivde valil nanjo in njeno obnašanje, veliko energije dal za raziskovanje zakaj je takšna do mene, mojih bližnjih….ampak sedaj vidim, da je vsa energija bila samo izčrpavanje mene, dokler se nisem zazrl vase…pa sem verjetno še daleč od miru, ki ga potrebujem v sebi..pa vendarle se premikam…
tko da Momster nisi bil žaljiv.. moramo pa debatirati zakaj ne .-))

Pozdravljen MOmster, lepo, da si se oglasil, hvala za tvoje mnenje, vendar je tale forum namenjen svojcem, ki imajo MOM in ne tistim, ki menijo, da ga imajo. Ne samo, da se ubadamo s povsem različnimi težavami in so tako za ene, kot za druge potrebne različne rešitve, se po izkušnjah iz tujine forum, kjer so oboji skupaj, kaj kmalu spremeni v bojišče.

Seveda, v vsakem odnosu, ki škripa sta za to kriva oba in vsak mora sam pri sebi najprej poiskati problem, le da se v partnerstvu, kjer je eden mom, ponavadi oba ukvarjata zgolj z enim “krivcem” in to je običajno tisti, ki je partner nekomu, ki ima MOM. In običajno se partner “momsterja” leta in leta in leta ukvaraja s tem, kaj je z njim narobe ( pri tem mu krivdo običajno dodatno nalaga še momster) in je pravo razsvetljenje, ko ugotoviš, da nisi zgolj TI kriv za krize v ondnosu, da je v bistvu tolikšen, če ne še večji problem momster. ( mimogrede, že v definiciji osebnostnih motenj je, da ima momster težavne in nestabilne odnose z drugimi). Zato toliko bentenja in tega, čemur ti praviš “napadanja”, v večinimi primerov pa zgolj končno prepoznavanje stvari takšnih kot so, brez meglenja mejnega sveta.

In tudi tvoje sporočilo je v bistvu precej značilno za osebe z MOM ( četudi je zgolj ena od značilnosti in vsekakor ne dovolj, da bi nekoga označil kot mom). Ob vsem, kar si prebral, kakšne težave imajo ljudje, ki so z nekom z MOM ( ob vsej ljubezni in vsem ostalem) si takoj začel iskati krvido v njih in ven potegnil edino to, da mora biti nekaj z njimi hudo narobe.

Kakorkoli – na tem forumu ne bo debat in razprav med mom in ne-mom, ker ima to že vsak doma dovolj in ker po izušnjah ne vodi v konstruktivne rešitve in ker kot tudi ti praviš, mora vsak najprej pri sebi razčistit in tu je prostor za ne-mom , da razčistijo pri sebi. Te pa vabim, da skupaj s tistimi, ki imajo MOM ali so ga prepoznali pri sebi iščeš rešitve tudi zase.

GittaAna

Sam sem bil vedno mnenja in izhajal iz tega, da v odnosu obadva zelita dobro, obadva gledata na skupno dobro, da ocenis koliko zmores, v kaksni situaciji je partner in tudi ce na prvi pogled zgleda, da imas ti vrocino in si samo za v posteljo, bos v trenutku, ko bos ugotovil, da je partner se v slabsi kozi, sel preko sebe in mu pomagal; da bos se ucil na napakah in priznal napako, znal kriticno pogledati na sebe in se zamisliti in to v primernem in pozitivnem tonu vrniti partnerju…

torej, zdaj ko vem, da obstajajo ljudje, ki so jim zgornje alineje tuje, pa menim, da v takem odnosu ista vec dva, ampak eden. Oz, kot nekje pise, obadva skrbita za isto osebo, za NOM oz MOMa.

