Moja nosečnost je bila nepričakovana, pravi čudež. Žal se je v 12.tednu končalo.
Doma imam 2 leti staro punčko, za njo smo se trudili več let (ICSI). Pri 40 letih pa sem po naravni poti zanosila (čudež).
Vsi pravijo, da si po splavu opomoreš z novo zanostvijo. To pri nama ni možno. Leta so tu, postopki umetne oploditve pogosto neuspešni. Ne vem če bi bila psihično sploh sposobna iti še enkrat skozi to kalvarijo. Po naravni poti sem zdaj prvič zanosila po 10 letih brez zaščite.
Doma imam opremo in oblačila za dojenčka, od katerih se ne morem posloviti. Kdaj se bom sprijaznila z usodo, kdaj mine žalost?

Najprej moje sožalje.
Predvsem si pusti čas za prebolevanje in žalovanje. Žal ne bo šlo iz danes na jutri, pa vseeno bo vsak dan lažje. Tudi jaz imam za sabo nekaj postopkov IVF – dva neuspešna, enega, ki se je končal s splavom in enega uspešnega, tako da približno vem kaj preživljaš.
Zelo pomaga pogovor, če ne s partnerjem morda s kako prijateljico. Fino je, da daš svojo bolečino iz sebe, jokaj, napiši pismo svojemu angelčku, šepetaj mu v veter na sprehodu… Čas celi rane, čeprav zdaj ne verjameš v to. Drži se!

Draga Rugida!

Moje iskreno sozalje in mocan objem.
Tudi sama sem, se ne 3 mesece nazaj, v 16 tednu izgubila hcerkico. Povsem neproblematicna nosecnost in krasni rezultati na pregledu nuhalne svetline…vse ok, potem pa na rednem pregledu strasno spoznanje, da se je ustavil srcek. Neopisljiva bolecina, ki jo lahko razume le tisti, ki jo je dozivel.
En teden sem samo jokala. Ob vsaki stvari, ki me spomnila na ” najine” trenutke sem padla v jok. Mozu sem bila hvalezna, da me je razumel in mi stal ob strani in da je, ko je videl, da postajajo oci steklene od solz ali da sem se umaknila iz druzbe, prisel za mano in me samo objel. Vsem (imava se 9 let starega sina, ki se je zelo veselil sestrice) je pomagalo, da smo se in se se pogovarjamo o njej, da smo ji dali ime in ji dali prostor v Parku zvonckov na Zalah. Z mozem sva bila neizmerno hvalezna, da sva jo po porodu lahko prijela v roke, jo pobozala in se poslovila od nje.
Do danes sem sla skozi razlicne faze zalovanja…od zalosti, ko se mi je zdelo, da mi bo pocilo srce, do jeze, zakaj je je morala oditi, ko je vse izgledalo ok. Od obcutka krivde, ko sem se zacela smejati in se stisnila k mozu se drugace, do veselja in hvaleznosti, da smo jo sploh imeli in preziveli z njo lepe trenutke… Se vedno pride slab trenutek, se pa pocasi kristalizira le en obcutek in to je obcutek hvaleznosti za naso srcico.
Pogovarjaj se o otroku in jokaj! Dovoli si to, vzemi si to…to je tvoja pravica. In ti bo lazje…pozabile nikoli ne bomo, naucile se bomo ziveti s tem. Pa naj te ne prizadanejo besede, da je bil se tako ali tako majhen, pa zarodek…nekateri ne bodo nikoli razumeli, da so nam ti mali soncki enako dragoceni, kot ta veliki, ki jih lahko objamemo in poljubimo…edina razlika je, da nimamo toliko spominov z njimi.

Bodite pogumni, vendar si dovolite cutiti…zdaj….zdaj je pravi cas da odzalujete, da jokate, se smejete in jezite…predvsem zato, da boste kasneje, pomirjeni z usodo, spet razprli krila in sli lazje naprej…
Ceprav vas ne poznam, mislim na vas.

In ce ti lahko kakorkoli pomagam, me lahko kontaktiras preko zasebnih sporocil.
Objem