Kdaj je primeren čas za otroke
tole je moje razmišljanje, pa me zanima vaše mnenje, če ste kdaj o tem premišljevali. velja za moške in ženske, napisano je pač za ženske.
Razmišljam (to še ni moje mnenje!!!):
Kdaj je čas za materinstvo, kdaj so prava leta za, recimo, prvega otroka? Jaz sem mojidve tamali imela v 20 oz. 22 letu in bi ju spet imela tako zgodaj. Poznam kar nekaj mam, ki pravijo podobno kot jaz in so imele v istih letih otroke. Poznam pa tudi dosti mam, ki imajo prvega (in edinega) otroka tam po 35 letu.
Ene pravijo tako: najprej šola, potem samsko življenje, žuranje, potovanje, uživanje, potem, tam okrog ali po 30 letu, pa resna veza, otroci in mirno življenje do konca. – Je to možno? Mirno življenje do konca, brez zabav, potovanj, časa samo zase, norosti? Torej mirno življenje naslednjih (od 30 leta) cca 50 let (če je sreča, da živimo do 80 leta)? O mater, grozljivka. In kdaj postanejo babice (če)? Tam nekje pri 55, 60 in več letih, ko so že izmozgane od službe in dela za družino, ko so že pozabile kaj pomeni biti nemama.
Druge pravijo tako: končamo srednjo šolo, gremo v službo, poroka, otroci in tja do 40,45 leta smo spet friiiiii kot ptički na veji in smo friii naslednjih (če imamo srečo) 35 let. – Kako frii, saj imamo vendar otroke do konca življenja? Že že, ampak ti otroci se osamosvojijo, skrbijo zase, one pa so še pri močeh, da lahko uresničijo kakšno svojo željo (študij, potovanje, dopust kje daleč, druženje s prijateljicami, čas zase). Pridejo vnuki in babice so še živahne, polne elana.
Tretje pravijo: šola, žuranje, služba, potovanje, … uživaj življenje, kar bo pa bo. Zanosijo, splavijo, zanosijo, splavijo … in ko jim začne biološka ura v glavi in telesu biti, se z vso ihto zaženejo v to, da bi bi mele otroka. Lahko je to pri 30, lahko pri 40 letih. Ene zanosijo in je njihov otrok svetinja na oltarju njihovega življenja, druge … ne.
Četrte pravijo: spodobi se, da ima človek družino, moža in otroke. Spodobi se imeti vsaj dva. Tak je red, spodobi se. Postanejo mame zato, ker se spodobi, ker je tako prav.
Jaz pa še vedno premišljujem o tem, kdaj je bolj pravi čas imeti otroke? Tam nekje med 20 in 30 letom ali med 30 in 40 letom? Res je, živimo dlje, toda biti mama pri 23 ali 38 letih je ogromna razlika tako v načinu razmišljanja kot v energiji, volji in želji slediti otroku, se mu prilagajati, postavljati in premikati meje.
Moja dobra prijateljica je imela prvo hčerko pri 23 letih, drugo pri 31. Nekoč mi je pravila, da je šla sama sebi na živce, ker je tako komplicirala pri drugem otroku. Šla je na vse možne preiskave, da bi bila prepričana, da je z malo vse v redu. Ko je rodila, je komplicirala pri previjanju, oblačenju, kaj bo mala jedla. Sama sebe ni prenašala, tako tečna je bila. Šele kasneje je primerjala vzgojo med prvo in drugo hčero in videla, kako lažje, manj stresno, izčrpljujoče in zateženo je bilo prvo rojstvo in prva leta pri prvi hčeri.
