Kam po pomoč

Kako si pomagati, ko pri sebi opaziš, da si zapadel v en čuden krog negative.
Da bolje obrazložim. Kot oseba sem zelo komunikativna, dobrovoljna, vedno nasmejana,zelo dobra, ko je nekdo potreben pomoči, v glavnem rada pomagam, rada dajem, no vsaj na ven tako delujem, ne vem mogoče tudi zato, ker se želim tako pokazati svetu okoli sebe… Všasih sem se veliko ukvarjala z duhovnostjo, oz. prebirala o duhovnosti, to me je od nekdaj zanimalo. Zdaj delam v novem okolju, polnem zavisti, opravlanja, slabe volje in negative.
Problem nastane, da sem začela opažati pri sebi (že kar dolgo časa), da se zelo obremenjujem z mnenjem drugih, da mi ogromno pomeni, da bi me imeli vsi ljudje radi itn. V bistvu si tega želim najbolj na svetu, ker tega nisem dobila v zadostni meri od svoje matere. Obenem pa ugotavljam, da sama zelo rada obsojam ljudi, za njihova dejanja, način razmišljanja. Zavedam se, da s tem ne naredim nikomur nič dobrega. Vglavnem včasih znam kakšno osebo, njeno osebnost ali njena dejanja secirati na prafaktorje in iskati njene slabe lastnosti. Pa dobro vem, da jih imamo vsi, vključno z mano. Ampak pomagati si pa ne znam, ne znam se kontrolirati. Tako vidim, da je v bistvu na svetu samo peščica ljudi, ki mi res odgovarjajo, ker pri vsakem najdem prej ali slej kaj slabega. Dolgo si nisem hotla priznat, ampak zdaj bom to povedala na glas, opravljivka sem.Kot, da iščem pri ljudeh samo slabo. To mi gre grozno na živce, ne vem kako naj splezam iz tega. Globoko v sebi čutim, da sem zelo negativen človek, in rada bi to spremenila, ker vem da bi mi bilo potem lepše.Zapovrhu me nenehno obsedajo moji strahovi. Strah, da se ne bi kateri od meni ljubih oseb kaj zgodilo, da ne bi šlo to in ono narobe pa da ne bi v službi naredila kaj narobe…in še in še…V bistvu sem nenehno v nekem krču, nesproščena. Ne počutim se dobro v taki koži, nisem zadovoljna sama s seboj..
Kam se naj obrnem po pomoč, kdo bi mi lahko pomagal. Vem, najbolj bi pomagala sama sebi pa ne znam, resnično potrebujem pomoč.

Draga Lineja,

ker v tem času na forumu na vaše vprašanje ni nihče odgovoril, pa da ne bo vaša radovednost nepotešena, se vam javljam.

Če je vaše pisanje res iskren odraz opisane življenjske situacije, ga razumem, kakor da ste v njem nanizala več (na videz ali pa v resnici) problemov, ki se med seboj ne skladajo, se nekako izključujejo… Težko je biti dobrovoljen in hkrati negativen, opravljiv. To gre najbrž zares težko skupaj. Preprosta, ”kmečka” življenjska modrost. Po opisanem se vsiljuje razmišljanje, kakor da:
– ali niste dobrovoljna, vedno nasmejana in pripravljena pomagati in imate torej ves čas namerno nadeto takšno masko ne glede na vzrok, ki ga navajate za takšno držo
– ali torej niste opravljiva, slaba in negativna oziroma ne obsojate ljudi zaradi njihove drugačnosti in podobno
– ali pa ….

Kot sem že večkrat poudaril, verjamem, da najbrž ni slabih ljudi (!!!!), da se pač vsakdo trudi po svojih najboljših močeh zadovoljiti predvsem – sebe, svoja pričakovanja, želje, hrepenenja in podobno, kar je najbrž povsem naravno – že tisočletja. Včasih tudi tako, da na zunaj izgleda, kakor da se nekdo neskončno razdaja drugim, lahko pa gre pri tem seveda za skrajni egoizem kako zadovoljiti sebe! Tragično v medčloveških odnosih pa je, da pri naprezanju za zgoraj omenjenim pogostokrat spregledamo druge, ki so okoli nas, z nami… in imajo podobne cilje, kakor mi – kako zadovoljiti lastna hrepenenja, potrebe…

Ko sprašujete po nasvetu in pravite, da ne veste, kam naj se obrnete po pomoč, hkrati pa pripovedujete, da ste v službi, potem gotovo poznate mehanizme (sodobne) družbe, ki se jih lahko poslužite – na tržišču je ogromno raznih psiholoških metod, smeri, šol in strokovnjakov, ki vam lahko pomagajo… Ker ste tudi vešči svetovnega spleta in elektronske pošte, je to še toliko lažje, draga Lineja… To, da pravite, da ste se včasih zanimala za ”duhovnost” je pri vsem skupaj najbrž povsem nepomembno.

V vašem življenju vam želim obilo uspeha, dobrovoljnosti in iskrenosti – kdorkoli že ste…

z nasmehom,

Dušan

Pri tebi opažam podoben problem kot ga imam sama. Neprestano se z nečim obremenjujem. Tudi jaz delam v okolju kjer prevladuje negativizem. To se te počasi prime.
Zanima me, ali ti svoje občutke poveš na glas ali samo razmišljaš o vsem, da drugi ne vedo? Pa o svojih strahovih (imam jih tudi jaz, prav take), poveš drugim, mogoče domačim ali ne?

Draga Lineja!
To,da si pri sebi priznala,kaj želiš spremeniti,je korak naprej.
Težko je celo življenje igrati takšno vlogo kot želimo biti,ne pa da smo tisto,kar v resnici smo.
Poskušaj en dan malo drugače:
išči pri osebah samo tisto,kar je dobro,
ne pritožuj se,
bodi tisto,kar si.
Veš vsi smo samo ljudje,nihče ne vidi v našo notranjost,
dostikrat so tisti,ki na zunaj ne kažejo dobrovoljnosti dosti bolj
pozitivne osebe,kot glasni,nasmejani in “čudoviti” ljudje okoli nas.
Želiš se dokazovati pred drugimi,ker se bojiš,da okolica o tebi razmišlja tako kot ti o njej.Ko boš premagala to nesigurnost bo lažje,mislim pa da vsekakor ni odveč,če poiščeš kakšno skupino za samopomoč.
Mnogo uspeha!

Živjo,
rada bi ti samo povedala da nisi edina in tudi sama se srečujem s podobnimi težavami.
Trudim se popolnoma vsak dan želim vse dobro a s tira me vrže vsaka malenkost, dostkrat je hudo a opažam da zelo pomaga pozitivno razmišljanje, ter pogovor da pojasniš svoje občutke in kako ti je ko kdo prizadane.
Ne dolgo nazaj mi je umrl tudi stric in boli, pograšam ga ker je bil vse DOBRO, zato tudi opažam kako občutljiva sem iz dneva v dan in pogovor pomaga če le lahko.

Želim da se bo stanje vsaj izboljšalo saj izničiti se ne da se pa vsi trudimo,

SREČNO.