karizma staranja
Spoštovani
Zadnjih 13 let delujem z ljudmi … od blizu. Tako od blizu, da včasih čutim njihov dih, vonj, sevanje… Ukvarjam se z njihovimi strahovi, željami, sanjami, … frustracijami, jezo, žalostjo, … Odkloni so močni, vibracije nepojmljive… Pri mlajših so zgolj nakazane, pri starejših oprijemljive…. , a če so njihove sanje iz preteklosti o njihovi prihodnosti metulj, najlepših barv in oblike, če so njihove sedanje sodbe časa in prostora, ki ga danes ocenjujejo »zamah metulja«, potem se ga moramo bati…. bati posledic tega zamaha, kot najbolj morastih sanj.
Nekoč me je (pravih imen in krajev se vedno izogibam) Puščavnik podučeval, da bodo svet spremenili »bogati ljudje«, torej … ne revolucija, ne parole, ne orožje, ne jeza, ampak denar… Danes mu odgovarjam: motil si se. Svet bodo spremenili »starejši ljudje«, ljudje v neaktivni dobi, pa naj jih imenujemo kakorkoli že. Bodočnost pripada njim. Preživeli so hormone, preživeli so politiko, preživeli so nedozoretega sebe zato, da bi se lahko podoživeli v letih, bi bodo lahko razen, če jim težka usoda bolezni, nezgode ali smrti prekrižata pot.
O čemu bi želel pogovoriti se s samim seboj in s teboj (bralec). Zanimivo je, da se ne poznava in še bolj zanimivo je, kako močni, pogumni in polni emocij smo, ko se skrivamo »za zaveso«, kot kritik, bralec, ocenjevalec… in zato naj bo razglabljanje o tej temi predvsem podučno in iskreno. Bolje je enkrat razmisliti, drugič napisati, tretjič izbrisati in potem ponoviti vajo, kakor pa brcati in se gledano od daleč zgolj kobacati na mestu. Kaj želim povedati?
Ko človek pride v leta … 50+, 60+ itd. se začenja nova kreacija, oziroma se naj bi začenjala nova kreacija, žal pa čas v katerem še vedno živimo kot z zadnjo živino v hlevu opleta z ljudmi te starosti. Ljudje, ki jih zdravje ali pamet ali eno in drugo držita še vedno v svojem naročju in ljubkujeta, morajo dobiti svojo priložnost. Ta priložnost bo oblikovala novo kreacijo. Danes častimo 90 in 100-letnike, a moji vnuki se bodo klanjali 120 letnikom, ki bodo še vedno močni kakor moja stara mama pri 70ih obujali svoja rana leta. In Nikola Tesla in Mahatma Gandi, oba sta že takrat vedela, da bosta doživela 120 let, a ju je žal usoda presenetila. Torej moramo pričeti razumevati ta leta, kot povsem običajna za dni, ki prihajajo, a pustimo to.
Hočem spregovoriti o letih, ki so vmes. Vmes med 60 in npr. 120. Ta leta so skozi današnjo kulturo čista diskriminacija znanja, kulture, bontona, topline, spominov, čustev…, ki se jih povsem nemoralno tlači v pozabo časa. Prerekanja se dogajajo zaradi pohlepa in ne zaradi hotenja po boljšem in lepšem. Paravan, ki je tanjši kot pajčevina pa je zgolj tekač laži, prevar, pretvarjanja, hlipanja in nervoze zaradi še… Ljudje iz dobe v kateri danes živijo in ki je neaktivna in v katero bom (upam da) čez cca. 20 let vstopil tudi sam, bodo spremenili svet. To ni »tretji svet«, to bodo četrti, peti in šesti svet skupaj. Za srečo ni potrebnega veliko, za srečo si dovolj tudi že sam, za gojenje spominov je dovolj že sapica energije… Pripada vsakomur in na srečo si to lahko vzame vsak … če zna.
