Zanima me kdaj ste podvomili da ima partner MOM? Patološki narcisi naj bi bili nesposobni občutiti stvari, zagledani vase, egoistični…. Pa vendar je pri meni uspel izjaviti stvari zaradi katerih sem podvomila v to da ničesar ne čuti do mene… vem, da me je lahko prebral in vedel kaj hočem slišati… ampak začutila sem da je iskreno….
Prosim povejte je bilo tudi pri vas kdaj tako… Kaj je izjavil, da ste podvomili v to, da je zaigrano, da je res…da mogoče pa kaj čuti….
Hvala vsem!

To je zelo težko, zato pa tudi kak pametnjakovič reče, kaj si reči tako dolgo prenašala? Najprej ugotoviš, da je kar naprej nekaj narobe. Potem vidiš, da je tvoje partnerstvo ali družina, no, zelo čudna. Nato sklepaš, da JE nekaj narobe. Potem pa nekje slučajno naletiš na opis mom ali socipata ali kake druge take zadeve in najdeš bližnjega v enem od teh opisov. Najprej dvom, ampak če pa se reči tako pogosto odvijajo, kot piše v teh knjigah, člankih …

In potem sčasoma ne dvomiš več.

No, pri meni je bilo tako; te reči so subjektivne, po drugi strani pa so si izkušnje hkrati podobne.

Nekaj boš morala narediti. Beri knjige, beri ta forum … Bodi kritična do njega in do sebe. Predstavljaj si, da ti o zadevi govori nekdo drug. Kaj od vsega ima smisel? Se lahko s partnerjem pomenita ali ne? Ali je čez nekaj časa vse isto ali je bolje? Ostati, se truditi ali iti? Edino ti veš in ko boš zares vedela, ne bo več dvomov. Potem pa, če ni variante, da bi bilo bolje, pojdi.

Pa še nekaj – na tem forumu lahko dobiš res veliko dobrih nasvetov. Ampak največjo težo ima tvoj notranji glas. Če mu prisluhneš, boš vedela. Če si ga zadušila, ga moraš nežno spodbuditi, da se bo brez obsojanja znova oglasil. To je to. Po mojem subjektivnem mnenju seveda 🙂

Če te prav razumem, imaš občutek, da mu ni vseeno zate. Seveda mu ni vseeno, zanj si pomemben vir čustvene energije in pozornosti. Nima pa te rad na način, kot ljubezen razumemo in rabimo ljudje, ki nimamo mom.

Vem, veliko sem prebrala, preštudirala mom v nulo 🙂 vem kaj so in vem kako funkcionirajo 🙂 Ravno zato se mi nekaj stvari ne sklada z vsem 🙂 verjamem, da so težje in lažje mejne osebnostne motnje… Gre za delno izražanje čustev (ki naj jih tipični momovci nebi imeli oz. jih izražali), smisel za humor (ki ga ima in se pošali tudi na svoj račun (???), izjave, vedenje, ki se mi zdi da nekak ne more biti naučeno (vem pa da si lahko to domišljam:)), spolnost, kjer naj bi skrbeli zase (pa je vložil več kot le lahko truda, da sva uživala oba…)itd… Res je, da sem mu ves čas postavljala meje in ko je začel z obsojanji, agresijo sem mu nastavila zid…. in potem ni nikoli več ponovil ne izbruhov, ne obsojanja, ne krivil za kaj ….
Saj ne vem več ali je le želja, da nima mom (vsaj v težji obliki) ali pa njegovim težavam botruje nekaj drugega…

zivjo,

zelja ja 🙂

o tem je bilo tule ze veliko govora, zdaj ta zelja zna biti tista, ko si zelis tistega partnerja iz “zacetka”, nazaj. In ga spreminjas, oz vsaj tako to on lahko dozivlja.

Zdaj dvom bo verjetno ostal vedno, tudi pri meni, in seveda si ne morejo biti vsi MOM povsem enaki, saj tudi zdravi ljudje si nismo enaki.

Kar je za mene bistveno, da se ne usmerjas/m vec toliko v tega partnerja, pac pa vase. Skusam delati tako, kot se pocutim, ce se mi ni za pogovarjati, potem bom rekel ne, ce bi se zelel pogovarjati, skusam navezati stik – ce vidim da je na drugi strani jeza, ne, kritika, potem pac prevedem, da si ne zeli pogovarjati, in zaljucim, se ne jezim in pac naprej zivim.