Se življenje res konča z otroci? Ga potem, ko jih imamo, res ne moremo več užiti (hoditi sami na izlete, na daljša potovanja, študirati, iti ven s prijatelji, …)? Jaz pravim, da ne, da je tako razmišljanje neumnost. Lahko si starš, pa še vedno lastna osebnost, neodvisna od otrok. Jaz sem v devetih letih življenja študirala skupaj 7 let, zamenjala nekaj služb in eno stanovanje, šla povsod, kamor sem hotela it (v tujino sama, po Sloveniji z otroci). Nikoli nisem komplicirala kako sta oblečeni, kako se igrata, kaj jesta. Po kosilu sta hodili spat, toda če sem šla na obisk kam dlje, sta to spanje odspali v avtu in sem ju pustila v avtu, da sta se sami zbudili. Ko zdaj gledam mame (ki so starejše od mene, pa imajo krepko mlajše otroke od mojih), ki komplicirajo do onemoglosti (pazi to, pazi tisto, ne to, ne tisto, jej to, pusti to) se mi ti otroci iskrno zasmilijo. Resnično imam včasih občutek, da te mame visijo na svojih otrocih kot velike hobotnice in jim ne dajo dihat.
Ne vem sicer, če je to pravilo in ne upam si trdit, da so vse ženske, ki imajo starejše otroke, take, toda ….Znabiti, da imajo manj potrpljenja, živcev in razumevanja za lumparije/radovednosti/raziskovanje svojih malih otrok.
Se motim?
P.S.: predvidevam, da bodo vse tiste ženske, ki še nimajo otrok, pa so over 30 rekle, da je najboljši čas nad 30, ko je vse pospravljeno na podstrešju (drugače ne gre pričakovati, ker one ŠE NIMAJO otrok. Tiste pa, ki so jih imele tako kot jaz, pa bodo mogoče rekle, da jih je fino imeti mlad, sploh če so njihovi otroci že v puberteti (tako kot moji) in na lastni koži doživljanju hormonsko vojno.
Rada bi, da ene in druge pogledate širše, ne samo na trenutno rojstvo in malega otročka. Koliko ste/boste stare, k obo šel otrok v šolo, ko bo zaključil devetletko, koliko boste stare, ko se bo osamosvojil, itd. Poglejte v prihodnost, v končni fazi v vašo jesen življenja.
Jaz sem imela v nacrtu prvega pri 28. Pa sem ze nekaj let prej videla, da se bova s partnerjem razsla, zato seveda nisem hotela rojevati otroka. Ker sem vedela, kako se bo koncalo. Trenutno nimam nobene zelje po otroku, ker sva s partnerjem skupaj sele pol leta in bi bil cisti nesmisel v tem trenutku razmisljati v tej smeri. Ce bi se mi idealno zlozile vse kockice (grem takoj stavit, da se ne bodo), bi prvega rodila pri 34-ih, drugega pri 36-ih in tretjega pri 38-ih. Bog daj normalnega moza in zdravja vsem babicam in dedkom. V koncni fazi pa … Ce enega zivega in zdravega spravim na svet, bom ze srecna.
Hčerko sem imela pri 21 letih in pol, med študijem. Res da se mi je študij zavlekel, ker je bila otrok s posebnimi potrebami (o kakšni prehrani v vrtcu za celiakijo si lahko le sanjal), a njeno drugačnost (hiperkinetična, legastenija, kasneje epilepsija) bi kasneje prenesla še mnogo težje, ker bi se moj svet preveč vrtel samo okoli nje. Takrat pa sem bila polna energije, neobremenjena s prevelikim strahom za njeno in mojo prihodnost, skratka zadovoljna sem, da sem to doživljala v svojih zgodnjih dvajsetih letih in še enkrat bi se odločila tako.
Sin se mi je rodil pri enaintridesetih. Na srečo sem bila že “utrjena” s hčerkinimi težavami in sem v primerjavi s kolegicami, ki so tedaj imele šele prvega otroka, komplicirala manj, a še vedno bolj kot pri hčerki. No, dve leti kasneje, po ločitvi, pa sem ugotavila, da je biti sama z dvema otrokoma bistveno lažje, kot biti sama z dvema otrokoma ob nekom, ki sproti podira to, kar gradiš.