Želim sprožiti val energije, ki bo že današnje Karizme pričela osveščati in jih vključevati nazaj v svet, ki jim pripada. Človek se upokojitve vsekakor veseli in kot vojak križka dneve na kolendarčku. Ko nastopi Dan, sledi slavje, sledi zabava in potlačeno v ozadnje tudi bolečina. Vsi te seveda prepričujejo, da si zaslužil to kar ti pripada in da je sedaj čas za uživanje, ampak … Ali to pomeni, da so bili dnevi šolanja, prve ljubezni, prve službe, ogledovanja odraščanja adolescentnikov nove generacije… trpljenje. Floskula!
DA, preživeti se je treba v času od starosti 15 (20) do starosti 55 (65), a življenje je sestavljeno iz prečudovitih dogodkov in iz poti po kateri korakajo bistroumi, ki ti križajo pot. Eni te prepričujejo, da pride nekaj boljšega in to je enako vreči brez dna in drugi, ki te prepričujejo, da je življenje eno samo trpljenja, polno nepotrebnega naprezanja. Ha! Sedaj pa imaš! Kako naprej?
Naj ponovim zdrava pamet in zdravje. Oba ali vsaj eden je potreben za branje in razmišljanje o tem pisanju, no naj zaključim. Čez 3 do 4 mesece, potem, ko si odšel v pokoj, ko se pošteno spočiješ, ….takrat se prične prelivanje iz kozarca v kozarec. Če vso prigodo pogledamo od blizu kmalu ugotovimo, da v enem ni nič in v drugem ni nič in tudi ni ne kozarca in ni več ne želje in ni več … nič, ali pa zgolj in samo pri redkih. A če se ozrem preko rame in potihoma prisluhnem šepetanju slišim, da imajo ti ljudje še vedno in željo in moč, deliti sebe z drugimi in drugim. Moči resnično ni več tako zelo ogromno, a je želje mnogo več, kot nekoč, saj jo znajo ovrednotiti iskreno in pošteno.
Kaj lahko dajo? Kaj si jaz želim od njih?
Znanja, Izkušenj, Morale, Spoštovanja, Perspektive, Razmišljanja…
A zakaj se jim vsega tega ne dovoljuje kazati? Koga je strah? So v strahu sedaj nezaposleni, mogoče kapitalisti, politiki, neopisljivi…?
Za normalno življenje je delati 4 ure dnevno dovolj … pardon preveč. Načeloma je tudi življenje prekratko, da bi več kot toliko časa dnevno porabljal za nekaj, kar ti zgolj prinaša denar za golo preživetje razen … razen, če to nekaj ne počneš iz veselja. In takšnih ljudi je neizmerljivo ogromno, ki pa so ostali potecani in postavljeni na rob tega časa. Čakajo le še na svojo zadnjo sodbo. Osebno vidim to kot skrajno ponižujočo gesto tega časa, ki ne da to dela, ampak živi in oblikuje sedanjo kreacijo za bodo če dni.
Čas je, da se ta kreacija nadgradi.
Prihodnost pripada starim
Če izvzamem kanibalizem, ki kaže na skrajno opcijo človekove izpirjenosti ali pač pove kdo je človek v svojih pra-genih potem, ko sleče iz sebe obleko, parfume in ostale kemikalije v xyz evolutivni obliki ali pač do kam ga lahko usoda ponese, stoji trapavost vseeno eno stopničko višje na lestvici človeške »zbeganosti« ocenjene od 1-10.
Mogoče je termin trapavost bolje zamenjati s kratkoglednostjo, z nezaupanjem (v človeško tehnično-socializacijsko-evolutivno pot), z iznajdljivostjo, s črnogledostjo… a v to se ne bom vpletal.
Se razumemo? Ne? OK.
Naj to idejo predstavim drugače… Želel bi npr. spomniti na novico, ki je bila objavljena v Londonskem časopisu Times v začetku 19. stoletja. Ta novica sicer »nima« nikakršne povezave z mojo temo oziroma zgolj v tem, kako brezglavo zna človek razmišljati. Torej…. V začetku 19. stoletja je v Londonu znatno naraslo število konjskih vpreg in najbolj črnogledi so opisovali bodočnost konjskih kot neopisljivo nesnago, ki bo mesto pripeljala k propadu. Nesnaga bi naj zagotovo imela za posledico vsaj nekaj 10 centimetersko pokritost londonskih tal s konjskimi figami ob koncu tega istega stoletja, če se bo naraščanje število konjskih vpreg še naprej nadaljevalo.
