Katoličanke in IVF
S tem vprašanjem se obračam prevesm na vas katoličanke oz. katoličani, ki ste se znašli pred vprašanjem OBMP.
Vsem nam je verjetno znano uradno stališče katoliške cerkve. Vendar, ko človek doživlja stisko neplodnosti, katero doživljava tudi midva z možem, začne seveda iskati vse mogoče rešitve za izpolnitev svojega velikega hrepenenja in izpolnitve svojega temeljnega poslanstva. Saj je za večino vseh zakoncev, ne samo katoliških, naša bistvena izpolnitev otrok – družina.
Midva sva kot prvo brez zadržkov sprejela postopek IUI (sprejema ga tudi uradna cerkev), ki pa so ga zdravniki zaradi večje količine foliklov na hitro spremenili v IVF, ki je bil žal neuspešen. Doživljala sva velike stiske. Zdaj pa nama je zaradi mojih let zdravnik rekel, da je vse ostalo le zguba časa in nama priporoča le IVF, pa še pri tem nama ne daje veliko možnosti – seveda spet zaradi mojih let (38). Sva tik pred drugim postopkom IVF in verjetno se bova zanj tudi odločila, saj se bojiva, da bi si potem očitala, da nisva sprejela možnosti, ki jo medicina ponuja. Vendar s tem doživljava poleg stiske neplodnosti še stisko ali je to prav ali ne.
Zanima naju, kako ste ve, drage sotrpinke doživljale ta vprašanja, kaj ste razmišljale in kako ste se odločile? Ali ste mogoče poiskale pomoč pri kakšnem duhovniku? Kako ste sprejele (če ste) zamrzovanje zarodkov, ki so pravzaprav že naši otroci, ki spijo tam nekje v laboratoriju, v globokem mrazu in nikoli ne veš, če jim boš lahko dal možnost življenja ali bi jih moral pustiti umreti (bolezen, nesreča, starost, preveliko število, ki ga enostavno ne moreš donositi ipd.)?
Lep pozdrav vsem in kmalu en prekrasen plusek!
Celija
Tudi sama sem katolčanka, a se s tem vprašanjem nisem veliko ubadala, ker me je življenje v zadnjih letih pošteno teplo (spontani splav po naravni zanositvi, rak pri možu – posledica trajna neplodnost) in sem s tem sama pri sebi razčistila tako, da sem rekla, če je bilo vse to dopuščeno, potem je tudi to. Imam sina “zamrznjenčka”. Pri krstu sem to duhovniku povedala, pa ni imel nobenih pripomb. Sedaj sem drugič noseča po IVF in držim pesti, da se bo vse srečno izteklo. To želim tudi tebi.
Poleg tega me pa v cerkvi moti, da takšno pozornost ves čas dajejo družinam z veliko otroki. Kaj smo pa mi, ki jih ne moremo, kljub želji, imeti toliko?
Nisem po vseh kriterijih vzorna, a se imam za katolicanko in ti lahko povem moje razmisljanje.
V zivljenju se skusam predvsem drzati nacela, da ne skodim drugim in da so moje odlocitve dobronamerne… Zato glede IVF nisem imela pomislekov. Zanosila sem k sreci v prvem poskusu in sem vsak dan hvalezna tako zdravnikom kot visji sili… Otrocka se zelooo veselim, zato se mi ne zdi nic slabega, da sem se odlocila spraviti ga na svet. Zarodki pa propadajo tudi pri naravnem poskusanju po zanositvi…
srecno!
Alo!
Tudi jaz sem katoličanka. No in? A zato, ker je cerkev proti IVF še otrok ne bi smela imet?
Zame je to zgrešeno s strani cerkve. Pa saj nismo več v komunizumu, ali kako, da slepo slediš neki ideologiji in vrednotam, ali ne?
Pa še to, bistvo katoličanstva res ni v tem, da upoštevaš načela 100% kajne v vsem?
Morda tudi ne bi smeli hoditi v službo in služiti denarja in bi morali bosi hoditi po svetu v svoji skromnosti, ali kako? Le kako bi potem dajali v puščico?
Sem pa res besna. Celija, če imaš pomisleke o otroku zaradi tega, pa res premisli, če si psihično pripravljena na otroka, ali te bo vedno spominjal na to, da ni čisto naraven, ampak po IVF?
