Jaz pa se ne strinjam, saj otrok ni projekt ki si ga zastavimo na podoben način kot v službi. Prav tako mi je težko razumeti, da dva, ki sta dolgo skupaj, se ljubita in si zares želita otroka, čakata na to, da se jima izpolnijo vsi pogoji za to. Otroci so (vsaj večinoma) plod ljubezni. Ta želja po otroku je spontana in pride sama od sebe in če je takrat pri obeh, je tudi odločitev potem spontana in se ne dogovodita, da bosta počakala še da si postavita hišo, kupita avto, prideta do viška kariere in podobno. To izpolnjevanje pogojev me spominja na kak film, kjer se partnerja spravita k seksu skoraj prisiljeno in načrtno zato, da bosta spočela otroka, pa je potem še to del urejenega načrta… no ja.

evo, jaz sem ga imela pri 42. JUHUHU.

Živ,

Jaz sem prvega rodila pri 26, drugega pri 28, pri 31 čakamo tretjega. Pa mi je žal, da nisem že prej. Čeprav zgleda, kot da smo jih naklepali, je vsakič trajalo in trajalo, da sem zanosila, prvič malo več kot dve leti, drugič 13 mesecev, še najhitreje je šlo zdaj v tretje, ko smo rabili le pet mesecev.
ŽNe vem, mogoče sem imela tako družbo, ali kaj, ampak nihče iz moje zdaj že bivše družbe še nima otrok. Ko sem prvič zanosila, so me gledali, kot da sem na glavo padla in postopoma smo prekinili stike. Vsem sem se zdela nora in absolutno premlada. Zdaj, ko sem ta tretjič noseča, sem pa itak iz Marsa:)
LP,
Pija.

Se strinjam z Atijem.
Otrok ni projekt.
Se pa resnično pokaže ali smo za otroka dovolj zreli šele ko ga imamo. Pokaže se tudi ali smo dovolj zreli, da znamo uskladiti starševske in partnerske pravice in dolžnosti…..
Jaz sem imela prvega pri 29 in drugega 16 mesecev kasneje….Ali je bil pravi čas? Zame že…saj se ne sprašujem kaj bi bilo, če bi bilo …

Wind

Pri 19 sem se poročila,pri dvajestih se je rodila hči.Bilo je načrtovano,imela sva najemniško stanovanje,službi,avto..bila sem srečna in nikoli mi ni bilo žal,da sem jo imela tako kmalu.Danes ima hči 18 let…preživela sem varanje,ločitev,veliko padcev in vzponov,tri leta sem se pobirala in lahko rečem le,da mi ni žal,da sem vse to preživela…in sedaj si z novim partnerjem želiva otroka…kdaj je torej pravi čas?Takrat sem si želela,želim si ravno tako sedaj…

Želim vam lep dan…

Nisem pisala o hiši,karieri itd., ampak o tem, da je prav, da imamo otroke, ko smo jih sposobni preživeti(poklic, služba), ne pa na plečih staršev. Pa še o tem, da je premalo samo želja, pa če je še tako velika, saj je starševstvo zelo odgovorna zadeva, ki zahteva dva odrasla in zrela osebka. Če je eden(večinoma moški) še premlad ( kar je relativno) oz. v resnici še ni pripravljen na otroka,čeprav govori, da si ga želi ( pa pravzaprav sploh ne ve,kaj je to imeti otroka), se potem dogaja to, kar neprestano doživljamo – ločitve in otroci, ki ob tem najbolj trpijo.
Ker večinoma se dogaja, da se za otroke ne odločajo, ampak se jim otroci zgodijo, pa ne zaradi silne ljubezni, ampak zaradi lahkomiselnosti.
Kontracepcija je v današnjem času menda dosegljiva vsakomur,kajne?

