Katolicizem
Draga marelica!
Moje mnenje je, da župnik definitivno nima pravice klicati domov in trditi, da nekdo mora hoditi k verouku. Kot sem napisala že zgoraj Bog ni tiran, da bi nas silil, da ga ljubimo temveč nam da svobodno voljo, da se odločimo sami. Jaz bi to povedala župniku in verjemi prav nič me ne bi bilo sram. Kar pogumno, če otrok ne želi hoditi k verouku ga ne smeš siliti.
Lp
Pia
Gospodu “posavcu” ni kaj dodati! Če mu ne verjamete si poglejte ulice in dvorišča naših mest. Polno ulici in “svobodi” prepuščenih otrok, ki se “sami” po svoji pameti zabavajo. Posledice …. dragi svobodomiselni starši … bodo vidne čez nekaj let. Otroci potrebujejo vodstvo ne pa diktature. Trdno sem prepričan, da smo starši dolžni poskrbeti, da bodo otroci sposobni vrednotiti dobrio in hudo, pravico in krivico… Osnove za to dobijo v krščanstvu, tudi verouk pomaga. Kako je sedaj v šoli ne vem. Kaj je bila šola pred 20 in več leti pa tudi veste. Veliko rdeče ideologije, ki se še danes pozna.
L.p
Bogdan!
Trdiš, da otrok zabrede v težave, če ni veren. Po tvoji teoriji bi jaz morala ali piti ali se drogirati (pa ravno tem ljudem pomagam v življenju in ne boš verjel koliko jih je vernih med njimi) ali pohajkovati okoli, ker nisem verna. Sem pa živo nasprotje. Potem sem zgolj izjema ali si ti vso stvar kar malo, precej posplošil.
Lp
Pia
Nisem brala prejšnjih odgovorov, vendar sklepam ( po številu ), da so bili precej vroči. Podala bom samo svoje mnenje : Jaz bom poskušala vzgajati svoje otroke v veri, jih poslala k verouku, doma se bomo o tej temi pogovarjali. Če pa bodo otroci na kakršenkoli način kazali odpor do tega, jih v to pač ne bom silila, saj nisem noben verski fanatik.
Napisala bom samo še to : če vero ( ne cerkev ) dodobra spoznaš, potem vidiš, da nas uči samo lepe stvari…
Mene so starši zaposlili s športom. Mislim, kako lahko trdite, da otroci dobijo vrednote zgolj in samo z vero. Poznam globoko verne sosede, katerih otroci niso dosegli popolnoma nič v življenju in take, ki so. Pa tudi obratno, neverni starši, katerih otroci so ogromno dosegli in obratno. Nekaj me zanima Simon, si kdaj delal s temi otroci, da bi lahko tako govoril. Jaz sem in lahko ti povem, da je med njimi ogromno vernih in nevernih otrok iz vseh mogočih plasti družbe. In ni nekega zlatega pravila pri vzgoji otrok in bodi sam srečen (če imaš otroke), da se to, kljub verski vzgoji, ni zgodilo tvojim otrokom in se Bogu vsak dan posebej zahvali za to srečo.
Lp
Pia
Ne ! Nisi dobro prebrala PIa, ali pa sem jaz nekoliko nerodno napisal . Hotel sem reči , ob vsesplošnem popuščanju svojim otrokom in njihovi “svobodni odločitvi” tudi o veri med drugim, kaj hitro postane otrok preveč svoboden v vsem in v poznejših letih lahko nastanejo problemi, ki sem jih opisal v prejšnjem postu.
Kar se tiče pa drogiranja, pijančevanja ipd… ,pa mislim, da ni prav nobene razlike med verujočimi in neverujočimi, vsi smo iz mesa in krvi, vsak lahko zelo hitro podleže skušnjavam in že je nesreča tu !
Lp. Bogdan
Vidim, da je debata precej vroča, ampak jaz bi nekako rada poudarila to,kar je rekla že Pia … mi, ki nismo bili vzgajani v krščanskem duhu (od staršev nikoli nisem slišala ene besede ne čez vero in ne čez cerkev, pa tudi komunisti nismo bili) nismo nič manj vredni in nič slabše vzgojemni in imamo mnogokrat precej bolj jasne poglede na ” kaj je prav in kaj ni ”
naj razložim… neumnosti, kiso jih počele moje “verne” prijateljice v puberteti presegajo vse meje dobrega okusa … one so imele možnost iti k spovedi .. zmolile so par zdravih marij … pa je bilo vse pozabljeno… kaj pa mi, ki te možnosti nismo imeli ??? Nič, trudili smo se, da bi živeli tako, da, ko si se zvečer pogledal v ogledalo.. te nibilo sram pred samim seboj.