Stavim, da nobena na tem forumu nima pomislekov. Samo, da bi zanosila in rodila zdravo dete. Ali ni že dovolj naporno, da moramo zaradi tega hoditi k zdravnikom in prestajati bolečine in razočaranja?
Srečen in uspešen -ivf ti želi,
Karmen
Verjamem, da imaš pomisleke. Jaz na tole gledam takole: RKC vedno začne govoriti o “božji previdnosti” in da neke reči niso v skladu z božjim načrtom… takrat, ko ji paše. Če sem malo cinična, tudi papež, ko je bil bolan in bi “po božjem načrtu” že zdavnaj umrl, je prejel vso potrebno medicinsko pomoč. Me pač potrebujemo tovrstno zdravljenje, nekdo drug pa nove kolke.
Zato mislim, da je tudi otrok, spočet po ivf, ZAKLAD, tako kot vsi drugi.
Naj vama čim prej uspe!
Jaz nisem katoličanka (nisem prejela svetega krsta in ostalih zakramentov) oz. sem katoličanka samo zaradi tradicije, okolja, v katerem živim. Če bi živela v Iranu, bi po vsej verjetnosti bila muslimanka oz. židinja v npr. Izraelu. Sva pa z možem neplodna. Spoznanje, da bo potreben IVF, če želiva otroke, ni bilo prijetno. Ne obsojam te, da imaš (imata) pomislike. Tudi jaz sem jih imela – zakaj prav jaz, saj vendar že imam enega otroka, spočetega naravno (sicer z bivšim partnerjem, ki ga ni nikoli priznal za svojega) in koliko “naraven” je otrok iz epruvetke. Ko pa sem se sprijaznila, da gre samo za pomoč naravi (OBMP), sploh ne razmišljam več o tem in komaj čakam na 1. IVF.
Želim vama čim prejšnjo uresničitev želja, vendar prej dobro premislita in se izprašajta, kako bosta gledala na morebitnega otroka iz epruvetke.
Halo………a bi vidva imela otroka, al ne??
Jaz imam vse zakramente, pa nikoli nisem pomislila na to kaj o tem pravi cerkev!Lepo te prosim!Kot je že ena napisala, ko gospod papež in ostali potrebujejo zdravnika je pa vse dovoljeno, da ne govorimo o “cerkvenih” grehih, ki jih skrbno skrijejo!
Sicer pa je odločitev na vama, pa tudi oblačila, hranila, ljubila, vzgajala ga bosta vidva in ne cerkev….tako jaz to vidim!
Tudi jaz sem noseča in moj zakladek je zamrznjenček in SREČNA sem do nebes in nazaj!
lp
škratek
Najprej je treba začeti razmišljat o neplodnosti kot o bolezni. Ko to sprejmeš, sprejmeš tudi dejstvo, da se bolezen zdravi.
Katoliška cerkev-beri Vatikan je do nedolgo nazaj zagovarjala nastanek osebe na 14 dan po oploditvi. V času italijanskega referenduma pa so to spremenili na dan 1. Zakaj?
Oploditev z biomedicinsko pomočjo pravzaprav ni nič nenaravnega. Še vedno se tisti ”nekdo” odloči katere jajčne celice bodo dozorele, katere se bodo oplodile, kateri zarodki se bodo razvijali in na koncu tudi kateri zarodki se bodo oplodili. Vse to se dogaja vsak ciklus.
Vsak mesec imaš eno jajčno celico, ki se je tudi že kdaj oplodila pa ni prišlo do razvoja ali do vgnezditve. Razlika je samo ta da pri obmp postopku vse to spremljaš, vsak mesec s ciklusom pa ne veš točno kaj se je dogajalo.
Posledično je kar ne vemo lažje sprejemljivo.
Jaz se ne bi obremenjevala s tem ali je postopek obmp sprejemljiv ali ne. Edina točka razmišljanja so zame zamrznjeni zarodki. Jaz osebno jih ne bi mogla pustiti kliniki ampak bodo vsi do zadnjega imeli možnost. Je pa to čisto moje razmišljanje, ki nima nikakršne povezave z vero.
Naj napišem še, da sem imela prilike v Italiji, ki je veliko bolj verna država, govoriti tako s pari kot z duhovniki.