Seveda je prav in normalno, da si dva,ki sta zares in preverjeno prava za drug drugega, zaželita otroka, a zakaj bi bilo narobe, da počakata, ko bosta imela vsaj osnovne pogoje, da si to lahko privoščita. Družina mora biti v vseh ozirih neodvisna – finančno, čustveno , pa tudi bivanjsko, šele tako lahko zaživi tako, kot je prav in se ji ne zgodi, kar se dogaja prepogosto, da razpade. Je kdo naredil analizo, kaj so glavni vzroki za toliko ločitev? Stavim, da so naslednji: nepreverjene zveze, neplanirani otroci, nezreli starši, finančna odvisnost, prepiri zaradi skupnega bivanja s starši ali taščami, finančne težave, nepripravljenost na odgovornosti in odrekanja, ki jih družina pač terja, itd…
Imam prav ali se motim?

Ne vem, če imaš prav. Ločitve so povsod in kakorkoli pogledaš, so vsi ti vzroki ki si jih povedala samo posredni… če sta dva za skupaj, bosta vse težave premagala, če pa nista, potem tudi potrebne ljubezni ni, ki bi jima pomagala čez vse ovire. Je pa tako, da zelo veliko vez gre ravno takrat narazen, ko se materialno stanje začne urejati… torej ne ravno v začetku veze ampak čez kar nekaj let.
Tudi jaz sem bil verjetno premlad, ko sem dobil prvo hčerko (21) in definitivno otrok ni bil planiran… pa kljub temu najlepše kar se mi je kadarkoli zgodilo. Ampak kljub temu, da sem po devetih letih ostal sam z njima in sem sam, brez kakšne večje pomoči drugih že sedem let z njima, naredil recimo temu kar uspešno kariero, sedaj si kupujem hišo… pač nič ni takšnega, kar bi lažje naredil brez otrok.
Problem je še v tem, da takšni, ki tako gledajo na to, kdaj imeti otroka, kot ti, se velikokrat kasneje odločijo, da ga sploh ne bi imeli. Pa še v tem, da večina slovencev itak nikoli ne zmore ustvariti res primernih pogojev za otroka. Verjetno bi izumrli, če ne bi bilo takšnih spočetij otrok, kot je bilo pri meni in verjetno pri večini teh, ki so tukaj.

she/prva: samo nekaj v razmislek. odločiš se za otroka, ko imaš vse. najemniško stanovanje za nedoločen čas, službo za nedoločen čas, avto, vse. otork je star kakih 5 let, ko gre tvoja firma v stečaj, laastnik stanovanja pa le-toželi prodat. naenkrat nisi več sposoben skrbet za otroka. pa ti med celo to življensjko dramo prileti prijatelj in ti reče ravn otako kot si rekla ti: kaj imaš otroka, če ga nisi sposobna preživljat.

kje pieš, da sta za starševstvo potrebna dva odrasla človeka? če je tako, potem povej staršem vdovam in vdovcem, da se morajo poročit, ker to od njih zahteva starševstvo. ups …..

Jaz sem imela hčerko pri 22-ih, pa sem bila čisto nepripravljena (takrat sem bila na sredi študija, poleg tega pa sem že redno delala).

Meni osebno bi bilo sicer težko načrtovati otroka, ker bi vedno imela izgovor, da moram še kaj dokončati, doseči ipd. Zato je po eni strani bolje, da je je zgodilo tako, kot se je, ker bi bila drugače še sedaj brez otrok. Hči je stara 12 let in pol in moram reči, da je sedaj res super, ker je že tako velika, jaz pa (še ne tako) stara.

Mislim, da samo leta pri materinstvu ne igrajo tako velike vloge, pač pa vsi ostali pogoji. Žal mi je edino to, da sem imela pri tistih letih drugačne poglede glede partnerstva in sem bila precej nezrela, tako da sem si izbrala nemogočega tipa, s katerim sva se hitro razšla. Če bi izbirala očeta mojemu otroku danes, bi izbrala čisto drugače in se izognila marsikateri težavi.
Ampak, na napakah se učimo, ane? in na izkušnjah seveda.

Za naredit otroka sta potrebna dva, ne? O tem sem pisala.

