Kdaj se bolečina začne spreminjati?
Moj šef (oče umrlega) je uspešni izvršni direktor hotelov Bernardin v Portorožu. Po smrti sina je svojo hčerko Morano Vojnič postavil na to pozicijo, torej mi je nadrejena. Ta punca naj bi bila sredi študija medicine, rekla bi, da verjetno ve z katerimi občutki se sreča svojec pri smrti (samoobtoževanje, stiskanje v prsih, jeza na druge, na nepravičnost, na vse srečne in na cel svet) a se dostikrat v pogovoru vseeno ustrašim njenega vedenja, saj zveni strašno – brat ji je umrl pred dvemi leti. Omenja umore (drugih, srečnih) in samomore. Verjamem, da je tako obnašanje zaradi izgube brata. Nauzven se obnaša neizmerno arogantno in prepotentno in vsi ostali so drek, navznotri pa sigurno trpi. Strah me je njenih izjav. Koliko let mine, da se taki občutki “umirijo”? Razmišljam o temu, da bi menjala službo, but danes je tako težko najti enako ali boljšo, prej slabšo.
To je link na njen blog.
To je na primer nekaj naključnih stavkov nekje vmes v blogu
“danes me boli kurac za vse. Toliko samozadostna se nisem še nikoli počutila. Poteptat kogarkoli za dosego svojga cilja. Gremo se igrat. Gremo se maščevat.”
“Ubit jih je treba vse. Stoka. In zdaj, kot da te nikoli ni bilo. Kot da nikoli nisi obstajal.”
“Moja mama je odvrnila d avseeno hoče antibiotike, in začela se je dret. Kdo pa bi toleriral da ena mala punčka, ki je šele začela in pojma nima, pa še tako neobčutljiva je do vsega in tako faking hoe biti pametna filozofira enemu doktorju znanosti, [b]ki lahko kupi njo celo njeno pofukano familijo in njenega otroka da pojebat.”[/b]
“bom jaz naredila druge vrste bunt. Bunt, kjer boste vi in vsi vaši dragi kolegi šli v zrak in vse vaše familije.”
Sovražim vse te bedake ki se hihuču zuni. Ob obali sem bla. Mimo mene so šle ene tri familije. Vsi cigani, tipični slovenci, na svojih lepih kolesih in otrokom na enem. In se pogovarjajo o šoli, kako bo njihov sinček šel na pofukan tenis.In pol njihov froc tak bedast kot sta ona dva nekaj čiribučka na glas in se smejčka. Uff, kako je vse super, wiii. Jaz pa to gledam in si želim da bi zdaj en asteroid padel z neba, in vse okoli pobil. Zraven še mene. Da zginem iz tega sveta, ker tako in tako se vedno vrne un občutek in tako nevredno je pol vse delat.
Mogoče ni hudobna, ne vem, ampak tako močne in strašne izjave ima v resnici v komunikaciji, da samo čakam da jo mine. Jaz sem izgubila sestro. Trajalo je pol leta da se ne obtožujem za moje prejšnje reakcije. Preostalih 7 let imam občasne izbruhe joka in stiskanja v prsnem košu. Nimam pa takih napadov. Razen da včasih pomislim – ja glej, ta kokoš pohlepna in pokvarjena živi in se je nikoli ne bo dotaknila nobena bolezen, moja sestrica, ki je en sam srček pa je morala iti, in takrat sem malce jezna na tisto kokoško, ki je še živa. Ampak nič več.
to je link na njen blog, kje se vidi da tudi verjetno zelo trpi, marsikdo se bo notri prepoznal. Njen oče, izkušen direktor, oče umrlega, pa teh znakov ne kaže, je vedno profesionalen in zbran in ni nikoli izricno nesramen, in nikoli ne grozi. Čeprav trpi on verjetno še bolj.
http://moranathecat.blogspot.com/2010/05/in-loving-memory-for-my-brother-borut_10.html
Po vaših izkušnjah, kdaj te občutki začnejo bledeti, da niso tako intenzivni in grozljivi? Kako je (bilo) pri vas?
To je kr nekaj! Osebno sem proti temu, da se objavlja imena in zgodbe tujih ljudi. Na tem forumu nikogar ne briga kdo je direktor koga ali česa in kako je ime njegovi hčeri in podobne bedarije.
Če že pišeš, piši spoštljivo in uporabljaj imena na tak način, da nikomur ne škodiš. Upam, da bo čimmanj komentarjev na odprto temo.
tako narobe, če je navedla ime, priimek……
To je njena stvar.
Sigurno ne laže! Kadar človek laže,
takrat se gre skrivalnice in nekaj zapleta in odpleta…
Samo prvi stavek prebereš,
pa veš, kdo je to, saj je bilo veliko v medijih., kjer je bila
prikazana cela družina, mati je pripovedovala…Spominjam se,
ko je rekla, da ob srečnemu življenju., ob dveh otrocih, nikoli
ni pomislila, da se ji lahko zgodi kaj takega…….Pa se je!
Zato bodimo dobri, obzirni do vseh, saj ne vemo, kaj nam
usoda pripravlja.
