Pri meni mineva 7 teden pa še nisem za med ljudi…pa še teli prazniki me dobesedno dušijo….

… ne vem, kaj naj napišem… Tako se počutim prazno. Nekaj mi manjka, pa ne najdem ničesar, s čimer bi to praznino napolnila. Je res okrog roka še huje? Se tako počutim, ker o sinku ne govorim? Da ne obremenjujem drugih…
Tajica,tudi meni ni do praznikov. Pred dnevi je mož omenil božič, praznike, kaj si želim… Le kaj… Ni mi do krašenja jelke, pečenja piškotov… ničesar!!
Ema, meni je do družbe le, če se sama tako odločim. Nepotrebni in nenapovedani obiski so mi vnapoto. Pa tudi ko grem sama med ljudi imam potem občutek krivde, kako sem lahko dobre volje…

…sovica, te popolnoma razumem…tisto o krivdi pa sploh. V soboto bodo minili 4je tedni, pa že vsi pričakujejo, da je že vse okej… Pa tista vprašanja…kdaj greš pa v službo, kam greste žurat za Silvestrovo… Ne vem…meni je ginekologinja rekla takole; ene rabilo dva tedna, druge leto, tretje…tako da mi je napisala tudi napotnico za klinično psihologinjo, če ne bi zmogla sama narediti koraka naprej…težko je, zelo teško!

Sama razmišljam o obisku psihologa-rada bi se pogovarjala o tem, kaj čutim. In sedaj, ko sta minila že dva meseca, se z bližnjimi težko, ker jih nočem obremenjevati.. In to se nabira v meni. Ko že mislim, da sem bolje,pa pride zelooo slab dan.

sovica12

Vceraj sm bila pri psihologinji…ceprav imam okoli sebe dobre ljudi,ki mi v teh groznih dneh prisluhnejo,se pogovarjam o tem kako se pocutim,o mojem sincku…sem se odlocila za obisk pri psihologinji.Ce bi se rada o tem kaj cutis pogovarjala se kar naroci k njej,te poslusa,povej ji kako se pocutis…pomaga! Seveda ti ne more vzeti tvoje bolecine,ampak je vsaj malo lazje. Pri meni je tudi minilo dva meseca pa je vsak dan tezje…mocno boli!

Lahko vprašam, katere psihologe obiskujete? Menda je tudi v postojnski porodnišnici… O tem res razmišljam. Sloh s tega stališča, ker ne morem več obremenjevati bližnjih. In ko tista tesnoba mine, si mislim, kaj jim sploh razlagam. Potem sem raje tiho. Če pa bi to povedala nekomu, ki ga ne poznam in ga verjetno ne bom več srečevala v življenju, bi mi bilo verjetno lažje. So pa stvari, o katerih ne govorim z nikomer…. Čeprav upam, da niso povezane s smrtjo mojega otročka, me vseeno obdaja nek občutek krivde. Verjamem, da se slej ko prej v življenju slabe stvari vrnejo, pa tudi, da se vse zgodi z nekim razlogom. Ampak v izgubi otročka ne najdem ničesar pozitivnega oz. pravega razloga…

Jaz sem šla v LJ k Pavše Luciji. Sem zadovoljna naslednji teden grem ponovno. Kot so predhodnice povedale, bolečine ne vzame, je pa lažje – ko lahko poveš stvari ki jih drugače držiš v sebi.

Ja, in ko poveš nekomu, ki ga s tem ne obremenjuješ, je verjetno lažje,kot svojim bližnjim… Je potrebna napotnica,kajne?

Ja seveda, meni jo je dala za 3 mesece.

Danes sem bila pri zdravniku,ker sem zbolela, pa sem še psihologa omenila. Pravi, da večina je samoplačniška, če greš z napotnico, pa se dolgo čaka. Povedal mi je za eno gospo v lj (neka Pika), menda naj bi bila ok. Kako to, da si tako hitro prišla na vrsto? Je odvisno od primera, zakaj si tja napoten?

Ne, to ne drži. Pokličeš v porodnišnico, naroči te takoj ko je mogoče (mene v 3 dneh). V LJ sta samo dve in nobena od teh ni Pika. Sta dr. Velikonja in Lucija Pavše (meni osebno bolj všečna). Če želiš njen gsm ti ga lahko posredujem po ZS, na gsm je vedno dosegljiva, saj ni veliko v pisarni.
In ne, v našem primeru to ni samoplačniško, mislim da tvoj zdravnik ne ve dobro kaj govori.

Sem kontaktirala to gospo, vendar je v lj samo popoldne, dopoldne nekje drugje, kar pa mi ne odgovarja. Tako da ja, lahko mi pošlješ št. od te Lucije, lahko pa tudi kakšen mail… Sem pogledala po internetu, pa ne najdem.

Poslala ZS. Upam, da ti bo v pomoč, vse dobro ti želim….

Hvala!! Sem že pogledala. Sporočim, kako bo. Čeprav vem, da mi otroka nihče ne more vrniti…
Tudi tebi vse dobro!!! In vsem,ki jim v teh dneh polzijo solze po obrazu….

Ko bi le tile prazniki hitro minili…. =(

Pozdravljena Sovica.

Prebrala sem tvoja vprašanja ,mogoče ti lahko vsaj malo pomagam z odgovorom.