A mislim, da pravila nikakor ni. Dober teden nazaj mi je soseda iz zgodnjega otroštva rekla, da ni nikoli želela otrok, ker je hotela uživati življenje. Meni se vsekakor zdi, da je življenje z otroci vsaj duhovno mnogo bolj bogato in polno, kot če jih nimaš in prav nikoli nisem imela občutka, da nimam svobode. Pač nekoliko drugačno, a brez skrbi, težav, bolezni še vedeli ne bi, da je v našem življenju vsak dan kakšen trenutek radosti in veselja. le opaziti ga je treba …
Pojma nimam……..lahko si star 20 pa si zrel za otroka , lahko pa si že 30 ali več pa nisi zrel…..:))
No, sama sem imala prvega otroka pri 22 in moram reči, da sem bila dokaj zrela; tu mislim na to, da sem vedela, da je otrok velika skrb in odgovornost, da ni samo igračka za španciranje. :))
Drugega otroka pa sem imela v mojih “zrelih” letih; pri 36. Sama pri sebi ne opazim kakšnih spememb glede odgovornosti , oz. zrelosti za imeti otroka. Sem prepričana, da sem enaka (lede otrok) zdaj, kot pred 18. leti. :))………..no, malo mi gre že otročje……….prihajam v drugo puberteto. haha.
Jaz sem imela prvo pri 23, drugo pri 27. Nikoli mi ni bilo žal, ker semjih imela tako zgodaj. Po ločitvi sem vedela, da ne bom imela več otrok, ker sem se počutila svobodno od 3. otroka (bivšega moža). Nimam želje, stara sem 34 let, hčeri sta sedaj že precej samostojni, ne predstavljam si, da bi sedaj zopet postavila vse na glavo, ko se imamo tako luštno in gremo povsod kamor želimo, brez pakiranja plenic, hrane….
Bom podrla tvojo nastavljeno tezo.
Imela mlada otroke, pa jih priporočam imeti kasneje: v/blizu 30.
Zakaj?
Čisto iz izkušnje. Proti 30-im sem šele dodobra dojela, kdo sem in kaj želim. Seveda je ob tem spoznanju mož poskrbel, da sem se kaj kmalu spet izgubila ;-)… ampak to je druga zgodba.
V glavnem okoli 30-ih sem začela živeti z eno posebno radostjo – ne samo za druge, ampak tudi zase. In iz teh občutkov ven bi morala izhajati moja izbira partnerja in z njim nadaljno družinsko življenje.
Morda imam tako mišljenje zato, ker jaz sem dejansko zgrešila v izbiri partnerja, pravzaprav je on izbral mene. Pri 19-ih pač ne veš kaj hočeš…
No, zato torej svetujem imeti otroke kasneje…da dozoriš, da spoznaš sebe, svoje želje, da sploh lahko realno oceniš kompatibilnost z partnerjem. Ker če z eno senzibilnostjo ukladiš sebe in partnerja obstaja možnost za močnešo in trajnejšo vezo in s tem tudi možnost obstoja nuklearne sestave družine.
Material in izobrazba sta mi tu sekundarnega pomena.
Saj pravim tako razmišljam, zgolj zaradi izkušenj…in lahko, da se tudi motim.
Tudi to mi ni ovira, se počutim mlado. In, če bi danes začela rojevati otroke menim bi bila ravno tako dobra mama, lahko celo boljša.
Ne bojim se razlike v generacijah, ker preprosto mislim, da tudi modrost nekaj velja.
Če je razum, ljubezen in dovolj širine v pogledu….menim, da vzgoja in zgled dosežeta svoje.
Ene, druge … četrte … Pete pa pravimo tako: kakšen blagoslov je imeti otroka! Tudi pri 37-tih, kakor jaz. Pa ne tako pozno zaradi žuranja,potovanj, kariere, nezrelosti in kajvemkaj še.Pač pa zaradi svojevrstnih poti usode.
