katastrofa
Tulk agonije sem že občutu v življenju, zdj je pa vrh. To kar je nadnje pol leta ni več trplenje, ni več agonija, ne morm opisat z besedami, kr ni izraza za to. Rad bi imel samo normalno, srečno življenje, vendar bolj kot se trudim, bolj me nazaj povleče. Tolk let intenzivnega dela na seb, pa še 2 leti psihoterapije + 1 skupinske, intenzivne me ni prpelal bližje k sreč, ampak je še desetkrat huje kot je blo na začetku. Nenormalno je to. Nevem več ka še lahk nardim. Star sm 24 let, poskusu sm skoraj vse, občutm tulk fizične bolečine, izčrpanosti, fizična bolečina. Zdj ko bi najbolj rabu normalno počutje, ko je pred mano najtežji teden, najbolj zahtevn, ki bo odloču če bom lahk še nekoč dokončal fax al ne mi je naujhuje v življenju, neopisljivo. To je pa že too much. Skos čakam, oziroma sm čakal na čudež Boga, da me le nekak duša pomaga ter mi olajša življenje z nekim trenutkom spoznanja po katerem bo vse drugače al pa vsaj dosti bolje. Sam neglede na to kulk dam skos tega trenutka ni, mogu bi že pridet zdavnaj, kr to ni normalno. Tko da najbrž ni nekega trenutka, ampak samo sam si in edin nase se lahk zaneseš. Zato bodte vsak dan hvaležni za kar imate, kr nekateri nimajo nč, samo ………. Boril sem bom, sam nevem kak dolg še bom zmožen. Upam, da mi bo nekoč uspel.
Dragi “SamoJz”!
Kako si? Kako se je iztekel teden, za katerega si napisal, da je najtežji in najzahtevnejši? Prav žal mi je, da ti nisem mogla takoj odgovoriti, vendar je bil prejšnji teden tudi zame zelo naporen. Kot bi bilo nekaj v zraku! Kako si torej “sfural” zadevo? Upam, močno upam, da se ti je vsaj malo vse skupaj izšlo. Če se lahko še kaj javiš, se daj, no!
Kar se pa vsega tvojega trpljenja tiče, ti povem, da marsikdo pove, da ko je začel “delati na sebi”, kot je danes moderno reči-da je bilo še huje in huje. A morda je to v bistvu varljiv občutek. Ko se začneš spuščati v globine svoje duše, je res lahko zelo naporno, ker vidiš vse sorte v sebi. In morda je to tista groza, o kateri pišeš. Ampak-prepričana sem, da to nikdar ne traja večno. Slej ko prej se še tako hude zadeve začnejo reševati oz. izgubljajo na svoji moči. Je pa pomembno, da smo se na pravi način lotili sebe. Če pomoč ni ustrezna, je tudi učinka bolj malo. Glede na to, da nisi napisal bolj podrobno, kaj te muči, ti težje napišem, koga bi še lahko vprašal za nasvet ali prosil za pomoč.
Če je možno, napiši še kaj več o sebi, a zelo konkretno. Bilo je gotovo nekaj, kar te je tako namučilo. Mlad si še in vse je še pred teboj! Dejstvo je, da je lahko ravno v tej starosti zelo naporno obdobje, a ko se pregrizneš skozi to, lahko zelo lepo za-živiš.
Upam, da bova še na vezi!
Maja
Spoštovani Samo,
sicer nisi napisal za kakšen boj se gre…Bom pa povedal to, da boriti se proti samemu sebi, je čisto Sizifovo delo. Namreč, bolj kot se boriš, bolj dobiva tisti del tebe, proti kateremu se boriš, potrditev, da je to res.
Zgleda, da si v svoji podzavesti zelo navezan na neka prepričanja, pa čeprav jih ne maraš, še vedno verjameš, da so prava.
Torej, kot sem napisal, govorit samemu sebi, da nečesa nočeš, je res izčrpavajoče. Življenje ni krivično, ampak le odseva našo notranjost in prepričanja v katera verjamemo.
Šele razumevanje in pogum, da si upamo sebi priznati kdo smo, nas lahko reši tega začaranega kroga.
Fajn bi bilo, če napišeš, kaj več o tem proti čemu se boriš, česa ne maraš pri sebi, kako je izgledalo tvoje delo na sebi….
Robi.
Hvala za vajin odgovor!
Tist tedn sm nekak zvozil do konca, čeprav je ne trenutke blo nemogoče. Moj problem je, da ko uprem krivici, postane res prav pekel. Zdj psihološko še človk zdrži. Sam ko te telo začne bolet, ko ti je cele dneve slabo, ko si čist pred smrtjo, pa čutiš da umiraš, pa bi rad živel, zelo rad ter nč ne morš spremenit neglede na vse kar nardiš. Dejansko kva bi rad naredu je, odšel od doma trajno, sam ko se doma uprem, pol pride bolezen, itd.. še večja agonija, tko da vedno pridem nazaj. Zdj mam neki preglede pr dohtarjih, neki je narobe, nočem mislit na kva bi lahk bo. Nevem kaj še naj nardim, da bom diplomiru, odšel od doma, mel družino ter srečno življenje nekoč ter da nebom umrl tak mlad.
Robi razumem kar misliš, vendar če se ne boriš se udaš. To pomen, da lahk kr pozabiš na življenje. Vse krivice, vso sovraštvo vse mora pol trpet človk ter pozabit na svoje želje po lepem življenju. Lahk umre počas v neki luknji.
Glede prepričanj, tud če ne vrjameš vanje, vedno ostanejo v podzavesti in še kr naprej delajo škodo in zelo težko se spremenijo.
Mogoč bi ti v moji koži drugače vidu svet, jz mam več kot dobre razloge za to kar je.
Če je pa zate svet lep pa ti prvoščim, blagor teb, uživaj v tem.
Lep pozdrav
Samo,
problem je, ker si zelo navezan na neka prepričanja, kot opažaš, ne moreš naprej in živeti drugače, ker si “zvezan”. Prepričanja, so kot vezi, ki te držijo v nekih okvirjih.
Razumem te, da nekaj hočeš,. a po drugi strani ti tvoja podzavest govori, da ni prav..kar pomeni, da zelo močno verjameš v to, kar je v tvoji podzavesti.
Seveda borba ni rešitev, kot sam opažaš, saj te le izčrpava. Poskušaj razumeti, zakaj v nekaj verjameš, v kar pač verjameš. Kakšno korist imaš od tega, zakaj misliš, da je tako prav, kot verjameš…
Šele, ko boš razumel sebe, zakaj si takšen, kakršen si, se boš lahko spremenil.
Potrebna bo psihoanaliza in naj ti pomaga strokovnjak, ki je sposoben razčleniti prepričanja in ti omogočiti razumevanje samega sebe.
Robi.