Stara sem 42 let in zadnje mesece se močno zavedam, da ne gre več naprej. Vse se mi je zalomilo in ne najdem poti iz tega. Najraje bi se nekam zaprla in se zbudila v nov svet brez teh problemov, ampak to ni mogoče. Kaj drugega mi preostane? To je moja kratka zgodba.

Morda bi lahko rekla, da sem se z zasvojenostjo srečevala že od najstniških let – samo oblike so se spreminjale. Kot šestnajstletnica sem trpela za bulimijo. Takrat sem mislila, da imam vse pod nadzorom, da lahko kadar koli neham. Ampak v resnici me je hrana nadzorovala – občutki krivde, sramu, praznine. Ko sem se iz tistega obdobja nekako izvlekla, sem mislila, da sem zmagala. A danes vem, da se nisem nikoli zares soočila z vzrokom – samo preusmerila sem se drugam.

V svojih dvajsetih in tridesetih sem našla novo tolažbo v nakupovanju. Nič ni bilo lepšega kot občutek, ko sem stala pred blagajno z novimi oblačili ali čevlji, čeprav jih nisem potrebovala. Vse se je še poglobilo s spletnimi nakupi. Prvi trenutek sem bila srečna, a kmalu zatem me je spet zajel občutek praznine. Dolgovi so se nabirali, sram pa je rastel. Moje stanovanje pa je postajalo skladišče, v katerega danes nikogar ne morem povabiti, ker je polno šare, za katero nimam energije, da bi jo pospravila. Takrat sem si obljubila, da bom prenehala zapravljati za neumnosti in danes lahko rečem, da sem res. Vendar sem se znašla v novi slepi ulici.

Pred tremi leti sem prvič stopila v igralnico. S prijateljico sva šli za hec. Nikoli ne bi stopila tja, če bi vedela, da bo zame tako usodno. Šla se iz radovednosti, “za hec”, z majhnim vložkom, za zabavo. Enkrat, sem si obljubila. Pa se nisem držala. Drugič prijateljica ni več šla, zato sem šla takrat kar sama. Zakompliciralo se je, ker sem takrat prvič zadela nekaj deset evrov. Ta zmaga me je zasvojila. Pomislila sem, da bi lahko na ta način povrnila svoje dolgove. Spomnim se, da mi je takrat srce razbijalo, pozabila sem na vse skrbi. Kmalu sem začela hoditi tja skoraj vsak teden, potem večkrat na teden. Včasih sem sedela za avtomatom ure in ure, dokler nisem izgubila vsega, kar sem imela pri sebi. Partnerja več nimam, saj sem ga nekje na poti zaradi laži izgubila in danes ni nikogar, ki bi sploh vedel, v čem se utapljam.

Včasih vzamem denar, ki bi ga morala imeti za položnice z obljubo, da ga bom “vrnila, ko zadenem”. Nikoli ga ne vrnem. Ker nikoli ne dobim in samo tonem z limitom in krediti. Imam tudi blokado na računu – banka mi trga del prihodkov. Trenutno sem še na bolniški zaradi kombinacije psihičnih težav (antidepresivi) in bolečin v križu. Imam še nižje prihodke in komaj shajam. Mislim, da sem dosegla dno, ko nisem imela denarja za bus, da bi se odpeljala na brezplačen posvet v okviru Karitas. Avto pa sem pred meseci tako prodala.

Zadnje čase težko spim. Čez dan se težko umirim. Sram me je, izogibam se ljudem, v stikih z domačimi sem nervozna in razdražljiva.

Ampak v meni je tudi nekaj, kar se noče predati. Odločila sem se, da poiščem pomoč. Zdaj je dozorelo in iščem nek center za pomoč pri zasvojenosti. Prvič po dolgem času čutim kanček upanja – da morda obstaja pot ven iz tega kroga, da sem več kot moja zmešana preteklost in kaos.