V manjših mestih, kjer duovnik živi s skupnostjo dobijo pari tudi blagoslov.
Povsod pa te otroke krstijo in jih sprejmejo kot vsakego novorejene katoliškega otroka.
Vatikan je pa postal politična stranka in tako tudi deluje….žal.
“Edina točka razmišljanja so zame zamrznjeni zarodki. Jaz osebno jih ne bi mogla pustiti kliniki ampak bodo vsi do zadnjega imeli možnost. “
Koliko zamrznejnčkov pa imaš Kitty, ali boš šla v postopek tokokokrat kot imaš zamrznjenčkov? Kaj pa če si želiš samo enega otroka in ostane kak zamrznjenček po uspelem postopku?
Tudi jaz sem katoličanka in mislim, da OBMP ni nobena krivda nas samih, pač pa darilo, ki jo lahko sprejmemo po vseh težavah, ki jih imamo v neplodnosti.
Jaz sem več let nagovarjala G naj me pregleda,ker sem imela zelo neredne menstruacije, po pol leta rednih odnosih, nama ni uspelo in takoj sva vedela, da so težave. Mož je namreč prebolel raka in dal skozi kar nekaj ciklov kemoterapije (kar je pustilo posledico trajne neplodnosti).
Zavedava se, da nama je OBMP rešitev in izpolnitev najinih san o otrocih, ki si jih želiva in to sprejmeva kot darilo Boga. On je gotovo pomagal ljudem, ki so se tega lotili in je dal svoj blagoslov.
Midva sva bila v psotopku ICSI in presrečna pričakujeva prvega otročička.Njegova sperma je bila več let zmrznjena zaradi terapije. zahvalila sva se zdravnikom in Bogu, da so jo shranili in zamrznili,ker je to edina najina možnost poskusiti imeti najinega otroka.
Nikoli ne smemo obupati, čeprav nam kaže prihodnost slabe stvari…..nekako se jih da preboleti in pretrpeti.
Jaz sem enega porabila in imam še 3. To zame pomeni še 3 postopki. Ja bom šla dokler jih ne porabim.
V kolikor bi imela večje število jajčnih celic bi pa te darovala.
To je pač moje razmišljanje. Vsak ve pa zase kaj je za njega sprejemljivo. To niti slučajno ne pomeni, da se mi zdijo drugačne odločitve napačne, daleč od tega…da me ne bi kdo narobe razumel 🙂
Če bi se darovali zarodki bi pa najverjetneje darovala zarodke in ne jajčne celice.
Za seboj imam 4 postopke ivf – neuspešne. Po 4. postopku sem zbolela za rakom in upam, da sem ga premagala in se mi ne bo več ponovil. Ko sem tako hudo zbolela, sem šla na življenjsko spoved h krasnemu duhovniku. Pogovarjala sva se dolgo in vse sorte. Povedala sem mu tudi za ivf-je in niti slučajno me ni obsojal. Razložil mi je, kako v bistvu cerkev gleda na vse skupaj in se strinjam z njim. O detjalih ne bi, ker ne želim o tem diskutirati tule gori. Vsekakor pa cerkev ni tako “grozna”, kot jo želijo nekateri prikazati.
Sama v postopek ivf ne bom šla nikoli več, saj mi je po tako hudi izkušnji (rak) vseeno ali kdaj postanem biološka mati ali ne. Podpiram pa vse, ki se odločijo za to vrsto oploditve.
Drage punce, veste, niti slučajno ni najhuje, da ne moreš postati mama. Miljonkrat huje je, da gledaš smrti v oči. Takrat šele vidiš, da ni tvoje edino poslanstvo na svetu postati mati, ampak preživeti in živeti!
Zato vam želim veliko sreče, dobre volje in predvsem ZDRAVJA.
dolgoletna uporabnica tega foruma…. in upam, da spet zdrava bodoča mamica…. bomo videli, kaj so pustile agresivne kemoterapije….. no, menstruacijo sem dobila nazaj…. mogoče pa le uspe naravno… enkrat…. če ne, bom pa samo vesela in zdrava teta. 🙂
Drage punce,
vsem se lepo zahvaljujem za vaša mnenja in vzpodbude. Tudi sama podobno razmišljam. Najbolj mi je blizu Kittyjino mnenje, da so pri vsem skupaj problem le zamrznjeni zarodki in etično ravnanje z njimi.
