kam z jezo in meditacija

pozdravljeni,

zanima me, kako bi mi prišla meditacija prav v zvezi z jezo. zadnje dni imam namreč hujše izbruhe jeze, ki se pojavijo ob malenkostih. tudi sicer je res, da sem prej vzkipljiva kot ne, pa vendar me stanje moti, verjamem pa da tudi, da moti druge.

ker ne želim biti takšna, me zanima v kolikšni meri bi mi lahko pomagala meditacija in kako, kakšen je način in kaj je potrebno storiti. samo ne napiši mi, da moram oprostiti. tega enostavno ne zmorem, saj je preveč ljudi, na katere sem jezna in preveč krivic že narejenih.

ker sem bolj aktivne narave, sem se zakopala v steno iz zemlje (dobesedno) in jo sedaj že nekaj dni kopljem in to precej aktivno (še hujšam hkrati, tako da je vsaj nekaj dobrega od tega), vendar ugotavljam, da je jeza še vedno pristotna v isti meri kot prvi dan, ko sem začela s kopanjem ali pa se le na trenutke umiri in takrat pa preide v žalost in v spoznanje, da sem pravzaprav jezna sama nase, ker sem dopustila ljudem tako blizu….

mogoče je tudi res, da bi se s temi osebami morala pogovoriti, vendar mi res ni do tega in ne verjamem da bi kaj pomagalo. njihov ego je še večji kot moj namreč…

hvala za odgovor in lep večer,
p.

Premalo vem o tebi, da bi karkoli lahko rekel. Tvoja leta, tvoja lokacija, temperament staršev, kakšne vrste jeza ali zamera te tare itd…….

Če ti bo lažje, lahko pišeš na zasebno sporočilo ali na mail [email protected].

leta: med 20 in 30 let,
lokacija: slovenija (ljubljana),
temperament staršev:
– oče: vzkipljiv in hitro ujezljiv, kar ga sicer tudi hitro mine,
– mama: zelo občutljiva, hitro plane v jok.

kakšne vrste jeza? ja ne bi vedela jih po vrstah…takšna, ki očitno noče miniti.
gre pa se predvsem za:

1. jezo do sebe (ker imam visoka merila jih tudi težko uresničujem, vsaj na hitro ne gre, jaz pa sem, takšna kot pač sem, precej nepotrpežljiva),
2. jezo do staršev (zaradi otroštva, ki je bil tak kot je pač bil, ker ne verjamejo vame),
3. jezo do drugih družinskih članov (ker me ne razumejo),
4. jezo do samega Boga (ker imam bolezen, ki je nihče noče zdraviti, ker mi je dal takšne pogoje, kot mi jih je pač dal za življenje, ker se moram VEDNO, ampak res vedno za vse boriti in imam tega počasi že dovolj, ker nikamor ne pridem – tako fizično, materialno in duhovno, ampak se vrtim v krogu),
5. jezo do prijateljev (ker ne razumejo kaj preživljam in si mislijo da to kar počnem, počnem namenoma, dejstvo pa je, da nad tem nimam nadzora),
6. nad učiteljem (ker me je tako zelo ranil, da ne vem če mu bom zmožna kdaj odpustiti),
7. nad državo (ker me je pripravila do stvari, na katere človek res ne more biti ponosen in ker mi je vzela vir preživljanja, ker ne poskrbi za delavce, ker dopušča da se dnevno dogajajo krivice našim ljudem, ker dopušča da ljudje životarijo z manj kot 300 evri mesečno, medtem ko se drugi skorajda kopajo v denarju (hvala bogu sicer, a ne na tuj račun!! – tu se ne gre za neprivoščjivost), ker si niti mi več ne moremo privoščiti dopusta, ker ljudje hočemo delati, a nam tega dela na teh tleh ne dajo in še bi lahko naštevala pri tej točki…).

Kar precej jeze torej…
Je to dovolj informacij?

in ja vem, jezo do sebe in drugih bi lahko odpravila, kajne, s pozitivnim prepričanjem, z zaupanjem, z odpuščanjem, s sprejemanjem sebe tako kot sem, s sprejemanjem sveta itd….
VSE TO ŽE VEM. nič od tega ne pomaga.
ne zmorem odpustiti. torej je bolj primerno vprašanje: KAKO ODPUSTITI?
verjetno bi z odpuščanjem minila tudi jeza, ne vem.

zadnjič pa sem brala, da tisti ljudje, ki zadržujejo jezo v sebi, imajo več možnosti da jih bo v prihodnjosti zadel srčni infarkt ali pa kap, kot tisti, ki to sproti čistitjo…torej, bolje da se nekako izrazim, kot da to držim v sebi…čeprav priznam, najraje bi šla do vseh teh oseb in jim zabrisala kakšen večji predmet v glavo, tako bi se še najbolje izrazila….grdo, vem.
tako je.
sicer pa vem, s silo ne bo šlo, saj se znašam nad zemljo, samo ni dovolj, zraven si še predstavljam da je to ta določen človek, ampak tudi ne pomaga. kaj mi je torej sploh še za storiti?

mogoče je odgovor res ljubezen. očitno premorem bolj malo ljubezni.
kako naj vendar ljubim nekoga, ki je postal moj sovražnik?

kako naj po vsem tem, kar je bilo, ljubim sebe?

