kdaj ste, oz.naj bi spet zanosile?
da povem še moje mnenje:
ko je nam umrla hčerka in si nisem priznala, da je nikoli več ne bo, ko nisem vedela, da moram žalovati, ko nisem vedela, da se je potrebno ustaviti, ko so mi vsi govorili, naj pozabim in grem naprej, da naj zanosim…. sem res, bolestno si to želela narediti, da bi ob novi nosečnosti pozabila na trpljenje in pozabila na žalost.
Še dobro, da tega nisem naredila, da partner ni želel.
Danes vem, da to ne bi bil prav. Da bi bil to le umik a žalost bi bila potlačena in potisnjena nekam v sredino srca.In ob neprvem času, ob nepravem trenutnku bi čisto mogoče izbruhnila ven.
Žal, srečujemo v društvu družine, ki so šle prehitro v novo nosečnosti in lahko spremljamo patološke nosečnosti, neizžalovane žalosti, nadomestne otroke …
Vedno priporočamo, da družina počaka, da odžaluje za otrokom, da se poda pot žalovanja in da ne beži od nje. In ravno žalovanje nas pripravlja na življenje naprej, na novo življenje in takrat, ko je čas, začutimo sami.
Ne prehitevajmo in dajmo času čas, da dela za nas.
vse dobro,
Danes mineva 12 let,ko sem izgubila ljubljeno bitjece, v 13.tednu.Bilo je zelo hudo,saj sem potrebovala kar osem let,da sem to prebolela.Bolečino sem skrivala v sebi.
G. mi je svetoval naj počakam z naslednjo zanositvijo vsaj šest mesecev,v tem času so nastali novi problemi(huda vnetja,po šestih mesecih pa še operacija materičnega vratu) Zopet pa se je zanositev prestavila za eno leto(posvet pri g.) Želja po otroku je bila zelo velika,ampak zaradi zdravstvenih težav,sem morala prestaviti.Psihično se še nisem opomogla od SS, z. težave so me zopet vrgle v brezno bolečin.Vedno nove težave,so ovirale zanositev,tako sem se sprijaznila s tem.
Imam enega otroka,pri tem bom ostala.
Zato svetujem vsem,ki se odločate za otroka,prav tako tudi tistim,ki ste ga izgubile v času nosečnosti ali po porodu.Pustite času čas,da naredi svoje.Prisluhnite svojemu notranjemu glasu in svojim občutkom,kdaj ste pripravljene za novo življenje.
Vso srečo
Mene zanima kako ste premagale in ponovno zanosile po tragediji z splavom imela sem splav v 20 tednu nosečnosti, plod mi je odmrl tega je že 6 let. Podzavestno me je strah, ki si ga priznavam šele zadnje leto in se tudi držim takih, ki si jih še ne želijo. A počasi razmišljam o tem in vem da mi bo uspelo. Ali se vrnejo te občutki v nosečnosti ali jih preprosto pozabiš in misliš le na zdaj!! Tega me je strah, da bi psihično trpela, ker škoduješ plodu in sebi, če ima katera te izkušnje naj prosim napiše, hvala sem trdna in psihično stabilna, lahko pa me odnese kakor vsakega….kriza pa pride 1x na leto, ko se tega spominjam v živo!
Cutty, kaj pa vem, zase ti lahko povem, da sem si zelo zelela otroka in da je bil strah mocnejsi. Meni je otrok umrl kasneje, star 1,5 meseca, zato mi je bilo se tezje, saj ni bilo, da se le rodi zdrav (ker tudi moj se je) ampak da prezivi prve tri mesece.
V casu po smrti otroka sem veliko delala na sebi in na strahu, ki me je prezemal. Edina opcija je bila, da pustim strah ob strani in se posvtim sami sebi in novi nosecnosti. Le na tak nacin bom uspela. Seveda me je bilo vmes se strah, samo sem vesno ta strah zavestno odgnala in poskusala misliti kaj drugega. Vcasih je slo, vcasih tudi ne, se vedno sem tudi zalovala, saj sem zanosila 8 mesecev po smrti prvega otroka.
Pa je slo, kaj pa vem zakaj, pa naj povem, da sem bila pred tem precej crnogleda oseba, prej negativna kot pozitivna, prej sem videla slab izid kot dober. V drugi nosecnosti pa sem se precej spremenila, kar je opazila tudi okolica.
Vse dobro. CE je zelja res mocna, bo premagala strah.
Gre zato, da do zdaj nisem čutila zadnje leto pa prihaja na dan….sama sem prebolevala to izkušnjo in rabila kakšno leto ampak to sem le v podzavest nekako potlačila. Moški pa itak o teh stvareh ne govorijo niti te ne razumejo ali pa nočejo, vidijo le sebe! Pa saj niti nekako sama nočem, ker izpade, da jih posiljuješ s tem! Žal ni lepa izkušnja in za vedno ostaja v nas vsem srečo in lp.
Da še jaz napišem svojo zgodbo! Imela sem splav v 20t, bilo jo hudo ampak brez podpore staršev, in partnerja bi bilo še težje. Napotkov v P nisem dobila na pregledu po 6t mi je G predlagala da zanosim lahko po 3 mesecih in tega sem se tudi držala, ker je bila želja po otroku velika. Ratalo nama je po 4 mesecih veselje nepopisno in me niti ni bilo strah da bo z otorkom kaj narobe(Naj povem da sem pri prvem otroku imela vedno opcutek da bo nekaj narobe… pa ne vem zakaj). Ni mi žal da sva se tako hitro odločila za otroka! Misel na najino punčko ostaja in bo ževele zmeraj v najinih srcih in tudi njeni bratci/sestrice bodo vedeli za njo!
pozdravljena
ko sem prebirala tvoje pismo,so se v meni prebudili enaki občutki.Tudi jaz sem punčko izgubila v 27 tednu in zmeraj sem govorila da ta otroke me bo zmatral za vse tri nazaj,kot praviš ti.Tudi sama sedaj mislim,da ko bom zanosila v 5,da bo to moj 5 zdrav,vesel otrok in ga bomo imeli radi,ga crtali in ne bo nadomestek 4 otroka.Verjamem in čakam na pravi trenutek ko ga bom zopet začutila pod mojim srcem,nekje me čaka.
Moja punčka bo pa zmeraj del mene in vedno se jo bom spominjala in jo imela rada.
DRŽIM PESTI PRAV ZA VSAKO MAMO,KI IMA ŠE MOČ IN ŽELJO PO NOVEM,ZDRAVEM OTROKU,DA TOLE TUDI DOBI.
TO SI ZASLUŽIMO,KAJNE.