Da ne bo katera narobe razumela, otrok spočet s postopkom IVF je zame ravno tak kot vsak drugi in me to ne bi niti najmanj motilo, saj komaj čakam, da bi prišel v moje življenje. Menim, da je vsak otrok božji dar in enako dragocen Bogu.
Tudi papež Benedikt XVI. je nedavno v svoji poslanici poudaril svetost življenja otrok, spočetih z umetno oploditvijo in pozval k spoštovanju življenja zamrznjenih zarodkov.
Z velikim upanjem greva torej v najin drugi IVF. Vsem želim, da se vam čimprej izpolnijo sanje. Tiste, ki ste že noseče, pa UŽIVAJTE V SVOJI NEBEŠKI SREČI.
Pozdrav,
Celija
Samo tole. Našega župnika so ob strogem postu farani zaloti s šunko v ustih.
pa mu reče faran: “o gospod župnik vi pa grešite”
župnik pa odvrne : “otrok božji, drži se mojih nauvkov, ne mojih dejanj”
No slišati je bilo bolj zabavno kot sem napisala. Stališča, ki ji RKC daje v javnost, glede vzgoje, raziskav itd. so menja nekih dostojanstvenikov, ki pa so samo subjektvni pogledi na določen problem, o katerem pa v resnici nimajo veliko pojma. Podobno kot oni poslanec, ki je veterinar, pa je zatrjeval, da lahko oceni pravno mnenje pravnika, saj se je pri svojem delu velikokrat srečal s kakšnim pravilnikom. Hudo!
Pa še nekaj, krščanstvo je staro 2000 let, ljudje pa na zemlji obstojamo vsaj 10 x do 20 x več časa.
draga Celija,
v končni fazi vsak naredi po svoji vesti… tudi jaz se podpišem pod post od Kitty… sama sem verna… celo moj najboljši prijatelj je duhovnik in ve za moj trud in mu niti na pamet ne pade, da bi me obsojal… v resnici se bolj boji za moje življenje in kakšne posledice mi bodo pustili ti silni hormoni, ki sem jih v teh letih dobila…
sama se torej nisem nikoli spraševala o tem ali je to prav ali ne… tudi kar se tiče zamrznjenčkov je moje prepričanje, da ne bom nobenega pustila oziroma jih po preteku dala uničiti… vedno sem si želela imeti 5 otrok, kot zgleda bom srečna, če bo vsaj eden… trenutno me čaka še en pingvinček, vendar glede na to, da grem še v postopek verjetno ne bo ostal samo eden…
kaj vem mogoče se mi sanje o petih otrocih še izpolnijo, štiri posvojim pa enega svojega pridelam, pa bo… ;-)) kaj meniš Kitty?
lep vikend vsem skupaj, pa nikoli ne pozabite poslušati svoj notranji glas…
Verjamem v Boga in imam vse zakramente. Ne glede na znana stališča RK cerkve verjamem, da mi cerkev, v katero verjamem (jaz osebno) dopušča, da tudi po tej poti postaneva mami in oči in v kaj drugega tudi nisem nikoli verjela. Že pot, po kateri stopava, lahko pa rečem tudi v množini, stopamo, je sama po sebi dovolj težka in mislim, da si je ni potrebno še dodatno otežiti.
Prilika:
Bil je moz, ki je stopil v zivo blato in se pricel utapljati. Ker je bil zelo veren je prosil Boga, naj mu pomaga. Pa pride neki moski mimo in mu hoce pomagati, poda mu palico, pa mu utapljajoci odgovori, da ga ne rabi, ker mu bo Bog pomagal. Nato moli naprej. Pa pride drugi moski mimo in se ponovi isto. Odgovori mu, da ga ne potrebuje, ker mu bo Bog pomagal. Na koncu se moz utopi in umre. Pride v nebesa in vprasa Boga, zakaj mu ni pomagal. Bog mu odgovori: Seveda sem ti pomagal, saj sem ti poslal dva cloveka v pomoc.
Pa zapomnite si ze enkrat: uradna cerkev in njena pravila so dalec dalec dalec stran od bozjih pravil.