Še danes me je groza koliko splavov je bilo narejenih z njihove strani, koliko seksualnih orgij in drugih nespodobnih pripetljajev, ki se v imenu cerkve štejejo za greh … jaz pa na to gledam kot na osnovo bontona, kot na nekaj kar je samo po sebi umevnega da se ne počne .. ker določene stvari pač niso sprejemljive.
Kako otroke vzgajamo sploh ni povezano z dejstvom ali si veren ali nisi… otroka pač moraš naučiti kaj je prav in kaj ni …če si za svojega otroka vzameš čas, mu zadeve razložiš .. in se ne zanašaš na verouk ali na šolo .. češ, ga bojo že tam naučili kar mora vedeti in znati … potem nisi dober starš in pika.
Lahko hodiš v cerkev, lahko pošiljaš v cerkev otroke , lahko moliš … pa še vedno nisi dober starš. Za otroka si moraš vzeti čas, mu povedati dejstva, mu biti vzornik in učitelj, mu pustiti, naj se uči od tebe in tvojih dejanj … če otroka v cerkvi učijo nekaj…doma pa delajo starši ravno obratno ??? Ja lepo vas prosim, kaj pa je to ??? Dobra vzgoja ker smo otroka poslali v verouku ???
Mislim, da se … dober starš-slab starš … niti slučajno ne more označiti glede na versko pripadnost ali na karkoli drugega. Pomembna je povezanost med družino, odprtost za pogovore in medsebojno zaupanje.
Včasih si mislim da tisti, ki so sposobni zares globokega verovanja živijo veliko lažje življenje … jaz sem veliko preučevala verstva sveta, in brez pomena je zdaj kritizirati eno in hvaliti drugo stran … ampak kaj vse je bilo narejenega v imenu vere …groza me je, ko pomislim na to.
malo nižje na forumu je tema ‘kako se razumete s svojimi starši’… prav zanimivo bi bilo, če bi se izvedelo ali so vsi tisti skrajno neodgovorni starši,ki so zagrenili življenja svojim otrokom verni ali ne ..
pozdrav, Barbara.
Je pa še druga možnost, da so ti ljudje vseeno toliko “preveč”
svobodni, da te svobode sploh ne občutijo, je ne spoznajo
ali pa ne želijo vedeti. Včasih tudi prevelika svoboda rodi
ravno obratne sadove, kot bi bilo pričakovati z obzirom na to,
da je bila že sama beseda “svoboda” včasih pravi ideal za cele
generacije.
Tudi zgolj moje mnenje!
Ja no ja , saj se kar strinjam s tabo. Samo tisto o “vernih prijateljicah”, ki so šle k spovedi se oprale greha , potem pa veselo naprej grešile ( tako jaz to razumem), je pa tako: Vsak ” pravi” vernik, ki resnično živi krščansko življenje, se zaveda , da pri taisti spovedi, kot jo opravljajo verne prijateljice, je treba zmolit tudi KESANJE, saj veste to je tisto: Moj Bog, žal mi je, da sem grešil………. obljubljam, da ne bom več grešil,zato Te prosim pomagaj mi po Gospodu………, in tako naprej. Kdor resno veruje, ga ta molitev obvezuje, da se vsaj trudi ne grešiti , seveda ,če pa jemlješ spoved tako bolj na easy, z levo roko, potem je pa to vse skupaj brez veze in je res najbolje, da se raje v špegu pogledaš in se opazuješ, če se kje kaj pozna, ker si grešil(a). Je pa tako, da smo vsi krvavi pod kožo in če ne drugega kakšna kletvica ti kaj kmalu uide, in že je tu “greh”, pa čeprav to danes nihče več niti ne smatra za greh.
Lp.Bogdan
Ko sem preletela tole stran, sem se počutila, kot da sem odprla kak časopis (mogoče Delo ali Mladino). Vtis imam, da večina stoji pred hišo in kritizira fasado, medtem, ko ji je notranjost “španska vas” – in nimajo niti interesa, da bi jo spoznali. No, to je pravica vsakega posameznika, jaz lahko le rečem, da mnogi ciljajo precej mimo…
Vzgojena sem bila katoliško. K nedeljski maši je šla vedno vsa družina in na nedelje v otroštvu imam lepe spomine.