lp SVO

Še kot odgovor za aleka:

s prvim MOMsterjem sem zdržala preveč let prav zaradi otroka, zdaj se sprašujem, ali sem predolgo, pa gotovo bi bila z njim še zdaj (in spet zaradi otroka), če me ne bi on sesul. Sama sem odraščala brez očeta in svojemu otroku nisem hotela odvzeti očeta. Vendar po vsem, kar sem doživela z očetom svojega otroka, zdaj vem, da nisem ravnala prav. Za prvega MOMsterja sem bil dobra, dokler me je lahko materialno in psihično izkoriščal, takoj ko me ni mogel več materialno, si je poiskal mlado tujko, se z njo na skrivaj poročil (midva sva bila koruznika) in mene in otroka dobesedno zavrgl. Jaz sem zaradi njega izgubila svojo hišo, svojo službeno kariero, delovna leta, padla v brezposelnost in finančno krizo in se s tega komaj rešila. V bistvu me je odvrgel kot smet. Iz uspešne osebe ter osebno in ekonomske neodvisne ženske sem zaradi njega pristala na dnu. Med najino zvezo me je neprestano varal z drugimi, bil brez službe in delal “svoje posle”, iz katerih nikdar ni bilo nič, čustveno izsiljeval, bil agresiven, izsiljeval za denar, lagal in neprestano obljubljal, kako bo enkrat veliko zaslužil… Na osnovi praznih obljub, sem se z njim in otrokom preselila v drugo državo, zapustila svojo službo in kariero, češ da bova imela skupen posel. Z mano je tako grozljivo manipuliral tudi, ker je vedel, da nimam nikogar, od staršev (mati umrla, očeta v bistvu ne poznam) in svojcev, ki bi mi stali ob strani, vedel je, da sem sama. Tudi svoje prijatelje sem skoraj vse zanemarila, ker zaradi burnega življenja, ni bilo časa za njih. Vseskozi se je gibal na meji zakona, zaradi njega sem doživljala policijske preiskave, izvršbe, sodišča… Tako kot je manipuliral z mano, je manipuliral tudi s svojimi “poslovnimi” partnerji. Njegovi starši so vse to opazovali in če je bilo kaj narobe, sem bila kriva jaz in ne njun zlati sin, njegova mati je bila dominatna, intelektualno na zelo nizkem nivoju in hudobna, oče pa “copata”. In vse to in še več sem zdržala, ker sem sebe tolažila, da imam z njim otroka. Skratka, sebe sem potlačila v vseh pogledih in se skoraj uničila, v imenu “happy family”.
Poleg mojega otroka, ima še enega otroka od prej, tudi tu je zgodba neverjetna. In zdaj naj bi planiral otroke tudi s svojo “zlato ženo”, kot ji sam pravi.
To je precej na kratko, v razmislek, kako otroci plivajo na zvezo s takšnimi osebami, in seveda se mi zdaj poraja tudi cel kup vprašanj in strahov, kako bo takšna oseba kot oče vplivala na življenje mojega otroka.

GittaAna, fantastičen odgovor si dala Momsterju.
Strinjam se z vsako tvojo besedo.
In sem res vesela, da imamo na tem forumu tako super moderatorko 🙂
Lep pozdrav,
Anuk

Dragi Momster, ob tvojem postu sem se nasmejala … Praviš, da se nihče ne zamisli nad sabo, takoj zatem pa rečeš “jaz prvo pomislim, da z vami ni nekaj v redu”. Ali ne opaziš ironije, ki si se ji sam izpostavil?
Prav gotovo si se zamislil sam nad sabo, če hkrati ugotavljaš, da z vsemi drugimi ni nekaj v redu.

Ja sej sem v prvem stavku napisal, da sem vrjetno MOM, se izpostavil in, se čisto strinjam z GittaAn, zapečatil usodo na tem forumu.

Kakorkoli, upam da najdete odgovore, jaz osebno jih še nisem … no vsaj ne vseh … Lp.

Tole moram deliti z vami 🙂 iz nekega članka o “psihopatih”…

Leta 1976 je antropologinja Jane M. Murphy iz Harvardske univerze v raziskavi pri dokaj izolirani skupnosti Inuitov, ki govorijo jezik Jupik, pokazala, da poznajo termin »kunlangeta«, s katerim opisujejo »moža, ki … neprestano laže in goljufa, krade in na različne načine izkorišča ženske in katerega prekrške neprestano obravnavajo starešine skupnosti«. Na njeno vprašanje, kaj v skupnosti ponavadi naredijo s kunlangetom, je Inuit odgovoril: »Nekdo ga porine iz ledu, ko ni nikogar v bližini«.

