Ma če že hočeš, da te obsojamo: pamet imaš skisano,pa še podla si! še sanja se ti ne, kaj te stvari lahko potegnejo za sabo. ko boš dala eno “pravo” izkušnjo čez, borbo za zakon, doživljanja otrok zaradi prepirov in nerazumevanja, mogoče ločitev, izgubo res dobrih prijateljev, ne boš pisala takšne bedarije kot so: želim biti z njim, ne glede na posledice!

Veš. žogca, ko sem možu obljubila zvestobo, gotovo tega nisem načrtovala. Nikoli nisem načrtovala. Pa saj se itak zdaj on dela, kot da ni bilo nič. Me pa pokliče.In načrtuje vse skupno, za obe družini za naprej. Nikoli nisem ravno verjela v prijateljstvo med moškim in žensko, nisem več ravno mlada, pa nikoli moški niso v meni iskali prijateljice. Tako, da temu nekemu nadaljevanju prijateljstva nekako ne verjamem. Nimam pa moči pretrgati vse stike, itak bi bilo tudi skoraj nemogoče, že zaradi sinov. Rada ga vidim. Rada sem v njegovi družbi, pa čeprav nisva sama. Tako pač čutim, vsaj do sebe sem lahko iskrena. Me pa plaši nekaj drugega. In vem, da bo ta stavek spet sprožil zgražanje. Nikoli nisem bila zelo samozavestna, ampak trenutno je v meni ena taka sila, ki me lahko žene v to, da bi rušila. In ne vem, če je on tako trden, da to silo ustavi. Pa pri tem ne mislim, da ga napadam, nadlegujem, kličem. Ničesar od tega ne počnem. Ampak ta sila je v meni, v njegovi družbi postanem drug človek in vem, da jo on začuti. On in nihče drug okoli naju. Pa čeprav ga niti ne pogledam… Kar planite po meni, vem zaslužim si, ampak tole pišem kot, da bi pisala dnevnik in vsaj do sebe sem lahko iskrena.

Uboga,

se podpišem pod Žogcin mail. Veliko nas je, ki nimamo partnerja, ki bi nas ljubil in ne varal in svojih otrok poleg sebe. Moja žena je odšla. Sedaj ima hčerka nekaj več mesecev kot 2 leti. Srce se mi trga, ko otrok pri prevzemu včasih joka, da ga ne moreš potolažiti. Zadnjič je bila hčerka bolna in je nisem videl okoli 10 dni. Ko sem prišel po njo je neutolažljivo jokala in prosila mamico, da bi bila pri njej. A moja nekdanja je hladno odgovorila, da se to pač dogaja in tako sem z jokajočim otrokom odšel. Niti malo empatije. Še potem je hčerka tolkla po šipi avtomobila in hotela k mamici. Tega ne bom nikoli pozabil – tolažil sem jo pol ure. Potem se zgodi, da bi bila rada hčerka pri meni, pa jo moram vrniti mamici.

Ko se enkrat odločimo za otroka, morajo biti naša čustva na drugem mestu in otrok na prvem mestu.

Kaj se je zgodilo sedaj v moji okolici nekomu, ki ga poznam? Imel je krasno ženo in vedno ga je spoštovala. Otrok nista imela. A on se je zljubil in odšel k drugi. Ona si je v obupu našla drugega in z njim zanosila. Sedaj pa je njen nekdanji priracal nazaj in jo moleduje, da bi se vrnila. Seveda, sedaj bi jo vzel tudi z otrokom. Videl je pač, da tam pri drugi ni bilo vse zlato, kar se sveti.

Uboga, rotim te, da najprej rešuješ svoj zakon, seveda, če te mož ne vara. Delaj tako, da ti kdaj ne bo žal, predvsem pa na dolgi rok.

Poglobi se v svoje življenje in tudi, če boš šla v cerkev in razmišljala o moralnih vrednotah, ti bo koristilo.

LP Evgi

Ko se enkrat odločimo za otroka,morajo biti naša čustva na drugem mestu in otrok na prvem mestu.

