Kdaj nazaj…?
Pozdravljeni!
Iščem odgovor, pa ga ne najdem… Naslednji teden se mi izteče 6 tednov porodniške,ki pripada po rojstvu mrtvega otroka. Pa je res teh 6 tednov dovolj, da se vrnem v službo?? Kako, pod kakšnimi pogoji?? Rada imam svojo službo,pa vendar. Imam moč, da se vrnem tja že sedaj? Vem,da slej ko prej se je potrebno, ampak ŽE?! Med vesele,srečne ljudi, mamice, nosečnice? Je to sedaj pravo okolje zame? Toliko besed in vprašanj vre iz mene, da še sproti ne napišem vsega…
Razmišljam o novem letu, novem začetku, da bi se tedaj vrnila. Pa je sploh možno? Pripeljlo me je celo do razmišljanja o odpovedi. Poleg tega bo ravno v času,ko se bodo vsi veselili, praznovali, prišel datum, ko bi se moral roditi moj otrok…
Prosim, za karkoli, besedo, nasvet….
Pozdravljena!
Najprej iskreno sožalje ob izgubi.
Jaz sem decembra lani v 4 mesecu rodila malo pikico. V osnovi mi je pripadalo dva tedna bolniške. potem sem imela še vnetje in sem takoj dobila podaljšano za en mesec. Kasneje sem se pa totalno sesula in sem hodila k psihologinji. Delat sem šla nazaj šele po pol leta.
En mesec ti lahko zdravnik podaljša, za več moraš pa na komisijo poslat. Če se še ne čutiš ok za v službo, potem poskusi res počakati do novega leta. Res je še “veseli” december na vrsti in bo verjetno težko. Tako kot si rekla, novo leto nov začetek.
Upam, da ti uspe podaljšat bolniško, predvsem pa, da ti uspe sestaviti se skupaj, da boš lahko nadaljevala pot.
Čimveč moči ti želim in pošiljam poljubček angelčkom v nebo.
lp
Danes je četrti teden po UPN pa sem še čisto sesuta, jaz bom po preteku porodniške vzela še bolniško – kolikor je pač dobim. Psihično ne morem nazaj med …….tako kot si že sama naštela, pa še “veseli december” prihaja, ki bi ga letos najraje prespala. Si ne predstavljam biti v službi pa se ukvarjati z “bogpomagajvsemčem”, če pa imam v glavi in srcu totalen kaos in žalost…. Pozdravček in objemček.
Hvala vsem za odgovore. Vendar ko sem bila pri svojem zdravniku,sem imela res občutek, kot da semu zdi najbolje,da grem čimprej v službo. Mogoče se motim, drugače je super zdravnik, tudi za bolniško ponavadi ni problem. Je pa res,da že moja mami pravi, da koje hudo ne ‘jamram’, in res,ko me zdravnik vpraša,kako sem-uredu. Čeprav nisem…. Še zdaleč ne.
Tajica, prebrala sem tvojo zgodbo. Sama imam na srečo dobre izkušnje s postojnsko porodnišnico. Bila sem sama v sobi,mož je bil lahko ves čas z mano, čez noč so mi dovolili domov (tisto pred porodom), tudi med porodom bi bil mož lahko zraven (žal je mislil,da ne bo zmogel,kar je kasneje obžaloval). Imela sem super babco, katera mi je pustila sina kolikor časa sem hotela, tudi slikala. Še sedaj greva na kavo in sprehod,ker mi je veliko lažje se pogovarjati z nekom, ki je bil zraven. Vsaj nekaj, kar lahko dobrega potegnem iz te zgodbe… Sama sem rodila z 28.tednom, dan pred rednim pregledom je bilo še vse ok. Razloga za smrt še, čakam od obdukcije, verjetno se je zadušil…
Tashy, dolgo boli,kajne? Verjetno najbolj na kakšne datume? Kolegica pravi, da ne preboliš, ampak se navadiš živeti z bolečino. Je potrebno za daljšo bolniško res obiskati psihologa? Kako ti je to koristilo, pomaga? Meni pomaga že, če samo govorim o tem, pa včasih ne vem, pred kom lahko, ljudje se enostavno izmikajo tej temi.
di2012, si potem rodila 4.10.? Na ta datum sem jaz…
Želim si,da bi ga nekoč lahko spet objela. In mu povedala, kako zelo ga pogrešam.