Žal mi je ker si izgubila otroka.Tudi sama sem izgubila mojo punčko …septembra.Ginekolog mi je svetoval kar hitro vrnitev v službo oz.”običajno življenje”,prav tako prijatelji in znanci….Moja osebna zdravnica pa je bila zelo razumevajoča in mi je rekla tako kot sem sama razmišljala…bolniško bom imela dokler bo potrebno,nič ni časovno opredelila…in sam si nisem postavljala časovne okvirje.

Prvih nekaj dni sem razmišljala o tem da sploh ne bi več šla v službo,pa odselila bi se…še sama ne vem kam…bila sem zelo žalostna in depresivna..pa vendar sem pomirjevala samo gledala ..nisem si mislila da bi z njimi lahko spremenila situacijo…mislila sem se da bi z njimi samo odlagala bolečino in da se tako moram soočiti z njo.V res težkih dneh vzamem nekaj kar sem kupila v lekarni…da se umirim..na naravni bazi.

Po dveh mesecih sem šla nazaj v službo..mislim da sem se prav odločila…kolikor je bilo možno sem se na to psihično pripravila…na te vesele ljudi kateri ne razumejo…vsaj mislim tako..ne morejo razumeti ..da me prazniki dušijo,da bi se čez en mesec rodil moj otrok,da ne morem obiskati sodelavko katera je pred kratkim dobila otroka…

V bistvu po dobrih treh mesecih že kar “normalno ” živim…navzven…pride pa dan ko sem zelo žalostna ko razmišljam samo o času,ki je minil in ki ga ne morem več spremeniti in o prihodnosti z mojo punčko..ki je nikoli ne bo..o tem da sem še ob vsem tem..pred težko življensko odločitvijo za naprej..

Ne govorim kaj dost o tem ker ne želim nikogar obremenjevati…kljub temu da je partner razumevajoč..vedno manj govoriva o tem….drugi ljudje.. prijazni ..pa vendar….kot da ne najdejo besed oz. izmikajo se tej temi..všasih mi to tudi odgovarja…bolj kot kakšna vprašanja..
Danes je praznik..bil je lep dan..v krogu najbližjih..pa vendar..šele zdaj ko sem to napisala se počutim delno pomirjena.

Pa hotela sem samo napisat..da vsaka ženska sama čuti kdaj je pravi čas za vrnitev nazaj ..v službo,med ljudi..ali potrebuje pomirjevala,psihiatra,psihologa…in da je najboljše da poslušaš samo sebe in se ravnaš po svojem občutku.

pozdravček.

sovica12 poslala sem ti ZS

krickrac2, sem odpisala…
ana2009, po določenem času mi moj zdravnik ne more več dati bolniške,potrebna je komisija. Mi je pa šel toliko na roko, da mi je dal nekaj dni še za sina, tako da se mi danes ni potrebno vrniti v službo in grem po praznikih. Pravi pa, naj se vrnem, če ne bom zmogla. Kljub vsej bolečini se zavedam, da se je slej ko prej potrebno vrniti blizu starih poti, nanje verjetno ne več.
Ob teh praznikih mo gre kar na bruhanje. Mož je sam postvljel smrekico, eno malenkost pa sem spekla že prejšnji teden, da sem ta teden prosta.
Danes je bil predviden rok mojega poroda….

Pozdravljena sovica12.

Ja res je da se je potrebno enkrat vrniti blizu starih poti…želim ti da bi ti to čimboljše uspevalo po praznikih.
Če ne boš zmogla pa kar nazaj k zdravniku…vem da je potrebo mnenje zdravniške komisije za podaljšanje…meni so podaljšali za en mesec, pa tudi čutila sem da prej nisem bila v takem stanju da bi lahko delala.Upam da nisi taka da bi razmišljala kakšno mnenje bodo imeli drugi če boš dolgo na bolniški…posveti se predvsem sebi (mogoče je to malo egoistično ampak pravico imaš do žalovanja in sama odločaš kako dolgo in na kakšen način).

Da ti je včerajšnji dan bil še posebej žalosten pa te razumem..in vem da ne obstajajo primerne besede tolažbe.Danes bi naj v naročju držala svojega otroka…Sama se bojim tega dneva..ko bo moj predvideni datum poroda.

Želim si zate in zase …da bi bilo vse drugače…
Sama nisem postavljala letos smrekice in ne pekla in..partnerju sem povedala da mi je vse odveč…

Pošiljam ti topel pozdravček…in objemček.
Iz tvojega pisanja razberem da si pozitivna oseba ..drži se..pa napiši še kaj …mogoče vsaj malo omilima bolečino ob izgubi najinih srčkov.

Še danes, pa končno mine ta december. Brez lepih spominov….
Tile dnevi so bili kar težki, pa priznam, da sem mislila, da bo huje. Seveda ne mine dan, ko ne pomislim, da bi sedaj morala biti v porodnišnice, ne pa doma. In sploh-jutri na taščini žurki za rojstni dan!=/ Ne maram vsiljenih ‘družabnih’ srečanj.
Ana, pa mož razume, da ti je odveč? Pri mojem imam na trenutke občutek, kot da ne. Seveda reče, da razume in je to normalno, ampak vseeno mislim, da bi rad, da se veselim teh dni.
Ja, trudim se biti močna. Pa se vprašam, če sem res… Ali tako samo delujem, da nebi skrbelo še bližnjih. Si pa želim-z jutrišnjim dnevom začeti lepše leto. Leto,ki mi žal nikakor ne bo vrnilo izgubljenega. Leto, v katerem se želim veseliti brez slabe vesti. In leto brez takih dogodkov, ki so nas vse na tem forumu doleteli. Brez tesnobe in bolečine, ki kar duši…