Tudi mene presenetijo se vedno z izjavami, kot Rad te imam, Le kako imam jaz tako sreco da imam tebe, itn… da si mislim, ok, nekaj je tu notri, ampak… ampak… kot je bilo tudi ze velikokrat tule govora, MOM so zelo up/down in take izjave, so take, za mene “pravljicne”, kot jih preberes v knjigah ali izreces res ob enih velikih custvih, ne pa v cetrtek popoldne ko imas ze vsega polno 🙂 Skratka, hocem reci, da so stvari nejasne, in mislim, da bodo vedno take, saj ti ljudje drugace funkcionirajo ok, delajo, hodijo, govorijo, se smejijo… dostikrat, ko sem bral o Borderline sem imel pred ocmi replikante iz Blade runnerja – pa jaz to lovim!

Vsekakor so to se vedno ljudje, ki si zasluzijo ljubezen in vse, ampak…ampak…ce ob tem ranijo nekoga zraven, ima pa ta nekdo absolutno pravico, da se zasciti, postavi mejo, oddide, to je dejstvo.
To, da ima nekdo custveno praznino, ali da ima potlaceno vse skupaj, ga nikakor ne opravicuje za njegova dejanja. To je samo razlaga za mene, ni pa opravicilo.

Zdaj ce si uspesna z mejami, super, se zavedas, kje jih moras dati. Zdaj ce se jih on zaveda, in jih spostuje, potem dvakrat super, to je dober nacin za nadaljno skupno pot…

delati, migati, brati, razmisljati… 🙂

Je pa zanimiv tvoj naslov, Kdaj ste podvomili, da ima MOM – torej ti si uggotovila, da imam MOM, se drzala tega dejstva, potem pa zacela DVOMITI v to, da imam mom? Mislim, da tu ne more biti nic narobe, zdrave meje tudi neMOM ne bodo naredile nic slabega.

srecno

SVO

Res hvala vsem za odgovore. So mi zelo dragoceni 🙂 …. podobno kot ta izkušnja z mojim MOM 🙂 … ja dokaj hitro sem vedela, da nekaj ni ok … in mu postavila diagnozo MOM … bolj zaradi stvari, ki mi jih je govoril…kakšno je njegovo vedenje bilo … pretepanje, kričanje, razbijanje, drame… a ob meni tega ni, mu niti ne dovolim, vem pa, da je temu tako, ker ne živiva skupaj in ko sva skupaj, ni časa za to 🙂 Takrat se umiri, zlije z mano, na trenutke pa umakne, zbeži… sta samo ti dve skrajnosti… Kličem ga že dolgo ne več (čez dalje bolj imam slabo vest), vedno pokliče on…poskušam se distancirati, saj vem, da njegove ljubezni nikoli ne bo… čeprav še vedno upam… na spremembo…
Nekdokive… predvidevam, da dobro poznaš funkcioniranje momovcev…in iz tvojega pisanja sem razumela, da je tvoj klic namenjen njej in ne tebi? Da lahko razumeš, da nihajo, da jeza ni namenjena tebi… da je to le odziv njeno neznosno notranjo bolečino… Prebrala sem, da so njihovo občutljivost zenačili z opeklinami 90% celega telesa 🙁 … in da je prav, če smo dovolj močni mi sami, če lahko razumemo… da smo tam za njih ko nas rabijo (samo nekdo ki je tam za njih)… a do sem…. je še tooooliko dela na sebi in čiščenju lastnih travm iz otroštva :(…. in ja vem, najprej skrb za sebe….in prispodoba, ki se mi kaže ob tem je enaka sliki iz letala, kako mati (ob znižanem kisiku v letalu) da masko najprej sebi in nato šele otroku ….

V tvojem zgornjem opisu je kar nekaj odličnih razlogov proti zvezi s tem človekom, zato ne razumem tega, da upaš. Imam občutek, da bi se rada šla rešiteljico in kot taka si idealna žrtev za momovce.
Tole, da so momovci bogi-bogi, ker so tako strašno občutljivi in da je prav, da smo tam za njih … Tole je pa ena navadna traparija. Zapomni si: vsi smo strašno občutljivi, ko gre za nas, vendar večina ljudi tega ne jemlje kot dovolilnico za izživljanje nad drugimi. Tudi momovci bi se lahko ‘pozdravili’. ČE bi hoteli. Pa se za to raje ne odločijo, ker se je lažje malo izživljati nad nekom kot pa se soočiti sam s sabo in s svojimi strahovi in potem dejansko nekaj spremeniti. Jaz bi vsekakor čimprej šla stran od človeka, ki je imel v preteklosti nasilne izpade in je tudi z mano že poskusil z agresijo do te mere, da mu je bilo treba ‘nastaviti zid’.