She/prva

tole si napisala, če smo čisto natančni. za naredi otroka pa nista več potrebna dva, je lahko tudi iz epruvete.
kakorkoli …

razloge za razveze, ki si jih navedla, držijo, pa vendar … si mogoče pomsilila na to, da prej razvez ni bilo, ker niso bile dovoljene, ker so bile ženske piopolnoma odvisne od moških, ker je bil patriarhat? danes pa lahko gremo ,če ni vse ok, ni se nam treba prilagajati, vztrajajti v bednih, neplodnih, zaostalih, mrtvih vezah. lahko gremo in gremo. in dobro je, da gremo, drugače bi mojo prijateljico njen mož pretepla do smrti, tako pa jo je “samo” 15 let.

pa še nekaj: tudi ženske ne planiramo otrok, se nam zgodijo, vsaj prvi.

tole si napisala, če smo čisto natančni. za naredi otroka pa nista več potrebna dva, je lahko tudi iz epruvete.
kakorkoli …

razloge za razveze, ki si jih navedla, držijo, pa vendar … si mogoče pomsilila na to, da prej razvez ni bilo, ker niso bile dovoljene, ker so bile ženske piopolnoma odvisne od moških, ker je bil patriarhat? danes pa lahko gremo ,če ni vse ok, ni se nam treba prilagajati, vztrajajti v bednih, neplodnih, zaostalih, mrtvih vezah. lahko gremo in gremo. in dobro je, da gremo, drugače bi mojo prijateljico njen mož pretepla do smrti, tako pa jo je “samo” 15 let.

pa še nekaj: tudi ženske ne planiramo otrok, se nam zgodijo, vsaj prvi.[/quote]

Katarina, spet se ne strinjam s tabo, sploh to o (ne)prilagajanju. Seveda se je treba prilagajati, če želimo živeti v srečnem partnerstvu, brez kompromisov in prilagajanja na obeh straneh pač ne gre. Najlažje je reči – lahko grem in oditi, a to je najslabša rešitev. MNogo boljša je truditi se za dobre odnose , za dober zakon, za to, da se ljubezen ohrani.
Ne vzrajanje v bednih zvezah, ampak napor, da zveze takšne ne postanejo.

Zakaj bi se dva, ki sta se nekoč zares (!) ljubila, naenkrat začela sovražiti, varati, pretepati? Kaj se jima je zgodilo, kaj sta zamudila, na kaj nista bila pozorna, kje sta zamočila? Če bi skrbela za svojo zvezo, negovala odnose, čutila drug z drugim, bila odkrita in ljubeča,ne bi zveza nikoli postala bedna, mrtva. Moja ni postala, nasprotno.

Poznam pa veliko podobnih scenarijev : izbira napačnega partnerja, bodisi zaradi neplanirane nosečnosti, bodisi zaradi slepe zaljubljenosti ali pa strahu, da ne bi ostala sama, nato obupni boji za premoč (kdo bo koga) in brezupni napori, da bi partnerja spremenili pa svojih željah ( to seveda ni možno), ker ga ne moremo sprejeti takšnega, kot je. Sledi bodisi životarjenje ali pa ločitev.

Razpadla zveza pa je najboljša šola za naprej – kaj moramo narediti drugače, da bo naslednja zveza uspela, predvsem, kaj moramo pri sebi spremeniti, popraviti, dograditi. To je ključno.

Lep pozdrav!

Jaz sem rodila pri 28-ih. Prej nisem smela zanosit, zaradi zdravstvenih težav (pap II, pap III, odščip,…), pa sem to pač sprejela.
Morda bi bila res kot mlajša mama drugačna, morda ne. O tem je težko govorit, ker res ne moreš predvidevat.

Čeprav me večina šteje med tiste, malce starejše mame, ne kompliciram. Če se imaže, se pač umaže. Na srečo imam pralni stroj in prašek. Ta dva vse opereta. Je lačen? Ni problema. Gremo jest. Ko sem dojila, je bila hrana vedno in povsod, zdaj, ko uživa trdo hrano, pa je tudi hrane vedno in povsod. Skratka, mislim da je vse to, kakšen starš si bolj družinski vzorec ali čisto lastno prepričanje. Po svojih močeh, na moj način, po mojih zmožnostih.
Važno, da je otrok srečen in jaz z njim.