Kazen – da ali ne? Kakšna?
Hčerka je stara 4 leta. Odkar ima (zdaj skoraj eno leto starega) brata, je postala neubogljiva. Njeno obnašanje na trenutke (!!!) preseže vse meje dovoljenega. Dokler njen brat ni potreboval še tako veliko pozornosti, je bilo še dobro, zdaj pa je (tudi zaradi ljubosumja) vedno slabše.
In kako se obnaša? Izsiljuje z jokom in kričanjem. Če gremo kam na kosilo, se glasno zmrduje nad hrano, doma hoče jesti pred TV, občasno (predvsem, ko je močno utrujena ali zaspana) noče obleči puloverja, določenih hlač… Začela si je izmišljati, kaj bo oblekla in kaj ne. Niso vsake hlače vedno dobre. Ne je vedno tistega, kar je za kosilo. Gre pogledat v hladilnik in si vzame jogurt…
V vrtcu z njo nimajo popolnoma nikakršnih težav. Pravijo, da je superiorno pridna, ubogljiva, nekonfliktna, vodljiva, zna reševati probleme, zelo bistra in učjiva. Težave se začnejo doma in na obisku.
Zanima me, kakšne kazni so primerne za štiriletnike. Dobro, vem, da če popiše steno, mora sama počistiti za sabo. Če popljuva sedežno, jo mora pobrisati. Kaj pa, če noče??? Če vrže v tla neko igračo, jo vzamem. Kaj pa, če kriči? Tisti trenutek ne pomaga nič. Ne pogovor, ne osamitev, ne ohladitev. Ko se umiri (po pol ure ali še več), se vedno pogovoriva, kaj je naredila narobe in takrat ji je žal, obljubi, da tega ne bo več storila. Naslednjič, ko je utrujena ali ljubosumna, pa naredi isto! Večkrat jo pohvaliva za lepo vedenje, ji poveva, da jo imava rada, vzameva si čas zanjo, veliko jo objemava, se pogovarjava z njo… A se stvar samo slabša. Ob trenutkih kričanja pomaga redko le to, da ji vzamem kakšno njeno najljubšo stvar in rečem, da jo bom nesla Muci Copatarici ali pa vrgla čez balkon. Takrat včasih še bolj znori ali pa počasi neha jokati. Odvisno od stvari, ki jo hočem vzeti.
Res pa je, da z njenim očkom težko najdeta skupen jezik. On je bil precej nasilno vzgajan. In, ker midva otrok ne tepeva, se on nekako ne znajde, niti pri pogovoru z njo, uporablja veliko groženj (da ne bo smela tointo, da bo prišel stric ali kaj podobnega) in večrat zakriči nad njo, ker nima živcev za njene izbruhe.
Zanima me, če je za štiriletnika primerna kazen prepoved prijateljice za dva(ali več) dni, ker ji le-ta veliko pomeni? Ali pa prepoved izhoda za dva dni?Je primerno, da ji odnesem popolnoma vse igrače “Muci” ali pa v klet? Takrat mi obljubi cel kup stvari, potem pa se stvar ponovi.
Imate zame kak nasvet? Prosim, dobronamernega.
Hvala za pomoč že v naprej.
Spoštovana,
priznam, da ne vem kaj bi vam odgovorila, saj sem samo mama.Tudi v naši hiši je včasih podoben petletnik. Svoje želje je začel izražati tudi nekako v starosti treh let. Tudi on ne mara določene barve oblačil, hrane itd. Navedla bom primer, hodiva na plavanje in njegove najljubše kopalke so bile v pranju, zato sem mu dala rdeče. Sine je padel v jok in ni hotel plavati. Vseeno sem mislila, da mi ga bo uspelo prepirčati. Tokrat sem jaz izgubila, a sva se pogovorila in naslednjič je šel plavati v teh istih kopalkah, pri katerih mu barva ni všeč.
Mogoče je bolje namesto jeze na njeno neuboganje vse jemati bolj z rezervo in dobro mero smeha. Otroci se pač iščejo, če ne mara kosila, pa naj bo lačna, mislim da to ni problem. Če kaj uniči, naj popravi, a jaz ji za kazen sigurno ne bi odtegnila prijateljice. Jaz najraje svojega sina pošljem v sobo, čeprav je tudi to poredko, da se zjoka in umiri. Nato čez nekaj minut pridem k njemu, pa se pogovoriva. Mislim, da mu je ta pristop všeč, saj sedaj ko je jezen name ali na starejše brate gre kar sam v sobo.