Kakšen blagoslov je imeti otroka – tudi če se bojiš zanj, tudi če se zavedaš, da ni tvoja lastnina in bo odšel na svojo lastno pot – kakšna lepa izkušnja je materinstvo.
Tudi, če je edinček – spodaj sem prebrala nekaj smešnih predsodkov proti edinčkom. Kaj vse ljudje ne pogruntajo!
Zmeraj je primeren čas, samo sprejeti je treba.
kaj pa življenjska energija, moč skrbeti za otroke? jaz se spomnim svoje mame, ki je zadnjega otroka rodila pri 35 letih in je bila pri 50 letih utrujena od tega, da je delala kot medicinska sestra na oddelku, skrbela za bolno mamo in še dve hčeri, ki sta bili doma (in hodili v srednjo šolo). Ja, nista ji pomagali in ona ni znala naredititi reda (oče pa je itak bil vedno odsoten). o tem razmišljam, o taki energiji. ko kar ni konec eksistencinalnim skrbem (stanovanje, finance, gospodnjstvo). pa si je moja mama otroke zelo želela in je bila polna elana, ko smo bile male, ampak leta in življenjski tempo so naredila svoje.
Jaz sem rodila dvojčici pri 37. letih. Rodili sta se v dolgoletnem partnerstvu, bili sta zelo zaželeni, vendar pa se je njun oče kmalu odločil, da mu družinsko življenje ne ustreza in nas je zapustil. Že dolgo živi v tujini, redno plačuje preživnino, vendar ga hčerki tako rekoč ne poznata, saj nimajo nikakršnih stikov.
Materinstvo me je zelo osrečilo. Hčerki sta danes polnoletni, jaz pa sem stara 56 let. Živim obkrožena z mladino in se telesno in duševno počutim mlajšo od svojih let. Hčerki sem vzgojila v samostojni in odgovorni osebi, ki znata poskrbeti zase in sta uspešni v šoli (pravkar čakamo na rezultate mature). Čeprav sem sama skrbela zanju, se nikoli nisem počutila prikrajšano in nikoli se nisem imela za žrtev. Vzela sem v zakup, da si z majhnimi otroki v nekaterih rečeh omejen, vendar pa iz majhnih otrok zrastejo veliki in je spet lažje. K sreči nimamo finančnih težav, ker razmeroma dobro zaslužim in si lahko marsikaj privoščimo.
Kako se vidim v prihodnosti? Hčerki bosta od jeseni študentki in življenje pri nas doma bo še nekaj časa živahno in polno mladine in smeha. Tega se zelo veselim. Skrbi za naprej si ne delam, saj se mi zdi, da če jih pričakuješ, še hitreje pridejo. Živim za ta trenutek. Zdaj nam je lepo, zdrave smo, rade se imamo in lepo živimo. Ne želim, da bi zaradi skrbi, kaj bo, zamujala to, kar je.
Na to ti je pa že Meta odgovorila. Enostavno je verjetno najbolj prav, da ga imaš pač ko pride zate tisti čas.
Primer tvoje mame; ma ne vem, če je ona merilo. Zagotovo je bila izčrpana in to predvsem zaradi načina življenja, ki si ga je izbrala in ne toliko od otrok v njem. Mislim, da veš kaj hočem reči…
maxi: ja, ampak jaz ne živim dosti manj naporno od nje (ne delam 4 izmenskega dela – ona je pač imela tako službo, in ne skrbim za bolno mamo, ker je moja še sposobna skreti zase. sem pa sama s hčerama 9 let in mi nihče ni pomagal v teh letih, študirla sem, kar je tudi zahtevno in nekaj let delala do 12 ur na dan), ampak me življenje ne izčrpava tako kot je njo.
stara se 34 let in pri teh letih je ona imela 1 in 3 leta stari hčeri, s tretjo ja bila noseča, moji sta pa 13 in 11 in sta že zelo samostojni.