Kako zelo se strinjam s teboj evgen,to je vsa filozofija vsega,vendar žal je vse veliko preveč ljudi,ki se ne znajo spoprijeti z egom..in ego uniči na koncu vse.Na žalost.

Ko obljubljaš zvestobo, jo obljubljaš brezpogojno. In ne za primer, če bo vse tako, kot si načrtovala. Če pa kaj ne bo šlo po načrtih, potem pa … Ne vem, kaj so zate življenjske vrednote, kaj je zate pomembno. Zame je od vsakega užitka tega sveta pomembnejše, da jaz zjutraj, ko stopim pred ogledalo, lahko sebi rečem, da nikomur nisem naredila nič žalega in nikomur nisem prizadejala bolečino.

Odrasli prebolimo marsikaj, tudi varanja, ločitve, nepoštenost in smo mogoče čez nekaj časa spet pripravljeni ljubiti in zaupati. Otroci pa tega ne prebolijo NIKOLI in to jih lahko zaznamuje za celo življenje. Tudi v moji okolici je veliko primerov, ko eden od ločenih staršev pripelje otroke nazaj in je polno joka in ihtenja otrok.
Upam, da imaš rada svoja otroka in če je le malo upanja, skušaj rešiti svoj zakon (še posebno, če sicer z možem nimata večjih težav). Vsaj zaradi otrok.
Ker lahko, da si “prijatelju” le majhna popestritev monotonega življenja. Kaj bo potem, če boš razdrla svoj zakon in prizadela toliko najbližjih ljudi. Ko se te bo prijatelj naveličal se bo vrnil k svoji ženi – materi njegovih otrok. Mogoče tudi ti k svoji družini. Ampak nikoli ne bo več tako kot je bilo. Premisli in pomisli na svoje otroke. Odrasli imamo polno pravico odločati o svojem življenju, vendar moramo prevzeti odgovornost za svoja dejanja. Če nisi več v rosno mladih letih, bo trden in zanesljiv zakon tudi tebi pomenil varnost in srečo.
Želim ti Veliko sreče in razsodnosti.
LP
Ptuj1

Ptuj1, se podpišem pod tvoj mail.

Uboga, naj ti povem še nekaj svojih izkušenj. Ko sem bil v prejšnji zvezi sem se po letu dni, ko sva s punco začela hoditi, zaljubil v kolegico na službeni zabavi. Tudi ona je pokazala simpatijo do mene. Odšel sem ven na sprehod in začel razmišljati. Tedaj sem si rekel, da bom lahko tako počel celo življenje, če si ne bom takoj postavil meje. Zopet bom videl eno lepšo, če ne lepšo pa mlajšo, če pa ne mlajšo pa drugačno, ki bo popestrila moje življenje. Kaj sem naredil? Sploh se nisem več vrnil na zabavo. Sedel sem v avto in šel domov. V službi sem pazil, da sem bil čim manj v njeni družbi. Ona me je vprašala enkrat, zakaj se je izogibam. Takrat sem ji povedal odkrito in jo prosil, da spoštuje moje odločitve. Ostalo je tako.

Ko sva bila skupaj z ženo, sem jo mislil pustiti zaradi njenih nečednih dejanj (njene relacije z drugimi moškimi). Rekel sem si, da preživiva še novo leto skupaj, nato pa ji povem, da odhajam. Že v času najine zveze sem spoznal eno boljšo deklico s katero sem nato želel vzpostaviti kontakt. Po novoletnih praznikih pa se je moja partnerica zaletela z avtomobilom in naredila totalko. Prosila me je, da pridem k njej v bolnico. Nisem je imel srca pustiti v nesreči. Odločil sem se, da bom pri njej, dokler se ne bo pozdravila. Takrat pa je ugotovila, da je noseča. Dolgo sem razmišljal… pozabil sem na tisto boljšo in lepšo deklico in začel graditi na najinem odnosu. Hotel sem biti odgovoren oče in mož. Bil sem vesel otroka in še danes bi bil s svojo ženo, če se ONA ne bi odločila oditi, ker je po 6 mesecih ugotovila, da sem kot moški na tretjem mestu v njenem življenju…

Še enkrat pravim, otrok je otrok – živo in čustveno bitje, in če se odločiš zanj, si dolžan zanj skrbeti in postaviti svoja čustva na drugo mesto.

