Včeraj sem morala v 17 ted.roditi (splaviti) sineka…celo telo me boli od žalosti…hodim kot prazna vreča okrog….

Tako sem si želela tega otročka,3 leta vsa delala na njem….potem pa naenkrat šok. Ko sem že mislila,da je 12.tednov mimo,da so mimo grožnje splava….me je doletelo. Otrok normalno rasel,se razvijal, a nekje so popustili jajčni ovoji in je plodovnica odtekala…

Ni mi do nikogar. Nočem se pogovarjat o tem….meni pa pošiljajo sms,kako sem itd…pa ,da jim je žal….

Trenutno vidim zares vse črno…enostavno ne vem,kako se bom izkopala. Najraje bi odšla nekam,kjer me nihče ne bi našel ali vsaj zaspala bi za mesec dni…..

Oh, sem bila na istem. le še več noseča, kot ti. Občutki pa enaki. Groza, obup, jeza, strah in tudi sram…pred sabo, pred ljudmi…da mi ni uspelo. ne znam opisati obučtka, a verjetno se vse na tem forumu srečujemo s podobnimi občutki.
Od moje “nesreče” je minilo že kar nekaj let. Bolečine ni več, so pa ostali spomini, ki se včasih sploh ne zdijo resnični. Bolj kot neke moraste sanje. danes okrog mene skače živahen otrok. Včasih pomislim, kako bi bilo, če bi imel starejšega brata. Ampak nekako si zbistrim misli in si mislim, da je tako očitno moralo biti. Vem, da me gleda nekje z neba in vem, da ga ne bom nikoli pozabila.

Pojdi med ljudi, ne skrivaj se in se pogovarjaj. Ne delaj okrog sebe zapore, ker preveč boli, če vse skupaj premlevaš sam. Objem. Drži se.

draga Majcy
vem kako ti je, čeprav vsak bolečino doživlja sam v sebi, vendar so bolečine med seboj podobne.
Jaz sem se počutila napolnjena s praznino, neverejeten občutek, toliko praznega, da nisem znala dati v sebe niti kanček svetlega sonca in niti malce dobre volje.
Venar s časoma, popusti jeza in sram, nastopi žalost, takrat pa se počasi pričneš odpirati. Kolikor to pač gre seveda.
Veliko ljudi se lahko zamenja v tvojem življenju, ker se boš enostavno spremenila.
Ne zapri se v sebe, povej naglas bolečino, morda bo dobro, da se vkljuiš k Mamicam ki smo izgubile svojega otroka na facebook. če boš želela povej in te vpišemo. Forum je popolnoma zaprte narave in dobro varovan.
Prav tako ti pošiljam kontakt :
Društvo SOLZICE – pomoč družinam, ki so izgubili otroka med nosečnostjo ali kmalu po porodu.

Naselje NE 17, SI – 8270 Krško,
Tel. št. (041) 532 916,
e-mail: [email protected]

Petra Ureh, piši ji meni je zelo pomagalo.

Namreč bila sem prepirčana, da sem nora… vendar je bilo vse kar sem doživljala normalno za življenje “PO”

Če želiš se lahko z,menimo tudi za kakšno kavico, po želji res! drži se!

S teboj smo, žal nas ni malo 🙁

Hvala vama obema,ki sta se oglasili.

Saj je iz dneva dan bolje,a verjetno bom še dolgo jokala. Tudi jaz se počutim prazno,brez energije. A ker imam doma 7letno hčerko, se moram pobrati čimprej. Tu na forumu sem namreč prebrala zgodbo,kako drug otrok doma doživlja izgubo nerojenega ali rojenega bratca/sestrice. Nočem,da tudi ona to doživlja.

Ko jočem,ji poskušam razložiti,da je to normalen proces,da bom še verjetno večkrat jokala,a vedno manj. Kljub temu se potrudim,da sem čim več z njo,da se z njo ukvarjam.

Zaenkrat ne dvignem gsm komurkoli…ker mi ni za razpravljat o tem. Z najbližjimi pa se pogovarjam o tem.

Najhuje mi je zato,ker sva že 3 leta delala na otroku. V tem času so že vse prijateljice,kolegice bile noseče,rodile….le jaz sem ostala in po čudežu tudi zanosila. A kaj sem zdaj dobila???Bolje,da ne bi zanosila…..

Ne vem,če imam še enrgijo,voljo za ponovno zdravljenje. Mislim,da bom vse prepustila naravi…

V naravi ni plačila ali kazni,so le posledice….