Kdaj bo bolje?
Pozdravljeni vsi,
prosim vas za malo zdravega razuma! 4. leta sem bila v vezi s moškim, nekaj let starejšim od sebe. Na začetku je bilo vse super, pomagala sem mu oditi iz veze z bivšo ženo, ki je bila več kot 5 let samo še formalnost, vendar dokler ni spoznal mene je vztrajal v tistem namišljenem zakonu samo zaradi hčerke (žena je namreč že več kot 10 let “šmirala” s svojim nekdanjim profesorjem, za hčerko se ni brigala, z njim pa zadnji 5 let tega zakona ni niti govorila). In tako je on takrat našel razlog, da končno odide iz tiste hiše, kjer tako ali tako ni bil več dobrodošel. Kljub vsemu je bilo hudo, sploh hčerka je težko razumela zakaj starša ne moreta najti skupnega jezika. Jaz sem v tistem času odigrala vlogo neke vrtse “bolniške sestre” in bila zanju na razpolago – VEDNO. In tako je 2 leti kar lepo šlo, preselili smo se v večje stanovanje, da bi lahko on svojo hčerko več krat videl, jaz sem se trudila razumeti vse situacije – tiste logične in nelogične… Jaz in moja hči (tudi jaz imam hčerko od prej) sva tako mirno in tiho čakali, da končno on reši svoje težave, vendar vedno znova so se pojavljale nove in nove… In končno je po 4 in pol letih meni prekipelo. V tem razmerju sem bila jaz tista, ki sem vedno dajala vse- ampak res mislim prav vse. On je imel le kup idej – vsak dan drugih in vsak dan isto toliko razlogov, da ni uresničil nobene od tistih velikopoteznih idej. Ne morem reči, da me ni imel rad – je me imel, vendar ne tako kot sem si jaz mislila, da si moja hči in jaz to zasluživa. Moji problemi so bili malenkosti, ni me videl, ni me slišal, ni me niti uspel spoznati v vseh teh letih. Imel je neko predstavo o tem kdo sem jaz in sploh ga ni ganilo, da je napačna in pravtako je zase misli, da popolnoma nekdo drug kot so ga doživljali drugi in na koncu jaz! Par krat sem želela govoriti o tem, da dogoročno ne vidim prihodnosti z njim a vse kar mi je odgovoril je bilo, da se njemu zdi vse v redu in da tudi jaz nisem “popolna” – vendar kaj ga moti pri meni nisem nikoli zvedela. Glavni stavek ko sem se nad čim potožila je bil “saj ti bomo postavili spomenik!” Lepo, ne? In tako je vedno znova izpadlo, da ga samo kritiziram in potem namesto, da bi se malo potrudil je postal še bolj len – na vseh področjih. No, in tako sem se pred 5. meseci odločila, da zaključim to zgodbo. Še prej sem zapadla v depresijo in to tako močno, da sem poiskala zdravniško pomoč. Njegov nemogoč karakter me je začel tako dušiti, da sem imela včasih občutek, da ne morem dihati, ko je v bližini. Prosila sem ga naj odide (tako ali tako je bilo, žal, vse moje, od stanovanja do pohištva…) in takrat ga je skoraj zadela kap (v prenesenem pomenu)! Jaz sem se odločila, da tako ne bom več živela in on se še dan danes s tem ne sprijazni – po vseh pritiskih name se je pred dnevi poslužil najnovejše metode – poklical je mojo najboljšo prijateljico in ji 30 minut razlagal od tega da sem najslabši človek na svetu do tega da brez mene ne bo preživel!. Ne vem več kako naj ga zaustavim, bojim se da mi bo škodoval v službi, kajti izmišljuje si vse živo in prihaja pred mojo hišo ponoči (kar je zelo grozljivo). Jaz na njegova pisma in SMS že mesece več ne odgovarjam vendar ne vem ali je to dobro ali bi se morala soočiti z njim in ga še enkrat (to sem tudi naredila že najmanj 10 x ) povedati, da je konec, da naj se spravi k sebi in neha. Ker je čuden človek ga ne želim provocirati in tudi nočem se spustiti na njegov nivo! Želim le mir in vem da bo enkrat nehal, vendar se bojim koliko škode mi bo naredil do takrat! Žal mi je zanj, v principu je dober človek, le midva enostavno nisva za skupaj in jaz osebno misli, da si zaslužim več in da glede na to da imam samo eno življenje in 33 let moram sebi in hčerki urediti življenje kot si ga želiva.
