Kdaj je čas…za pomoč?
Spoštovani,
Simptomov, ki so lahko posledica prekomernega izčrpavanja in izgorelosti je veliko – okrog 30. Bolj ko se izgorelost stopnjuje, več od teh simptomov se pojavlja in bolj intenzivni postajajo. Spodaj najdete poenostavljen opis znakov za 7 stopenj izgorelosti.
Ključno je, v kateri fazi oseba lahko opazi oziroma si prizna, da se prekomerno izčrpava. Prej, ko težavo opazi, prej lahko reagira, blažje so posledice in krajša je rehabilitacija. Če se to zgodi tam do tretje faze, oseba pogosto niti ne potrebuje strokovne pomoči. Včasih zadostuje pogovor s prijateljem, da sprejme nove odločitve, uravnoteži urnik, uvede nazaj počitek, zabavo, itd. Od četrte faze naprej, pa je bolj pogosto, da oseba težko sama spleza nazaj na zeleno vejo. No, pri sedmi stopnji pa je strokovna pomoč nujna, hočeš ali nočeš. To bi bil splošen odgovor na vaše vprašanja. Ima pa vsaka oseba svojo zgodbo in zato tudi noben potek izgorelosti ni čisto enak drugemu.
1. Pretirana zagnanost
Značilna je za najboljše zaposlene, ki radi brez vprašanj prevzamejo odgovornost in dodatne naloge. Od zunaj so pogosto videti uspešni in tudi sami so zaradi dela ponosni nase. Ko pokukamo v notranjo logiko take osebe, vidimo, da gre za nezavedno prisilno samo-dokazovanje.
2. Zanemarjanje potreb
Oseba začne zanemarjati osnovne življenjske potrebe. Posledice so pomanjkanje počitka in sprostitve, motnje spanja, neredna prehrana ipd. Oseba ne razporeja energije več uravnoteženo med delo, sprostitev in odnose z bližnjimi. Fokus je skoraj samo še na delu.
3. Zanikanje težave
Oseba sama opazi znižano toleranco v odnosih. Sodelavce pogosto dojema kot neumne in lene. Občutek ima, da so porajajoče težave posledica le začasne preobremenjenosti in bo sčasoma bolje.
4. Socialni umik
Socialne stike oseba zmanjša na minimum ali pa se s prijatelji in znanci sploh ne druži več. Občuti potrebo po sprostitvi stresa, jeze, strahu. Pogosto jo sprošča s hrano, alkoholom ali drogami.
5. Spremenjeno vedenje
Oseba ne zmore več skriti vedenjskih sprememb pred bližnjimi. Primeri takega vedenja so jokavost, pretirano spanje ali nespečnost, negativizem … V tej točki prijatelji in družinski člani običajno izrazijo skrb.
6. Depresija
Je pogosta posledica izgorelosti. Oseba doživlja občutke negotovosti, osebne nevrednosti, pomanjkanje smisla. Prihodnost je zanjo videti pusta in mračna.
7. Zlom
Oseba lahko gre tako daleč, da pride do hudega psihofizičnega zloma. Nujna je strokovna pomoč. V najhujših primerih lahko oseba ostane trajno delovno nesposobna, lahko pa konča tudi na psihiatriji ali v mrtvašnici.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Pozdravljeni,
Imam vprasanje. Stara sem 28 let. Ze od studijskih let dalje sem studirala in nato delala nadpovprecno dosti casa, brez skrbi zase. Po rojstvu otroka lansko leto sem se zlomila. Psihicno sem popolnoma na dnu, konstantno v krcu, utrujena, popolnoma brez zmoznosti neke koncentracije, nimam moci za naresti nicesar. Bliza se mi konec porodniske in si ne predstavljam iti v sluzbo. Rada bi sla do zdravnice, vendar ne vem kako naj z njo komuniciram, saj se bojim, da me ne bo jemala resno in bo rekla da je to zaradi hashimota ki ga imam (scitnica deluje manj, ampak hormoni so se vedno znitraj referencnih mej in ne rabim zdravil) ali pa pac zaradi rojstva otroka (ceprav sem se tako pocutila ze preden sem zanosila, sedaj je le postalo se hujse). Zato me zanima – kaksne vrste pomoci lahko pricakujem od zdravstvenega sistema? Kaksno napotnico (za kaksno vrsto specialista) mi osebna zdravnica lahko predpise? Kako poteka postopek za diagnosticiranje izgorelosti? Ali je sploh smiselno iti do zdravnice, ali je bolje da si skusam pomagati najprej sama? Glede na opise, ki ste jih napisali zgoraj sem na 5.stopnji. Prisla sem do te tocke da mi je postalo vseeno ce bliznji vidijo moje izpade. Popolnoma se zlomim tudi v javnosti, se zjokam ali zderem. Pogosto ne zmorem vec odreagirati mirno. Ker sem konstantno napeta in pod pritiskom.