Saj sem v odhajanju. Pri meni se je ob njem odprlo preveč ran, da bi ga zdržala 🙁 … Imam pa veliko željo po tem, da razumem koliko čustev premorejo in ali jih sploh… Odgovori, ki jih dobivam so, da so manipulativni roboti :(… čeprav je bilo nekaj (res samo nekaj) trenutkov, ki bi jih lahko označila kot, da tudi on premore nekaj malega čustev… in samo ti delčki me zdaj zanimajo, bolj iz radovednosti kot, da bi želela z njim naprej oz. nazaj v vrtinec norosti 🙂

Ni tako preprosto. Oni funkcionirajo, doživljajo svet, same sebe…drugače kot ostali. Celoten njihov sistem je malo zamaknjen in si ne morejo prav dosti pomagati, da ga doživljajo tako kot ga. Npr. če si barvno slep, potem ne moreš videti barv, pa da se na glavo postaviš. Zato oni ne morjejo postati to, kar si od njih želimo in kar si tudi sami kdaj želijo – da bi lahko živeli, doživljali, čustvovali…bolj običajno in manj burno, tako kot ostali.

Vse terapije so dolgotrajne in večinoma zgolj korekcije vedenja, nekakšno priučevanje kako se odzvati, vesti….da ne prizadaneš okolice.

Vsekakor pa jih njihova “diagnoza” ne odvezuje odgovornosti do drugih in kot si dobro povedala s tem nimajo dovolilnice, da se ižživljajo nad drugimi. To bi bilo nekako tako, kot če bi drugim prepovedali barve in zahtevali od sveta, da je vse v črnobelem.

Odgovornost pa je tudi na nas – si želimo odnos z nekom, ki ima takšne težave in kjer je eden od značilnih simptomov težavni medosebni odnosi? Če si ga želimo, je vprašanje tudi ali ga zmoremo. V odnosu s momovcem se moramo dobro poznati, predvsem svoje meje in biti do te mere poštimani, da smo jih sposobni postaviti in jih zadržati – momovec jih ne bo.

Torej tako MOMovec, kot partner mora prevzeti svoj del odgovornosti.

GittaAna

Ni tako preprosto. Oni funkcionirajo, doživljajo svet, same sebe…drugače kot ostali. Celoten njihov sistem je malo zamaknjen in si ne morejo prav dosti pomagati, da ga doživljajo tako kot ga. Npr. če si barvno slep, potem ne moreš videti barv, pa da se na glavo postaviš. Zato oni ne morjejo postati to, kar si od njih želimo in kar si tudi sami kdaj želijo – da bi lahko živeli, doživljali, čustvovali…bolj običajno in manj burno, tako kot ostali.

Vse terapije so dolgotrajne in večinoma zgolj korekcije vedenja, nekakšno priučevanje kako se odzvati, vesti….da ne prizadaneš okolice.

GittaAna[/quote]

Se popolnoma strinjam s tabo, zato sem ‘pozdravili’ tudi napisala v narekovajih.

Prosim za mnenje vse, ki dobro poznate mom in imate izkušnje z njimi…. je to lahko momovska izjava? …
On:Preveč pijem.
Jaz: Zakaj to počneš?
On: Ker nisem srečen.
Jaz: Kaj rabiš da bi bil srečen?
On: Nekoga zraven mene. Nekoga ,ki bi me razumel in bi jaz razumel njega.

… hoče da se preselim k njemu…Ko sva skupaj ne pije…. ne moreva pa biti skupaj zaradi trenutnih okoliščin…in seveda zato, ker še vedno ugotavljam kdo je…(predhodni partner je imel Mom in zdaj me je strah, da ponovno naletim na kakšnega…)

Če ni momovska, prav gotovo to ni izjava zrelega človeka.
Prvič – je izsiljevalska – “ali bodi z mano, ali bom pa nesrečen in bom pil “…..lepo te prosim…
Drugič – kaj ti garantira, da bo “srečen” s tabo….tak zelo hitro najde nov izgovor, da je “nesrečen” tudi
potem, ko se preseliš k njemu
Tretjič – če ni momovec je skoraj zagotovo alkoholik.

Skela!

