Danes sem cisto po naklucju zasedila ta clanek

http://www.ognjisce.si/revija/leto2006/apr2006/pdf/gost.pdf

Lp, M

Pozdravcek,

je morda tudi danes katera, ki se sprasuje taksna vprasanja?

Sama sem presrecna in ponosna mama ivf bejbikam.
In morda danes lahko sprejmem kaksen pogled cerkve (ker imam polno narocje), sem bila pa v casu cakanja in odlocanja kaj in kako nad cerkvijo zelo razocarana. Poudarek na velike druzine, grdo gledanje nas mladih brez otrok (pa tako zelo sva si jih zelela, le v javnosti nisva govorila o najinih tezavah) pa se bi lahko nastevala. V resnici sem se v tistem casu v cerkvi pocutila grozno. Samo nastevanje pravil, nobene besede tolazbe ceprav je bila to huda preizkusnja za najin zakon, najboljsa pa je bila: ja pojdita v karitas in tam izpolnita svoje zakonsko poslanstvo (karitas so takrat pri nas vodile 70+ babice, midva sva bila na zacetku 20)
Okolica ne ve da so moji otroci iz epruvete, ker pac o tem ne razlagam. Moram pa priznati da od vseh nebuloz razumem edino eticno dilemo o unicevanju zarodkov (kar nisem dovolila pod nobenim pogojem, tudi zamrznjencki so dobili vsi moznost zivljenja) ostalo pa se mi zdi kr neki. Sem pa zadnjic govorila z eno, ki se odloca zaradi tega izstopiti iz cerkve. Je imela res grozno izkusnjo, pa ze tako je na tleh zaradi tezav z zanositvijo…

sploh ne razumem te dileme. Pa saj krščanstvo temelji na ivf postopku, kaj pa je drugega deviško spočetje device Marije, Jožef je bil menda tam samo za okras:)

jaz sem bila zgrožena, ko je nek katoliški medij par mesecev nazaj naredil serijo oddaj o neplodnosti in so notri dali tudi zgodbo gospe, ki ima po ivf otroke. In komentarji najbolj vernih ljudi pod to zgodbo so bili grozni. In potem so to zgodbo (verjetno zaradi pritiskov?) umaknili. Meni je to povedalo več kot dovolj o stanju cerkve. pa ne mislim da morajo sedaj vsi sprejemati metode ampak sovraštvo ki se je tam zlivalo je presegalo ves dober okus. žalostno.

Tudi jaz sem bila vzgojena katoliško in niti pomislila nisem nikoli, da bi ne sledila svoji želji po otroku potem, ko so se pojavile težave pri spocetju.  Zanosila sem v drugem IVF poskusu pri 39-ih letih. Brez problema, vse je bilo okej, nosečnost, porod… Statistika, dvomi zdravnikov ter uradna stališča Cerkve naj te ne omejujejo ali skrbijo, vsak človek je svet zase, statistika pa nič ne pove o konkretnem primeru. Gotovo je tudi to v Božjem načrtu, če ta sploh obstaja, da se nekateri ljudje spocnejo z biomedicinsko pomocjo. Moj otrok, sedaj star 5 let, je bil ljubljen že od trenutka spočetja in neskončno sem hvaležna tistim ljudem, ki so ga z božjo voljo in pomočjo pomagali “narediti”…