Spoštovani,

Mi lahko prosim sporočite, v katero skupino motnje hranjenja spada primer, ko se oseba hrani izključno samo iz užitka, zadovoljit brbončice, ko uživa v okusih, ki se ji razlivajo po brbončicah in ustih. Nima nobenih travm ne iz otroštva, ne psihičnih težav, ne stresa, hrana ni stvar za polnjenje čustvene vrzeli , čudovita družina, vsi so upspešni, uspe jim vse, česar se lotijo. Niam niti drugih razvad, kot so kajenje, alkohol, druge substance. Zadovoljna s svojo zunanjostjo. vendar jo kontrolira z bruhanjem, ker ve, da zaradi takega vnosa prepogostega vnosa hrane teža laho v kratkem času izjemnno naraste-čeprav ni suha, ima kak kilogram bolj več, kot premalo. Hrana ji ne predstavlja stvari, s katero bi kaznovala ta oseba sebe za neuspehe, ker jih nima, ali pa za kaznovanje zaradi česa drugega. Gre za čisti užitek arom, vonjav, okusov hrane, gurmansko – torej zadvoljit brbončice večkrat na dan, bolj pogosto, kot je normalno za število obrokov.

In seveda, ker poje mnogo kalorij preveč naenkrat, izbruha, – ni pa to čista Bulimia Nervosa, ker so njeni simptomi drugačni.

V katero skupino torej spada ta oblika, in kakšen je pristop zdravljenja – je morda smiselno v tem primeru s terapijo zaviralcev kakšnih receptorjev, ker ko oseba zavoha vonj, arome, jo premami k hranjenju, četudi je sita, ne more se upreti skušnjavi vonja in okusa hrane-ima torej izjemno izrazito občutljive brbončice…. Ne je hrane zato, ker bi bila nesrečna, nezadovoljna, imela kakšno travmo, da bi ta primanjkljaj s hrano kompenzirala….

Ker še nisem zasledila

Vnaprej hvala za odgovor!

Pozdravljeni,

vaše vprašanje je izredno specifično, sama pa nisem psihiater, da bi vedela kako točno naj vam odgovorim. Predlagam, da se za odgovor glede diagnoze in klasifikacije obrnete na psihiatra v vašem zdravstvenem domu ali pa v kakšni drugi psihiatrični ambulanti.
Menim pa, da je zdravljenje motenj hranjenja bolj osredotočeno na raziskovanje kako probleme reševati še drugače kot s hrano. Hrana je zunanji dejavnik, ki je vidna oblika težave. Poglabljanje v to kaj jesti in koliko jesti je le del reševanja težave. V ozadju so čustva, doživljanja osebe, ki jih izraža skozi motnje hranjenja. V opisani situaciji bi bila ena od možnosti raziskovanje kako bi lahko užitek doživela (oseba za katero sprašujete) še drugače. V tem primeru je hrana mogoče nadomestilo za užitek, seveda pa verjetno še za kaj drugega. Težko je ugibati.
Ni nujno, da je razlog neka velika travma za BN, včasih so tako prefinjeno majhne, da jih ne vidimo in si rečemo,da jih ni bilo. Npr. perfekcionizem staršev, tiha velika pričakovanja do otroka, zanemarjanje otroka (zaradi take ali drugačne odsotnosti ali preokupiranosti z delom ali s sabo, ob kaki motnji, bolezni ipd.) pri starših, so lahko nekaj, kar otroku potem, ko odraste, dela preglavice – na področju užitka, počitka, sploh razvijanja tenkočutnosti za svoje potrebe in čustva.
Predlagala bi vključitev v svetovanje ali psihoterapijo, v kateri bi oseba lahko na novo raziskovala svoje potrebe, želje in načine za njihovo uresničevanje.

Tatjana