Težko sicer s temi podatki kar koli več zvem o tvoji jezi, več pa seveda o tebi. Predvsem mislim, da bi lahko kaj hitro prišla do dobrih rezultatov, če bi postala malo bolj kritična do same sebe, namesto da krivdo za to, da se svet vrti ali za to, da piha veter, stresaš na druge in se potem nanje jeziš. Kriv je Bog, učitelj, država, prijatelji, družina itd., le do sebe si tako prizanesljiva – ” Takšna pač sem !”.

Poleg tega vidim v tvoji “jezi” precej neracionalnosti. Jeziš se, ker ljudje, sistem itd. niso takšni, ot bi ti hotela. Hkrati pa ne skušaš uporabljati logičnih razlag za nekatere ali celo vse stvari ( gotovo obstajajo, pa jih nočeš spoznati ). Starši so ti pač nudili najboljše, kar so premogli – tako materilano, kot duhovno. Biti jezna nanje, ker se niso dovolj potrudili, da bi zmogli več, je neracionalno. S tem ničesar ne spremeniš. Drugi družinski člani te ne razumejo, ker imajo pač drugačen vzorec razmišljanja, obnašanja, vrednot itd. Spreminjati jih ali to poizkušati je nemogoče, torej neracionalno. Jaza do Boga, ker te zdravniki nočejo zdraviti, ker se ne premakneš iz začaranega kroga? Kaj pa ima Bog pri tem? Zamenjaj zdravnika, do naslednjega bodi bolj iskrena in začni se zavedati, da vzorec “nategovanja” pač ne more vedno delovati. Za izstop iz začaranega kroga pa potrebuješ samo korak – naredi ga. Kako? Prekini s tvojo trilemo, v kateri razmišljaš eno, govoriš drugo, delaš pa tretje. V bistvu si, kot igralka v teatru, ki je prevzela svojo vlogo in jo igra tudi v drugih okoljih. Odvrzi torej kostu, pozabi scenarij in skript, stopi z odra in postani ti na vseh nivojih – miselnem, verbalnem in vedenjskem. Jezna si na prijatelje, ki mislijo, da počneš vse to namenoma, v žepu imaš pa že opravičilo da “Takšna pač si!”. Spet zgornje navodilo – postani res takšna, kot si in prenehaj igrati ( za začetek vsaj pred samo sabo ).

Jezna na učitelja, ker te je ranil? Si se pogovorila z njim? So tvoja pričakovanja morda v neskladju? Si skušala sploh izvedeti, zakaj je prišlo do tega, da te je ranil? Je bil to morda celo namen, da s tem prispeva k tvoji rasti? Spet ne moreš iz svojega miopičnega, začaranega kroga, kot mu praviš in razpolagaš samo s svojim mnenjem in vedenjem. Jezna nad državo? Najprej izraziš svojo neracionalno jezo, potem pa celo skušaš razlagati temelj svoje jeza z nepravičnostjo, ne poznavajoč ali nezavedajoč se osnov politične ekonomije. Razlike so vedno bile, so in bodo med ljudmi. Globje , kot lezemo v tržno ekonomijo, širše, kot dajemo noga narazen nadnacionalnemu kapitalu, večje so in še večje bodo razlike, čeprav že v osnovi so razlke med prispevki različnih ljudi k rezultatom poslovanja podjetja, družbe in države. Po starosti ugotavljam, da imaš volilno pravico in čez 4 leta je spet olimpijada. Poseži torej po demokratičnih možnostih, ki jih imaš. Seznani svoje okolje s svojimi pogledi in morda ti prisluhnejo. SKRATKA, ZAVZEMI AKTIVEN ODNOS DO STVARI, KI TE JEZIJO. Neki pameten človek ( čeprav je bil Američan ), je postavil nekatera načela in eno od njih je: ” Če gredo stvari narobe in se ne ukvarjša z njimi, bodo seveda šle samo še bolj narobe!” Torej kuhati mulo in gojiti jezo v sebi res ni dobro. Ukvarjaj se s stvarmi, ki te jezijo – ugotovi, zakaj si “taka, kot pač si”, sprejmi dejstvo, da se s preteklostjo pač moramo sprijazniti, ker spremeniti je ne moremo, skušaj gojiti empatičen odnos do družinskih članov in prijateljev in morda ga bodo začeli tudi oni do tebe, pusti Boga pri miru, ker on res ni kriv za tvoje tegobe ( lahko se mu pa zahvališ, da te je postavil pred preizkušnje, iz katerih skušaj potegniti pravo vsebino sporočila ), pogovori se z učiteljem, ker če je pravi učitelj, ti je verjetno želel le dobro in koncem koncev je tudi on samo človek z vsemi pomanjkljivostmi ( Bog človeka zanalašč ni naredil popolnega ), odloči se poenotiti te tri osebe v tebi in uskladi svoje misli s svojim govorjenjem in dejanji, ne glede na to, kaj bo iz tega nastalo – koncem koncev boš šele to prava ti…. In ne nazadnje, zavzemi aktiven odnos do sprememb, če jih želiš in če se zavzemaš za socialno državo ( kot sem razumel ) si postavi cilje in jim sledi. Kakršna koli jeza ti bo pri vsem tem samo škodovala in bo iracionalna.