Ok! Načeloma si moram odgovoriti, da je bil ta članek verjetno neka antipropaganda pisca, ki je ali sovražil smrad, konje, zaslužkarje z vpregami, ali pa si sam ni mogel privoščiti razkošja lastne konjske vprege in voza … in je zato v prostem času ali poklicno kot novinar udrihal po sosedu, itd itd…
No, če to pozabimo, lahko nadaljujem…
A glej ga zlumka… Poti človeškega razvoja so zopet pokazale svojo pozitivnejšo plat in svojo novo pot kmalu usmerile k motorizaciji osebnega prevoza in k množičnejšemu potniškemu prometu. Tramvaji so se hitro skupaj z elektrifikacijo razširili po vsem svetu oziroma po vseh večjih mestih, vse to pa se je kasneje nadgradilo z motorji na notranje izgorevanje. Sicer je bil že v drugem desetletju po letu 1900 predstavljen prvi električni avtomobil, a so bili lobiji premočni in so zatrli vso to zgodbo.
Hočem le povedati: če je nuja se vedno najde tudi rešitev ali pa se vbere povsem novo evolutivno pot.
Hočem razložiti, da je tudi na področju obravnavanja življenja starejšega človeka…, človeka po 55., 60., 65. letu, prišel čas za spremembo… preobrazbo obravnavanja tega obdobja, ki je ŽAL nemalokrat obraten od prvega življenjskega obdobja, ko se je bitjece postavilo na ta svet. Ampak… ali je vse to nujno tako? Kaj ni razlika med Starosto in Dojenčkom “življenjska izkušnja” in možnost vplivanja na dogajanja v bodočnosti, možnost prilagajanja, če le ni vmes krute in nenadejane usode … bolezni?
Seveda mora priti sprememba zaželjena, zahtevana, pričakovana… najprej iz človeka samega in nato se mora postopoma kazati na ven in širiti v okolico. Če to pričenjamo razvijati danes, bo nekoč potreba po preobrazbi dosegla kritično maso in to bo povzročilo nov korak v socialno-ekonomskem in ne vem še kakšnem odnosu sveta do 60, 70, 80, 90 letnika, ki ga obkroža. Žal samo daljšanje življenjske dobe zaradi višje kvalitete življenja in nuliranja posledic vojne oziroma podaljševanje delavne dobe ne bo dovolj.
Skušal bom skozi moje oči laično razdeliti tretje življenjsko obdobje na obdobja staranja:
– telesno staranje in opažanje manjše fizične obnemoglosti (leta po 50-em),
– pričakovanje upokojitve,
– upokojitev in prve 3-4 mesece po upokojitvi,
– čas, ko nastopi praznina,
– čas, ko se prisiljuješ sprijazniti z »dejstvom«,
– čas, ko si se vdal v usodo življenja;
Vprašajmo se zakaj se profesorji na npr. univerzah, zdravniki, raziskovalci, umetniki itd. itd. »ne želijo« psihično upokojiti?
In rekli si boste: »Normalno … on ima veliko šol in znanja, nikoli mu ni bilo potrebno delati fizično…«
Vse to je res, a nikakor pa ni res, da vsi ostali nimajo življenjskih izkušenj, da niso bili starši, da ne znajo peti pesmi, da nimajo talentov, da nimajo drugih ne-fizičnih znanj. Da… vem, tudi danes je že vse skoraj idealno pripravljeno za razvijanje teh želja, a vse to je na poljubni, klubski, društveni osnovi, kjer so ljudje prepuščeni bolj zabavi kot materialni oceni, nagradi…, ki je v normalnem svetu protivrednost za opravljeno storitev ali uslugo. Včasih je samo hvala premalo, kajti na svetu je TOLIKO izkoriščevanja, da bi bilo resnično neumno zgolj in samo razdajati se .. ali pač? Življenje je danes oblikovano tako, da še ni bilo izražene ne potrebe, ne želje po takšnem vključevanju širše populacije starostnikov v družbo, še ni bilo obelodanjenih ustreznih povabil, a čas bo pokazal svoje nove poti. Prevelik pohlep, prevelike nervoze, prekomerna hotenja mladih (starost 55-, 40-, 30-…), nenazadnje tudi samoumevna pričakovanja vseh… češ, da tako pač mora biti in se zgoditi; … nas bodo oziroma nas že vodijo v nova znanja, ki pa ne bodo prinesla nič drugega kot bolj sodobno izpeljanko starih znanj…. Nekaj znanih imen iz te “družbe” se še vedno spominjamo: Preprostost, Prijaznost, Morala, Etika, Poštenost, Veselje, Radost, Sreča….