Torej kako ga ustaviti preden bo prepozno?
Tina33,
veš prav vsi bi potrebovali velikokrat zelo veliko zdrave pameti, pa marsikdaj se sprašaujem, kako to, da mi jo je ravno v tem primeru primanjkovalo. Po drugi strani, pa ta zdrava pamet ne bi prišla, če ne bi imeli takšnih in podobnih problemov, torej ravno takšni problemi in situacije nas učijo pri zdarvi pameti.
Iz pisma je očitno, da imaš več kot zdravo pamet, in se boš vprašala, ja kaj hudiča pa potem narobe delam, da tega nikoli ne vidim prej?
To je pa to, zaradi česar se razlikujemo od živali in ostalih bitij. Čustva in dobrota, ki je v nas. Ker tako radi pomagamo. In to si želela ti, pomagati in ob tem ostati srečna. Na nek način smo vsi sebični, ne glede na to koliko pomagamo, vedno je nek kanček v nas, ki bi želel tudi poplačilo in kaj v zameno. Tako je bilo tudi pri tebi. Ne misli, da je to kar si počela kaj narobe, še zdaleč ne, želela si mu pomagati in ob njem skupaj ostati srečna. On pa na žalost ni videl, da mu ti pravzaprav pomagaš, on je to videl, da ti njega potrebuješ.
Sedaj pa si mu pokazala, da ni problema, da ga ne potrebuješ, vsaj ne takega kakršen je in sedaj se s tem da je bil slep ne more sprijazniti.
Zakaj depresija? Spet zato, ker ti ni vseeno za človeka in se še bolj sekiraš, ker si rekla konec. Pa veš, njemu ne bi bilo nikoli bolje, on je tak in tak bo ostal. Seveda obstaja kanček možnosti, da se spremeni, vendar bo moral to ugotoviti na lastnih izušnjah, kakršna je ta. Če ne bo, potem bo naslednja ženska isti problem.
In ti si naredila prav, bistvo kar pa moraš še narediti, je da ne podlegaš občutku krivde. Da si za njegovo stanje in razmere kriva ti.
Kriv je vsak zase. Ti samo zase, on pa samo zase. Za depreijo ne smeš kriviti njega, ampak sebe. Nikoli pa ne misli, da si kriva za njegovo nesrečo. Ko boš sprejela to, da je on sam kriv za vse nadloge, ki se mu zdijo in bolj ko boš to izžarevala in pokazala, da si se odločila zase in e te ni znal ceniti, je pač tako najbolj prav, bolj bo videl, da so vsa njegova dejanja jalova in brez kakršnega koli razloga.
Človeku se izogneš samo tako, da ostaneš trden v svojih prepričanjih in dejanjih in to tudi pokažeš. Seveda smo znanci inprijatelji še naprej, samo ne več na tak način, bila je možnost in sedaj gremo naprej.
lahko se še enkrat dobiš z njemu in mu vse še enrkat poveš, in rečeš, ja če ne razumeš ti ne morem pomagati, govoril si mi, da mi boste postavili spomenik, a nisi videl, da si me s tem prizadel, ja sedaj bi to popravil, ampak si že pokvaril in ne bo nikoli več tako kot je bilo. torej je najboljše, da se stem sprijazniš.
Vendar, ko se odločiš, da se še enkrat pogovoriš, mora biti tako kot dihanje, delaš nekaj najbolj vsakdanjega. na licih je odločnost, nasmeh, zadovoljstvo, da je tako kot je in z nobeno kretnjo ali besedo, ti ne sme biti žal in pokazati, da bi pa sedaj mogoče lahko bilo drugače.
Žal je že tako, da se eni učimo na svojih napakah, tapametni se pa na naših in svojih sploh ne počnejo.
predvsem bodi močna in verjemi, da vse enkrat mine, in tudi njega bo, samo če ga boš ignorirala, če se že ne upaš in nimaš moči z njim še enkrat soočiti.
Ne se ga ravno izogibati, ker se to čuti, ga pa lahko še naprej ignoriraš in se ne ubadaš z njegovimi problemi.
No in ko tole pišem, si ne morem kaj, da si te ne predstavljam, da si toliko stara kot jaz in lahko bi se tudi meni zgodilo, zato ti želim samo veliko moči in poguma, kar pa lahko ponudim je pa tale sistem, da vedno kadar boš slabe volje ali ne boš vedela kako naprej, se oglasiš in izliješ svojo težavo. Pa te ne bo nihče obsojal ali česarkoli zahteval.
primož