Pri nas doma ni bilo nikoli vprašanje ali boš šel k verouku ali ne – oba z bratom sva vedela, da to “paše zraven”, tudi obisk maše. Spomnim se, kako me je mami – pubertetnico – poslala k maši na silvestrovo. Bila sem vse prej kot navdušena, verjemite. Ko sem hodila proti cerkvi, sem se jezno spraševala, kje je že kdo videl, da bi moral še zadnji dan v letu v cerkev – pa še tako daleč in peš! Šla sem samo zaradi mami. (bodite pozorni: ni mi padlo na pamet, da bi lahko šla za tisto uro kam drugam – pa to ni bilo zaradi strahu ampak iz spoštovanja, ki mi ga je mami privzgojila) Nazaj grede sem si popevala in ko sem prišla domov, sem mami rekla: hvala, ker si me poslala k maši. Jaz, pubertetnica! Takrat sem prvič začutila, da maša ni samo dolgočasen obred in sama sebi namen …
Danes sem sama žena in mama. Tudi pri nas gre v cerkev vsa družina. Obisk maše nam ni obveznost, ampak veselje. Domov se vračamo notranje bogatejši in mirnejši. To ni nakladanje! Je pa res še nekaj: v naši družini je lestvica vrednot obrnjena na glavo (ni po meri potrošniške družbe: imeti). Pri nas delamo zato, da živimo in ne obratno, da živimo zato, da delamo (in imamo!). Za tak način življenja je potrebno kar nekaj poguma. Kljub temu nam ničesar ne manjka; stara modrost pravi, da je bogat tisti, ki je zadovoljen s tem kar ima… Pa nismo lenuhi – z možem sva uspela (predvsem z lastnim delom) zgraditi prijeten dom za našo družinico. Marsikdo, ki nas obišče, pravi, da bi kar ostal pri nas.
Verouk je (in bo) sestavni del našega šolskega urnika. Za spremembo od povprečja hodi naša šolarka k verouku z veseljem in se tam ne dolgočasi. Tudi k predšolskemu (neobveznemu!) verouku smo hodili z mlajšima dvema in vedno so bili protesti, kadar jih nisem peljala.
Nikoli nisem hodila v cerkev zaradi tega, ker mogoče pa Bog obstaja. Tudi mi nikoli ni nihče vcepljal v glavo strahove o peklu. Tako so mogoče vzgajali mojo staro mamo in prejšnje generacije. Če povem po pravici, bi me tako zastraševanje prej odbilo kot ne. Sem take sorte človek, ki bi raje nehal hoditi v cerkev, kot pa da bi tja hodila, pa ne bi vedela zakaj. Žal je danes ogromno kristjanov, ki so “polovičarji” in materialisti. Ti s svojim obnašanjem in življenjem meglijo resnično krščanstvo.
Mogoče beseda o duhovnikih. V svojem življenju sem jih spoznala zelo veliko (pri verouku, pa mladinska srečanja, študentske skupine v Lj., razne duhovne vaje in delovni tabori po vsej Sloveniji in Jugoslaviji…). Nihče, poudarjam, nihče ni bil nikoli nasilen (ali vsiljiv) ne do mene, ne do kogarkoli, ki ga poznam! To so za mene podtikanja, ki so vse prej kot dobronamerna, večina jih sloni na “rekla-kazala”. Verjamem, da so tudi taki ljudje – toda naj mi kdo odgovori, kje v naši družbi pa niso? Če bi se meni kdo približal na neprimeren način, bi mu gotovo povedala svoje – ne bi pa tega posploševala na vso Cerkev! Velika večina jih dobesedno izgoreva za druge…
Kot ženska sem dokaj samozavestna (to imam verjetno po svoji mami) – tudi v Cerkvi. Nikoli se nisem počutila “cunjo”… Svojo ženskost sprejemam in živim. Sem pa, zanimivo, pred dvema letoma ostala doma (prostovoljno!), čeprav sem imela zelo dobre sodelavke in so me tudi nadrejeni cenili. Nihče me ni nikoli k temu silil ali me nagovarjal, enostavno se mi je zdelo neumno, da imam otroke, nato pa drugi z njimi preživijo večino časa in jih vzgajajo – jaz jim pa zato plačujem. Ko sem želela dobiti mnenje moža, mi je vedno govoril, da me bo sicer podprl, da pa tega od mene ne zahteva, ker ve, kaj mi služba pomeni. Resnici na ljubo moram reči, da če bi mi kdo po prvem otroku rekel, da bom kdaj ostala doma, bi mu “zmerila vročino”… Človek pač z leti zori. Doma sem rada, a se ne počutim samo gospodinja. Rada kaj preberem, rada tudi malo pogledam po internetu, tudi se rada kam odpeljem. Lahko pa mirno zatrdim, da doma ne bi bilo takega vzdušja, kot je, ker sem doma – predvsem je ozračje bolj sproščeno in manj živčno-stresno. Dopuščam tudi možnost, da se bom zaposlila za polovičen delovni čas, ko bodo vsi otroci v šoli.