Čestitam! Zelo nazorno povedano in k temu nimam česa posebnega za dodati. Napisani dvogovar zelo jasno kaže na velike težave, ki se utegnejo zgoditi. Občasno srečevanje z nekom, nam lahko podobo o nekom zelo zamegli. Bistveno drugačna zgodba pa se začne, ko dva začneta živeti skupaj. Tako izrečene besede pa pomenijo veliko rdečo luč na semaforju… Za nas pa resno opozorilo, da se moramo še marsikaj naučiti o sebi.

Včasih sem se močno čudila na videz dokaj krutemu strokovnemu napotku, ki je bil v tem, da je na primer celo zelooo priporočljivo, da v takih primerih dva začneta čimprej živeti skupaj, ker potem hitreje pridemo do pravega odgovora. Res je, ker se morda ob tem še največ naučimo o sebi, vendar ne splača se.

Pinako! Imate srečo, da “zaradi trenutnih okoliščin” se ne morete preseliti k njemu. In da o tem (rdečem alarmu!) tudi razmišljate. Lp Odmev

Jaz mozaik sestavljam šele naknadno, med zvezo nisem vedel, kaj se dogaja, samo fajn mi ni bilo. Nekaj časa sem čakal, da bo prišla ljubezen, pa je ni bilo in sem šel. Vseeno me je ženska dobesedno izcuzala, da se še vedno pobiram, tako čustveno kot telesno. Pojavile so se mi kronične bolečine v hrbtu, močno sem shujšal, slabo spim.

@besede, jaz mislim, da premorejo nekaj čustev, vendar v glavnem do sebe. Mislim celo, da sami sebe lahko uresničijo samo ob drugi osebi – če so samski, jih nihče (razen staršev oziroma v primeru, da imajo starši mom, otroci) ne prenaša prav dolgo, vsekakor pa ni nihče razen naivnih partnerjev pripravljen požreti toliko dreka, kot ga oni servirajo. Pa oprostite izrazu, ne najdem boljšega.
Moja bivša ni imela prave prijateljice, moji kolegi so jo prenašali le zaradi mene, pa še to je kakšen bolj direkten rekel, da naj si rešim glavo in jajca, dokler jih še imam.

Evo jaz pridno raziskujem naprej … na tujih spletnih straneh sem prišla do dr.Vinkina, ki je (po prebranem) absolutni zmagovalec v poznavanju MOM… berem že dva dni skupaj 🙂 Prišla sem tudi do sestavka, ko govori o njihovih “čustvih”… odlično res…
Takole gre:
Narcissists are excellent at imitating emotions. They maintain (sometimes consciously) “resonance tables” in their minds. They monitor the reactions of others.

They see which behaviour, gesture, mannerism, phrase, or expression evoke, provoke, and elicit which kind of empathic reaction from their conversant or counter party. They map these correlations and store them. Then they download them in the right circumstances to obtain maximum impact and manipulative effect. The whole process is highly “computerised” and has NO emotional correlate, no INNER resonance. The narcissist uses procedures: this is what I should say now, this is how I must behave, this should be the expression on my face, this should be the pressure of this handshake to foster this reaction. Narcissists are capable of sentimentality – but not of (experiencing) emotions.

Noro ne?! 🙂

Ja, ko enkrat začeneš raziskovati svet osebnostnih motenj – še posebej mejno, narcistično, antisocialno ( psihopati) potem si najprej čisto v šoku, ko ugotoviš, da gre za nek sistem vedenja, ki je totalno utrgan večini drugih ljudi in ko vidiš, kako prefinjeno in subtilno se lahko ujameš notri, ne da bi ti bilo jasno kako. V bistvu je ena najbolj smrtonostnih napak, ki jih počnemo, kadar smo v stiku s takšnimi vampirji ( iz knjige Čustveni vampirji, ki govori o različnih osebnostnih motnjah) da si mislimo, da so takšni kot mi, da razmišljajo, čustvujejo, delujejo na podlagi približno enakih osnov, kot vse ostalo človeštvo. Pa ne. Oni so res drugačni.