Živjo.

v zadnjem času si zastavljam vprašanje na katerega si ne znam točno odgovorit, zato bi vas prosil za kak vaš nasvet. po končani zvezi sem komaj zdaj po nekaj mesecih ugotovil, da nekdanja partnerka kaže vse znake MOM.a ..

po tej ugotovitvi sem se začel spraševat ali se naj dobim z njo in ji to povem ali naj raje močim in počakam, da nekako sama pride do te ugotovitve.

skrbi me njen odziv na to, je še v študentskih letih in še ni ničesar praktično zafurala.. v glavnem ne vem če je pametno, da zdaj ko zaključe faks, pridem po nekaj mescih nzaj do nje in ji rečem- veš doma sem ugotovil da imaš to in to motnjo – pojdi na kakšne psihoterapije..

imam očutek,da ta pristop nebi kaj pomagal, ampak še kje poslabšal stvari. po drugi strani pa me potem lovi občutek krivde, da nisem ničesar naredil v smeri kašne pomoči- ampak ravno to me muči, da ne vem če sploh želi kakšno pomoč.. imate kakšen nasvet ?

Lp

MOje izkušnje so take, da ni dobro ljudem govoriti, da imajo psihične težave in naj si poiščejo psihiatra, četudi gre za kaj drugega, kaj šeleče imajo MOM.

Pri MOM pa tako velja, da se večinoma ne zavedajo, da imajo oni težave, ker so preveč okupirani s tem, da vzroke iščejo v drugih. Kolikor jaz vem, se to nikoli ne konča dobro.

Prav tako se mi ne zdi prav, da bi drugim določali diagnoze. Predstavljaj si, da bi k tebi prišel nek “amater” in te “diagnosticiral” in ti svetoval, da pojdi k psihiatru. Verjetno bi imel sam s seboj še večje težave kot prej ali pa bi tistega poslal k vragu. Poleg tega kdo smo mi, da bomo določali kaj je za nekoga dobro in kaj prav? In drugim lahko pomagaš le, če si želijo pomoči in nikakor tako, da jo želimo za njih mi sami. Dokler sam ne dojameš da imaš problem in začneš iskati rešitve ni pravih rešitev zate. Ona je sama odgovorna zase in svoje življenje, to ni tvoja odgovornost , niti tvoja pravica.

Mene je življenje naučilo, da ne ponujam svojih “diagnoz” , niti ne rešitev, razen v primeru, da me kdo prosi, Pa še potem zgolj toliko kolikor zmorem in kolikor znam. Torej nikakor ne bi nikoli šla k komu im mu rekla da ima MOM, kvečjemu morda, če bi sam izrazil , da ima težave, da bi morda razmislil in si poiskal pomoč in kakšno.

Takšno je pač moje mnenje, morda prav , morda narobe. Kaj boš storil pa moraš odločiti sam.

GittaAna

Pozdravljen Aneks!
Zvezo sta zaključila in tvoja izkušnja je, da sumiš, kaj bi se lahko z bivšo partnerko dogajajo. Trenutno ji ne moreš pomagati, lahko pa se pripraviš na ponovno srečanje. Ljudje, ki majo MOM/NOM radi pridejo nazaj, po kakšno informacijo, po občutek, ki so ga imeli v dobrih dnevih, po nove razlage, zakaj nama ni uspelo in podobno. Radi se vračajo po naslednjem partnerstvu k bivšim in se želijo včasih res iskreno pogovoriti, potem pa jih njihova lastna megla zaslepi in smo spet na starih tirnicah.
Za tak primer, če se seveda odločite odzvati, se splača imeti nekaj malega pripravljeno – lahko tudi na papirju.
LP
M