Zdaj ti ne bom govoril o odpuščanju, sprejemanju, pozitivnem razmišljanju itd., ker v tem stanju tega tako nisi sposobna. Ko boš vso svojo energijo, ki je izgleda kar imaš nekaj, usmerila v zgoraj napisano, bo morda nastopil trenutek, ko se boš, nekoč, spet zavedla pomena odpuščanja, sprejemanja in pozitivnega razmišljanja. Za začetek pa so (pre)potrebne spremembe v tebi sami, ki jih seveda ne moreš kar sprejeti, lahko jih pa izvedeš.

Glede ljubezni pa, z njo ne gre trgovati. Prava ljubezen je nesebična in brezpogojna. Ne moreš neoga ljubiti zdaj, potem ne, potem spet da itd., potem postati njegov sovražnik in ljubiti nekoga drugega, pa sebe da in ne itd. Če ljubiš, ljubi nesebično in brezpogojno in potem ni več bivših ljubimcev in predbivših ljubimcev in bodočih ljubimcev. Če se z nekom razideš in si do njega res gojila nesebično in brezpogojno ljubezen ( ker sicer to itak ni bila ljubezen ), ob odhodu ne prenehač ljubiti, le nekaterih stvari pač ne počneš več z njim, sovražiš ga pa ne. Tako obstajajo samo 1. ljubimec, 2. ljubimec, 3. ljubimec in tako naprej. Če to ne gre, se zamisli nad kvaliteto svoje ljubezni in se vprašaj, če je to res ljubezen ali neko drugo, sebično čustvo, hotenje, pričakovanje……. Ko boš to razčistila, boš lahko začela spet ljubiti sebe.

Vmes si pa preberi Chaplinovo pismo samemu sebi ob njegovi 70-letnici. Saj veš: ” Ko sem se začel resnično imeti rad…….. “

……. in butajoče ter valujoče morje v tebi se bo spet umirilo in postalo, kot gladka gladina sinjega gorskega jezera, mirna v svoji tihoti in z modrim lotusovim cvetom na sredini, ki bo simboliziral mir v tvojem srcu……. V nočeh z Luno in njenimi žarki si bodo vile spet delale svoja magična zrcala na njegovi gladini in iz odbitih mesečevih žarkov sestavljale glavnike za svoje zlate lase…….

zdravo,

ne vem o čem govoriš, ko praviš da naj stopim iz odra, odvžem svoj kostim itd… ter tako postanem prava jaz. a sedaj pa sem neprava? napačna? nejaz?

jaz sem. sem, kar sem. in pika. to sem. takšna sem. ………

( NADALJEVANJE JE SAMO PONAVLJANJE ŽE VIDENEGA – op.p. )

Tudi sam bom ponovil, kar sem že povedal:

” ČE SMO PRIPRAVLJENI SPREMENITI NAČIN SVOJEGA RAZMIŠLJANJA, LAHKO SPREMENIMO TUDI SAMEGA SEBE!”

Zaman so vsi napori za spremembo staršev, domačih, Boga in učitelja, prijateljev in okolja ter države. Ti si jezna, ti hočeš spremembo, torej TI BODI SPREMEMBA!!!!!!!!!!

Igor se popolnoma strinjam s tabo… dobro si povedal: TI BODI SPREMEMBA! Če bomo druge spreminjali bomo še bol jezni pa še s tem nikamor ne pridemo.

Js pač pravim, da druge je brezveze spreminjat, kot si rekla ti si ti in ti si kar si in pika… Torej je problem v tebi in ne v drugih (na nek način). Nauiči se nekak sprejemat vse skupi pa pač videt kot neki kar pač je tam in nekak bit nevtralna v vsem tem in verjamem da bo potem bolje. Če ne sprejemaš ljudi takšnih kot so potem tudi odpuščat verjetno ne gre. Pač sprejmeš svet okol sebe takšen kakršen je. Ubistvu “problem” sploh ne obstaja, ker to je pač neki kar si mi ustvarimo v glavi če lahk tk rečemo. Sam sm to ugotovil in vidim svet kot brez problema, ker ga tudi sprejemam takšnega kot je in ga ne kritiziram, ker konc koncev je vsak različen (čeprav smo vsi na nek način eno) in vsak dojema svet drugače, tk da spreminjat druge ne vodi nikamor po moje. Najprej je potrebno začet pri sebi in ugotovit ka se dogaja… Načinov je več, odvisno je ka teb paše oz ka ti odgovarja :).

Upam da rešiš to zadevo s seb!

Bo še kdo izrazil svoje mnenje?