Sovica, hvala bogu da so še človeške babice in da je tvoja izkušnja kljub tragičnemu koncu takšna, kot bi morala biti vsaka podobna zgodba.
Če rabiš pogovor se pridruži naši skupini na FB, tam lahko govoriš z vsako o vsem, kadarkoli…povemo si vse in pomaga, resnično.
Ja, smrt otroka je tabuizirana tema, redki so ljudje, ki znajo odreagirati in še redkejši tisti, ki ti stojijo ob strani ko je hudo. Takrat vidiš kdo je dejansko tvoj prijatelj….enostavno poniknejo, jih ni….
di2012 poznam tvojo zgodbo, smo bili skupaj na tisti dan v PZ…….
Objem obema, našim angelčkom pa poljubček tja gor čez mavrico!
Sem poslala prošnjo na fb.
Lahko sploh komisija podaljša bolniško pod takimi pogoji? Ali moraš res obiskati psihologa? Ravno danes sem razmišljala o tem. Saj ne drgače, mogoče bi samo nekomu povedala kar čutim, kakšna vprašanja me obdajajo, o čem razmišljam,… Vem, da so za to najbolje mamice s podobno izkušnjo. Vem pa,da mene zelo boli ob prebiranju drugih zgodb-verjetno bi tudi tiste,ki bi brali mojo? Saj je vse tako sveže in ko je zelo hudo, bi kar pisala in govorila…. Da bi nekdo samo poslušal.
Meni je obisk psihologinje pomagal. Po izgubi Veronike sem se lahko pogovarjala o izgubi in mi je bilo lažje. Tokrat nisem zmogla. Enostavno me je zamedlo. Pri psihologinji sem vaj nekaj spravila ven iz sebe.
Ne vem pa, če je dovolj samo osebni zdravnik za podaljšanje bolniške. Saj men so tud vsi svetoval čimprej nazaj, psihologinja pa je na srečo videla, da niti pod razno še nisem za to. In še dobro, da sem imela čas priti nazaj v realnost. Drugače pa res dobrodošla na FB, pomaga.
SAma sem se pred 6 leti spraševala podobno…moja hči je umrla stara 1,5 meseca. Pripadalo mi je 10 dni bolniške po smrti otroka. Potem pa služba. Šla sem k osebni zdravnici in podaljšala mi je toliko, kolikor je sama lahko in rekla, da se slišiva, ko bo ta datum blizu.
Potem sem sama pri sebi razčistila in videla, da je bolje, da grem ven, da grem nazaj, da si zaposlim misli in glavo še s čim drugim kot tuhtanjem in iskanjem odgovorov na misljon vprašanj, ki se začnejo z ZAKAJ in nobenega odgovora na njih…se zna zgoditi, da se izgubiš v vrtincu teh negativnih misli, ki te samo vlečejo navzdol….vrtiš se v krogu iz katerega ne moreš….
Sčasoma je lažje, sigurno. Zdaj je še prezgodaj, da bi to lahko verjele. Pa je. Počasi iz dneva v dan. Kak dan sepotem že zasmejiš, pa utihnše, potem se zasmejiš že malo bolj od srca in tudi slaba vest ob tem mine. Traja…kaj vem, dolgo bi rekla, ampak gre.
Meni je pomagalo, da sem šla potem kmalu nazaj v službo…ravno v času dopustov, ko so bili vsi tako polni ciljev in vtisov z morja….in potem je kmalu prišlo novo leto…veš, pravzaprav nikoli ni pravi čas. Enostavno moraš reči GREM in greš. Najtežje je prvi dan, teden…ko srečavaš ljudi in imaš občutek, da ti na čelu piše, da si drugačen od njih. Potem je lažje. Iz dneva v dan.