Edino, kar jaz ne prenesem je nespoštovanje bratov, tu pa ne popuščam. Če sta se skregala prav, a obnašaj se spoštljivo. Vem, da je bratec še premajhen, a ona določene stvari že razume, torej ne porivaj bratca, ne govori, da je … Lahko pa poveš, da si jezna nanj, ker ti je uničil igračko, da bi ga najraje udarila, a veš da ga ne smeš.
Lep pozdrav,
Petra
Priznam, sem starokopitna, ne obvladam permisivne vzgoje (izjava moje takrat 13 letne hčere), sem Bedanc (izjava takrat 5 letnega sina -ha,ha,ha).
Moji trije otroci niso smeli nikoli komplicirati glede:
– hrane (če ti ni všeč ne jej, vendar do naslednjega obroka druge hrane ni)Ropanje hladilnika ni običajna praksa. V prehodnem obdobju – ko se otrok še zmišljuje bi jaz imela hladilnik malo bolj prazen.
– obnašanje na obiskih ( ob čudnih izjavah so se morali gostitelju opravičiti, sicer tja niso mogli več) Precej nadležno za male prince in princeske.
– oblačenje ( če ti kaj ne paše se obleci sam, jaz grem – počakam te v avtu) Zadeva je zelo učinkovita ravno v letih pred vstopom v šolo.
– hranjenje pred TV ( le od kje ta navada, pri nas vsi jemo za mizo v kuhinji)
– napadi trme ( ti kar tuli , naj te slišijo sosedi, ali bolj na glas ne gre) Priznam, hčera mi je pri 4 letih uničila popoldne. V navalu besa je iz garderobne omare zmetala oblačila cele družine – za zlaganje v omaro je porabila 2 uri, nato pa jaz še 2 – vse je bilo potrebno zopet zložiti ven in prelikati. Trma jo je takrat v tako močni obliki napadla zadnjič.
NIKOLI NISEM NIKOMUR REKLA ,DA GA BOM NESLA MUCI COPATARICI ALI, DA GA BOM VRGLA ČEZ BALKON !!!!!
Prepričana sem, da se mali otrok to dojame povsem drugače, kot doslednosti pri vzgoji. Ste kdaj pomislili da vaša 4 letna punčka lahko vrže čez balkon svojega bratca – dojenčka. Zato ker kriči – saj mamica tudi tako govori njej. Tudi igrač nismo kazensko nosili v klet. Lažem 1x smo sinu vrgli v smeti školjke,ki jih je sam nabral na morju (fuj , smrdele so pošteno). Sin je bil star 5 let in je štorijo ves objokan razložil dedku. Dedek je vnuka potolažil ( razložil da so školjke smrdele, nabrala bosta druge, jih očistila….). Meni (hčeri) je obrazložil, da so bile školjke sinova last, torej naj se nikar ne čudim, če mi bo sin ob kaki drugi priliki odstranil kake dokumente ali zlatnino – morda mu bo smrdela.
Skratka vse zgoraj napisano je dobronamerno. Predvsem pa Vas prosim, da se izogibate stavkov, ki sem jih pisala z veliko pisavo. Otroci ne vejo, da namere ne boste izpeljali.
Kadar besnite , vas hči vidi in kasneje oponaša. Poiskusite ob njenih napadih ostati mirni, vendar ostanite dosledni. Vem, včasih je težko – takrat zapustite prostor in se umirite. Sama sem hodila v kopalnico ( kao lulat) in bes izlivala s svinčnikom na list papirja ( rišite čačke – ni važen stil). K ljubim otročkom sem se že po minuti vrnila povsem mirna.
Ah, še to ! Sama se nikoli nisem imela za prijateljico svojih otrok. Sem njihova mama, mož je njihov oče. Prijatelje si iščejo med vrstniki.
Spoštovana gospa *mama!
