S fantom sva v zgodnjih dvajsetih, najina zveza pa je še bolj sveža. Verjamem, da se vsak par kdaj znajde na točki nesoglasja, še posebej pa če sta si partnerja povsem različna. In to sva midva, praktično vsak na svojem planetu. Jaz sem recimo družabna oseba, tudi teli korona ukrepi so zame mučni. On po drugi strani pa je družaben le kar se tiče mene in njegove družbe prijateljev že od vrtčevskih let. Nima želje se družiti v krogu mojih prijateljev, meni pa to kar precej pomeni – da se moj fant (na splošno) razume z mojimi prijatelji. Ja, včasih čisto paše it kam brez partnerja, ampak jaz ne morem celo življenje okrog hoditi brez njega oziroma odpovedovati plane z mojimi prijatelji, ker moj noče it zraven. Se mi zdi da se moram kar naprej prilagajati njegovi introvertni naravi do te mere, da že mene omejuje pri druženju in žurkah.

Torej, na splošno še že nekako odločim, ali ga prepričam, da gre z mano, ali pa pač grem sama. Trenuten “prepir” pa se gre za to, kje bova preživela novo leto. Seveda praznovanja morda niti ne bodo mogoča, ampak plani se že delajo. Moji prijatelji načrtujejo, da bi preživeli silvestrovo na zasebni planinski koči in seveda si izjemno želim, da bi midva s fantom bila zraven, za mojega fanta pa ni hujšega od tega. Prijatelji mojega fanta bodo po vsej imeli LAN party, kjer jaz nimam kaj za početi. Ker se mi zdi, da se mu v veliki večini prilagajam, imam odpor, da bi tokrat odstopila od svoje želje. Brez njega pa seveda nočem preživeti silvestrovega. Obstaja seveda še možnost, da sva sama doma, ampak doma sva lahko celo življenje do smrti…

Kaj mislite, kdaj prilagajanje partnerju postane prekomerno? A pretiravam, ker se počutim kot da mi izginja pomemben del osebnosti – družabnost?

Na sosednjem forumu moderator prilagajanje lepo opiše kot prestavljanje lastnih meja. Pri čemer bi jaz poudarila prostovoljno prestavljanje lastnih meja v smeri osebne rasti oziroma širjenja obzorij, kar je seveda samo dobrodošlo.
Prilagajanje zaradi ljubega miru, pri čemer človeka grize v notranjosti, je kontraproduktivno. In imaš prav, eno je to, da greš tu in tam sama ven s svojo družbo, nekaj čisto drugega pa, da greš vedno sama kam s svojo družbo. Predvidevam, da sta še mlada in ti seveda prijatelji zelo veliko pomenijo, druženja so pogostejša.
Moja hči ima fanta, s katerim sta si glede teh zunanjih atributov tudi precej različna, sta pa notranje toliko sorodna, da si glede tega ne težita, temveč puščata drug drugemu veliko svobode. Prav tako oba kdaj popustita in nihče od njiju ne duši drugega z željo po stalnem tičanju skupaj. Upam, da se zavedata, kaj imata, čeprav bi mogoče kdo rekel, da sta pravzaprav malo skupaj.
V zvezi se moraš pretežno dobro počutiti, sicer nima smisla.

Bolje razčistiti zdaj, kot pa pri 45ih z dvema otrokoma in hipoteko. Glede na to, da je še “sveže” tudi pretirano hudo ne bo.

Spoštovani,

Pravite: “Kaj mislite, kdaj prilagajanje partnerju postane prekomerno? A pretiravam, ker se počutim kot da mi izginja pomemben del osebnosti – družabnost?” En odgovor bi lahko bil, da prilagajanje postane prekomerno takrat, ko partnerja ugotovita, da se njuna sistema vrednot preveč razlikujeta. Lahko vzamete list in zapišete kaj je za vas najbolj pomembno v življenju. Dobili bi vrstni red po pomembnosti. Recimo:

1. ljubezen
2. druženje
3. uživanje
4. iskrenost
5. spontanost
6. zvestoba itd

Potem pa naredite isto še za partnerja in lahko boste ocenili koliko sta kompatibilna. Če je njegova hierarhija popolnoma drugačna, bo veza najbrž nestabilna. Če bi šlo pa le za to, da se vi raje več družite kot partner pa to ni ovira za kvalitetno stabilno patnerstvo. Predvsem če upoštevamo še vašo mladost in da je veza še sveža. Mogoče lahko samo malo nadgradita veščino upravljanja s konfliktom. Na kak način zdaj en, zdaj drugi uveljavi svoj interes in kdaj se kdo prilagodi. Zelo verjetno bo pomembnost druženja s prijatelji v naslednjih letih nekoliko padla in bodo v ospredje stopile druge vrednote. Če bosta kdaj želela nadgraditi odnos, vama priporočam knjigi ‘5 jezikov lubezni’ in ‘Formule ljubezni’.

Lep pozdrav,
Uroš Drčić