Sploh si ne predstavljam iti nazaj v sluzbo. Ne bom se branla, ce bi mi ob postavljeni diagnozi zdravnica predpisala bolnisko zaradi izgorelosti. Ce pa zdravniki nebi presodli, da rabim bolnisko bom pac dala odpoved. Ker delat ne morem it. Prisla sem do tocke, ko mi je vseeno za finance in kaj si drugi mislijo o meni, kljub temu da sem vsa pretekla leta dala ves svoj cas v sluzenje denarja in pridobivanje znanja znanja.
Pozdravljeni Tjaša,
ja, med klienti imam več mamic malih otrok, ki se znajdejo v situaciji zelo podobni vaši. In pogovarjamo se tudi o zelo podobnih vprašanjih. Najbolj pogosto so to ženske, ki so že, preden so postale mamice, dale ‘vse od sebe’ za izobrazbo in delo. Ko pride otrok je pa to, ne samo kaplja, ampak še eno malo morje vode čez rob. Dobro je ukrepati po naslednjih korakih:
1. Obisk osebnega zdravnika in poveste isto, kar ste napisali tukaj. Važno je, da ne zmanjšujete svoje težave. Recimo: “saj ni tako hudo”, ampak poveste tako kot je. Da vas zdravnica ne bi vzela resno, se mi zdi praktično nemogoče. Tudi če bi vašemu stanju botrovale hormonske težave, je potrebo pa to najprej urediti. Če bi zdravnica slučajno vaši zgodbi ne dala dovoljšne teže, pa predlagam menjavo osebnega zdravnika. Osebni zdravnik ima potem več možnosti. Ena je prehod porodniške v bolniško. Druga je podaljšanje porodniške pod nekimi pogoji. Tretja je napotitev k specialistu. Jaz mislim, da bi vas glede na napisano že sam osebni zdravnik napotil k psihiatru. Če ne bo, ga prosite za napotnico k psihiatru.
2. Obisk psihiatra. Če imate zadržke glede obiska psihiatra, je zdaj čas, da jih daste na stran in vseeno to naredite, ker je to dobro za vas in vašega otroka. Ne gre za to, da bi bili nori, ampak za to, da je psihiater najbolj usposobljen, da oceni vaše duševno stanje. On je tisti, ki bo najbolje razumel celotno vašo situacijo in naj bi tudi ocenil ali vam bo pomagala bolniška ali ne. Pa tudi ali vam bi pomagala malo zadihati kakšna zdravila.
3. Če le imate možnost, je dobro, da se vsaj parkrat oglasite pri izbranemu psihoterapevtu. V situaciji kot je vaša najprej skupaj pogledamo kako si lahko mlada mamica čisto iz praktičnega vidika organizira življenje tako, da se psihofizični sistem rehabilitira. Torej, da ne gre počasi na slabše, ampak počasi na boljše. To je v dani situaciji težko, ampak nujno. V naslednjih korakih pa je dobro, da se klientka dotakne tudi svojih globokih prepričanj, s katerimi se je pripeljala tako daleč. To je pa potem zagotovilo z bolj zadovoljno in uspešno življenje na dolgi rok.