Počasi se navadiš živeti z bolečino. Sama imam sedaj še eno hčerko in fantka, ki ni bil načrtovan, saj sem imela vse tri nosečnosti polne stresa in vsakič sem prezgodaj rodila, nazadnje kar 9 tedno prezgodaj. Imam ju neizmerno rada, čeprav sem včasih tudi strašno jezna na njiju. Skratka hočem reči, da počasi pride življenje nazaj v vsakdan in ti ni vsako jutro poseben napor vstati in se sosočiti z bolečino, ki ti kot skala leži na prsih.
Še vedno pa ne zmorem (pa poglej koliko let je že minilo) obesiti slik prve hčerke na steno poleg slik drugih dveh…ne morem vsak dan znova gledati izgubljene prihodnosti moje prve hčerke….
Če me srečaš in govoriš z mano, ne boš nikoli verjela, da sem dala skozi smrt prvorojenke in skorajšnjo smrt sinka. Nihče ne verjame, tudi ko povem, ne morejo verjeti. Ja tako zelo dobro je prilagojen človek tudi na stresne situacije, da jih sčasoma ponotranjiin vzame za svoje in živi z njimi iz dneva v dan, ne da bi pretirano vplivale na njegovo počutje.
Veliko sreče vam želim vsem!
tvoja mami..lepo si tole napisala, želim si verjeti da bo boljše in ne bo tako prekleto bolelo. Groza me je nazaj med ljudi ki ti prilepijo “stigmo” in že iz njihovih pogledov razbereš …tisto. Ne morem niti nočem razlagati, vseeno mi je če me razumejo ali obsojajo….želim si samo, da me pustijo pri miru.
Odločila sem se, da bom dala jasno vedeti, da o tem nočem govoriti. Ne bom pa se pretvarjala da sem ok in da je vse tako kot je bilo, če pa boli kot hudič, samo zato, da se bodo drugi ob meni dobro počutili.
sovica…kako si? Ja, kolikor vem moraš obiskati psihologa in na podlagi njegovega mnenja se ti lahko podaljša bolniška, ali pa skrajša delovni čaš (4 ure). Ti kar povej svojo zgodbo…seveda boli ampak nisi sama. Kadar mi je najtežje se spravim sem gor in pišem…par vrstic ali pa celo stran, vseeno..pišem svoji punčki, pogovarjam se z mamicami/babicami in mi je lažje..moram dati ven iz sebe, ti pa prav tako.
Objem in drži se.
Ja, slej ko prej se je treba nehati spraševati ZAKAJ, vendar jaz vem, da potrebujem čas. Zase, za moža, za malega. Zanju se tako zelo bojim. Zjutraj se mi je mali zvrnil s postelje. Tako zelo mi je bilo hudo. Šivanje ni potrebno, je pa OGROMNA ustnica. In v takih primerih se počutim grozno, nesposobno. Zakaj kdaj svojemu otroku ne morem pomagati? Temu, živemu. In kako nisem mogla preprečiti smrti mlajšega…SEm res tako nesposobna mati??
V petek sem svojemu zdravniku poslala mail. Napisala,kako se počutim. Pa ne vsega. Ko se spravim k pisanje, ne znam napisati vsega. Misli in besede so, pa vendar nočejo na ‘papir’…
Aha, bo držalo, mojo izbrano zdravnico je tudi nadomeščal en “zdravnik” – pa ne da so vsi moški leseni, ampak enostavno ne razumejo. Mi je razlagal o tem kako se ne smem izolirati, pa da ne priporoča jemanje pomirjeval pa če je še tako hudo, ker on ni pristaš “kemije” itd…še kup nekih floskul. Naj on to razlaga potem ko bo čutil, rodil in izgubil otroka! Čez par dni sem šla nazaj, ko je nadomeščala ena druga zdravnica ki je prisluhnila, razumela in mi pomagala – ne komplicira z bolniško in na splošno je bila človeška!!! To je moja izkušnja… čas pa rabimo me vse
Res je. Potrebujemo čas, preden se vrnemo v stare tirnice. Pred 3 tedni smo ostali brez našega šiškota. Nočem med ljudi in prijatelje, ne govori se mi po telefonu in ne želim slišati njihovih prestrašenih, radovednih, zaskrbljenih glasov( enostavno se ne zmenim za klice ), ne želim obiskov, ni mi za nič…hvalabogu ( ne priznam ga več ) me pri tem podpirajo najbljižji.