Mislim, da mojega vprašanja niti približno niste pozorno prebrali. NIKOLI hčerki nisem rekla, da jo bom vrgla z balkona ali jo odnesla Muci Copatarici (to se mi zdi bolno!!!)! Govorila sem o igračah, ki jih bo (nepospravljene ali za kazen) odnesla Muca. Ne, otrok pri naši hiši ne mečemo z balkona, niti jih ne nosimo komurkoli! Tudi na splošno je nikoli (res nikoli) ne strašimo z bav bavi, policaji, strici, Bedanci ali čim podobnim.
Pa vseeno hvala za napotke.
Zdravo!
Res je!Vzgoja je težka zadeva,ki jo Vi čudovito in praktično opisujete.Krasne predloge Vam je dala tudi mama.Zavedati se moramo da smo starši odgovorni za otroka,zaupajte si,saj znate,zna tudi Vaš mož,ki ima enake pravice.Ne jemljite mu jih.
Z zdravo pametjo in ljubeznijo!!!Ne komplicirajte!!!
Mecika
spoštovana,
sami ugotavljate, da je hčerkino vedenje najbrž najbolj povezano s tem, da ima mlajšega bratca, ki zagotovo sedaj (ko je začel hoditi) potrebuje še posebej veliko pozornosti. Že zaradi varnosti.
Deklica je imela vaju 3 leta “samo zase” in bi si podobno želela še naprej. pa žal ne gre. Res je, da se bo slej ko prej “naučila”, da vaju “deli” z bratom, vendar to včasih ne gre tako hitro. Verjamem vam tudi, da je vseskupaj naporno.
Bolj kot razreševanje že nastale situacije je smiselno preventivno delovanje, ki pa seveda zahteva dodatno organizacijo in nekatere spremembe v vašem dnevnem urniku.
Zagotovo sedaj že približno veste, katere situacije in dogodki praviloma sprožijo nezaželeno vedenje. Poskušajte jih čimvečkrat “predviditi” in seveda preprečiti
– obisk skrajšajte (prej ji povejte – ko ne boš več zdržala – ko ti bo sitno, zoprno mi povej)
– na kosilu si lahko naroči (izbere med dvema, tremi jedmi), ne posvečajte posebne pozornosti “zmrdovanju” – vzamite s seboj kakšno igračo, pobarvanko ali kaj zanjo. Zaposlite jo. Seveda pa kosilo ne sme trajati predolgo.
– pazite nanjo, ko je utrujena ali zaspana – izberite aktivnosti, ki jih takrat zmore (prav to je očitno pogost razlog težav)
Nikar ne poskušajte za vsako stvar s kaznijo. Ob izbruhu ostanite mirni (ampak čisto zares) – težavo ima otrok ne vi. Vi mu jo lahko le pomagate razrešiti – mirno ji prigovarjajte, jo božajte, skratka vzamite si čas.
Kadar presodite, da takšna reakcija ni primerna pa ji povejte, da boste prišli, ko se bo umirila, lahko jo mirno in odločno (toda nežno) odpeljete v njeno sobo in ji poveste isto.
Odvzeti stvari (in grožnja – da jo otrok ne bo več videl) mi ni nikoli delovalo posebej poučno. Prvič to seveda ni res in drugič – gre za predmet, ki ga ima otrok rad in mu je še posebej v takih trenutkih lahko prej v tolažbo kot karkoli drugega. Opustite to. Tudi grožnje nikoli niso bile učinkovite- so pravi rušilec odnosov.
To, kar me zanima v zvezi z vašim pismom je, ali oče “lažje najde stik s sinom?” – tudi to je lahko pomemben vzrok za dekličino upornost. Kričanje prav tako ni učinkovito, ko bo to oče ugotovil
se lahko zgodi, da bo udaril. To pa si nihče od vas ne želi.
Tudi on naj poskuša ostati miren, seveda odločen, ne pa glasen. Naj ji poskusi preusmeriti pozornost (greva oprat avto, greva na vrt pogledat ptičke …)
To kar vam želim reči je, da poskušajte čimvečkrat pohvaliti njeno primerno vedenje, poglejte skupaj z njo slike za nazaj, pripovedujte kako lepo je bilo, kako ponosni ste bili, kako smešno je bilo, kako … Povejte ji, ako ste srečni, ko vam vzgojiteljica pove …
Vključite jo v “gospodinjska opravil”. Prosite jo za pomoč pri (oblikovanju svaljkov, izbiri testenin, pripravi mize …
Povejte ji, kako lepo je, če vam kaj pomaga okoli bratca – mu obriše roke, mu ponudi svojo igračo … je z njim prijazna.