o tem razmišljam in zaima me vaše razmišljanje. če bi še enkrat živele, bi jih spet imele pri teh letih ali ne. zakaj ja in zakaj ne in kako ste dojemale otroke, ko st jih rodile. kot nekaj samoumevnega, kot čudež, kot breme …
hm…kdaj je primeren cas za materinstvo..ucili so nas,da takrat ko imas stalco ( se pravi sluzbo,domek in da si preskrbljen na splosno ) in sele potem si lahko privoscis otrocka..no ja…sama sem bolj karierist tipa cloveka in otroci so mi bli vedno zadnja…ma sej sem jih mela zmer rada, tud pazila sem jih, ampak vsec mi je bilo,ko sem jih potem lahko vrnila nazaj in imela mir 🙂
no meni se je otrok zgodil najmanj 10let prezgodaj :)…in to v casu,ko sem bila se studentka, brez sluzbe, brez vsega…sreca v nesreci, ampak vse smo postimal…in vse ratuje tudi kariera…zato vedno bolj ugotavljam,da bo dovolj eden,ker mi po svoje pase tudi lagodno zivljenje…mi je seveda prioriteta otrok,kot tudi dobra sluzba in da zivim zivljenje tudi sama…
stvari niso tako preproste in enostavne, ker življenja ne moreš tako splanirati, da bi blo vse tako kot si zamislimo po nekem planu. bi blo tud nesmiselno planirat življenje v nulo in nezanimivo.
sama sem rodila prvega otroka pri 24 in drugega pri 38. meni je vse zdaj bolj easy, pa sem toliko starejša. pri mojih hčerkah je velika razlika med njimi. ta prva je imela krče ni jedla, ni spala in sama sem potem zbolela, da sem pristala v bolnici.
pri ta drugi je blo pa vse kot v pravljici in tud jaz ne razmišljam o tem koliko sem stara, v kaki kondiciji bom čez 20 let. zdaj veliko več športam kot sem včasih in odlično se počutim v svoji koži. sem bla bolj zmahana pri 25 ob zahtevnem otroku.
z možem sva svojo kariero bolj obesila na klin, ker se nama zdi čas pomembnejši kot kdajkoli, materialno nam nič ne manjka, ker smo si pač nekja že ustvarili. ko je bila 1. hči dojenček, pa smo si šele ustvarjali in sva bila več v službi kot sedaj. za tamljašo imamo vsi več časa, skratka men je vredu tako kot je.
tudi se ne bi nikoli odločila, da bi imela 1. otroka pozno, ker mi je pač življenje brez otrok nesmiselno.
Na tako kompleksno vprašanje ni možen enostaven odgovor. Kdaj je najbolj primeren čas za imeti otroka? Vse, kar piše zgoraj, seveda na nek način drži – če si mlad,imaš več energije, če si starejši,imaš več modrosti…
Ampak – najpomembnejše so naslednje stvari:
-imeti moraš pogoje (finančne, stanovanjske…), saj ni fer omisliti si otroka in v vseh ozirih izkoriščati starše
– ni dovolj otroka si želeti ( ker so dojenčki tako ljubki), na otroka MORAŠ BITI PRIPRAVLJEN, to pomeni, da ti ne bo problem nočno vstajanje, neprespanost, ogromno skrbi in odgovornosti, bolezni….
– za otroka se je treba odločiti, a odločiti je morata OBA, polno in odgovorno in OBA si ga morata želeti in biti nanj pripravljena
In če sklenem – vsi zgornji pogoji so praviloma izpolnjeni kasneje, ne v zgodnjih dvajsetih ( itak so zgodnje nosečnosti večinoma neplanirane, ker se je pač zgodilo).
Otroci potrebujejo zrele, odgovorne, finančno neodvisne in ljubeče starše.
Ko to so, je primeren čas za otroke.