Prvi teden sem mislila, da se mi bo zmešalo, ko sem prišla v trgovino in se je proti meni zagnala prodajalka, da mi pobože trebušček, kot je to počela vedno, pogledi znancev, kaj je narobe, vprašanja prijateljev zakaj, kako….
Jokala in kričala sem v avtu, brezciljno vozila naokoli, tulila v postelji,… sedaj sem se malo umirila. Visim na netu in raziskujem, tuhtam, se obtožujem, krivim.., sem pa nehala jokati. Kot da mi je zmanjkalo solz. Zdravnik mi je predpisal neka močna pomirjevala, ki jih gledam od daleč, ginekolog mi je predpisal milejša, ki jih tudi samo vlačim po mizi. Pred tednom dni, se mi je pojavilo mleko. Tisti trenutek sem se dokončno zavedla, da mojega šiškota ne bom nikoli živega držala v naročju, ne bom ga dojila, ne bom ga tolažila, crtlala, razvajala…na zid, med ostale fotografije sem dala prazen okvir-to je moj sin. Moj Juš.
Trenutno želim razumsko sprejeti situacijo in se pomiriti, ter se nekako vrniti v družinsko življenje. Sem pa postala prepirljiva, nesramna in obsedena s čistočo. Pravijo, da čas celi rane…ne vem, mogoče nekoč.
Že celo popoldne razmišljam… Res je,moški je, ne razume. Lahko ve, da boli, razume pa ne. Vsekakor pa sem vesela vsakega, ki ne razume, saj vem, da česa podobnega ni doživel. Čas…. Ja. Ampak koliko?? Sem tudi sama mnenja,da celi rane, vendar brazgotine ostanejo.
Mleko… Sama sem ga imela skoraj 3 tedne, potem se je umirilo. Sem pa morala po tablete, drugače ni šlo, vsa koža mi je popokala…
Jutri bo 6 tednov. 6 tednov, odkar sem ga zadnjič čutila. Najin zadnji sprehod. Tako je deževalo, lilo z neba… Kot dni za tem moje solze. Še vedno se v ogledalu opazujem-svoj trebuh. Kam je izginil? Ni trebuha, ni otroka v naročju. Praznih rok s porodnišnice… Pogrešam ga.
Objem vsem, ki se ta večer počutite, kot jaz. Prazno. Nesposobno. Žalostno.
Ja Sovica…vem. Ni trebuha, ni otroka, ostala mi je le pikica, kjer so z iglo šli v njen srček in ga usavili. In grozno mi je vsakič ko se pogledam tja…obup. Mleko…teklo v potokih..hladila prsa, bolelo, ni šlo z modrčkom, brez pa sploh ne…. mi je bilo vseeno tudi če dobim mastitis. Apatija, popolna. Psiha – polom, dobila tablete…vzamem, moram, da funkcioniram, spim… V sredo bo 5 tednov…tudi takrat je deževalo, kot da je tudi nebo jokalo… Objem nazaj…veš zakaj.
Malo so me še pustili doma, ne vem, do kdaj, sproti povedo…
Danes sem imela moro, grde sanje. O tem, kako nihče ne razume,da boli… KOt da ni pravice do žalovanja. Jaz pa se še vedno v ogledalu gledam v trebuh, če je kaj zrastel. V petek sem bila na pokopališču,ko sem šla ravno mimo, da pogledam, kaj je za urediti (ponavadi v soboto nesem še rože). Pa sem se tako grozno počutila, ker nisem prinesla svečke, da se morala iti še enkrat.
*Pogrešam te,malimoj…*
Drage moje…za vsako posebej mi je hudo…
Sama sem 10.11.2012 morala roditi mojo malo punčko, ker ji je nehal biti srček…
Tudi sama se vprašujem, kako in kdaj nazaj v službo. Po eni strani bi šla takoj, po drugi strani pa bi se najraje nekam zaprla. Pravijo, da bo med ljudmi boljše, da prej preboliš??!!! Sama se ne bi popolnoma strinjala s tem…par minut gre, potem pa mi zmanjka moči…
Držite se…mislim na vas!