Opozarjam, da je kar nekaj mojih klientov dalo odpoved, ker jim je bila misel na vrnitev v službo tako grozna. Pa čeprav bi bilo to recimo šele čez pol leta. Sprejemanje takih odločitev v stanju, v katerem trenutno ste, ni racionalno. Plačevali ste zdravstveno zavarovanje in prav je, da vam zdaj država nekaj vrne. Tudi, če nikoli več ne boste ši nazaj v isto službo, je prav, da ste na bolniški dokler bo to potrebno. Če boste šli po zgoraj opisanih korakih, boste v nekem času malo zadihali, se malo spočili in potem veliko lažje sprejemali odločitve kdaj in kam nazaj v službo Predvsem pa se boste naučili jasno videti kaj je bilo tako stresnega v službi in zaradi česar bi menjali službo, kaj je pa tista logika v vas, zaradi katere nekatere stvari doživljete tako stresno. Vendar pa kot rečeno, zdaj ni čas za ta razmislek. Zdaj je čas za vas in za otroka.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić
Ja, dobro za vas. Vem, da ima psihoterapevtski oddelek Psihiatrične bolnice Begunje psihoterapevtske skupine, kjer je tudi precej izgorelih. Kolikor vem je to neko omejeno število srečanj. Ne vem pa kakšna je čakalna doba. Prav tako je mogoče ure psihoterapije v okviru zdravstva dobiti drugje. So pa po mojih informacijah strašno dolge čakalne dobe. Vsekakor se vam splača preveriti. Bralci in jaz vam bomo tudi hvaležni za kako morebitno povratno informacijo, da skupaj spremljamo stanje. Druga opcija pa je seveda samoplačniško.
Lep pozdrav
Uroš Drčić
Pozdravljeni,
Sporocam svojo povratno informacijo. Zdravnica je prepricana, da gre za depresijo, vendar se jaz ne strinjam. Ker ne cutim tesnobe, ampak gre za nenormalno utrujenost in nezmoznost koncentracije. Rekla je, da izgorelost sama po sebi ni bolezen, in da je izgorelost le znak depresije. Kljub temu, da ne obcutim zalosti in tesnobe. Tukaj nisva prisle skupaj. Zelela mi je predpisati antidepresive, ampak jih nisem zelela. Dala mi je napotnico za klinicnega psihologa v Bolnici Izola (sem iz Obale), kaksnih drugih terapij na napotnico pa je rekla da ni. Dala mi je tudi preveriti kri (vitamine in minerale) ter scitnicne hormone.
Zanima me vase mnenje.. ali je res, da se izgorelost “zdravi” z antidepresivi? Misel, da bi jemala antidepresive mi je grozna, saj ne cutim tesnobe ali zalosti.
Glede podaljsanja bolniske si pa nisem upala nic reci. Ker sem imela strah, da bo rekla da zelim izkoristiti zdravstveni sistem. Vem, neumno, ampak nisem imela poguma za rect.
Lep pozdrav in hvala za pomoc.
Pozdravljeni,
Drži, kar pravi zdravnica, da izgorelost sama po sebi ni bolezen. Zato se tudi v medicini ne daje kot primarna diagnoza, ampak kot sekundarna – kot pojasnilo življenjskih okoliščin, ki so pripeljale do določenega zdravstvenega stanja. Običajno je tako, da je depresivnost posledica izgorelosti. Na primer: oseba dolga leta živi v strahu, veliko dela, se trudi biti popolna, ubogati itd. Dokler gre, se še nekako počuti ok. Ko pa ne zmore več, ko izgori, pa se zažne počutiti nevredno, nesposobno. In to, ko nezavedno oceni, da je ničvredna, doživi kot depresivnost. In mogoče je, da doživljate depresivnost brez, da bi se zavedali žalosti. Naš splošen nasvet je, da klineti upotevajo navodila zdravnikov in psihiatrov. Lahko z vami delim še to, da številni klienti prihajajo z mislijo, da je jemanje zdravil s psihološkim učinkom nekaj groznega. Vendar običajno skupaj ugotovimo, da je to posledica določenih iracionalnih prepričanj. Odločitev je vsekakor na koncu vaša, pa tudi jaz premalo poznam vašo zgodbo, da bi lahko konkretneje svetoval. To, da se bojite zdravnici predstaviti stanje kot dejansko je, je najbrž tesno povezano s tem kako ste se sploh pripeljali tako daleč. In zdravila bi vam verjetno pomagala omiliti te strahove in pridobiti nekaj energije, da boste sploh začeli zares skrbeti zase, za rehabilitacijo. Obisk pri kliničnem psihologu priporočam, najbrž bosta naredila diagnostiko – bo natančneje opredelil vaše stanje.
Na forumu imamo dogovor, da na isto temo ne odgovarjamo več kot 2x. Zato sva s tem izkoristila najino kvoto.
Lep pozdrav,
Uroš Drčić