Roko na srce ampak, nikakor in nikoli ne bo deloval nihče zastonj. Vsak mora biti primerno nagrajen. Tako se oblikuje kvaliteta, tako se gradi samozaupanje, tako se dela razvoj, a vse do neke mere innnn že se zavrtimo v krogu.
Lahko se sicer vprašamo: “ZAKAJ, ZA KOGA, S KAKŠNIM NAMENOM?”, a v to se sedaj ne želim poglabljati.
Mnogo življenjskih znanj nas nikoli ne bodo naučili v šolah. Šole so za pridobivanje temeljev znanj in za usmerjanje, kot si želi država, da pa bi poti do želenih znanj skrajšali, lahko uporabimo bližnjice in to nikoli ne smejo biti povezane z osebnimi premoženjskimi stanji ampak bolj kot ne z željo, ki oblikuje potrebo in povpraševanje na eni strani oziroma z ljubeznijo do življenja, do bivanja, do ustvarjanja in so-kreiranja. Biti koristen in biti za svojo koristnost pošteno nagrajen je poštena, fer pot.
Ni mi še jasno ali je cilj današnjih strokovnjakov ljudi siliti v daljšo delovno dobo zato, da nas shirajo ali zato, da se pokojnina znižuje zaradi predčasne upokojitve ali pa enostavno zato, da se vendarle potrudi ta rasa in pokaže vsem, kako se posledično lahko pride do pameti, ki jim bo povedala, da te gor držijo veselje, radost, druženje … Zakaj bi se torej silil v neki začrtani poti, ko pa nisi vlak, ki drugje kot po tirnicah ne zmore voziti?
Prejšnji dan sem poslušal radijsko moderatorko, ki je zelo čilega gospoda 60-ih let spraševala o tem, če ga je strah odhajati v pokoj… Spreletela me je groza, ko je najprej gospod razložil, da se veseli brezdelja (beri: programiranega uničevanja izkušenj in samo-vodenja k samo-uničevanju njegovega individuma) in ko sem v nadaljevanju razmišljal o besedah te tridesetletnice, ki sprejema to obdobje kot pekel po Dante Alighieri-ju… Maaa, to ti je groza.
Ljudje, pa mi potrebujemo pomoč…. Samo-pomoč! Si resnično želimo TO da…, ko pridemo v ta leta 60+ ? Vseeno je ali ste danes mlajši (40-50 let) oziroma, če ste že v tem obdobju … Si resnično ne želite nikakršne pomoči k preoblikovanju osebne izkušnje življenja v tem obdobju, vse dokler se vas še drži iskrica želje po soustvarjanju…, po temu, da si koristen sebi in drugim, da te kot miselno in izkustveno bitje cenijo in priznavajo tudi v letih, ko ti ni potrebno vsak dan za 8 ur v opravljanje uslug do delodajalca in države?
Naj ponovim… če je posredi bolezen, potem je vse drugače, a če imamo zdravje in če ta prijateljuje z voljo, potem …
Vse je potrebno postoriti, da ne nastopi pri posamezniku (pri tebi) obdobje praznine in obdobje nekakšne samovdaje.
Spoštovani
Pregledujem zapise vezane za starejše.
Opazil sem, da se pojavljajo zanimivi zapisi
vezani prav na vaša razmišljanja. Predlagam
da v svoj “brskalnik” zapišete
KARIZMA STARANJA
in to od-guglate.
Sicer imam tudi povezavo, ki je:
http://www.rtvslo.si/blog/ttroha/
Upam, da bodo tudi vam razmišljanja v poduk in
v zabavo kot so meni.
Pozdrav.