Oče naj gre kam sam z njo (drugič vi) – Otrok tako še čuti nekaj vaše nekdanje prvotne povezanosti, hkrati pa lažje sprejema čas, ko se vi ukvarjate samo s sinom.
Veliko je še idej. Premislite predvsem, kako boste “hitrejši” in boste preprečili izbruh jeze, besa, bolečine ob občutku, da vas mora deliti. Bodite potrpežjivi in ni potrebe, da vedno kaznujte, dovolj je pogovor in to, da otrok resnično razume, zakaj nekaj ni bilo primerno.
Pa še to. Prijatelji so za to, da se ob njih potolažimo, da se počutimo sprejete in varne, da nam je lepo in dobro. S prijateljico naj bo več in ne manj. Preko tega prijateljstva, za katerega jo morate pohvaliti, bo prav tako lažje “prenašala” čas, ko vidva nista več toliko z njo. Absolutno ne odtegovati prijateljstva.
Pišite še kaj
lep pozdrav
Francka
Gospa Francka!
Najlepša hvala za vaš topel odgovor. Odgovorili ste mi točno tisto, kar sem spraševala in mi vlili veliko potrebne samozavesti.
Rada bi vam povedala, da smo že prej delali nekaj podobnega: na primer večkrat jo pohvalim kot grajam. Velikokrat ji povem, kako zelo jo imam rada in, kako zelo ponosna sem nanjo, ker… Večkrat na glas govorim bratcu: “Vidiš, kako se zna tvoja sestra lepo obleči? In to popolnoma sama!” ali pa jo sprašujem, če bi ga ona lahko naučila na primer piti iz kozarčka ali pa jo prosim, naj mu pokaže, kako se lula na stranišče ipd. Pri tem učenju se počuti pomembno in vključeno v vzgojo našega najmlajšega člana.
Pri oblačenju ji dajem možnost izbire v smislu: “Boš oblekla moder ali rdeč pulover?” Nikoli je ne vprašam, če ga bo oblekla, ampak lahko izbira med dvema barvama ali kaj podobnega.
Veliko se poskušam pogovarjat z njo, skupaj ustvarjava (samo midve, brez bratca), igrava razne igre, pri čemer opažam, da se zelo rada “igra dojenčka” (ona sama je dojenček in všeč ji je, da jo malo pocrkljam kot dojenčka, malo požgečkam pod nosom in pač delam z njo kot z dojenčkom).
Hvala vam za nasvet glede prijateljice. Nekje v sebi sem čutila, da ni prav, da ji prepovem nekaj, kar ji je ljubo (prav tako mi je bilo težko vzeti najljubšo igračo, imela sem slabo vest, ker sem vedela, da ji to veliko pomeni, je samo njeno in ji daje neko varnost), zato sem vas tudi vprašala. Dobila sem potrditev in tega ne bom več počela.
Glede njenega očeta naj pojasnim še sledeče: Mislim, da je ne bi nikoli udaril. Če pa bi se to zgodilo, bi se mi zdela situacija katastrofalna 🙁 Kaj bi naredila v tem primeru, ne vem. Je pa res, kar sprašujete: Očka se veliko bolj razume s sinom. On ga (še) ne spravi tako ob živce kot hčerka, ki je pač toliko strejša. In tudi meni je včasih težko, ko slišim, kako sladko se pogovarja s sinom, nad hčerko pa se čez eno minuto zadere, ker je spet nekaj naredila narobe. Vem, da hčerka čuti to razliko. Sama sem jima predlagala, naj si izbereta nekaj, kar bosta počela skupaj, samo onadva, brez mene in sina. A žal ga hčerka že precej zavrača in težko najdeta neko skupno zaposlitev. Upam, da se ta situacija kmalu izboljša. Pojma nimam več, kaj še lahko naredim, da izboljšam njun odnos.
Sicer pa mož ni slab človek, nikakor ni nasilen, niti do mene, niti do drugih. Imam pa občutek, da pri vzgoji nekako ne znajde in se še išče. Strah pa me je, da se ne bi našel šele takrat, ko bi bilo že prepozno.
Še enkrat stokrat hvala za vaš trud in pripravljenost pomagati. Resnično ste mi pomagali.