Ohhh
Pamet v roke. S tem, ko javno razgališ šefa, razgališ tudi sebe. Lahko bi se kar podpisala pod odprto temo, tako s svojim imenom in priimkom. Po tem, kar je napisano ljudje vejo tudi kdo si ti, ne samo kdo je šef,… če pa si pripravljena izpostavit sebe in o nekom javno spregovorit, potem zagotovo ta način, ki si ga ubrala ni pravi. najbrž je že logično, da oš šla delat drugam, ne?
Hej, pa brez zamere.
Čas bo pokazal, koliko časa mine da se bolečina začne spreminjati, ne ljudi na forumu. Vsak to doživlja po svoje. In res, starš drugače, sestra drugače. Sem anonimna, ker vem, kako so vplivni.
Res je, je sfaljeno po celi črti. Res sem naredila napako.
Prosim moderatorja, da briše temo. Omemba imena je res nespoštljiva.
Sem prebrala blog…. pretresljivo…
mislim, da ima punca vso pravico čutiti, kar čuti, glede na to, kar je prestala…
in da je to, da svoja čustva zapiše, na nek način del žalovanja, ki ga vsak doživlja po svoje…
in prav zares ne vem, kaj sploh reči nekomu, ki utrpi izgubo bližnje osebe….
čez čas bo sicer najbrž razumela, da se ljudje umaknejo oz. ne govorijo o nekom, ki je umrl, tudi zato, ker ne vedo, kaj reči oz. narediti, da bi bilo svojcem lahko v podporo….
Akterji te zgodbe so se že večkrat javno izpostavili (z zgodbo o izgubi družinskega člana). Tudi na TV Slovenija v Polnočnem klubu so imeli celo oddajo na to temo. Men je bila že ta oddaja malo čudna… predvsem nekatere izjave teh akterjev.
Sicer pa ja… vsak po svoje žaluje, nič nimam proti.
Ampak to da jih je ”Zaposlena” izpostavila z imeni, se meni ne zdi sporno, saj so se sami javno izposavljali in to zame pomeni, da lahko o tem tudi debatiramo po forumih.
Sem tudi sama prebrala ta blog. Res je strašljiv. Punca načrtno noče prebolet, ker se ji zdi, da bo to nespoštljivo. Ne vem kakšna je sicer v realnem življenju, ampak tale blog je res malo mim za moje pojme.
Druga stvar, ki sem jo pa pomislila ob prebiranju tega bloga in objave na tem forumu pa je, da je Morana sama objavila temo na tem forumu, ker ji očitno paše zgražanje ljudi nad njenim vedenjem. Tudi vsi družinski člani so se javno izpostavljali v medijih po sinovi/bratovi smrti, kar se mi tudi zdi malo ”čudno” v fazi zgodnjega prebolevanja (ampak o tem nebi sodila).
Ampak vseeno sodite … kajne? Ne vem, kaj imate od tega, da se takole spotikate ob načine žalovanja drugih ljudi … Ljudi, ki jih vi imenujete akterji … No, meni se zdi pa to grozno.
Drugače sem pa tudi jaz gledala tisti Polnočni klub in mi je ostal v spominu predvsem Borut sam. Tisti izjemni fant, o katerem je tekla beseda. To je bil ves point tistega večera: Borut. Spomnim se pa tudi hude, nepopravljive bolečine, ki je vela iz te družine … Bili so strti in so zelo težko govorili, ampak so, zaradi Boruta.
Starši in sestra pač nočejo “preboleti” na klasičen način, v smislu, da gre življenje naprej tudi brez sina in brata. Borut ostaja z njimi. Oni govorijo in pišejo o njem, z vso ljubeznijo, spoštovanjem in več kot očitno bolečino verjetno prav zato, da ne bi sčasoma utonil v pozabo, kot da ni nikoli živel … Mogoče Morana “sovraži” ta svet preprosto zato, ker se vrti naprej, ker Borutu ni bilo dano ostati, čeprav bi si to zaslužil bolj kot marsikdo drug. In mar to ni res?
Kakorkoli že, ni treba, da te ljudi razumete. Ker so očitno drugačni od vas. Ampak če jih ne, jih tudi obsojati ni treba. Samo to.
kriva je naša bedna zahodna družba, ki ne sprejme smrti kot nekaj normalnega. Tile Vojniči so pa itak eni prepotentni osebki, pa smrt sina gor ali dol…NIČ na tem svetu ni dovolj dobro zanje, no, ja, amerikanci mogoče, tako naj lepo spokajo svoje prepotentrne kufre in odjadrajo v beli svet, jim ne bo treba zahojenih slovencev gledat…
Delno sem prebrala njen blog, ampak moram povedat, da je to en blog z normalnimi občutki, ki jih ima človek, ki izgubi nekoga bližnjega, ki ga je imel rad, o družini, ki je bila že prej zelo povezana, zato vedo že brez razlage, kaj kdo čuti in samo tisti, ki je doživel take izgube lahko to bere, kot lep spomin na vse, kar se ti lahko zgodi.