Zakaj pri oltarju obljubimo zvestobo v sreči in nesreči? Prav iz takih razlogov, kot se dogajajo tebi in se bodo nam vsem. Zavedaj se, da si ti sedaj zaljubljena v drugega. Od tu do ljubezni pa je še daleč. Rešuj partnerski odnos, ki ga imaš in se zahvali Bogu za zdrave otroke in moža, ki te ne vara… to so vrednote!!!

Želim ti, da se boš pravilno odločila in bila srečna!

Evgi

Joj, ko berem take poste, ne morem verjet, da ženske v zrelih letih razmišljajo kot najstnice. Pa ljubi bog, a ne morete pomisliti na otroke?? A ti je tebi, uboga, res toliko pomembno samo to, da se imata vidva fajn, vsi ostali pa lahko trpijo? Ma kakšna neuslišana ljubezen, lepo te prosim.

Veš, Toygirl, tudi jaz bi pred pol leta napisala enako , kot ti. Imeli so me celo za preveč resno, odgovorno, samo dom in služba. Te situacije nisem iskala. In nikomur ne želim, da bi se znašel v njej. Moj mož je sicer zelo skrben oče, zanesljiv, delaven, ampak mene kot ženske z občutki, že dolgo ne vidi. Tudi zdaj, ko sem včasih vsa zamišljena, včasih pa pojem in plešem po stanovanju, nič ne vidi. In čez en teden odpotujemo skupaj… Ne vem. Moj prijatelj se zdaj do mene vede striktno prijateljsko, pa vendar, slišiva se praktično vsak dan. Če se ne, ga pogrešam. Dobro, zaljubljena sem. Pri 39 letih. Ne vem, kaj čuti on, vem le, da je tudi njemu dobro v naši družbi. Ali pa morda v moji družbi. Ne vem. Kaj se bo zgodilo, ne vem. Prekiniti stike, praktično nemogoče. Če že on ne pokliče, pa pride k nam njegov sinko, ki ga je potem seveda potrbno pospremiti domov. Odločila sem se, da ne bom ničesar počela na silo in drastično, pač pa se bom prepustila. Še nikoli se nisem v življenju, vedno sem hotela imeti in sem tudi imela vse pod kontrolo. Šli bomo skupaj z njimi. Če je on tako trden in prepričan, da bomo še naprej prijatelji, prav. Če bo spet prišlo do kakšne skušnjave, bom razmišljala takrat. Enkrat pač ne bom načrtovala, naj odloči življenje samo.

In zakaj pol sploh pišeš sem na forum, Uboga?

Odločamo se mi.Življenje le prinese to in ono.
Prelagaš odgovornost nanj.

Nikakor te ne obsojam. Verjamem, da je pač prebudil tvoja čustva in ne razmišljaš o njem, ker ti je dolgčas in bi zato želela avanturo. Razumem te, a ti v tej situaciji (majhni otroci, pa še poznate se vsi) tudi jaz svetujem, da meje ne prekoračiš. Predvsem zaradi otrok. Vem, težko je, a verjemi, da je bolje tako.

Vse v življenju dobiš nazaj- Čisto vse! In dostikrat , res dostikrat se izkaže, da za grehe staršev plačujejo otroci. Bodi poštena, če hočeš biti srečna. Posveti se možu, ki bo čutil tvojo naklonjenost, verjemi,energija se čuti! in tudi ta drugi bo začutil, če boš nanj začela misliti kot na navadnega podleža, ki te gleda kot plen. najbrž se mu po glavi valja kak dober seks, kaj pa drugega. Iz te moke drugega ne bo. zagotovo