Ja, še grmade iz srednjega veka moram obdelat. Prav smešno se mi zdi, da nekateri vlečejo iz rokava vedno ene in iste adute. Res je, grmade so bile. Ampak v srednjem veku in v tistem času je bilo še kaj drugega, grdega in lepega. Pravijo, da je potrebno obdelati določen čas in dogodke z zornega kota tistega obdobja. “Grmade” so bile tudi v 20. stoletju! Če se ne motim, je bil to čas, ko je bilo pomorjenih na tak ali drugačen način neverjetno število ljudi. Jaz nisem sodnik, sodil bo nekdo drug. Nisem pa tako omejena, da bi zavračala krščanstvo zaradi srednjega veka, ali pa zaradi dejanj nekaterih ljudi, ki so se šteli za kristjane. Krščanstvo dokažeš z dejanji. V Sv. Pismu piše, da so sadovi Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje… To je tisto, kar pri meni šteje!
Krščanstvo in katolištvo ne bo nikoli masovno. Je preveč zahtevno za današnjega človeka, ki bi najraje živel brez vseh omejitev. (kar se mu že tudi maščuje) Ne bo pa nikoli zamrlo. To dokazujejo mnogi neutrudni iskalci, ki so sprejeli Kristusa v odraslih letih in so lahko vzor mnogim mlačnim in plitkim kristjanom. In verjemite, da je večina izmed njih visoko izobražena!
Še bi lahko pisala, pa naj bo dovolj. Tiste, ki so prebrali do konca, prisrčno pozdravljam in jim želim: mir in vse dobro!
Majda, hvala za pozdrave in dobre želje, ki ti jih s moje
strani od srca vračam.
Ko bi bilo le več ljudi, ki bi razmišljli podobno kot
ti. Bilo bi veliko manj gorja in veliko več srečnih in
nasmejanih obrazov, kot pa jih je sicer. Da ne govorim o zagrenjenosti in razmišljanju o smiselnosti življenja in
sploh o prihodnosti, sploh današnje mladine.
Želim vsem sončni danes in še lepši jutri.
Problem je samo v tem, da je takih katolikov in vernikov kot si ti, zelo malo.
Moram reči, da sem podrobno prebral vse, kar si napisala in te globoko spoštujem, ne glede na to, kar sem napisal jaz.
Običajno je tako, da na koncu vedno pridemo do istih krivcev, to so pa slabi, pokvarjeni ljudje, pa mislim na vsa področja, tako v cerkvi, kot v šoli, javnosti, v družinah, klubih itd…škoda je le to, da lahko en pokvarjen, naredi več škode, kot deset dobrih, kaj dobrega.
Lepo se imej in lep vikend ti želim, Sašo.
Draga Majda, tole si zelo lepo povedala! V večini stvari se s tabo strinjam. Vendar moraš tudi ti priznati, da tako iskreno, človeško in toplo verujočih ljudi ni veliko. Morda se ne boš strinjala, a večina vernikov, ki jih poznam (v moji širši družini jih je ogromno), so precej nestrpni do drugih ver, do vseh drugačnih ljudi.Zelo radi prevzemajo vlogo sodnika in zanje so stvari pogosto samo dobre ali slabe. Rada bi samo rekla, da mnogi ljudje, ki hodijo v cerkev ne živijo svoje vere v vsakodnevnem življenju.Pogosto jih tudi zanaša v politiko in tam po moje Cerkev nima kaj iskati. Celo moja žlahta priznava, da je Rode politik in ne dušni pastir.
Ne razumi me narobe. Saj so dobri ljudje, takšni kot večina.A zame nekdo, ki se zgraža nad muslimani, ko praznujejo svoj ramadan ali razlaga Jehovim pričam, da je njihova vera akviziterstvo, ni iskren vernik.Kadar jim rečem, da se morda tudi oni norčujejo iz nas, ko barvamo jajca, me čudno gledajo in pravijo, da je to čisto drugače.
Nič ni drugače. Človek, ki iskreno veruje, spoštuje tudi vero drugih ljudi! Človek, ki časti Ljubezen (katoliki bi to morali delati) ve, da je vsaka ljubezen božji dar, tudi. če živi med istospolnima partnerjema! Človek, ki verjame, da smo pred bogom vsi enaki, ne podi beguncev iz svoje bližine, češ, da se boji za svoje otroke!
Vidiš, take stvari mene motijo…
Veliko lepih dni in vso srečo tebi in tvoji družini! 🙂
Bogdan, nisi me prepričal … kaj, potem če komu naredim kaj hudega, pa se mal pokesam … — KESANJE, saj veste to je tisto: Moj Bog, žal mi je, da sem grešil………. obljubljam, da ne bom več grešil,zato Te prosim pomagaj mi po Gospodu………, in tako naprej. Kdor resno veruje, ga ta molitev obvezuje, da se vsaj trudi ne grešiti — a potem je pa kar vse ok … to se mi zdi rahlo otročje…
sorry, Barbara.