GittaAna

Pozdravljeni,

iz končane hudo zapletene zveze, ki je prinesla tudi otroka, sem se zapletla v novo zvezo, ki mi je na začetku ponujala ogromno nežnosti, pozornosti in odobravanja. Že precej zgodaj pa so se začeli pojavljati njegovi burni izbruhi na moje besede, s katerimi nisem hotela nič hudega ali pa kot odziv na moje slabo razpoloženje, ki sem ga doživljala ali zaradi mojih prejšnjih slabih dogodkov ali zaradi moje preobremenjenosti in utrujenosti. Vse te izbruhe sva reševala tako, da sem jaz popuščala in vedno sebe krivila za vzrok. Že na začetku zveze mi je povedal za svoje neugodno družinsko okolje in zgoden odhod od doma, da se ne gre ljubezenskih pravljic in da lahko najino zvezo prekine kadarkoli, brez čustvenih posledic zanj, ker se je naučil, glede na to, kaj se mu je dogajalo v primarni družini, čustva izklopiti in deluje zgolj na razumu. Kadar ni bilo sprožilcev za izbruh, je vse potekalo precej dobro. Ker ne živiva skupaj, so bila kratka srečanja uspešna, če pa sva bila daljše obdobje skupaj, je prihajalo do izbruhov. Na začetku nisem posvečala toliko pozornosti takšnemu vedenju, ker mi je več pomenilo vse tisto pozitivno z njegove strani, saj sem doživljala bolečino po prejšnji daljši zvezi in imela veliko dela tudi z vsakdanjimi rečmi. Zdaj čez poletje pa sem želela uživati z njim in se sprostiti, pa sem se njemu spet popolnoma prilagodila glede časa in njegovih službenih obveznosti in seveda navalom burnih reakcij. Vzrok za zadnjega je bil, po mojem mnenju, banalen, po njegovem pa radikalen, popolnoma je zablokiral komunikacijo z menoj, zato sem izgubljena, ker ne vem, kaj naj si mislim. Po tem sem začela brskati po netu in prišla do te osebnostne motnje. Zanima me, ker ga kljub vsemu ne bi rada izgubila, ali je takšna blokada tipična za osebe z MOM? Potrebujejo čas, da umirijo jezo (moje čustvo je seveda žalost), ali je to za njih verjeten konec zveze? In zakaj ne prenesejo oz. tolerirajo čustva, kot so žalost, prizadetost, slaba volja drugih, ki so normalen življenjski pojav?

Odgovorov, ki bi jih ti želela, žal nimam.
Bega me namreč vprašanje, zakaj TOČNO bi ga hotela nazaj?
Če človek pri teh letih (sklepam, da nista rosno mlada) ni zmožen normalne komunikacije, kaj šele
normalnega odnosa….a res upaš, da bi ga ti lahko “prevzgojila”? Kako? Tako, da se mu podrejaš in
prilagajaš?
Ti zdaj čakaš, da se on “pomiri” in ti “odpusti” za nekaj, česar nisi kriva? Da boš v primeru, da bosta
spet skupaj po tejle DRESURI (ker temu je to po mojem podobno) , skrbno skrivala svoje probleme in
bolečine, ker so njemu odveč in se noče ukvarjati z njimi?
Moj (nekoristni) nasvet je ta, da ga odžaluješ in greš naprej.

Umik je tipični obrambni mehanizem momovca, lahko je tudi neke vrste kaznovanja z molkom (!), ker mu v določeni situaciji nisi uspela nuditi njegove tako potrebne narcistične zadovoljitve (ni bil najboljši, najlepši, ampak je neka beseda, dejanje prizadela njegov že tako krhek jaz)… Če ima pravo patološko narcistično motnjo se lahko na to odzove z iskanjem drugega narcističnega vira ali pa bo po umiku še kako hitro prišel nazaj… le počakaj malo…se vračajo kot lesiji 🙂 Ni pa res da ne prenesejo slabe volje pri drugih, gre za to, da takrat ti nisi v formi ko bi zadovoljevala njegove narcistične potrebe … Prej ne prenesejo veselja in sreče pri drugih, saj le tega ne bodo morali nikoli občutiti.
Vedeti moraš, da si se znašla v odnosu z moškim ki ima mejno osebnostno motnjo in njegov način ne boš nikoli razumela. Pa srečno !

Sem živela s tako osebo in po 40 letih dala roke stran in se ločila. Pa ni miru, kljub temu da si je takoj dobil novo žrtev. Njim ni pomoči, uničijo nas in pustijo posledice otrokom. Polna usta jih je, pa čez nekaj minut pozabijo na vse. Bežanje od razgovora, tihi dnevi, jeza, razbijanje po stanovanju, ignoriranje jim ni tuje. Pa to lahko traja več sni, potem se jim pa v enem trenutku preobrne in so najboljši partnerji. Kdo bi njih razume, še sebe ne, da sem toliko časa vztrajala. Miru pa žal še vedno ne da.